Danes ljudje iščemo različne načine sproščanja, s katerimi želimo poskrbeti za boljše splošno počutje in zdravje. Če načrtujete obisk term, potem ste že seznanjeni s tem, da boste tam deležni številnih tretmajev in wellnes storitev, med katerimi je tudi solna terapija.

Solna terapija v termah združuje elemente sprostitve, aromaterapije in inhalacijske terapije. Zanjo je značilno vdihavanje in izpostavljenost telesa suhemu solnemu aerosolu, zato se izvaja v posebnih tako imenovanih solnih sobah. Pri tem se uporablja posebna medicinska naparava, ki jo imenujemo halogenerator. Ta v prostor sistematično vpihava mikronske delčke suhega aerosola kamene soli in na ta način ustvarja mikroklimo značilno za naravne solne jame.

Kako deluje solna terapija v termah?

Solna terapija v termah se izvaja v posebnih solnih sobah in s pomočjo halogeneratorja. Po tem, ko halogenerator razpršuje mikrodelce solnih aerosolov v prostor, ti delci prodirajo globoko v dihalne poti in pljuča.

Suh solni aerosol v solni sobi prav tako ustvarja sterilno, hipobakterijsko in z negativnimi ioni nabito atmosfero.

Nadaljujte z branjem članka Prednosti solne terapije v termah.

Če nimate prave ideje, kam se za oddih odpraviti čez vikend ali pa morda za daljše počitnice, je čas, da preverite, kaj vse se dogaja v najbolj priljubljenih toplicah pri nas. Tam na vas ne čaka samo termalna voda in vse njene koristi, temveč še mnogo drugega.

Seveda vas bodo na začetku najprej premamili bazeni s termalno vodo, v katerih se boste počutili izjemno. Ko se jih boste naveličali, pa bo morda prišel čas za razvajanje kje drugje.

Največje koristi termalne vode

Koristi termalne vode so verjetno dobro poznane tudi vam, a zagotovo ne poznate prav vseh. Termalna voda se pogosto imenuje tudi kot zdravilna voda. V njej se seveda kopamo, prav tako jo lahko tudi pijemo. Ko boste prispeli v terme, vas bodo morda pričakali s kozarcem ali steklenico termalne vode. Slednjo lahko kupite tudi za domov.

Bazeni s termalno vodo vas bodo napolnili s svežo energijo.

Nadaljujte z branjem članka Toplice so raj za staro in mlado.

Mesto Nürnberg je v svojih 950 letih obstoja doživelo burno in neverjetno zgodovino, vendar ni nikoli izgubilo svojega romantičnega pridiha in še danes privablja ljubitelje kulturne dediščine, umetniške duše in gurmane. Ljudje, ki imajo priložnost obiskati Nürnberg, si ne morejo kaj, da ne bi bili navdušeni nad njegovimi zgodovinskimi znamenitostmi, kot sta obzidano staro mestno jedro in cesarski grad. 

Zaradi svoje lege je bilo mesto v srednjem veku vse do danes eno ključnih trgovskih središč. Bogato dediščino lahko obiskovalci še vedno občutijo in si jo ogledajo. Lahko celo obiščete muzej, v katerem so na ogled relikvije iz obdobja nacizma. 

Nürnberg je za Münchnom drugo največje mesto na Bavarskem. Mesto je prijetno in toplo, zato je kot nalašč za počitnice. Poleg zgodovinskih čudes v starem mestnem jedru se pripravite na bogato kulinarično tradicijo tega območja. Medenjaki in klobase »Bratwurst« so dve dobroti, ki izvirajo iz tega mesta. 

Nadaljujte z branjem članka Top znamenitosti, ki si jih lahko ogledate, ko obiščete Nürnberg.

Terme v Sloveniji so ena od najbolj priljubljenih destinacij za počitnikovanje. Ljudje v toplice radi odhajajo skozi vse leto, predvsem pa poleti in pozimi. Med najbolj priljubljenimi je zdravilišče Laško, ki ga ne obiskujejo zgolj naši gostje, temveč so nad njim zelo navdušeni tudi tujci.

To, da je zdravilišče v Laškem med najbolj obiskanimi zdravilišči pri nas, ni nič kaj nenavadnega. Thermana Laško svojim gostom namreč ponuja toliko možnosti, da je v teh termah dobrodošel prav vsak. Toplice z veseljem tako obiščejo najmlajši družinski člani, odrasli pa tudi starejši.

Osvežitev v zdravilni vodi

Poleg vrhunskih bazenov za različne uporabnike vam zdravilišče Laško seveda ponuja še številne druge atraktivnosti, a brez obiska primerno ogrevanega bazena seveda ne gre. Bazeni v toplicah so namreč za številne ena od glavnih atrakcij. Zasnovani so za goste vseh starosti.

Kopanje v bazenih prinašajo številne koristi termalne vode.

Nadaljujte z branjem članka Dobrodošli v zdravilišču Laško.

Bohinjsko jezero je popolno utelešenje lepote, ki se skriva globoko v notranjosti in ni takoj vidna s prostim očesom. Jezero, ki leži v gorati slovenski pokrajini Zgornja Kranjska v senci Julijskih Alp, se ponaša z neokrnjeno in nedotaknjeno naravno lepoto, ki se lahko kosa s klasičnimi alpskimi vasicami na podeželju južne Nemčije, Švice in Avstrije. Na tem mestu se nahaja tudi veliko očarljivih vasi, spektakularnih razgledov in lesketajočih se jezer.

Kje je Bohinjsko jezero?

Velik del jezera se nahaja v Triglavskem narodnem parku, ki je edini narodni park v državi. Jezero je običajno v senci Blejskega jezera, njegovega bolj znanega bratranca, ki je oddaljeno le 30 minut vožnje. 

Triglavski narodni park na severozahodu Slovenije je dobil ime po Triglavu, glavnem vrhu, ki je tudi najvišja gora v Julijskih Alpah. Ledeniško jezero se nahaja na južnem delu Triglava. 

Bohinjsko jezero je največje naravno in stalno jezero v Sloveniji

Najbližje večje mesto je Bled, vendar je v okolici Bohinjskega jezera veliko majhnih vasic, ki so vredne ogleda.

Nadaljujte z branjem članka Poiščite lepoto in čudež v Bohinjskem jezeru.

Termalna voda je najpogosteje povezana z obiskom term. Z njo so napolnjeni bazeni v toplicah, kopanje v njih pa za seboj pušča izjemno prijetne občutke. Tovrstne vode pa verjetno ne povezujete direktno s starimi Grki in Rimljani. Prvi zapisi o njej namreč segajo ravno iz časa omenjenih ljudstev. Tudi oni so vedeli za marsikatere koristi termalne vode.

Dandanes vemo, da termalna voda na človeka dobro vpliva na najrazličnejše načine. Med drugim naj bi zmanjševala zmanjšanje mišične napetosti, izboljševala cirkulacijo, delovala protibolečinsko, zviševala naj bi aktivnost lokalnega metabolizma.

Več vrst termalne vode

Čeprav so vam morda povsem jasne številne koristi termalne vode, pa je velika verjetnost, da ne veste, da obstaja več vrst termalne vode. Delimo jih lahko tudi glede na mineralizacijo. Poznamo tako imenovane termomineralne vode, ki imajo mineralizacijo nad 1000 miligramov raztopljenih trdnih delcev mineralnih snovi v enem litru.

Znane so tudi akrotermalne vode, njihova mineralizacija pa je pod 1000 miligramov na liter tekočine.

Nadaljujte z branjem članka Prvi zapisi o termalni vodi so znani že iz časov Grkov in Rimljanov.

Toplice v Sloveniji niso zaželen kraj za počitnikovanje samo za domače goste, temveč se v termah pri nas znajdejo tudi številni tuji gostje oziroma turisti. Verjetno je za to kriva odlična izbira ponudnikov slovenskih term, ki ne vključuje zgolj lepo zasnovanih bazenov, temveč še marsikaj drugega.

Če bi v spletni brskalnik zgolj vtipkali Slovenija toplice, bi se vam prikazale številne možnosti, zato se je včasih prav težko odločiti, v kateri slovenski kraj s termami se pravzaprav odpeljati. Kljub temu pa je odločitev lahko hitrejša, če nekoliko podrobneje preverite nekaj ponudnikov oziroma njihovih paketov v toplicah.

Paketi v termah za mlado in staro

Že dolgo je znano, da slovenske toplice niso zgolj namenjene starejšim osebam oziroma tistim, ki okrevajo po kakšni nesreči ali bolezni. Terme predstavljajo kraj, kjer si lahko dobro odpočijejo in sprostijo tako mladi kot stari.

Nepozabna zabava za otroke v Slovenskih toplicah!

Nadaljujte z branjem članka Vabljeni v slovenske toplice.

Grad Miramare s čudovitim vrtom leži v Tržaškem zalivu in obiskovalcem ponuja slikovito okolje, ki se ponaša z lepoto narave in bogato zgodovino. Poleg veličastnih razgledov in cesarskih soban so vode okoli gradu tudi morski rezervat. Toda poleg tega, kar se vidi na prvi pogled, je ta grad poln skrivnosti, zaradi katerih je lepota, ki jo je treba videti, in hkrati strašljiv kraj, ki se mu je treba izogibati.

Gradovi so že dolgo povezani s pravljicami ter miti in legendami iz daljne preteklosti. Še danes ostajajo glavno prizorišče vseh vrst in žanrov zgodb. Mogočni in kraljevski gradovi, katerih videz spominja na starodavne čase, tudi po več sto letih ne prenehajo navduševati obiskovalcev. Te zgradbe vas s svojim sugestivnim in skrivnostnim pročeljem popeljejo v preteklost. Prav tako oddajajo to edinstveno čarobno avro, vendar imajo nekateri tudi zlovešč občutek. Grad Miramare je odličen primer gradu, ki je sicer čudovit, vendar je predmet številnih nerazložljivih zgodb. 

Nadaljujte z branjem članka Je grad Miramare pravljica ali nočna mora?.

Če koga slišite reči, da gre za vikend v toplice, najprej pomislite na namakanje v toplem bazenu. A današnje toplice lahko predstavljajo veliko več kot pa zgolj nekaj bazenov in urejeno okolico. Na voljo so še druge številne storitve, med katerimi ima posebno mesto zagotovo tudi wellness.

Bazeni v toplicah so namenjeni vsem generacijam, tudi tistim najmlajšim, ki so se nedolgo nazaj šele naučili dobro plavati. Ena od možnosti v termah je celo ta, da vašega malčka naučijo plavati. Medtem ko se otrok uči prvin plavanja pod okriljem spretnih strokovnjakov, pa vi mirno lahko uživate na masaži ali v savni.

Kopanje, savna, sprehod in večerja

Toplice že zelo dolgo časa niso več samo prostor, kjer se nahajajo ljudje po okrevanju oziroma starejši ljudje, ki so se tja prišli zdravit. Gre za kompleks, v katerem lahko vidite staro in mlado. Prav vsak si lahko najde nekaj zase.

Nadaljujte z branjem članka Raznovrstna ponudba v toplicah.

Mesto Rim v Italiji z zanimivo večstoletno zgodovino se ponaša s tako obsežnim ozemljem, da boste zagotovo potrebovali celo življenje, da boste odkrili, spoznali in raziskali skoraj neskončno število spomenikov in znamenitosti. 

Čeprav so številne znamenitosti v mestu priljubljene in so del seznama vseh popotnikov, ima večno mesto še vedno svoj delež skritih draguljev, ki jih ne poznajo niti sami domačini. 

V nadaljevanju si oglejte nekaj najbolj zanimivih skrivnih krajev v mestu in si oglejte prestolnico z druge perspektive:

Antica Farmacia della Scala

Prikupni trg Piazza della Scala, obrasel z bršljanom, se nahaja v živahni soseski Trastevere in je znan po svojih trattorijah in kavarnah. Vendar pa se tu nahaja tudi pravi zaklad. Farmacia Santa Maria della Scala je lekarna, zgrajena v križnem hodniku bližnje cerkve. 

Rim – starodavna lekarna Scale

Čeprav lahko tu dobite sodobna zdravila, se lahko ob obisku zgornjega nadstropja vrnete v 17.th stoletje, ko je služila kot lekarna papeškega dvora.

Nadaljujte z branjem članka Razkriti najbolj varovane skrivnosti Rima.

Večdnevno bivanje v Kjotu je eden najboljših načinov, kako čim bolje izkoristiti svoje potovanje na Japonsko. Tu je veliko znamenitosti in čudes, ki jih lahko obiščete, tako da boste morda težko načrtovali, kam iti in kaj početi. 

Da bo vaše doživetje Kjota najboljša stvar v vašem življenju, morate upoštevati nekaj pomembnih nasvetov za potovanje.

Preverite, ali lahko sploh vstopite

Na Japonskem je zelo pogosto, da so nekateri lokali zaprti za širšo javnost. Veliko je tudi restavracij, ki turistom ne dovolijo vstopa v svoje prostore. Zato morate najprej raziskati, ali so obiskovalci dovoljeni v kraju, kamor nameravate iti. Dober primer tega je priljubljena čajnica Ichiriki, ki turistom ne dovoljuje vstopa. 

Geisha vas pozdravlja v Kyotu na Japonskem

Izgubite se

Čeprav ne škodi, če pred obiskom novega kraja naredite domačo nalogo, je prav tako pomembno, da veste, kdaj morate opustiti raziskave in se oddaljiti od svojih načrtov.

Nadaljujte z branjem članka Potovalni nasveti za najboljšo izkušnjo v Kjotu.

Če svoje malčke vprašate, kje bi najraje počitnikovali, vam bodo zagotovo omenili mesto, kjer je na dosegu tudi voda. To je lahko morje, jezero ali pa kar toplice. Slednje so predvsem dobrodošla izbira v hladnejšem letnem času, ker se otroci lahko igrajo v notranjih bazenih. Igra je še toliko prijetnejša, ker so jim praviloma v termah na voljo tudi animatorji.

Terme torej niso primerna izbira samo za starejše osebe ali tiste, ki tam okrevajo po kakšni bolezni ali poškodbi. Vse pogosteje jih obiskujejo tudi družine z otroki. Bazeni za otroke so na voljo v najrazličnejših velikostih in oblikah. Že na prvi pogled se torej precej razlikujejo od tistih, ki so namenjeni starejšim generacijam.

Toplice v domači izvedbi

Terme so dandanes na voljo skorajda vsem, zato je obisk takšnih krajev postal zelo priljubljen. Po drugi strani pa si številne družine ne zmorejo privoščiti takšnega obiska.

Nadaljujte z branjem članka Otroška zabava v prijetno ogretih bazenih.

Tajska, imenovana dežela nasmehov, je ena od držav jugovzhodne Azije, ki vsako leto privabi največ obiskovalcev. Ta država je kot pravi raj na zemlji, saj se ponaša z močnim in trdnim kulturnim ozadjem v kombinaciji z bogato raznolikostjo naravnih znamenitosti, od bujnih gora do čudovitih belih plaž, slikovitih otokov in še veliko več. 

Če ste vedno sanjali o razkošni potovalni izkušnji, kakršne še ni bilo, vam v nadaljevanju predstavljamo najboljše destinacije v državi, ki si jih boste morda želeli ogledati:

Bangkok

Bangkok, glavno mesto države ter njeno največje in najbolj razvito mesto, ponuja edinstveno mešanico veličastnih templjev, dinamičnega mestnega življenja in nebotičnikov, ki oblikujejo njegovo prepoznavno identiteto. 

V Bangkoku (Tajska) se nahaja več hotelov s petimi zvezdicami, ki ponujajo vrhunske storitve in udobje. Med njimi so Okura-Prestige Bangkok, Hansar Hotel, Sofitel Bangkok, Sukhothai in Shangrila.

12 najboljših stvari za početi v Bangkoku

Centralna ambasada, Gaysorn in Siam Paragon so le tri najboljše točke, kjer lahko najdete luksuzno blago in nekatere najboljše blagovne znamke na svetu.

Nadaljujte z branjem članka Najbolj luksuzne destinacije na Tajskem.

Munchen (Dom menihov) ali München ponuja številne razburljive in raznolike znamenitosti, ki bodo zagotovo zadovoljile vsak okus in želje. Ni pomembno, ali se radi sprostite v kavarni na pločniku, se sprehajate po obsežnih parkih ali pa se raje prepustite pogledom na neverjetno arhitekturo častitljivih palač in cerkva, München ima za vsakogar nekaj na zalogi.

Kratka zgodovina Münchna 

München izvira iz benediktinskega samostana Tegernsee, ki je bil domnevno ustanovljen leta 750.  Bavarski vojvoda Henrik Lev je leta 1157 menihom podelil pravico do ustanovitve tržnice na mestu, kjer se reka Isar stika s cesto iz Salzburga. Naslednje leto je bil čez reko Isar postavljen most, ki je utrdil tržnico.

Družina Wittelsbach se je v Münchnu naselila leta 1255, potem ko je leta 1180 dobila vojvodino Bavarsko. Wittelsbachi so bili z usodo mesta tesno povezani več kot 700 let. V začetku 14.thstoletja je Ludvik IV. ali Ludvik Bavarski, prvi iz rodbine Wittelsbachov, cesarjev Svetega rimskega cesarstva, mesto povečal do te velikosti, da je ostalo tako veliko vse do konca 18.

Nadaljujte z branjem članka Znamenitosti, ki si jih lahko ogledate med potovanjem v Munchen.

Idrija, nekoč pomembno rudarsko mesto, je tudi glavno in najstarejše slovensko središče ročno klekljane čipke. Klekljarska obrt se je razživela na vrhuncu rudarjenja in se ohranila do danes, ko se ob tradicionalnem klekljarskem znanju razvijajo tudi novi pristopi in inovativni izdelki. Obiskovalci lahko idrijsko čipko v Idriji spoznavajo tekom celega leta, ogledajo si lahko razstave, demonstracijo klekljanja, obiščejo trgovinice s čipko ali se celo naučijo klekljati. Idrija se sredi junija prelevi v festivalsko mesto v znamenju čipke, na 3-dnevnem Festivalu idrijske čipke, ki je eden največjih etnoloških festivalov v Sloveniji in ponuja tako strokovne kot zabavne dogodke.

Kratka zgodovina čipke

Čipke so se v Evropi pojavile v začetku 16. stoletja in v začetnem obdobju so na širšem evropskem območju izdelovali podobne čipke enostavnih vzorcev. Čipke so bile v glavnem šivane in klekljane, od 18. stoletja naprej pa se pojavijo tudi strojne. V 17. stoletju je čipka doživela razcvet, nastajale so tehnološko in slogovno zelo raznolike čipke.

Nadaljujte z branjem članka Vabljeni v Idrijo – središče idrijske čipke.

Italija, ki se nahaja v središču Sredozemskega morja, je ena najbolj romantičnih in zgodovinsko bogatih držav na svetu. Svetu je morda najbolj znana po tem, da je bila nekoč sedež največjega imperija na svetu, imenovanega Rimski imperij.

Danes Italija ni nič drugega kot veličastna dežela, kjer se lepota italijanske pokrajine in arhitekture srečujeta na vsakem koraku Je dom nekaterih najboljših umetniških relikvij, v katerih lahko uživate v številnih galerijah in muzejih, svetovno znani kulinariki, najnovejših modnih trendih in arhitekturi, ki jo lahko občudujete.

Slavni italijanski škorenj

Zaradi edinstvene italijanske oblike jo pogosto imenujejo lo Stivale, kar v prevodu pomeni »škorenj«, kar je lahko razumeti, saj je dobesedno videti kot škorenj s pogleda od zgoraj navzdol. V starih časih je majhno italsko pleme, imenovano Latinci, ustanovilo Rimsko kraljestvo, ki je postalo središče zahodne civilizacije. Danes je Italija ena najboljših držav za obisk v Evropi. Glavno mesto države je Rim, ki slovi po starodavnih relikvijah iz časov Rimskega imperija.

Nadaljujte z branjem članka Škorenj sredi Evrope – Italija.

Kdaj ste nazadnje s svojim partnerjem odšli kam na lepše? Morda je od tega minilo že toliko časa, da se niti ne spomnite prav dobro. To je znak, da v kratkem vendarle morata nekam odpotovati, si vzeti čas samo zase in neskončno uživati. Če nimate prave ideje, kam oditi za vikend ali kar med tednom, vsaj malce pobrskajte po spletu. Tam vas čaka kup noro dobrih idej, kako in kje preživeti romantični oddih za dva.

Sicer pa so paketi za dva prav posebna storitev, ki vam jo ponujajo številna podjetja, kar boste seveda kaj hitro ugotovili med spletnim raziskovanjem ponudbe. Odlična priložnost so slovenske toplice. Sodobno opremljene vam ponujajo precej več možnosti v primerjavi s tistimi, ki ste jih obiskali pred leti.

Masaže, aktivnosti, dobra pijača in še kaj

Ko boste izbrali primeren romantični oddih za dva, dobro preverite vse, kar ta vključuje. Pomembno je, da vama ponudba povsem ustreza.

Nadaljujte z branjem članka S svojim partnerjem za konec tedna na lepše.

Slovenija je čudovita turistična destinacija. Tega se zaveda tudi vedno več Slovencev in Slovenk, ki v internetnih iskalnikih pogosteje iščejo besedno zvezo turizem Slovenija. S pomočjo interneta namreč skušajo odkriti skrite kotičke naše države, ki jih doslej še niso obiskali, prav tako pa velikokrat domačine obiščejo tudi gostje iz tujine, ki bi si radi ogledali Slovenijo in njene turistične znamenitosti. Kam jih peljati? Ker Slovenija ni prevelika, jim jo lahko razkažete skoraj celo – od morja pa do gora in prekmurskih ravnic …

Kam na izlet?

Če v iskalnik vpišete turizem Slovenija, boste našli veliko idej za izlete. Poleg tistih najbolj znanih krajev, ki jih mora obiskati in videti prav vsak, boste s pomočjo iskalnega pojma turizem Slovenija med zadetki našli tudi manj znane bisere, ki jih večina še ne pozna. V primeru, da imate na obisku prijatelje ali poslovne partnerje iz druge države, je seveda več kot nujno, da obiščejo Portorož, Piran in Bled.

Nadaljujte z branjem članka Slovenija vabi z morjem in gorami.

V prostem času radi odidemo na kak kratek oddih. Želimo si namreč zbistriti naše misli in če ne drugega tudi zamenjati zrak. Izlet je tako primerna izbira. Lahko je krajše ali pa daljše narave. Seveda je to odvisno od tega, koliko časa imamo na razpolago. Recimo, da imamo na razpolago en dan in bi radi odšli na lepše. Slovenija je majhna dežela, ki pa ponuja izjemne možnosti. Lahko pa se zapeljemo tudi čez mejo, ki ni daleč od nas.

Izlet v planine nas bo napolnil z energijo

Planinarjenje je postalo priljubljena dejavnost. Ljudje se zavedamo, da je zelo koristno. Na ta način si namreč zbistrimo duha in telo. V naši deželi imamo številne možnosti, ki jih lahko izkoristimo v ta namen.

Planinarjenje je odlična zamisel za izlet po Sloveniji

Če nimamo radi daljših tur, se lahko odpravimo na bližnji hrib. Skoraj vsak slovenski kraj ima vsaj enega.

Nadaljujte z branjem članka Gremo na izlet – kdaj in kam?.

Ko govorimo o turizmu, je kratica M.I.C.E zelo pomembna. V prevodu je to kratica za Srečanja, Spodbude, Konference in Razstave. Trg MICE se v osnovi nanaša na specializirano nišo skupinskega turizma, ki je namenjena rezervacijam, načrtovanju, udeleževanju seminarjev in konferenc ter drugih dogodkov, ki so zelo dobičkonosni.

Ime MICE pa v zadnjih letih ni več najbolj popularno, saj v prevodu MICE pomeni MIŠ. Zato se profesionalci v turistični industriji raje držijo preprostih imen in poimenujejo dogodke ter srečanja kar po svojem okusu.

Ime MICE je sicer v osnovi zelo uporabno, saj kratica združuje 4 glavne komponente turističnega trga. Ne glede na to ali želimo organizirati skupinski izlet za naše zaposlene ali pa velik dogodek, ki se bo osredotočal na najnovejše inovacije na našem področju, nam MICE agentje lahko pomagajo pri rezervacijah in načrtovanjih naših dogodkov.

Komponente, ki sestavljajo MICE

Če gledamo splošno, MICE potovanja vsebujejo že prej omenjene komponente, pa tudi turistične agente, ki delujejo na različnih turističnih področjih.

Nadaljujte z branjem članka Osnove M.I.C.E dejavnosti in njihove naloge v turizmu.

Ste že slišali, da se ob reki Dravi nahaja prav posebna čokoladna vas? To so prava nebesa za vse navdušence nad čokolado, pa tudi za vse ljubitelje narave, saj se čokoladna vas nahaja sredi krajinskega parka Mariborsko jezero, ki je zaščiten v okviru projekta Natura 2000. Kombinacija neokrnjene narave in slastne čokolade vsekakor predstavlja dober razlog za obisk, pa naj si bo to kratek izlet, vikend oddih ali počitnice.

V čokoladni vasi se namreč nahajajo tudi eko glamping hiške iz naravnih materialov, v katerih lahko gostje prespijo na blazinah iz kakavovih zrn, se umijejo s čokoladnim milom ter že za zajtrk uživajo tako v lepem razgledu kot v sladkih dobrotah iz prvovrstne čokolade. Gre torej za idealen kraj za razvajanje, sploh ker se v čokoladni vasi nahajata tudi bazen in savna, gostje pa si lahko privoščijo tudi čokoladno masažo in še marsikaj drugega, kar bo popestrilo njihov dopust.

Nadaljujte z branjem članka Čokoladna vas in kavarna Teta Frida.

Vreme določajo vremenski pasovi, ki se izmenjujejo po celotni zemljepisni širini sveta. Podnebje sicer na vreme ne vpliva neposredno. Podnebje označuje stanje dejavnikov, ki vplivajo na razvoj vremena.
Opazovanje vremena sega v daljne čase, saj je vreme že od nekdaj vplivalo na dejavnost človeka. Na vremenske napovedi se lahko zanesemo, saj nam zmerno podnebje omogoča precej natančno napovedovanje vremena. Vreme najbolj vpliva na naše načrte za prihodnost, saj pred kakršnim koli načrtovanjem skoraj vedno preverimo vremensko napoved. Na primer, preden se odpravimo v prestolnico kulture, preverimo Ljubljana vreme.

V manjših krajih po Sloveniji lahko pričakujemo podobno vremensko stanje kot v bližnjih večjih krajih. Podnebje je celinsko, ki meji na subtropsko vlažno podnebje, s celinskimi značilnostmi, kot so topla poletja in zmerno mrzle zime. Napovedovanje vremena je znanost o napovedovanju stanja atmosfere za prihodnji čas in določeno lokacijo. Danes napoved npr. Ljubljana vreme napovedujejo na principu zbiranja čim več podatkov o trenutnem stanju atmosfere in znanja o procesih v atmosferi za določitev, kako se bo ta razvijala v prihodnosti.

Nadaljujte z branjem članka Ljubljana vreme.

Izvedite vse kar potrebujete o vremenu v Kranjski Gori.

Vreme v Kranjski Gori in na Gorenjskem nasploh je nekoliko drugačno od vremena v drugih pokrajinah Slovenije, kjer so razmere navadno precej konstantne in predvidljive. Izjema je še Primorska, saj ima ta zaradi vpliva morja spet svoje posebnosti, predvsem višje temperature in milejše zime, pa tudi občasno burjo. Gorenjska se nasprotno lahko pohvali z mrzlimi zimami in na splošno hladnejšim vremenom. Pohvali? Seveda, saj so razmere v Kranjski Gori kot nalašč za smučarje, ki pozimi obiščejo gorenjske kraje v želji po smučanju – zasnežena pobočja pa so najbolj privlačna prav v tej slovenski pokrajini, saj drugje snega ni v takem izobilju.

Vreme v Kranjski gori pozimi

V Kranjski Gori vreme navdušuje tiste, ki imajo radi zimo, medtem ko bodo bolj »poletni« ljudje verjetno nergali nad nizkimi temperaturami, ki se samo poleti dvignejo nad zanje primernih 25 stopinj Celzija.

Nadaljujte z branjem članka Vreme Kranjska Gora.

Ljubljana je glavno mesto republike Slovenije. Ceprav je Slovenija geografsko zelo razgibana dezela, pa lezi Ljubljana prakticno v njenem geografskem srediscu.

O Ljubljani

Ljubljana je manjse evropsko mesto, kjer zivi priblizno 300.000 prebivalcev. Letno Ljubljano obisce veliko stevilo turistov in poslovnezev iz vsega sveta, pa tudi najbolj eminentnih gostov iz sveta kulture, sporta in politike – med zadnjimi je bila na obisku britanska kraljica Elizabeta II.

Ljubljana je tudi prometno vozlisce, v blizini mesta pa je mednarodno letalisce. Skozi stoletja so zgodovino mesta zaznamovali mnogi dogodki. Med 2. sv. vojno je dobila Ljubljana naziv »mesto heroj«, saj je bila 1171 dni obdana z zico in spremenjena v koncentracijsko taborisce.

Ker so Ljubljano veckrat v njeni zgodovini hudo prizadeli potresi, je bila po potresu 1511 ponovno zgrajena v renesancnem slogu, po potresu leta 1895 pa v neoklasicisticnem in se posebej secesijskem slogu.

Arhitekturo Ljubljane je med obema svetovnima vojnama zaznamoval izvrstni arhitekt Joze Plecnik, ki je mesto ob zacetku 20.

Nadaljujte z branjem članka Ljubljana.

Ko nam izlet pokvari slabo vreme V hitrem ritmu današnjih dni si že tako redko kdaj vzamemo nekaj več časa za sprostitev in oddih, zato todi vedno manj časa namenimo izletom in potovanjem. Ko si vseeno privoščimo oddih si tako želimo, da bi vsaj ta dan potekal mirno in po načrtih. Pogosto pa se zgodi, da temu vendarle ni tako – zagode nam jo namreč vreme.
Vreme na nas vpliva skoraj vedno in povsod, predvsem pa lahko predstavlja težavo med oddihom v naravi ali obiskom kakšne turistične destinacije. Niti mravlje nam ne morejo pokvariti piknika bolj kot deževni oblaki, zato moramo ob načrtovanju izleta vedno upoštevati tudi vremensko napoved.

Še posebej je ta pomembna takrat, ko si bomo za oddih vzeli več časa in se bomo sproščali v naravi ali na prostem. V takšnih primerih je vremenska napoved nepogrešljiva, saj lahko, čeprav vremena ne moremo spremeniti, spremenimo svoje načrte in se s tem izognemo nevšečnostim, ki bi jih povzročile nepričakovane vremenske spremembe.

Nadaljujte z branjem članka Ko nam izlet pokvari slabo vreme.

Hoteli v Ljubljani so nekaj, kar enostavno morate preizkusiti – vas zanima zakaj?
Zato, ker lahko po zelo ugodnih cenah resnično uživate v svojem dopustu ali zgolj nočitvi. Ker je Ljubljana turistično izjemno zanimivo mesto, delno zaradi središčne lege in titule prestolnice, delno zaradi vseh zanimivosti, festivalov, koncertov, ipd., je temu primerno tudi število hotelov, ki pa iz leta v leto narašča. Hoteli v Ljubljani  so razmeščeni po celotnem mestnem jedru in širši okolici. Med seboj se razlikujejo po obsegu ponudbe, storitev, po kategorijah in nenazadnje tudi po cenah nočitev.

Nekateri so cenovno dokaj dragi – navadno so to hoteli v Ljubljani, ki beležijo več zvezdic in se nahajajo v samem mestnem jedru, kjer je prav vse na dosegu roke, spet drugi imajo prizemljene cene in si nočitev v njih lahko privošči vsak povprečen prebivalec Slovenije ali tujec. Ker je govora o prestolnici, so zaradi tega tudi v splošnem cene nekoliko višje od primerljivih hotelov v kakšnem drugem mestu.

Nadaljujte z branjem članka Hoteli v Ljubljani.

Z vse večjim vlaganjem v športno infrastrukturo, so smučišča v zadnjih letih po vsem svetu doživela korenito prenovo. Tako se zaradi umetnega zasneževanja, smučarske sezone lahko pričnejo še preden v resnici zapade prvi sneg in končajo v zgodnji pomladi, ko na bližnjih travnikih, takoj ob smučiščih, že cvetijo prve rože.

Rogla od modernih smučišč ne odstopa in je v zadnjih letih v izgradnjo športne infrastrukture vložila zares veliko. Smučarski center Rogla je sicer eden največjih v Sloveniji in obsega deset smučišč različnih težavnostnih stopenj. Vsako smučišče je dobro zavarovano in urejeno, prav tako so ob njih napravljene moderne sedežnice, ki lahko na vrh vsako uro prepeljejo vse več gostov. Ti se lahko potem cele dni brezskrbno spuščajo navzdol po belih strminah in se vračajo nazaj na vrh, ne da bi bili preveč zadihani.

Za sprostitev ob smučiščih je poskrbljeno, saj je dovolj počivališč, ob nekaterih so na razpolago celo ležalniki.

Nadaljujte z branjem članka Rogla.

Muzej podvodnih dejavnosti Piran ponuja ljubiteljem potapljanja in pomorske zgodovine nemalo novih odkritij. V muzeju se lahko prepustite domišljiji, ki vas bo popeljala v čudoviti podvodni svet, poln skrivnosti, zanimivih mitoloških bitij in potopljenih zakladov … Med drugim si boste lahko ogledali najrazličnejše tehnike potapljanja in potapljaške pripomočke, ki so jih uporabljali potapljači in podmorničarji od prvih začetkov pa do danes.

V muzeju so prikazani starodavni skafandri, podvodne obleke, noži, zračne tlačilke in osebni predmeti naših delovnih potapljačev. Posebno zanimiv je hrbtni regulator zraka iz leta 1890, ki so ga uporabljali pripadniki Avstro-ogrske cesarsko kraljeve vojne mornarice in je verjetno edini takšen regulator, ki se je ohranil prav do današnjih dni. V muzeju so vsebinsko podrobneje predstavljeni delovni, športni in mornariški potapljači, posebna pozornost pa je posvečena našim podmorničerjem od leta 1909 pa do leta 1991.

Zbirka vodi obiskovalca skozi čas delovanja različnih vojnih mornaric na Jadranu in ob tem postavlja slovenske potapljače na njihovo zasluženo priznano mesto.

Nadaljujte z branjem članka Muzej podvodnih dejavnosti Piran.

Celotno območje današnjega Vitanja obsega predvsem hribovito pokrajino na obronkih zahodnega dela Pohorja in podaljška Karavank. Tu je sedem vasi in trg Vitanje; imeni naselij Zgornji in Spodnji Brezen namigujeta na vulkansko poreklo masiva Paški Kozjak. Območje se ponaša z bogato naravno in kulturno-zgodovinsko dediščino: v Vitanju je ohranjen edinstven pojav, da opravljajo obrede v poletnem in zimskem času v dveh različnih cerkvah. Med drugim lahko tu obiščete tudi spominsko sobo Hermana Potočnika Noordunga.

Kraj Vitanje je nastal na močvirnem sotočju Hudinje, ki priteče izpod Rogle, s potokoma Jesenica in Hočna. Nastal je na osnovi že v antiki znane cestne povezave med vzhodno Štajersko in Koroško. Že tedaj se je oblikovalo pomembno središče, rimljanski mansio – postojanka ob pomembni cestni povezavi Celeje s Colacijem in Virunumom na Koroškem. Ime kraja Vitanje je slovanski prevod besede mansio. Arheološke izkopanine pričajo, da je bilo v bližini svetega Vida na Hudinji v rimski dobi in verjetno že prej bogato nahajališče marmorja.

Nadaljujte z branjem članka Vitanje.

Znamenita božjepotna cerkev Matere božje stoji na nižjem vrhu Zaplaškega hriba severozahodno od Čateža. Pot do nje vodi iz vasi, kjer je v vznožju hriba zidani portal s kipoma Kraljice Marije in Jožefa z detetom. Od tam so menda nekoč romarji po kolenih premagovali strmino do vrha, od koder je tudi izredno lep razgled.

Drugi dan je bila maša na Záplazu. Ta romarska sloveča kapelica stoji na hribu, precej nad Čatežem. Novo zidana je in lepo zmalana. Po Dolenjskem v teh krajih, ako se človek drži potov in cest, vedno pritiskajo hribje od vseh strani, da ne more videti daleč okoli! Zato sva imela z Radivojem veliko veselje, ko se je na Zaplazu nama svet nekoliko odprl.
(Fran Levstik: Popotovanje od Litije do Čateža)

Začetki božje poti na Zaplazu – dolgo časa so ji rekli »Dolenjske Brezje« – naj bi bili povezani z odkritjem Marijinega kipca v grmovju.

Nadaljujte z branjem članka Zaplaz.

Simončičev toplar stoji na Bistrici pri Šentrupertu, na vasi, ob cesti Mirna–Mokronog. Gre za enega najlepših kozolcev na Slovenskem, poznavalci dediščine ga poznajo predvsem kot vrhunskega predstavnika arhitekturnega razvoja kozolcev.

Kozólec (v narečju kazuc, kzoc, stog ali kozu) je ponavadi lesena, s strani odprta stavba za sušenje žita in trave, značilna za slovensko podeželje in arhitekturo. Kozolce delimo na enojne in dvojne kozolce (toplarje). Najbolj znani so kozolci v Studorju blizu Bohinjskega jezera. Približno 80 % vseh kozolcev najdemo v Sloveniji, najdemo pa jih tudi na zahodu Italije in na jugu Avstrije.

Kozolec se je na slovenskem etničnem ozemlju razvil v več oblikah in konstrukcijskih posebnostih. Zlasti pomembni sta razširjenost in razporeditev različnih tipov po slovenskih pokrajinah. Kozolci so zanimivi tudi zaradi raznovrstne namembnosti. V prednosti so dvojni kozolci – toplarji, kozolci »na kozla« in nizki kozolci, ki služijo več namenom.

Nadaljujte z branjem članka Simončičev kozolec.

Kraj, ki se prvič omenja okrog leta 1180, leži v dolini reke Mirne, ob cesti Trebnje–Sevnica, v občini Trebnje. Ponaša se s starim trškim jedrom, kamnitim mostom čez reko Mirno in Mirnskim gradom – Spečo lepotico … Mirno obdajajo številni grički, med njimi Trbinc in Debenec, ki sta lepi razgledni točki.

Mirna (249 m, 1465 prebivalcev) je manjše gospodarsko središče ob robu kotline. Pred 2. svetovno vojno so bili tu znani živinski sejmi, po letu 1945 je kraj dobil nekaj manjših industrijskih obratov: tovarno pijač ter obrata plastične embalaže in kovinske opreme. Mirna skoraj nima centra oziroma jih ima več. Razvoj v industrijsko mesto je namreč staro jedro preprosto preskočil; nastala so nova naselja blokov in individualnih hiš.

Župnijska cerkev svetega Janeza Krstnika

Župnijska cerkev svetega Janeza Krstnika stoji na malo dvignjeni terasi v starem delu Mirne. Cerkev je znana predvsem po arhitekturi in stenskih poslikavah.

Nadaljujte z branjem članka Mirna.

Na griču severozahodno od Mirne, ob sotočju rek Mirne in Vejerščice, stojijo razvaline Mirnskega gradu – Speče lepotice. To je eden lepših in redkih obnovljenih kulturnih spomenikov srednjeveške arhitekture na Slovenskem. Leta 1962 je razvalino gradu dobil v 99-letno uporabo Marko Marin, leta 1965 pa je dobil še dovoljenje za obnovo, ki jo večinoma sam financira še danes.

Grad Mirna na podaljšanem rebru hriba Gorenjske gore (263 m) je prvič omenjen že leta 1165. Novejše raziskave kažejo, da ima grad svoje zametke še iz časa rimske civilizacije. Grad je bil v srednjem veku močna gospodarska in politična postojanka.

Njegovi lastniki so se hitro menjavali. Prvi lastnik je bil koroški vojvoda Ulrik, ki je grad leta 1250 predal oglejskim patriarhom, ti pa so sem namestili svoje fevdnike Mirnske gospode, ki so bili pomembne politične osebnosti. Povezani so bili zlasti z gospodi Šumberškimi in so v takratni Evropi sloveli kot eni najmočnejših iz stranske veje dinastije kneginje Eme; udeleževali so se tudi viteških turnirjev.

Nadaljujte z branjem članka Grad Mirna.

Na naših tleh zagotovo ni prav veliko krajev, ki bi poleg imena premogli le tri hišne številke – z nekaj gospodarskimi poslopji – in bi bili poznani tako daleč naokoli, kot to velja za Novo Štifto na Dolenjskem.

Zaselek na vzpetini nad cesto med Sodražico oziroma Bloško Polico na zahodni ter Ribnico na vzhodni strani dolguje to svojo znamenitost dejstvu, da velja za enega najbolj priljubljenih ciljev romarske poti na Dolenjskem. Ena od hišnih številk je – poleg še vedno imenitne hiše, ki ne skriva, da je bila v nekih boljših časih gostilna – pritrjena ob vhodu v frančiškanski samostan. To poslopje še zdaleč ni tako mogočno, kot je večina samostanov pri nas in drugod, a vendarle dovolj prostorno za peščico redovnikov, ki skrbijo za sijajno cerkev Marijinega vnebovzetja. Ta biser baročne arhitekture, sezidan v letih 1641–1671, ne vzbuja občudovanja le z nenavadnim osmerokotnim tlorisom in obodnimi arkadami, temveč tudi z razkošno notranjostjo.

Nadaljujte z branjem članka Nova Štifta.

Staro trško središče in prometno križišče ob srednji Temenici, kjer je najlažji prehod v Mirensko dolino, je leta 1992 postalo mesto. Trebanjski grad in župnijska cerkev sta povezana s Friderikom Barago; v Trebnjem se začenja in končuje krožna Baragova pohodna pot. Skozi Trebnje poteka 15. poldnevnik, tu se je rodil pesnik Pavel Golia in vsako leto poteka tabor likovnih samorastnikov.

Trebnje (279 m, 3.150 prebivalcev) je bilo že zgodaj poseljeno. Med cerkvijo in župniščem so leta 1964 raziskali praslovansko pokopališče in našli tudi ostanke kanalizacije večje rimske zgradbe. Iz te dobe je v vežo cerkve vzidan relief treh poprsij, v župnišče pa je vzidan del napisnega kamna iz Jupitrovega svetišča.

Cerkev Marijinega vnebovzetja stoji na mestu starejše cerkve, ki je bila prvič omenjena že leta 1170. Sedanjo triladijsko stavbo so zgradili leta 1443 v stilu pozne gotike. Cerkev so v času Turkov obdali z obzidjem, ki zdaj ni več vidno.

Nadaljujte z branjem članka Trebnje.

To sta le dva kraja na krožni Baragovi pohodni poti, ki se sicer začne in zaključi v Trebnjem. V Mali vasi se je rodil, v Dobrniču pa je bil krščen Friderik Irenej Baraga, slovenski škof med severnoameriškimi Indijanci, ki so ga imenovali tudi Duh Velikih jezer, Črna suknja ali Duhovnik s krpljami, kot se poučimo v Baragovi spominski sobi v Mali vasi.

Če ljubiš Boga, ljubiš svojega bližnjega. Ne ostani pa pri lepih mislih; tvoja usmiljena ljubezen mora biti delavna. Koliko žalostnih potrebuje tvojih tolažilnih besed; koliko nesrečnih je potrebnih tvoje pomoči. (Baragov odnos do vere in misijonskega delovanja)

Krožna Baragova pohodna pot poteka po severnem obrobju Suhe krajine, in sicer takole: Trebnje, Belšinja vas, Grič, Luža, Mala vas, Knežja vas, Dobrnič, preko Grmade in Vrhtrebnjega, zaključi pa se v Trebnjem.

Nadaljujte z branjem članka Baragova pot: Mala vas in Dobrnič.

Svoje ime je dobila po vinu, izhaja namreč iz latinskega Vinitum. Naselje na visoki terasi nad Kolpo, neposredno ob slovensko-hrvaški meji, zaznamujeta mednarodni mejni prehod in rojstna hiša pesnika Otona Župančiča. Poleti topla in dovolj čista reka Kolpa omogoča kopanje; neposredno pod Vinico je na obrežju urejen kamp.

Vinica (189 m, 224 prebivalcev) je bila naseljena že v prazgodovini. Nad naseljem so odkrili obsežni gradišči, v bližnjem Stražnem dolu pa grobišče prazgodovinskih Japodov. Prvi arhivski zapis o srednjeveški Vinici je iz leta 1082, ko je tedaj skromno naselje okrog istoimenskega gradu prešlo v last Konrada Turjaškega. V 13. stoletju je Vinica z gradom in okoliško posestjo zamenjala več plemiških rodbin, ob koncu 19. stoletja je zadnji lastnik graščinsko posest razdelil in po kosih prodal domačinom. V času turških vpadov – zlasti od 1469 do 1591 – je bilo močno obzidano naselje pomembna obrambna postojanka. Zaradi strateškega pomena je naselje v tem času dobilo trške pravice, torej tudi lastno upravo, sodstvo in grb.

Nadaljujte z branjem članka Vinica.

Romarski kompleks se odlikuje po treh gotskih cerkvah, stisnjenih znotraj visokega pokopališkega obzidja, ki je deloma verjetno še ostanek protiturškega tabora. Cerkve izvirajo iz 14. in 15. stoletja in ohranjajo gotske prvine; v 19. stoletju so jih preurejali, zato v notranjosti vseh treh cerkva prevladuje poznobaročna oprema z rokokojsko ornamentiko. Številni obiskovalci romajo sem ob svetem Jerneju (prva in tudi še druga nedelja po 24. avgustu) in ob velikonočnem času, ko obujajo tradicijo znamenite Božje poti.

Znamenito romarsko središče stoji na robu Rosalnic, razpotegnjenega naselja na kolpski terasi ob železniški progi Metlika–državna meja in cesti Metlika–Božakovo. Zgodovina in stavbni razvoj kompleksa še nista povsem pojasnjena, saj raziskave še niso zaključene. Začetke cerkve je treba iskati že ob koncu 11. stoletja, ko je bila ustanovljena škofija v Zagrebu. Valvasor navaja, da je cerkve gradil red templarjev v 12. stoletju. Zagotovo sta cerkev in župnija obstajali leta 1228, ko je cerkev pripadla novoustanovljeni župniji v Črnomlju.

Nadaljujte z branjem članka Tri fare v Rosalnicah.

Ime izvira še iz časov turških vpadov, ko je bil kraj povzdignjen v trg. Je največji kraj v Poljanski dolini, dobrih 15 km oddaljen od Črnomlja. Leži na pomolu nad reko Kolpo, na severni strani pa je povezan z vasjo Močile. Pod njim v globoki dolini teče Kolpa, ki je poleti najbolj privlačna za kopanje, ribarjenje in čolnarjenje. Vsa Poljanska dolina ima zaradi reke Kolpe, pa tudi zaradi odročne lege sredi gozdov in vinogradov, možnosti za razvoj naravi prijaznega turizma.

Stari trg ob Kolpi (375 m, 106 prebivalcev) je bil naseljen že v prazgodovini, ohranjeni so tudi rimski grobovi. Leta 1221 je postal sedež prafare, leta 1248 je bila ustanovljena župnija. Kot trg je bil omenjen že leta 1421, tedaj z imenom Poljane. Vseskozi je bil pomembno strateško in trgovsko središče. Leta 2006 je dobil evropsko priznanje kot »vas z največ cvetja«. Ob široki osrednji ulici – trgu se nizajo enonadstropne hiše, posebej so zanimivi kamniti portali nekaterih hiš.

Nadaljujte z branjem članka Stari trg ob Kolpi.

Naselje, ki je sedež istoimenske občine, se razprostira na severnem, prisojnem robu Bele krajine, ob vznožju Kočevskega Roga in obronkov Gorjancev. Semič je znan po vinogradih in dobrem vinu ter po bogatem kulturnem izročilu; vsako leto tretjo soboto v juliju poteka tradicionalna turistična prireditev Semiška ohcet, na kateri se sklene resnična poroka po starih belokranjskih navadah, v sklopu prireditve pa potekajo prikazi kmečkih običajev, obrti in folklore.

Semič (240 m, 1.906 prebivalcev) oz. Šokarija, kot ga imenujemo Belokranjci, je dobil ime po gradu Semenič, ki je stal pod vrhom bližnje vzpetine Smuk. Prve omembe naselja segajo v 13. stoletje, ko je na območju Bele krajine gospodaril Henrik Adeški. Leta 1338 je bila v Semiču ustanovljena prafara. V času turških vpadov so okoli cerkve svetega Štefana zgradili tabor; kljub temu so Turki leta 1547 zavzeli in opustošili vas. Prav tako je bilo uničenih več gradov in cerkva v okolici.

Nadaljujte z branjem članka Semič.

Mitrej spada med najbolj privlačne arheološke spomenike v Sloveniji. Najdemo ga ob regionalni cesti Semič–Črnomelj, nad vasjo Rožanec. Relief je verjetno nastal ob koncu 2. stoletja. V skalo vklesana podoba Mitre je ohranjena v svojem naravnem okolju v dolinici kostanjevega gozdiča Judovje. Ostanki keramike in kurišča so potrdili domnevo, da so tu izvajali daritvene svečanosti.

Mitrej se nahaja nad vasjo Rožanec (196 m, 62 prebivalcev) in železniško progo. Skrit je v manjši kraški vrtači, obdani s skalnimi stenami. Do njega vodi markirana pot. Svetišče rimskega sončnega boga je reliefna podoba perzijskega sončnega boga Mitre, ki ubija bika, in spremljevalcev.

Mitrej v Rožancu je primer klasične upodobitve Mitrovega darovanja, ko Mitra, klečeč na bikovem hrbtu, ubija mogočno žival. Po legendi je Mitri, rojenemu iz skale, krokar prinesel stvarnikov nasvet, naj za odrešitev življenja na zemlji ujame in daruje belega bika. Ko je to storil, je iz razlite bikove krvi nastalo rastlinstvo, iz njegovega semena pa živalstvo.

Nadaljujte z branjem članka Mitrej Rožanec.

Krajinski park Lahinja obsega območje povirja in prvih sedem kilometrov zgornjega toka reke Lahinje. Nahaja se jugovzhodno od Dragatuša, predvsem na območju vasi Pusti Gradac in Veliki Nerajec. Osrednja naravna znamenitost je reka Lahinja, ob njej je pa še sedem posebej zavarovanih naravnih spomenikov, dva naravna rezervata in pet kulturnih spomenikov. Krajinski park Lahinje sodi v območje Natura 2000.

Po parku so urejene poti s smerokazi in informativnimi tablami. Celotni obhod naj bi trajal 3 ure, vendar je zanimivosti res veliko in tako so raznolike, da se je vredno vračati v park večkrat, ob različnih urah, letnih časih, vremenu … in razpoloženju. Predvsem pa se je treba umiriti, opazovati, prisluhniti in »gledati s srcem«.

V parku je več naravnih zanimivosti: jama Zjot (Djud) s podzemnim jezerom in zasigano dvorano, izviri vode in požiralniki, vodna jama Pečina, močvirje Lugi – Nerajski in Lahinjski lugi ob izvirih Lahinje in njenem sotočju v Nerajčico ter druge.

Nadaljujte z branjem članka Krajinski park Lahinja.

Mesto ob državni meji, ki je sedež istoimenske občine, je gospodarsko, upravno in kulturno središče severovzhodnega dela Bela krajine. Jedro je na naravnem pomolu med dolino Obrha in nekdanjo strugo Bojice. Ima burno in bogato zgodovino, podobno kot vsa Bela krajina, ki jo lahko spoznamo v odličnem Belokranjskem muzeju v metliškem gradu. Vsako leto tretji vikend v maju pripravijo vinsko vigred, praznik vina z bogatim kulturnim programom.

Metlika (169 m, 3.225 prebivalcev) ima v grbu grajski stolp in na njem dva črna vrana. Menda so si ga Metličani izmislili v spomin na hudobno graščakinjo z bližnjega gradu Pungert, ki je preklela stražarja, ker sta zaspala in pustila, da so Turki vdrli v grad. Stražarja sta se spremenila v vrana in prihajala krakat na grajski stolp, ki se edini še dolgo ni zrušil.

Ozemlje, kjer stoji današnja Metlika, je bilo poseljeno že v prazgodovini in antiki.

Nadaljujte z branjem članka Metlika.

Izvir Jelševnik je edini kraj na svetu, kjer lahko v naravnem okolju proučujemo črnega močerila, podvrsto človeške ribice. Odkrit je bil približno 300 let za belo podvrsto, leta 1986, v bližnjem izviru Dobličica, nekoliko kasneje pa še v izviru Jelševnik. Obiskovalci se lahko seznanijo s črnim močerilom v Zupančičevi hiši, kjer so na ogled informativni panoji in film o človeški ribici.

Dobličica je tista reka, ki skupaj z Lahinjo obdaja staro mestno jedro Črnomlja, izvira pa v vzhodnem vznožju Poljanske gore. Tam v bližini sta tudi izvir Jelševnik in kraj Jelševnik (165 m, 110 prebivalcev), 4,5 km oddaljena od Črnomlja. Na tem območju so leta 1986 delavci Geološkega zavoda pri poskusnem črpanju v jezeru našli črnega močerila.

Črni močeril ali črna človeška ribica je jamska dvoživka, podvrsta človeške ribice, svetovno znanega endemita podzemeljskih voda Dinarskega krasa. Po do sedaj znanih podatkih živi le v ožji okolici Črnomlja.

Nadaljujte z branjem članka Izvir Jelševnik.

Reka Krupa prihaja na površje sredi severnega dela belokranjskega ravnika v vasi z istim imenom – Krupa, 3 km severno od Gradca oz. 3 km južno od Semiča. Izvira izpod 30 m visoke skalne stene. Predstavlja največji izvir v Beli krajini, v katerega se stekajo podzemeljske vode s hribovitega zaledja. Reko Krupo z okoliškimi znamenitostmi predstavlja kraška učna pot Od Lebice do Krupe.

Zaledje Krupe predstavlja obrobje visokih dinarskih hrbtov Kočevskega Roga, Radohe in celo Gorjancev ter plitvi Kras s kraškim ravnikom in vrtačastim površjem. V zaledju je več kraških ponikalnic (Bajer v Rožnem Dolu, Rečica pri Vrčicah, Ponikve pod Mirno goro in Reka na Gorjancih); njihove podzemeljske povezave s Krupo so bile dokazane s sledilnimi poskusi s pomočjo barvanja.

Izvir Krupe je miren, skoraj prvobiten kraj sredi agrarne pokrajine. Na površje prihaja v močnih kraških izvirih; takoj je je dovolj, da je nekoč gnala mlin in žago (danes sta oba zapuščena).

Nadaljujte z branjem članka Izvir reke Krupe.

Grad v kraju Gradac bomo morda obiskali na kolesarskem izletu, ki nas bo popeljal tudi k letalu DC 3 na Otoškem polju in na vzpetino Kučar. Nekaj rekreacije si bomo lahko privoščili tudi v športnem centru v Primostku ali na športnem letališču v Prilozju; kopali pa se bomo v Podzemlju, enem najbolj priljubljenih kopališč na Kolpi.

Gradac (150 m, 438 prebivalcev) leži na obeh bregovih okljuke reke Lahinje. Nekdanje obrtniško središče je slovelo po lončarjih in mizarjih, danes lomijo blizu železniške postaje školkoviti apnenec (marmor). Prevladuje nekmečko prebivalstvo, ki hodi na delo v bližnje večje kraje.

Naseljenost v halštatski in rimski dobi dokazujejo v okolici izkopani grobovi. Kraj in grad sta bila omenjena že leta 1220. Tako kot drugi kraji na tem območju je bil Gradac izpostavljen turškim napadom, ki so leta 1469 uničili frančiškanski samostan.

V Gradcu je ohranjen grad, ki je bil prvič omenjen že leta 1228.

Nadaljujte z branjem članka Gradac.

Grabrovec je majhna gručasta vas v pobočju nad Metliko, na valovitem, močno zakraselem svetu, ki je zelo stara in močno preoblikovana terasa reke Kolpe. Tu se razprostirajo vinogradi in številne zidanice, posebnost je vaška cerkvica svetega Urbana (ali Vrbana, kot ji pravimo domačini), zavetnika vinske trte. Posvečena je rimskemu mučencu Urbanu, ki so ga v 3. stoletju obglavili.

Sveti Urban je vedno upodobljen z grozdom v roki ali pa je ob njem kol s trsom in lepim grozdom na njem. V Urbanovem življenju ni sicer ničesar, kar bi spominjalo na vinogradništvo, toda ob njegovem godu, 25. maja, je trta v cvetju. Zato so mu ljudje v preteklosti v vinorodnih krajih zaupali skrb za vinsko letino.

Cerkvica svetega Urbana je dober kilometer odmaknjena od središča vasi Grabrovec (153 prebivalcev), na vzpetini sredi polja tik nad vinogradi. Vas – prvič omenjena okoli leta 1565 – je bila v okolici cerkve, toda v času turških vpadov je bila požgana.

Nadaljujte z branjem članka Grabrovec.

Na tem majhnem koščku Bele krajine se lahko srečamo z značilnostmi naravne in kulturne belokranjske krajine ter pojavi zakraselosti, ki jih predstavlja učna pot Zdenc–Vidovec. Značilni steljniki se menjavajo s kulturnimi in gozdnimi površinami, belo brezo in brinom. Vinogradi se pojavljajo nad mejo toplotne inverzije na nadmorski višini od 400 do 450 m. V njih so številne zidanice, tipična in simbolična zavetišča Belokranjcev.

Drašiči so razloženo obmejno naselje na slemenu v gričevnatem podgorju južnih Gorjancev. Delijo se na Gorenjce, Dolenjce in Blaževo vas, zaselka Vinomer in Nova Gora sta sredi vinogradov. Na ledini Stari grad nad vinomersko pristavo je bila v bakreni dobi večja naselbina; poleg ostankov bivališč so odkrili kamnito orodje in keramiko. Poznobaročna, centralno zasnovana podružnična cerkev svetega Petra je iz leta 1773. Glavni oltar iz leta 1883 in oba stranska so izdelki podobarske delavnice Jerneja Jereba. Oboke je leta 1830 s figuralnimi prizori poslikal J.

Nadaljujte z branjem članka Drašiči, Vinomer in Božakovo.

Gručasto naselje se nahaja na nizki vzpetini sredi rodovitnega Dragatuškega polja ob cesti Črnomelj–Vinica; sodi v območje Krajinskega parka Lahinja. V tej vasi je Oton Župančič preživel 12 let svojega otroštva; v vaški šoli je obiskoval prva dva razreda osnovne šole. V Župančičevem hramu je spominska soba Otona Župančiča. Tu se začenja tudi Župančičeva pot, ki povezuje kraje med vasjo Dragatuš in Župančičevo rojstno Vinico.

Koder hodim, vedno in povsod me spremlja mogočni šum Kolpe …
in rahlo žuborenje Dobreča, studenca, skritega blizu Dragatuša v
najtišji dragi sveta. (Oton Župančič)

Dragatuš (172 m, 249 prebivalcev) je bil prvič omenjena leta 1402. Med 2. svetovno vojno so ga maja 1944 zbombardirali in na pol porušili, ker je bil tu nastanjen Glavni štab NOV in POS. Takrat porušeno cerkev svetega Janeza Krstnika iz sredine 10. stoletja so na novo pozidali leta 1986.

Nadaljujte z branjem članka Dragatuš.

Črnomelj je največje naselje v Beli krajini in sedež istoimenske občine. Nastal je na strateški legi, na pomolu med strugama rečic Lahinje in Dobličice. Je prometno, gospodarsko, upravno in kulturno središče osrednjega dela Bele krajine. Vsako leto od leta 1964 dalje v kresni dobi pripravijo jurjevanje – z osrednjim obredom Zelenega Jurija oz. spomladnika – ki je najstarejši folklorni festival v Sloveniji.

Črnomelj (171 m, 5.854 prebivalcev) je po pripovedki menda dobil ime po mlinu, ki je mlel črno moko. Arheološka najdišča kažejo na poselitev že v času železne dobe. Prvi pomembnejši znan dogodek je iz leta 1165, ko je Oton Kraški tu zgradil grad Črnomelj, ki je postal domovanje t. i. gospodov Črnomaljskih. Naselje je bilo prvič omenjeno leta 1228, leta 1277 je prejelo trške pravice, leta 1407 pa status mesta. V 15. stoletju so ga zaradi turških vpadov utrdili z obzidjem in izkopali jarek. Do leta 1579 je bil Črnomelj pomembno obrambno vojaško oporišče pred Turki; to je bil čas njegovega razcveta, saj so se v njem poleg vojakov zbirali tudi obrtniki in trgovci.

Nadaljujte z branjem članka Črnomelj.

Na začetku vasi Goropeke stoji cerkev svetega Janeza Krstnika. Gre za gotsko stavbo iz 15. stoletja, ki so jo v poznem baroku predelali in prezidali. Spremenili so tudi oltar, ki so mu dodali podstavek, in strop.

Oltarju so bili v času predelave dodani podstavek ter slikani zastori ob straneh. Zasluge za izdelane zastore gredo Štefanu Šubicu. Tudi stranska oltarja sta delo istega avtorja. Levi oltar je posvečen sveti Uršuli, sveti Marjeti in svetemu Ignaciju, desni pa svetemu Primožu, svetemu Janezu in svetemu Pavlu.

Stene cerkve so v notranjosti cerkve opremljene z bavarskimi bakrorezi.

Zunanja poslikava cerkve je dobro znana daleč naokoli. Poslikavo je izdelal Štefan Šubic leta 1872, predstavlja pa svetega Krištofa z Jezusom.

Zemljevid

Nadaljujte z branjem članka Podružnična cerkev sv. Janeza Krstnika na Goropekah.

Cerkev je znana kot božja pot. Že pred sedanjo baročno stavbo iz 17. stoletja je stala na tem mestu gotska cerkev. Po slavoloku in ostalih robovih ima vtisnjeno modelno ornamentiko. Prezbiterij je obokan in ima plitvo kupolo, ki ima sosvodnice kot redukcijo reber. Ladja je deljena z rahlo nakazanimi oprogami in obokana s svodnimi kapami.

Južni vhod je v nivoju tal, vhod pod zvonikom pa se prilagaja terenu, ki se tu nekoliko dviga. Uvožena ideja arhitekture se je tu popolnoma udomačila in ob opremi domačinov zaživela. Na zvoniku so pri prekrivanju strehe leta 1913 našli letnico 1771, ko so cerkev v notranjosti prenovili.

Cerkev ima pet oltarjev. Veliki oltar svete Ane je iz leta 1774. Štefan Šubic je oltar leta 1864 renoviral, vendar arhitekture oltarja ni spreminjal, zamenjal je le svetnike: sveto Notburgo, svetega Frančiška Ksaverija, svetega Valentina in sveto (H)Emo.

Stranski oltar svetega Križa je prav tako Šubičev iz leta 1864.

Nadaljujte z branjem članka Podružnična cerkev sv. Ane na Ledinici.

Prvotno je bila cerkev gotska stavba s pravokotno ladjo in triosminskim prezbiterijem. V baroku je bila ladja povišana in baročno preobokana. Enako se je zgodilo tudi prezbiteriju, kjer so še vidni sledovi zazidanih gotskih oken.

Oltarji so trije in so silno lepo delo Facijeve delavnice iz Polhovega Gradca iz leta 1740. Glavni oltar ima svedrasto zavite stebre, ki obdajajo osrednjo nišo s svetim Lenartom, obdanim z oblaki in angelskimi glavicami. Nad njim je sveti Duh v obliki goloba. Sozavetnika cerkve sta sveti Peter in sveti Rok. Zelo zanimiv je tabernakelj, saj je eden redkih v Sloveniji, ki se vrti na vreteno. Levi stranski oltar je posvečen svetemu Antonu Padovanskemu. Osrednji del takoj preide v sliko z oblaki in žarki. Na oltarju so še kipi svete Neže, svete Terezije, deteta Jezusa in nepoznanega svetnika. Desni stranski oltar je enak kot levi in je posvečen svetemu Lovrencu.

Nadaljujte z branjem članka Podružnična cerkev sv. Lenarta na Dobračevi.

Enostavna gotska stavba je iz konca 15. ali začetka 16. stoletja. Večkrat je bila temeljito predelana. Letnica nad korom (1859) pove, da je bila takrat cerkev obokana in povišana. Opazijo se še zazidana gotska okna v prezbiteriju.

Zvonik ima poznobaročno kapo, v njem pa so trije zvonovi. Eden je starejši, dva pa sta bila ponovno dana v zvonik leta 2002 z darom pokojne Anice Žen, rojene na Breznici. Cerkev ima samo en oltar poznobaročne konstrukcije, ki je verjetno Šubičevo delo. Posvečen je svetemu Kancijanu. Kipa svetega Simona in svetega Brikcija sta pozlačena in sta verjetno iz kakšnega prejšnjega zlatega oltarja.

Na stropu ladje so naslikani Marijino Vnebovzetje, sveta Lucija in sveti Tomaž. Delo je izvršil Tine Seljak. V ladji so slika svetega Kancijana, ki je bila prvotno na glavnem oltarju, ter kipca Marije in Jožefa.

Cerkev je bila zadnjič obnovljena leta 2002.

Nadaljujte z branjem članka Podružnična cerkev sv. Kancijana na Breznici pri Žireh.

Ob glavni cesti skozi Žiri stoji farna cerkev svetega Martina, zgrajena v novoromanskem slogu. Cerkev je bila posvečena 11. novembra 1912. Fizična višina notranjosti cerkve je 16 metrov, v širino meri 24 metrov, dolga pa je 47 metrov. Dva zvonika segata kar 58 metrov visoko.

Načrte za cerkev je na Dunaju izdelal arhitekt A Weber. Gradbeni mojster je bil gospod Peter Bevk iz Cerknega, gradili pa so jo italijanski delavci.

Glavni oltar ima v sredini v mozaiku upodobljenega svetega Martina. Tudi ta je bil izdelan na Dunaju in je delo L. Forstnerja iz leta 1913. Na straneh sta v naravni velikosti upodobljena mučena sveti Andrej in sveti Štefan. Vse kipe je izdelal gospod Ivan Pengov iz Ljubljane. Novejši oltar so izdelali v Marmorju na Hotavljah. Stilizirani amfori nosita vrhnjo ploščo. Blagoslovil ga je pomožni ljubljanski škof Stanislav Lenič.

Mogočne orgle so bile postavljene v vojnem letu 1914 in v mesecu decembru blagoslovljene.

Nadaljujte z branjem članka Župnijska cerkev sv. Martina v Žireh.

Dolg greben (1.027 m) je najvišja vzpetina razgibanega območja južno od Postojne. Pokrit je z gozdom in obširnimi travniki, slovi pa po značilnem kraškem in gorskem sredozemskem rastlinstvu, izjemnem razgledu ter burji. Čezenj je speljana Slovenska planinska pot; Vremščica je obvezna točka med Nanosom in Slavnikom.

Vremščica je blagih oblik, vzpon nanjo je mogoč z vseh strani, brez hudih strmin, skozi gozd in čez razgledne travnike. Z avtom lahko dostopni sta poti, ki vodita iz Senožeč in z roba magistralne ceste iz Senožeč proti Divači (največ dve uri vzpona).

Na Vremščico se lahko povzpnemo v vseh letnih časih, morda nas bo zadržala le burja, kadar je premočna. Veter pa je dobrodošel različnim jadralcem (npr. zmajarjem) in jadralnim letalom. Najvišjo točko domačini imenujejo tudi gora sv. Urbana po cerkvici, ki je nekoč stala na njej; njena vrata naj bi bila vedno odprta prav zaradi burje.

Nadaljujte z branjem članka Vremščica.

Stiški samostan je najstarejši na današnjem slovenskem ozemlju. Tu je nastal Stiški rokopis, tu so živeli in se izobraževali Jakob Gallus Petelin, dramatik Anton Tomaž Linhart, pesnica Vida Taufer … V samostanu so bili prostori nekdanje Stiške gimnazije, danes pa se v njem nahaja tudi Muzej krščanstva na Slovenskem.

Cistercijanski samostan je leta 1136 ustanovil oglejski patriarh Peregrin I. na ozemlju in ob podpori gospodov Višnjegorskih. Z ustanovno listino je samostan prejel mnogo posesti in se povezal z mrežo cistercijanskih samostanov po vsej Evropi. Menihi cistercijanci so se poleg molitve posvečali tudi delu, dobrodelnosti in gospodarskim dejavnostim. Zaposlovali so umetnike, ki so s svojimi deli bogatili dolenjske cerkve. V drugi polovici 15. stoletja je samostan doživel vrsto turških napadov in tudi v 16. stoletju doživljal krizo, ponoven razcvet pa je doživel v 17. stoletju in je trajal vse do njegovega razpusta leta 1784. Ponovno je bil naseljen leta 1898 in pridobil status pomembnega verskega, kulturnega in gospodarskega središča Dolenjske.

Nadaljujte z branjem članka Cistercijanski samostan Stična.

Po hribih nad Stično lahko naredimo več krajših izletov ali pa opravimo krožno pot (22 km), po kateri vsako leto 1. maja poteka tudi t. i. Romanov pohod, ki ga je leta 1993 osnoval planinec domačin Roman Tratar. Začnemo pred cistercijanskim samostanom v Stični, pot nas vodi najprej na Nograd in Sela, nato sestopimo v Izirk, nadaljujemo na najvišji vrh Obolno, potem skozi Plate in Goričico mimo Lovske koče na Pristavo. Sledi spust mimo Dobrave in nato strm vzpon na Lavričevo kočo na Gradišču, od tam pa še sestop na izhodišče v Stično.

Obolno (776 m) je del širokega slemena, ki se vleče od Janč preko Prežganja in Trebeljevega na Obolno in naprej vedno nižje proti vzhodu. To je najvišji vrh na naši poti, obenem pa tudi v občini Ivančna Gorica. Z vrha je lep razgled. Čez Obolno je speljanih več markiranih in nemarkiranih poti.

Nadaljujte z branjem članka Obolno, Pristava in Gradišče nad Sticno.

Med potepanjem po deželi kralja Matjaža pod Peco vsekakor obiščite tudi najstarejšo lipo v Sloveniji, ki raste na Lundranskem vrhu. Izjemna je zaradi svojega videza, starosti, pričevalnosti in seveda mer, saj je znana tudi kot najdebelejše drevo v Sloveniji. Upodobljena je celo na eni od poštnih znamk o naravni dediščini Slovenije. Avgusta 1991 je bilo tu prvo srečanje slovenskih državnikov, ki je postalo tradicionalna prireditev v juliju, malo kasneje pa se tam odvija turistični teden; gostitelji predstavijo koroške običaje in organizirajo različna tekmovanja.

Najevska lipa ali točneje Najevnikov lipovec (Tilia cordata) je »mati vseh slovenskih lip« in menda celo najstarejša lipa na svetu. Raste ob domačiji Osojnik (po domače Najevnik) na Ludranskem vrhu (754 m) južno od Črne na Koroškem, pod najmlajšim slovenskim vulkanom Smrekovcem.

Mogočna lipa velja za najdebelejše drevo v Sloveniji. Gozdarski inženir Sgerm ji je leta 1969 izmeril 11,24 metrov obsega debla v prsni višini.

Nadaljujte z branjem članka Najevska lipa.

Velja za najstarejšo ohranjeno kraško domačijo in je izjemen spomenik kmečkega stavbarstva; tu je bila nekdaj furmanska gostilna. Danes si v hiši lahko ogledamo stalno spominsko razstavo Slovenske kinoteke, posvečeno prvi slovenski filmski igralki Iti Rini. V pritličju ima svojo galerijo kipar samouk Viktor Frank.

Divača (435 m, 1.246 prebivalcev), danes pomembno prometno križišče in manjše gospodarsko središče na južnem delu Krasa, je bila v 16. stoletju le zaselek ovčerejcev, z razvojem prometa, ki je potekal iz tržaškega pristanišča v notranjost in naprej na Dunaj, pa je pridobivala na pomenu, se širila in razvijala. Furmani, ki so tovorili blago po cestah v obe smeri, so se ustavljali v gostilnah. Ena takšnih je bila gostilna »Pri Škrateljnu«, ki je bila počivališče za potnike in je imela hleve za konje. Čeprav je bila hiša v stoletjih večkrat predelana in dozidana, je ohranila prvotno stavbno zasnovo; njeno jedro izvira iz 17.

Nadaljujte z branjem članka Škrateljnova domačija v Divači.

Naselje Poljana (447 m, 130 prebivalcev) leži dobre 4 km iz Prevalj, ob cesti proti Mežici. Tu se cesta odcepi na severozahod in po 4,5 km smo pri mednarodnemu prehodu Holmec. Poljana, ki je zaznamovana s pomembnimi dogodki novejše slovenske zgodovine, je zaščiteno spominsko območje z imenom »Spominski park svobode in miru«.

Na Poljani so potekali zadnji boji druge svetovne vojne v Evropi. Ob naselju stoji tonalitni spomenik 14. diviziji in Tretji armadi, ki sta na tem mestu 14. in 15. maja 1945 razorožili okupatorsko armado. Na levi strani ceste, ki pelje proti Homcu, stoji spomenik Stojana Batiča – lik bombe, ki se razpre v obliki cveta, iz nje pa leti jata golobov – simbol vojne in miru. Na Holmcu je bila 26. junija 1991 izobešena slovenska zastava kot znak samostojne Republike Slovenije; v spomin na te dogodke občina Prevalje praznuje občinski praznik na ta dan.

Nadaljujte z branjem članka Poljana in Holmec.

Izletniška točka je dobila ime po vasi, ki leži na zelenem hrbtu nad Škofjo Loko. Na travnatem gričku je cerkev svetega Križa, v kateri so dragocene gotske freske mojstra Jerneja iz Loke. Od tu je lep razgled po Gorenjski: na Julijce, Karavanke in Kamniške Alpe, Ljubljansko polje in Polhograjske Dolomite ter Škofjeloško hribovje.

Križna gora (669 m), griček s cerkvijo, je le kakih 15 minut stran od vasi, pod vrhom Soteske (735 m). To je skrajni del hribovitega hrbta, ki se razprostira od Škofje Loke do Kranja, kjer ga zaključuje Sveti Jošt (847 m). Hriboviti hrbet je prepreden s potmi, primernimi za pohodništvo in (gorsko) kolesarjenje.

Najbolj običajna pot na Križno goro je iz Podlubnika, zahodnega dela Škofje Loke. Markacije in kažipot nas s ceste proti Železnikom usmerijo na stransko cesto proti severu. Pot začnemo med hišami in čez travnik, ob potoku in čez strmino do zaselka Cavrn, kjer se svet položi in prvič zagledamo naš cilj, nato pa še navkreber po poti skozi gozd.

Nadaljujte z branjem članka Križna gora.

Puhova cimprača s spominsko sobo svetovno znanega izumitelja Janeza Puha stoji v njegovi rojstni vasi Sakušak pri Juršincih v Slovenskih goricah. Z etnološko dediščino, arhivskim gradivom in muzejskimi eksponati sta predstavljena njegovo življenje in delo na področju prometnih sredstev in motorologije. Janez Puh je bil izumitelj in vizionar, tovarnar in podjetnik. Za Puhov muzej skrbi Društvo rojaka Janeza Puha.

Puhov muzej je cimprača, viničarska hiša, kakršne so bile nekoč, pokrita je z žitno slamo in ima majhna okna. Glavni prostori v cimprači – predvsem kuhinja in hiša (soba) – so opremljeni, v njih je razstavljenih več etnoloških predmetov: žrmlje, krušna peč, tesarska skrinja, bohkov kot in drugi. Predstavlja dobo, v kateri je odraščal in se izobraževal Janez Puh. Cimprača močno spominja na domačijo, v kateri se je rodil Janez Puh. Na kraju, kjer je nekoč stala Puhova rojstna hiša, na Sakušaku 79, pa stoji sodobna stanovanjska hiša z vgrajeno spominsko ploščo.

Nadaljujte z branjem članka Puhov muzej.

Veliko Zavrhov je v Sloveniji, eden je razloženo naselje na slemenu nad Pesniško dolino v Slovenskih goricah, ki je priljubljena izletniška točka. Z Maistrovega stolpa je namreč lep razgled na velik del severovzhodne Slovenije. Postavili so ga v spomin na generala Rudolfa Maistra, ki je rad zahajal na Zavrh; v kulturnem domu je tudi njegova spominska soba.

Sleme, na katerem se razprostira Zavrh (370 m), je na osojni strani pokrito z mešanim gozdom, na prisojni pa se raztezajo vinogradi, sadovnjaki in majhne njive. Področje spada med stara vinogradniška območja, kjer so v preteklosti prevladovale viničarije. Pojav trtne uši konec 19. stoletja je uničil precej vinogradov, ki se šele v zadnjih letih ponovno obnavljajo.

Skozi kraj, kjer je zaradi bližine Maribora precej vikend hišic, potekata vinska in sadjarska cesta. Tu imata točko tudi Pomurska transverzala ter Pot kurirjev in vezistov. Izletnikom, ki radi pešačijo, pa je namenjena Pot na Zavrh, ki vodi od Lenarta do Maistrovega stolpa (1,5 ure).

Nadaljujte z branjem članka Zavrh v Slovenskih goricah.

Ob cesti iz Kranjske Gore proti Ratečam, le nekaj minut po pešpoti od parkirišča, se razprostira jezero izrazito zelene barve. V tem 2 metra globokem jezeru vre na dan Sava Dolinka; porozna jezerska kreda na dnu neprestano prepušča talno vodo. Ker je to edinstven primer v Sloveniji, so bili Zelenci leta 1992 razglašeni za naravni rezervat.

Najbolj se mi je priljubila Savska dolina s svojimi slapovi in jezeri.
Ne poznam v Evropi nič lepšega.
Humphry Davy (1778–1829), angleški naravoslovec)

Naravni rezervat Zelenci (834 m) obsega 14 ha; ob urejenih poteh so postavljeni informativne table in razgledni stolp. Talni izviri so pravzaprav drugi del potoka, imenovanega Nadiža, ki izvira blizu koče v Tamarju in večji del teče poniknjen pod gruščem, sicer pa prvi izvir Save, ki je s svojimi 219 km najdaljša slovenska reka. Izviri v jezerskih usedlinah so v obliki vulkančkov.

Nadaljujte z branjem članka Zelenci.

Ljudje so si v davnini postavljali bivališča ob križiščih prometnih poti, da so imeli stike s svetom, in na težko dostopnih vzpetinah, da so se lažje branili, če so po teh poteh namesto trgovcev pridrli sovražniki. Tak je tudi Štanjel: pod vznožjem griča, na katerem ždi, se steka kar pet cest, ki v eno stran vodijo prek Krasa proti morju, v drugo pa v rodovitno Braniško in Vipavsko dolino.

Takšna lega je bila všeč že ljudem v železni dobi; nanje spominjajo ostanki gradišča na vrhu griča Turna, kjer je bila utrdba, zaradi dobrega razgleda v vse smeri imenovana Gledanca, tudi v antični dobi. V srednjem veku je bilo naselje v goriškem urbarju prvič omenjeno leta 1402. Ime je dobilo po zavetniku sv. Danielu, v starejših virih pa je zapisano tudi ime Sv. Angel (San Angelo), kot se je imenoval grad, ko je pripadal Goriškim grofom, pozneje pa Habsburžanom oziroma grofom Cobenzlom in Coroninijem.

Nadaljujte z branjem članka Štanjel.

Urh (342 m) je grič vzhodno od Ljubljane v bližini Bizovika; na vrhu je cerkvica sv. Urha. Med 2. svetovno vojno je bila tu najprej postojanka vaških straž, nato pa domobranska postojanka, znana predvsem po mučenju in ubijanju partizanov in somišljenikov. V spomin na žrtve so leta 1955 osnovali spominski park in postavili spomenik.

Grič je dobil ime po starodavni, že večkrat prenovljeni podružnični cerkvi, posvečeni nemškemu škofu Ulriku. Po vojni je bila cerkev spremenjena v muzej, kasneje pa so jo spet posvetili. Na zunaj je cerkev nespremenjena, sledovi krogel v cerkvenem stolpu pa so ohranjeni spomini na vojna leta. Ob cerkvi je delno obnovljena mežnarija, ki je bila med 2. svetovno vojno domobranska kasarna, zapor in mučilnica. V bližini je grobnica, kjer ležijo posmrtni ostanki 123 žrtev zločinov in 56 borcev Cankarjeve brigade, ki so jih sem prenesli po koncu vojne.

Nadaljujte z branjem članka Urh.

Nedaleč od vasi Žiče in v neposredni bližini Žičke kartuzije je romanska cerkev Marijinega obiskanja, ki je edina v celoti ohranjena priča življenja kartuzijanov v tej dolini. Njen vhod krasi kamnit romanski portal, eden najstarejših v Sloveniji. Ime vasi je pomanjševalnica besede »špital«, bolnišnica. Kraj je s t. i. »Spodnjim« žičkim samostanom nudil gostoljubje popotnikom in oskrboval »Zgornji« samostan.

Špitalič pri Slovenskih Konjicah je v dolini Žičnice, 13 km iz Slovenskih Konjic. V 12. stoletju, ko so te kraje naselili kartuzijanski bratje – laiki, sta bila v tem kraju zgrajena »Spodnji« žički samostan in manjša cerkev. Med turškimi vpadi v 15. stoletju je bil samostan porušen in bratje laiki so se preselili v »Zgornji« samostan. Ostala pa je romanska cerkev Marijinega obiskanja, ki so jo po ukinitvi samostana začeli uporabljati kot lokalno župnijsko cerkev. Ima dvokapno streho ter izrazite, masivne zunanje opornike, zvonik pa ima baročni čebulasti zaključek.

Nadaljujte z branjem članka Špitalič.

Krajevno ime Sežana je izpeljano iz imena patricijske rodbine Cesia, ki je imela tu zaselek ob nekdanji rimski cesti. Tudi danes je ob cesti v Trst ter v neposredni bližini Italije; oboje je kraju krojilo usodo skozi vso zgodovino. Status mesta ima vse od leta 1952 in je lepo urejeno. V Sežani se je rodil Srečko Kosovel, slovenski pesnik, kritik in publicist. Obiščemo lahko Kosovelovo pot in naredimo več drugih prijetnih izletov v okoliške kraške jame, po vinskih cestah , v pršutarno, v Lipico …

Bori, bori, temni bori
kakor stražniki pod goro
preko kamenite gmajne
težko, trudno šepetajo.
(Srečko Kosovel: Bori)

Sežana (368 m, ok. 6500 preb.) je danes gospodarsko, prometno, izobraževalno, kulturno in zdravstveno središče slovenskega Krasa in tudi eno od pomembnih središč širše primorske regije. Območje mesta, obkroženo z manjšimi vzpetinami, pa je bilo naseljeno že v prazgodovini, v pisni obliki se kraj prvič omenja okoli leta 1085.

Nadaljujte z branjem članka Sežana.

Soča teče po zahodnem robu Slovenije in v severni Italiji. Izvira visoko v Julijskih Alpah, teče proti jugu in se po 140 km izlije v Jadransko morje v Italiji, blizu Tržiča, v Tržaškem zalivu. Soča in Soška dolina veljata za enega najlepših predelov Slovenije. Tu so ostanki iz različnih zgodovinskih obdobij, od arheoloških najdišč iz železne dobe do ostankov iz Soške fronte v 1. svetovni vojni. Obiskovalci lahko uživajo v naravnih lepotah visokih gora in bistrih voda, srečujejo se s kulturno dediščino, spoznavajo številne kraje, predajajo se različnim športnim aktivnostim …

Toda tokrat bomo predstavili le izvir Soče, ki je v Zadnji Trenti, najbolj skrajnem koncu doline, pod gorsko verigo, ki se razprostira od Jalovca do Travnika in naprej do Mojstrovke. Soča privre na dan iz jame (1087 m) na koncu ozke soteske pod pobočjem Travnika. Kot je značilno za kraške izvire, pretok vode močno niha: v sušnem obdobju je šibkejši, včasih celo presahne, v deževnih dneh pa je izvir zelo močan.

Nadaljujte z branjem članka Izvir Soče.

Nad avtocesto Ljubljana–Zagreb se blizu Otočca na vinorodnih pobočjih pod Trško goro že od daleč odpre pogled na slikovite obrise Starega gradu, pozidanega na nizki, a razgledni skalni terasi. Že ime gradu pove, da sodi med najstarejše pri nas, zato tudi ni čudno, da se je okrog njega spletlo mnogo zgodb.

Ena izmed njih pripoveduje, da je grad sezidal že starozavezni Samson. V štirinajstih dneh naj bi po bližnjih njivah pobral toliko kamenja, kolikor ga je potreboval za zidanje. Še konec 19. stoletja je bil pri vhodu v grad naslikan orjak, ki je držal na rami vogal gradu. To naj bi bil Samson. Po drugi zgodbi naj bi Stari grad zidali zidarji – velikani, ki so bili tako veliki, da so si z delavci v kamnolomu podajali kamenje kar iz rok v roke. Za zidanje naj bi uporabljali morsko vodo, zato je bil zid tako trden in močan, da se je upiral vsem sovražnikom.

Nadaljujte z branjem članka Stari grad.

Na južnem obrobju Novega mesta stoji na zložni vzpetini, do katere nas pripelje košat drevored, grad Grm. S svojo izbrano lego dominira nad vso bližnjo okolico in od tod se je svoje dni, ko območje novomeške Kandije še ni bilo gosto poseljeno, odpiral imeniten razgled na Novo mesto in bližnje gričevje.

Grad je bil, kot opisuje Valvazor, sezidan ob koncu 16. stoletja, ko so trije bratje Mordax, plemiči stare kranjsko-koroško-štajerske rodbine, ki so posedovali graščino Graben ob Krki pri Novem mestu, svojo posest bratovsko razdelili. Tako je eden od njih ostal na Grabnu, drugi je pozidal graščino Zaboršt, tretji, Krištof Mordax, pa je leta 1586 postavil graščino Grm.

Najstarejši del gradu je grajski stolp, h kateremu je bila na desni strani prizidana pritlična zgradba. Zaradi takrat še žive turške nevarnosti je imel stolp poleg stanovanjske tudi opazovalno in obrambno funkcijo.

Nadaljujte z branjem članka Grad Grm.

Na razgledni 507 metrov visoki vzpetini nad vasjo Karteljevo pod avtocesto Ljubljana–Zagreb, sedem kilometrov od Novega mesta, se dviga grad Hmeljnik. Grad, ki je tako po svoji dominantni legi med dolinama Temenice in Radulje kot po svoji arhitekturi sodil med najpomembnejše slovenske gradove, je bil med drugo svetovno vojno požgan in po njej večkrat miniran. Pozneje so ga za silo pokrili, tako da vsaj od daleč spominja na svojo nekdanjo podobo, čeprav je še vedno ruševina. Ko se mu približujemo, nas že od daleč prevzame njegova kompaktna kubična gmota, ki s svoje terase na jezikastem pomolu hriba še vedno obvladuje okolico.

Grad Hmeljnik, ki naj bi svoje ime dobil po hmelju, ki je v starih časih rasel tam okoli, se prvič omenja leta 1217 kot Hopfenbach. Že iz listin iz leta 1223 pa je razvidno, da je bil družinski grad z več uporabniki iz iste rodbine hmeljniških vitezov.

Nadaljujte z branjem članka Grad Hmeljnik.

Šest kilometrov južno od Novega mesta, ob cesti proti Uršnim selom, se med gozdovi, travniki in vinogradi z lepo urejenimi zidanicami na obli razgledni vzpetini nahaja naselje Ruperč vrh pri Stranski vasi. Tu lahko doživimo pristen stik z naravo, gozdom in živalmi v ograjenem delu gozda in travnika – obori Ruperčvrh, lahko pa se srečamo tudi s kulturno dediščino – razvalinami gradu Ruperčvrh.

Po obori, ki je del nekdanje posesti gradu Ruperčvrh, so speljane poti, na katerih nas med sprehodom lahko presenetijo ptice, avtohtona divjad (srne, jeleni, lisice, jazbeci, divje mačke, zajci, kune, divji prašiči), lahko pa celo damjek ali muflon. Divjad in gozd lahko opazujemo tudi z visokih prež.

Ob robu obore pa samevajo ruševine gradu Ruperčvrh. O nekdanji mogočnosti posestva gradu danes priča le še sekvoja velikanka, ki raste na grajskem vrtu.

Grad Ruperčvrh so sezidali leta 1657 lastniki mehovskega gospostva, grofje Paradajzarji.

Nadaljujte z branjem članka Ruperčvrh.

Znamenita vinorodna Trška gora, privlačna izletniška točka, s katere so lepi razgledi na novomeško kotlino, šentjernejsko dolino, Gorjance ter vse tja do Brežic in Zagreba, se dviga nad reko Krko, pet kilometrov severovzhodno od Novega mesta. S treh strani jo obdaja vinska trta, med vinogradi pa so raztresene hiše, zidanice in počitniške hišice. Tu je domovina znamenitega cvička, dolenjskega in slovenskega posebneža med vini. Na vzhodu je blizu zaselka V Žlebeh znana Beceletova kraška jama. Na vrhu Trške gore (429 m) stoji daleč vidna romarska cerkev Marijinega rojstva.

Cerkev so na mestu starejše kapele zgradili stiški menihi leta 1620. Sezidana je v renesančnem slogu, le okna so šilasta. Cerkev sestavljajo zvonik, banjasto obokana ladja ter križno grebenasto obokan tristrano sklenjen prezbiterij in zakristija. Leta 1756 so ob hudi živalski kugi prizidali kapelo sv. Izidorja, ob zvoniku pa postavili lopi z oltarjema, saj je na shode prihajalo vse več romarjev, tudi iz Bele krajine in Hrvaške.

Nadaljujte z branjem članka Trška gora.

V lepih dneh se splača enkrat na izlet po Kraškem robu, s kolesom ali z avtomobilom, odvisno pač od vaših želja in pričakovanj. Zapeljite se v tri kraje slovenske Istre: Osp, Črni Kal in Socerb.

Na regionalni cesti Koper–Ljubljana, ki je primerna tudi za kolesarje, po približno 20-minutni vožnji iz Kopra zavijemo v vasico Osp. Pri plezalcih je daleč naokoli poznana po strmi steni nad vasjo. Pod previsno steno pa je sedaj za obiskovalce zaprta Osapska jama ali Grad, dragoceno najdišče s prazgodovinskimi in zgodnjesrednjeveškimi najdbami ter obrambnim zidom, ki pričajo, da so se tja ves čas pred sovražnimi vpadi zatekali prebivalci. Iz jame teče Osapska reka. V spodnjem delu vasi se nahaja tudi kamp, kjer plezalci in jamarji lahko šotorijo. Osp ima s kamnitimi hišami, grajenimi v terasah, značilno podobo gručaste vasi z ohranjeno tipično istrsko-kraško stavbno dediščino.

Nadaljujte z branjem članka Osp, Socerb in Črni Kal.

Notranjost slovenske Istre je polna prijaznih tipičnih istrskih vasic, ki jih obišče le malo izletnikov, zato so še toliko bolj posebne in zanimive.

Vas Kubed se nahaja ob glavni cesti med Koprom in Sočergo. Vas je v pisnih virih prvič omenjena leta 1067, arheološke najdbe pa pričajo, da je bilo območje naseljeno že v železni dobi. Kubed je bil pomembna obrambna točka v vojnah med Benetkami in Avstrijo ter v času turških vpadov, zato je bil tudi obzidan. Ozemlje znotraj obzidja z zanimivim obrambnim peterokotnim stolpom, ki so ga leta 1833 spremenili v zvonik, domačini imenujejo Grad. Vredna ogleda sta tudi cerkev sv. Florjana iz leta 1688 z Venturinijevo sliko iz leta 1598 in vaško pokopališče iz 11. stoletja. Vas je znana tudi po kubejskem narodnobuditeljskem taboru leta 1870. Tu je bil leta 1913 rojen Alojz Kocjančič, istrski duhovnik in pesnik.

Nadaljujte z branjem članka Kubed, Gračišče, Sočerga, Abitanti, Hrvoji in Gradin.

Slikovita vasica Krkavče je ena najzanimivejših, pa tudi najstarejših vasi slovenske Istre. V njeni bližini se nahaja strnjeno pozidana vas Koštabona. Oglejte si obe!

Krkavče so zgrajene na skali nad reko Dragonjo in poznane po znamenitem Krkavškem kamnu iz 1. stoletja pred našim štetjem. Vas in okolica sta bogato arheološko najdišče ostankov iz rimske dobe in srednjega veka. Poseben pečat daje Krkavčam vaška arhitektura. Vsekakor je vredna ogleda tudi cerkev sv. Mihaela iz 17. stoletja, ena najbogatejših v slovenski Istri, znamenitost Krkavč pa je tudi Živi muzej – Hiša Vrešje, ki si ga je možno ogledati ob pristni istrski glasbi.

Bližnja Koštabona leži nad dolino Dragonje na nadmorski višini 257 metrov. Območje je bilo naseljeno že v predrimskem (v bližini ostanki gradišča) in rimskem času. Tod je potekala stara rimska cesta. Ime Castrum Bonae – utrdba Bone naj bi dobila po poganski boginji zdravja, dobrote in materinstva Bonae, ki je imela v rimskem obdobju svoje svetišče ob nekdanjem vhodu v Koštabono.

Nadaljujte z branjem članka Krkavče in Koštabona.

Hrastovlje, ki ležijo na hribu nad Rižansko dolino, so morda najbolj znana istrska vasica. Ko boste že tam, pa res ni razloga, da si ne bi ogledali še bližnjih vasic Zanigrad in Podpeč.

Hrastovlje se ponašajo s svetovno znano cerkvijo sv. Trojice iz 13. stoletja, ki je v celoti poslikana s freskami iz leta 1490. Najznamenitejši je Mrtvaški ples, delo Janeza iz Kastva, ki ponazarja, da smo pred smrtjo vsi enaki. Ostale freske, poleg podob mučenk in prerokov, ponazarjajo motive iz Stare zaveze – genezo, pohod sv. Treh kraljev, simbole dvanajstih mesecev, prizore Kristusovega trpljenja …

Cerkev obkroža obzidje iz 16. stoletja z dvema obrambnima stolpoma. Sprva je obrambni tabor služil za obrambo pred Turki, kasneje pa je četverokotno taborsko obzidje vaščanom nudilo varno zavetje pred grozotami beneško-avstrijskih vojn. Hrastoveljska cerkvica z obrambnim taborom velja danes za najkvalitetnejšo kulturno-zgodovinsko znamenitost v Sloveniji in na svetu.

Nadaljujte z branjem članka Hrastovlje, Zanigrad in Podpeč.

Pot nas vodi po divji, zapuščeni in predvsem pozabljeni dolini reke Dragonje. Zapuščene terase, obdane s kamnitimi zidovi, bijejo bitko z nepremagljivim rastjem, ki briše že sedaj slabo opazno prisotnost človeka v preteklosti. Dolina, nekoč polna mlinov, danes sameva v pozabi in kar vabi raziskovalce.

Do vasi Dragonje se lahko pripeljemo z avtom iz Kopra, smer Buje, ali pa iz Portoroža. Izhodišče za turo je manjša avtobusna postaja v vasi Dragonja. Makadamska pot nas vodi po dolini Dragonje navzgor, do Škrlin, kjer se v reko Dragonjo izliva Pinjavec oz. Rokava. Nadaljujemo navzgor po občasno kar grdi in zahtevni poti. Spotoma si lahko ogledamo nekaj ruševin bivališč nekoč tam živečih kmetov in ostankov mlinov.

Zaradi težavne orientacije se kažipot ob prečkanju doline z daljnovoda ponovno začne z ničlo. Vzpnemo se preko Truškega potoka iz doline v vas Truške. Zadnji del vzpona proti Kortini in tudi naprej je asfaltna cesta, kar pa ni moteče, saj je cesta malo prometna.

Nadaljujte z branjem članka Dolina reke Dragonje.

Kamnik obiskovalčevo pozornost pritegne z bogato kulturno-zgodovinsko zapuščino, pa tudi kot odskočna deska za izlete v Kamniško-Savinjske Alpe, v zdraviliščni raj v bližnjih Termah Snovik in Naravni zdravilni gaj v Tunjicah. Nenazadnje pa je Kamnik le za skok oddaljen od prekrasnega naravnega okolja raznovrstnega cvetja in grmičevja, ki ga gojijo v bližnjem Arboretumu Volčji potok. Ob potokih in livadah urejenega golf igrišča je krog sprostitvenega užitka ob obisku Kamnika in njegove okolice sklenjen.

Arboretum Volčji Potok se razprostira na 88 ha površine v neposredni bližini Kamnika, ob severozahodnem delu Kamniškega polja. Beseda arboretum pomeni zbirko dreves in grmov, ki je na¬menjena izobraževanju in raziskovanju. Arboretum v Volčjem Potoku je botanični vrt za lesnate rastline, edini v Sloveniji. Tu uspeva okoli 2500 vrst in sort iglavcev in listavcev ter okoli 300 samoniklih zelenih rastlin.

Iz Valvazorjevega opisa in slike je videti, da je že v njegovem času stal na podnožju hriba nov grad, na vrhu hriba prikazuje slika razvaline starega gradu.

Nadaljujte z branjem članka Okolica Kamnika.

V osrednjem delu Slovenije, v naročju Kamniških planin, ob Kamniški Bistrici že skoraj tisoč let domuje staro srednjeveško mesto Kamnik. Nekdaj uspešno obrtno in trgovsko središče se je razvilo v močno industrijsko središče na prehodu Gorenjske proti Štajerski in osrednji Sloveniji.

O prazgodovinskem obstoju naselbin na kamniškem območju pričajo nekatere najdbe v bližini. Najbolj znano je okostje mamuta, ki so ga našli v Nevljah pri Kamniku, ko so gradili most. Prav tako številne izkopanine pričajo o naseljenosti območja današnjega kamniškega mesta v prazgodovini in rimski dobi (ostanki rimske ceste). Prvi urbani zametki v poznejšem predmestju Šutna, južno od Klanca, ki povezuje Žalski hrib s skalo Malega gradu, segajo v 10. stoletje, čas nemške kolonizacije.

Sicer pa se je Kamnik kot srednjeveško mestece razvil ob nekdanji pomembni trgovski srednjeveški poti med Podonavjem in Jadranskim morjem. Od leta 1076 je bil središče obsežne posesti kranjske veje bavarskih grofov Andeških.

Nadaljujte z branjem članka Kamnik.

Priljubljena izletniška točka za romarje, turiste, pohodnike in kolesarje, Ptujska Gora, leži na enem od zadnjih Haloških gričev, ob cesti Ptuj–Majšperk. Prekrasen pogled z vrha gručastega naselja nam ob jasnem vremenu ponudi pogled od Pohorja, Slovenskih goric in Haloz do Boča. Na vrhu 352 metrov visokega griča se bohoti edinstvena gotska cerkev svete Marije, ki jo mnogi upravičeno imenujejo »visoka pesem gotike«, zato ne čudi podatek, da je v zadnjem času Ptujska Gora postala ena najbolj obiskanih štajerskih romarskih poti.

Zgodovina Ptujske Gore sega v srednji vek. Vas, ki se je razvila na ravnici pod cerkvijo, je leta 1447 dobila tržne pravice. Da je bil tu nekaj časa sedež deželskega sodišča, dokazuje sramotilni steber – pranger, kamor so privezovali kaznovanega, ki so se mu mimoidoči posmehovali, ga kamenjali in pljuvali. Današnji steber, ki ga je moč videti na cerkvenem dvorišču, nosi letnico 1855, prvotni pa naj bi bil iz 15.

Nadaljujte z branjem članka Ptujska Gora.

V vasi na pobočju Blegoša se je rodil Anton Ažbe, slovenski slikar in likovni pedagog, ena prvih resnično svetovljanskih osebnosti v sodobni slovenski likovni umetnosti. Domačijo je Ivan Prijatelj imenoval »pravi dom poljanskih kmečkih baronov«. Hiša izvira iz konca 17. stoletja in je bila večkrat prezidana. Zdaj so jo za potrebe kmečkega turizma povsem prenovili, spominska soba pa je ohranila podobo iz časa slikarjevega življenja.

Dolenčice (650 m, 64 prebivalcev) so položene visoko na strmo pobočje Blegoša, tik pod vasjo Javorje. Vse naokrog so griči in gozdovi, zeleni travniki in njive. Pogled odkriva zmeraj nove in zmeraj lepše podobe majhnih vasic po pobočjih in v tesnih dolinah, v daljavi pa spet hribi, pokriti z neskončnimi gozdovi. Dolenčice so star kraj, omenjen že leta 1291. V vasi je majhna poznobaročna cerkvica sv. Tilna.

Najvišje v bregu stoji Ažbetova rojstna hiša, pred njo pa spomenik Antonu Ažbetu.

Nadaljujte z branjem članka Dolenčice.

Na skrajnem jugozahodnem roglju Slovenije, tik ob meji s Hrvaško, ležijo Sečoveljske soline, ki že od daleč zbudijo našo pozornost s pravilnimi pravokotniki solinarskih bazenov, belimi stožci soli poleti in ruševinami opuščenih solinarskih hiš v ozadju. Ta sploh ne majhen del slovenske obale, le nekaj kilometrov stran od turističnega vrveža, nudi veliko možnosti za opazovanje narave, saj je danes bogata zakladnica rastlinskega in živalskega sveta.

Na območju solin uspeva 45 v Sloveniji ogroženih rastlinskih vrst, predvsem halofitov ali slanuš. Tu gnezdi okoli 80 ptičjih vrst, okrog 200 pa jih na tem območju živi občasno. Zaradi izjemno bogate naravne in kulturne dediščine je bilo območje Sečoveljskih solin razglašeno za krajinski park, območje Muzeja solinarstva pa za kulturni spomenik državnega pomena. Leta 1993 so Sečoveljske soline postale prvo slovensko mokrišče, uvrščeno na seznam Unescove ramsarske konvencije.

Krajinski park Sečoveljske soline, ki ga sestavljata solinsko območje in polotok Seča, obsega približno 6,5 km².

Nadaljujte z branjem članka Sečoveljske soline.

Na oblem griču v neposredni bližini Gracarjevega turna v Hrastju pri Šentjerneju stoji renesančni dvorec Vrhovo. O njem piše tudi Valvazor, ki ne more prehvaliti zlasti lepega in prijetnega kraja z rodovitnimi vinogradi, celimi gozdovi kostanjev, ki so debelejši in okusnejši od laških, ter plemenitim sadjem.

Valvazor, ki je grad dobro poznal, saj se je prav tu zagledal v mlado grajsko baronico Ano Maksimilo Zetscheker in se z njo v grajski kapeli leta 1687 poročil, omenja tudi, da je nekoč blizu njega stal stolpast dvor Freihofer – turn. Ta se v pisnih virih prvič omenja ob koncu 14. stoletja, leta 1389. Lastniki Freihoferji, ki so se imenovali po dvoru, so ga leta 1509 izročili Verneškim, ti pa so stolpast dvor Vrhovo opustili in namesto njega okoli leta 1533 pozidali novo istoimensko stavbo. Vrhovo je ostalo v njihovi posesti do 18. stoletja, potem so se zvrstili različni lastniki, ki so z njim tudi različno gospodarili.

Nadaljujte z branjem članka Dvorec Vrhovo.

Kdor meni, da je Bohinjsko jezero naše največje jezero – če ne štejemo Cerkniškega, ki zdaj je, zdaj ga pa (skoraj) ni –, ima prav, pa tudi ne! Kajti ta čast, če seveda upoštevamo samo dolžino obale, pripada Šmartinskemu jezeru, ki je nastalo tako, da je voda preplavila nekaj ravnic in globeli med griči severno od Celja in vzhodno od Vojnika. Marsikdo se že leta vozi le dva, tri kilometre stran, pa sploh ne ve, da se prav blizu avtoceste skriva tolikšna vodna površina! Šmartinsko jezero velja tudi za največji vodni zadrževalnik za vodno pregrado v državi.

Nenavadno, v vse smeri razčlenjeno jezero, ki zviška spominja na migotajočo amebo, namreč pokriva 113 hektarjev površine, globoko je do 15 metrov, njegova obrežja pa merijo dobrih 12 kilometrov! Ime je dobilo po bližnjem Šmartnem v Rožni dolini, to pa po zavetniku svetem Martinu, ki mu je posvečena vaška cerkev z osnovami iz prve polovice 14.

Nadaljujte z branjem članka Šmartinsko jezero.

Stari Rimljani so že vedeli, kaj dobro dene duhu in telesu! Kadar se niso vojskovali, so znali – seveda predvsem pripadniki patricijskega sloja – izbrano uživati in se sproščati. Še najraje pri vrelcih zdravilne, tudi pozimi tople vode, kakršnih na naših tleh ne manjka in so zanje vedeli tudi že staroselci pred prihodom rimskih legij. Okrog večine so se v novejšem času razvili gromozanski rekreacijsko-zabaviščni centri, le malo kje, tako kot v Dobrni nedaleč od Celja, pa je ostalo še bolj po starem.

Seveda ne čisto tako kot v rimskih časih ali leta 1414, ko se prvič omenjajo toplice; tudi drugače kot v 16. stoletju, ko se je začela organizirana zdraviliška dejavnost – prvo zdraviliško stavbo z bazenom so postavili leta 1624 –, a vendarle manj množično in hrupno kot skoraj povsod drugod; vsaj približno tako kot je bilo v večini slovenskih termalnih zdravilišč še pred dvajsetimi, tridesetimi leti.

Nadaljujte z branjem članka Dobrna.

Staro upravno, cerkveno in trgovsko naselje je doživljalo svojski zgodovinski in politični razvoj, saj je bilo Prekmurje priključeno Sloveniji šele leta 1919. Po 2. svetovni vojni se je Murska Sobota razvila v pomembno središče Prekmurja; po osamosvojitvi Slovenije se je znašlo na stičišču štirih držav, narodov in kultur. Najsevernejše mesto Slovenije in največje pomursko mesto je značilno subpanonsko naselje.

Murska Sobota (190 m, 13.857 prebivalcev) se je razvila v ravnini Ravensko, ob rečici Ledava, na presečišču magistralnih cest iz Madžarske proti Italiji in prečnih poti z Goričkega proti Muri. Na zahodni strani mesta je 7,5 km dolg prekop Ledava–Mura, ki mesto varuje pred poplavami potokov z Goričkega. Mesto ima številne drevorede, stanovanjske bloke v zaledju in soseske z vrtovi. Med značilnimi mestnimi stavbami so secesijske hiše L. Takácsa ob Slovenski ulici in moderna arhitektura F. Novaka; oba oblikovalca sta bila domačina, ki sta mestu vtisnila poseben pečat.

Nadaljujte z branjem članka Murska Sobota.

Največje slovensko središče črne metalurgije je tudi pomembno prometno križišče. Železarstvo in mednarodni promet sta narekovala razvoj kraja ter hitro naraščanje prebivalstva. Jesenice, kjer prevladujejo obrati železarne in delavski stanovanjski bloki, si zelo prizadevajo za videz in se predstavljajo kot »Mesto jekla in rož«.

Jesenice (514–574 m, 18.800 prebivalcev) ležijo ob izteku Doline v Radovljiško kotlino. V bližini sta železniški in cestni predor med Slovenijo in Avstrijo. Železniško povezavo z Ljubljano imajo od leta 1870, tisto skozi bohinjski predor in po dolini Soče proti Novi Gorici pa od leta 1906.

Mesto obdajajo na severu Karavanke z znano Golico in na jugu Mežakla. Gore v svoji notranjosti skrivajo tudi železovo rudo. Prvotni rovi za kopanje železove rude in prve fužine so bile v pobočju Karavank; kasneje so fužine prestavili v dolino. Na Jesenicah so se razvile tri fužinske lokacije: Stara Sava, kamor so leta 1538 s Planine pod Golico preselili železarske obrate, Javornik, z začetki v 15.

Nadaljujte z branjem članka Jesenice.

Največje naselje na Goričkem se je razvilo okrog gradu Grad, ki je največji v Sloveniji. Pod gradom je cerkev Marije Vnebovzete, ki spada med najlepše gotske spomenike Pomurja in ji je svoj pečat vtisnil tudi Jože Plečnik. V gradu sta sedež Krajinskega parka Goričko in Informacijski center Trideželnega parka Goričko–Raab–Õrség.

Grad (271 m, 809 prebivalcev), ki je tudi sedež občine Grad, je razloženo naselje na najbolj razgibanem zahodnem delu Goričkega. Tu je bilo več stoletij upravno središče Goričkega in dolgo časa tudi Ravenskega. Ozemlje širšega območja Goričkega je vključil v madžarsko državo Bela III. in ga leta 1183 podaril cistercijanskemu samostanu v Monoštru. Naselje je kot trg omenjeno leta 1478.

Na več mestih se pojavlja na površini bazaltni tuf, prej so ga lomili za gradbeni material (zdaj so kamnolomi opuščeni). Na strmem griču iz bazaltnega tufa je veličasten grad Grad, ki je deloma v razvalinah, v zadnjem času pa ga uspešno obnavljajo s pomočjo programa Phare.

Nadaljujte z branjem članka Grad na Goričkem.

Na južnih obronkih Goričkega stoji cerkev Gospodovega vnebohoda. Arhitekt Plečnik je pri gradnji nove cerkve popolnoma ohranil staro romansko-gotsko cerkvico, upošteval krajevno lončarsko izročilo in ji dal pečat svoje genialne ustvarjalnosti. Njen bel okrogel stolp je v pomurski ravnici viden že od daleč …

Bogojina (185 m, 659 prebivalcev) je naselje ob regionalni cesti Murska Sobota–Lendava. V pisnih virih je bila prvič omenjena leta 1208, trške pravice pa je dobila leta 1688, ko je imela dobro razvito cehovsko obrt (lončarji, tkalci, sodarji).

Župnijska cerkev Gospodovega vnebohoda je bila sezidana v letih 1925–1927, po načrtih najpomembnejšega slovenskega arhitekta Jožefa Plečnika (1872–1957), ko je bil župnik v Bogojini Ivan Baša (1875–1931).

»Gospod, sezidal sem ti hišo
za tvoje prebivališče.«
(I Kr 8, 13)

Staro cerkvico iz 14. stoletja je v novo cerkev vgradil kot podhodno lopo in pevski kor.

Nadaljujte z branjem članka Bogojina.

Mesto, ki ima sredi julija tradicionalno kulturno-turistično prireditev Pivo in cvetje, je osrednje naselje ter upravno, gospodarsko in kulturno središče ob reki Savinji med Celjsko kotlino in dolino reke Save. Osnova mestnega razvoja sta bila v novejšem času predvsem zdravilišče in pivovarna. Laško je tudi izhodišče za več zanimivih izletov.

Laško (228 m, 3.641 prebivalcev) z bližnjo okolico je bilo naseljeno že v obdobju kulture žarnih grobišč (okrog 800 pr. n. št.). Fevdalci enega največjih gospostev na Slovenskem s sedežem v Laškem so bili po letu 1016 savinjski mejni grofi, nato pa je območje prehajalo iz rok v roke, dokler ga Habsburžani leta 1620 niso prodali baronom Mosconom. Naselje je bilo prvič omenjeno leta 1147, trg in sedež deželnega sodišča 1227, župnija 1257. Do leta 1816, ko so zgradili cesto Celje–Zidani Most, je bil kraj prometno odrezan, nato je začela nastajati manjša industrija, s svetom ga je leta 1849 povezala Južna železnica.

Nadaljujte z branjem članka Laško.

Ob prastari poti, ki vodi iz Celja proti Slovenj Gradcu, se ob vstopu v Šaleško dolino razkazuje mogočen Velenjski grad. Dolga stoletja je skupaj s svojima sosedoma, gradovoma Šalek in Ekenštajn, obvladoval poti iz Celjske kotline na Koroško ter uspešno kljuboval zobu časa. Preživel je vojne vihre, turške napade in puntarske kmete, ki so mnoge gradove v njegovi bližini spremenili v razvaline.

Velenjski grad je prvič omenjen v sredini 13. stoletja, ko naj bi ga imeli v rokah gospodje s Kunšperka, sorodniki gospodov Ptujskih. Imel je zemljišču prilagojen peterokrak obod, znotraj katerega je bilo dvorišče z vodnjakom. K jugovzhodnemu vogalu se je prislanjal palacij, v severovzhodnem kotu dvorišča pa je bil manjši obrambni stolp. Toda niti takšna zasnova niti gospodarji niso dolgo ostali isti. Od 14. stoletja dalje je grad večkrat menjal lastnike: gospodovala mu je rodbina Liechtenberg z Dolenjskega, pa Hans Wagensberški, med lastniki so omenjeni še Gabriel Pauer, Eduard Trigler, Karl pl.

Nadaljujte z branjem članka Velenjski grad in Muzej Velenje.

»Premog je naredil to mesto.« Če bi naredili anketo, bi zagotovo dobili odgovor, da imamo s tem stavkom v mislih Velenje. Upravno, politično, gospodarsko in kulturno središče Šaleške doline, po velikosti peto mesto v Sloveniji. Mesto, ki se razlikuje od drugih slovenskih mest, je mesto brez starega mestnega jedra, brez strnjenih ulic, je mesto moderne arhitekture, parkov in igrišč, velikih zelenic. Mesto, v katerem življenje ni zaspano.

Območje današnjega Velenja je bilo prvič omenjeno leta 1250, poseljeno pa že od mlajše kamene dobe dalje. Njegove korenine segajo v neznatno rudarsko naselje; premog so, ko je nanj leta 1767 opozoril kovač Zajc, začeli prevažati v bolj oddaljene kraje. Predvsem po letu 1950 je bila rast mesta nenehno povezana z rastjo premogovnika, danes enega najsodobnejših na svetu, in tovarne gospodinjske opreme Gorenje, ki je s svojimi proizvodi prisotna na vseh celinah.

Prve tone velenjskega lignita so iz 180 metrov globokega jaška potegnili na dan maja 1887; danes se lahko po tem jašku spustite v skrivnostni podzemni lignitni svet.

Nadaljujte z branjem članka Velenje.

Razpotegnjeno kmečko naselje na Dolinskem (166 m, blizu 1.000 prebivalcev) je obdano z nižinskimi travniki in močvirskimi logi. Poznano je po štorkljinih gnezdih; Evropska fundacija Euronatur mu je leta 1999 podelila naziv »Evropska vas štorkelj«. Polano pa poznamo tudi po dobrih ljudeh, kot jih je v svojih knjigah predstavljal rojak pisatelj Miško Kranjec.

Suhi otočki znotraj zamočvirjenega in poplavljenega sveta so bili očitno primerni za varno naselitev, saj o zgodnji poselitvi pričajo tri prazgodovinska kamnita orodja in naselbina iz bakrene dobe na vzpetini Selca, severovzhodno od Brezovice. Severno od Male Polane je v gozdu Košnata greda, kjer je bilo še pred 2. svetovno vojno več gomilnih grobišč iz rimskega obdobja, danes je dobro vidna le ena gomila. Sled rimske ceste pa je najti vzhodno od vzpetine Gaje, ki se nahaja med Brezovico in Nedelico.

Sicer pa se kraja z imenom Palina (danes Velika in Mala Polana) in Brezouica (danes Brezovica) v srednjeveških pisanih virih prvič omenjata v dokumentu iz leta 1322.

Nadaljujte z branjem članka Velika Polana.

Krajinski park Goričko je slovenski del Trideželnega parka, ki ga sestavljata še Narodni park Õrség na Madžarskem in Narodni park Raab v Avstriji. Nastal je, da bi zaščitil svojsko prepletenost naravnih prvin s kmetijsko kulturno krajino. Poleg naravnih lepot in kulturnozgodovinskih znamenitosti ga je vredno obiskati zaradi prijaznih prebivalcev in kulinaričnih dobrot.

Zamisel o ustanovitvi Trideželnega parka med Slovenijo, Avstrijo in Madžarsko se je porodila proti koncu prejšnjega stoletja zaradi dobro ohranjene krajine, ki je drugod po Evropi zaradi industrializacije kmetijstva že zdavnaj izginila. Odmaknjenost območij od prometnih središč in tokov namreč pomeni novo in bolj zdravo kakovost za življenje človeka ter priložnost za ohranitev številnih rastlinskih in živalskih vrst. Kljub podobnostim pa je zaradi zgodovinskega izročila park v vsaki od treh dežel moč doživeti drugače. Informacijski center Trideželnega parka Goričko – Raab – Õrség in hkrati sedež Krajinskega parka Goričko je v gradu Grad.

Nadaljujte z branjem članka Krajinski park Goričko.

Prostori Pokrajinskega muzeja, ustanovljenega leta 1955, so v gradu sredi parka v Murski Soboti. Stalna muzejska razstava je na ogled od septembra 1997; nudi predvsem privlačen pregled razvoja Prekmurja od davne preteklosti do polpreteklih časov. Za stalno razstavo je muzej v letu 1999 prejel posebno priznanje Evropskega muzejskega foruma.

Grad stoji na mestu nekdanjega dvorca Belmura iz 13. stoletja. V 14. stoletju so bili lastniki Széchyji, leta 1687 ga je kupil Peter Szapáry in ga 1934 prodal soboški mestni občini.

Grajsko poslopje je bilo v obliki pravilnega renesančnega kastela sezidano v 16. stoletju. V prvi polovici 18. stoletja so dvoriščne trakte obzidali z arkadami in naredili portala. Glavni portal ima baročni kamnoseški okras, kipa atlantov sta podobna tistima na portalu palače Grassalkovich v Budimpešti. V zahodnem traktu so prizidali baročno kapelo, v notranjosti pa so baročno uredili salon (slike in oprema iz konca 18.

Nadaljujte z branjem članka Pokrajinski muzej v Murski Soboti.

Ob regionalni cesti Murska Sobota–Lendava, 4 km od Murske Sobote in dober kilometer od Moravskih Toplic, je cerkev svetega Martina. Čudovita gotska cerkev z lepim zvonikom, ki je obdana s tremi visokimi kostanji in štirimi lipami, hrani freske Janeza Aquila, mojstra, ki je deloval predvsem v Pomurju.

Martjanci (195 m, 567 prebivalcev) so od 17. stoletja dalje večkrat omenjeni kot trg, vendar so ohranili vaško podobo. Svetnik sv. Martin je dal ime kraju, kjer je še vedno vsako leto 11. novembra kramarski sejem.

Martin se je rodil okoli leta 316 v Szombathelyju v Panoniji (današnja Madžarska). Njegov oče je bil častnik rimske vojske in tudi sinu je preskrbel vojaško službo. Martin je kmalu postal častnik. V nekem mrzlem zimskem jutru je pred mestnimi vrati srečal berača. Ker ni imel nič drugega, kar bi mu lahko podaril, je prerezal na pol svoj vojaški plašč in eno polovico podaril beraču.

Nadaljujte z branjem članka Martjanci.

To je edino judovsko pokopališče v vsem Prekmurju, ki je ostalo neokrnjeno, in je največje judovsko pokopališče v Sloveniji. 387 judovskim žrtvam fašizma so leta 1947 postavili spomenik z Judovsko zvezdo. Lendava z okolico ima največ vidnih sledi judovskega prebivalstva v Sloveniji.

Ker so na njem le stari grobovi brez gomil, judovsko pokopališče morda lahko občutimo kot lepo urejen park s kamnitimi nagrobniki na trati. Nekaj je cipres in drugih okrasnih dreves ter grmičja, toda nikjer ni cvetja ali sveč. Judje polagajo na nagrobnike kamne, ali bolje kamenčke, toda ker je v okolici Lendave po 2. svetovni vojni ostal komaj kateri potomec Judov, boste na vsem pokopališču našli komajda kakšen grob s kamni. Kamniti nagrobniki so različne velikosti, odvisno pač od pomembnosti rodbine. Na njih prebiramo značilna judovska imena in priimke: Marx Lebli in Marx Jakab, ki sta bila menda prva judovska priseljenca v Lendavi, oba trgovca; Hermina Brünner, rojena Löwenstein, zadnja učiteljica, Mor Lowy, zadnji rabin v Lendavi.

Nadaljujte z branjem članka Judovsko pokopališče v Dolgi vasi pri Lendavi.

Jezero se razprostira sredi gozda, 2 km severno nad vasjo Dobrovnik in v neposredni bližini zaselka Bukovnica. Omogoča taborjenje, kopanje, čolnarjenje in ribolov. V bližini je božjepotna kapela sv. Vida, kjer se je v zadnjih letih razvil park naravnih energij.

Bukovniško jezero je akumulacijsko jezero, veliko 4,5 ha. Nastalo je z zajezitvijo potoka Bukovnica. Jezero je povprečno globoko 2 metra, ponekod pa tudi 5 metrov; bogato je z ribami (amur, linj, krap, ploščič, ostriž). Jezero je obdano z gozdovi, ki nudijo domovanje srnam, jelenom in divjim svinjam; na obrobju živijo fazani, jerebice, prepelice in poljski zajci. Vodni ekosistem gosti čapljo, mlakarico in vodomca.

V bližini jezera v gozdu stoji kapela sv. Vida. Na tem mestu že stoletja stoji cerkev, saj so ljudje že nekdaj verjeli, da ima voda iz izvira sv. Vida zdravilno moč za oči. Ljudsko izročilo pravi, da so nekateri s pitjem in umivanjem oči z vodo iz tega izvira tudi spregledali.

Nadaljujte z branjem članka Bukovniško jezero.

Kadar ima kakšno naselje v svojem imenu »grad«, lahko pričakujemo, da je tam nekje res grad – ali je vsaj nekoč bil. In če je Grad zapisan z veliko začetnico, so pričakovanja še toliko večja.

Ko gre za Grad na Goričkem, povsem upravičeno! Kajti ta mogočna grajska stavba v severozahodnem kotu najbolj severovzhodne slovenske pokrajine, Prekmurja, je menda največja fevdalna stavba na Slovenskem.

Grad je sezidal viteški red templarjev v obrambne namene, prvič je bil omenjen leta 1208. Po letu 1311 je v njem tri stoletja bivala fevdalna rodbina Széchy, ki je v 16. stoletju razširjala protestantizem, po izumrtju leta 1684 jo je nasledila rodbina Batthyány, nato Szapáry in Széchenyi. Med obema vojnama je bil lastnik gradu industrialec Geza Hartner iz Murske Sobote, leta 1945 pa je bil grad opustošen. Čeprav se v zasnovi skrivajo elementi srednjeveškega grajskega jedra, kaže danes celota baročno podobo iz 17.

Nadaljujte z branjem članka Grad Grad.

Nenavadno ime za kraj, ki danes sploh ni več otok – oziroma se spremeni v otok le še ob zelo visokem vodostaju Mure! Kot pravijo, je ta kos s kamni utrjenega rečnega brega v bližini vasi Ižakovci dobil ime po grofici iz bližnje beltinške graščine, ki se je tja hodila kopat – in iskat ljubezenske dogodivščine z domačimi kmečkimi fanti. Tako pravijo … Pa je tudi danes vredno zaviti po malce boljšem kolovozu ali kar po skrivnih stezah čez nasipe, ki okoliška polja še vedno varujejo pred poplavami, do temne, skrivnostno šumeče reke. Zaljubljenci – se ve zakaj in po kaj – drugi pa na ogled zanimivosti, kakršnih pri nas ni več nikjer drugod.

Otok ljubezni je jasa v nekdanji drevesnici Tiloš, kjer je nekoč prirejal beltinški graščak skupne pojedine na prostem. To je v neposredni bližini vasi Ižakovci, ki leži 4 km južno od Beltinec, ob obmurski cesti, blizu starega rokava Mure.

Nadaljujte z branjem članka Otok ljubezni.

Portorož je največje in najpomembnejše obmorsko letovišče v Sloveniji. Zaradi zatišne lege v Piranskem zalivu, sredozemskega podnebja, tople morske vode, bujnega rastlinstva in obsežnih peščenih plaž že dolgo privablja turiste.

Kot zdraviliški kraj je bil Portorož znan že v 13. stoletju. Takrat so benediktinci iz samostana sv. Lovrenca z morsko vodo in slanico (koncentrirana morska voda iz bližnjih solin) zdravili tuberkulozna vnetja, revmatične bolezni in vodenico. V 16. stoletju so začeli zdraviti še s solinskim blatom. Glas o zdravilni moči slanice in solinskega blata je bil spodbuda, da so leta 1830 v hotelske namene zgradili vilo Vesna in pred njo prvo kopališče na slovenski obali. Ko sta bili leta 1837 zgrajeni cesta Koper–Piran in 1857 železniška proga Dunaj–Trst, so začeli v Portorož prihajati avstrijski, češki in nemški turisti, ki so se zdravili v za to prirejenih bazenih. Leta 1890 je bila ustanovljena posebna delniška družba, ki je zgradila zdravilišče s kopališčem in že čez nekaj let je bil Portorož razglašen za klimatsko zdravilišče.

Nadaljujte z branjem članka Portorož.

Naš najlepši dvostranski drevored pinij ob glavni cesti Koper–Sečovlje nas pripelje do odcepa v star istrski solinarski kraj Strunjan. Strunjansko območje je eno najmikavnejših v Sloveniji. Polno je naravnih in kulturnih znamenitosti, zato je velik del tega območja zaščiten.

Strunjanski klif je najvišja flišna stena ob vsej Jadranski obali. Prepadna, 80 metrov visoka stena je edini še popolnoma naravni del slovenske obale, zato ima velik znanstven in ekološki pomen. Pod Strunjanskim klifom je verjetno najlepši kotiček slovenske obale – zaliv sv. Križa ali Mesečev zaliv. Nad njim stoji mogočen strunjanski križ, ki so ga pomorščaki opazovali že od leta 1600. Renesančna cerkev Matere božje na rtiču Strunjan je že pet stoletij osrednja romarska destinacija v Istri. S krajem je povezan tudi eden največjih svetovnih violinskih virtuozov, Giuseppe Tartini, rojen leta 1692 v Piranu, ki je del otroštva preživel v družinski vili v Strunjanu, ki je stala na mestu današnjega istoimenskega protokolarnega objekta, ki ga obdaja park eksotičnih rastlin.

Nadaljujte z branjem članka Naravni rezervat Strunjan.

Med tremi dragulji starih sredozemskih mest na slovenski obali izstopa Piran, ki leži na slikovitem polotoku med Piranskim in Strunjanskim zalivom. Staro pristaniško mesto, ki je pravzaprav en sam velik muzej na prostem, saj ima ohranjeno srednjeveško zasnovo z zanimivo arhitekturo in bogato kulturno dediščino, je v celoti zavarovano kot kulturnozgodovinski spomenik.

Gosto strnjene hiše se od obalne ravnice stopničasto dvigajo ob tesnih ulicah proti vrhu slemena, kjer se ob ostankih visokega mestnega obzidja konča stari del mesta. Z morske strani spominja lega mesta na zožujočem se polotoku na ladijski kljun. Polotok se konča na Punti (Špica) z rtom Madona. Na koncu rta stoji obrambni stolp iz srednjega veka, obnovljen v začetku 17. stoletja, s svetilnikom, ki so ga postavili v 19. stoletju. Legenda pravi, da so na istem kraju prvotni prebivalci prižigali ognje, ki so ladjam kazale pot in po grški besedi »pyr« (ogenj) naj bi Piran dobil ime.

Nadaljujte z branjem članka Piran.

Idilična Vrba na Gorenjskem (537 m, 197 prebivalcev) je lep primer gručaste alpske vasi; leži v občini Žirovnica, na robu višje savske terase, pod visokimi vrhovi Karavank. Ima tri pomembne kulturne spomenike: rojstno hišo pesnika Franceta Prešerna, cerkev sv. Marka in srenjske kamne pod vaško lipo. Vrbo in cerkev sv. Marka opeva France Prešeren v Sonetjih nesreče.

O Vrba! srečna, draga vas domača,
kjer hiša mojega stoji očeta;
de b’ uka žeja me iz tvojga svéta
speljala ne bila, goljfiva kača!
(dr. France Prešeren)

Doprsni kip največjemu slovenskemu pesniku nas pozdravi že na robu vasi.

France Prešeren (3. december 1800–8. februar 1849) se je rodil v eni najstarejših hiš v Vrbi, »Pri Ribiču«. Bil je tretji otrok dokaj premožnega gruntarja in za takratne razmere dobro šolane matere.

Nadaljujte z branjem članka Vrba.

Žužemberk je središče istoimenske občine v dolini reke Krke, ki zajema velik in osrednji del Suhe krajine, ene izmed najbolj kraških pokrajin v Sloveniji. Razvil se je v zavetju starodavnega gradu na terasi nad reko Krko. Nekoč eden najmogočnejših srednjeveških gradov na Kranjskem je danes le še senca preteklosti. Prvič je bil omenjen leta 1246 kot Seisenberk, imenovan po griču Eisenberg, kjer so kopali železovo rudo. Po eni izmed domnev naj bi se iz tega izoblikovalo ime Žužemberk.

Do 14. stoletja so bili lastniki gradu goriški grofje, nato Habsburžani, leta 1538 pa so ga odkupili Auerspergovi. V njihovi lasti je ostal do 2. svetovne vojne. Grad je bil v svoji zgodovini mnogokrat dozidan. Največjo dozidavo je omogočil turški davek v 16. stoletju. Prvotno romansko obzidje so utrdili s sedmimi obrambnimi zidovi ter bastijami, ga povečali, notranje dvorišče pa opremili z nadstropnimi arkadami. V gradu so bile hude ječe, kasneje pa razni uradi in okrajno sodišče, ki se je iz gradu izselilo leta 1893.

Nadaljujte z branjem članka Žužemberk.

»Lepšega ptiča nej, ku je petjeln,
lepšega kraja nej, ku je Šentjern …«

Že iz te priljubljene pesmi je razvidno, da so petje, petelin in vino razpoznavni znaki Šentjerneja, ki je gospodarsko in upravno središče ob robu rodovitnega Šentjernejskega polja. Občina Šentjernej je bila ustanovljena leta 1995 in s 6.850 prebivalci spada med manjše občine v Sloveniji.

V občini prevladuje agrarno-vinogradniška dejavnost. Šentjernej je znan po pridelavi cvička. Zaradi vse večje prepoznavnosti tega vina je nastal projekt vinske ceste, ki usmerja turiste vse od Novega mesta do Kostanjevice in je v velikem delu speljana preko šentjernejskih vinskih goric. Šentjernej je znan tudi po tradicionalnih konjskih dirkah, ki jih Konjeniški klub Šentjernej prireja dvakrat letno (maja in avgusta) in imajo že 200-letno tradicijo. Pomembno je tudi ohranjanje ljudskega izročila: eno najpomembnejših je žegnanje konj v Dolenji Stari vasi na štefanovo in koledovanje pred farno cerkvijo.

Nadaljujte z branjem članka Šentjernej.

Reka Krupa, ki je naravni spomenik, predstavlja s svojim izvirom in okolico izjemno naravno ter kulturno dediščino semiške občine in Bele krajine. Izvira pod naseljem Krupa (164 m, 50 prebivalcev) izpod mogočne 60 metrov visoke previsne stene. Vodnatost izvira in njegov biološki pomen uvrščata Krupo med najlepše in najpomembnejše slovenske kraške reke.

Izvir Krupe je edino znano nahajališče jamske školjke Congeria kusceri v Sloveniji, tu pa najdemo še druge endemne vrste jamskih polžev in človeško ribico.

Kljub kanjonsko ujeti strugi je možen sprehod ob reki, ki se po 2,5 km toka izlije v reko Lahinjo. Šest metrov višinske razlike med izvirom Krupe in njenim izlivom je v preteklosti omogočalo delovanje štirih mlinov in treh žag. Danes obratuje le še nekdanji grajski mlin.

Na desnem bregu reke Krupe je že v 13.

Nadaljujte z branjem članka Krupa.

Izola, najmanjše izmed treh obalnih mest, ki leži na majhnem apnenčastem polotoku med Koprom in Piranom, je bila vedno tesno povezana z morjem. Kraj, na katerem leži staro mestno jedro, je bil nekdaj otok, ki pa so ga že v 18. stoletju povezali s kopnim.

Otok je bil naseljen že v rimski dobi, domnevno se je imenoval Haliaetum. Večja najdišča iz tega obdobja so v Simonovem zalivu in v Viližanu. Ohranjeni so temelji stavbe, mozaiki in cevovod, na morskem dnu v zalivu Viližan pa tudi temelji rimskega pristanišča, ki se ob močni oseki prikažejo iz vode.

Kraj se prvič pisno omenja leta 973 kot Insula. Leta 1054 je prišel pod oblast oglejskih patriarhov, v obdobju 1280–1797 je bil beneški, kar je pustilo sledove v videzu naselbine, nato pod Avstroogrsko do leta 1918 in še pod Italijo do leta 1945.

Nadaljujte z branjem članka Izola.

Dvor leži na terasah levega brega reke Krke ob cesti Žužemberk–Novo mesto, od koder se tu odcepi cesta proti Kočevju. Krka teče tod v brzicah in slapiščih čez več slikovitih lehnjakovih pragov.

Krka je edina slovenska reka, v kateri se izloča lehnjak. Lehnjak nastaja v razmeroma plitvi vodi, iz katere se izloča raztopljeni apnenec, ki se nabira na rastlinah v rečni strugi. Ko rastline odmrejo, ostane luknjičava usedlina. Tako se oblikujejo lehnjakovi pragovi. Na Krki jih je 90, najslikovitejši so pri vasi Krka, v Žužemberku in na Dvoru, kjer so najvišji. V preteklosti so ob lehnjakovih pragovih gradili mline in žage in da bi voda odtekala stalno v isti višini, so pragove žagali. Zaradi propada večine mlinov in žag tega ne počnejo več, zato se pregrade vsako leto zvišajo za nekaj centimetrov.

Na Dvoru, ki se prvič omenja leta 1334, je danes tovarna gugalnikov (obrat Novolesa iz Straže) in ribogojnica plemenitih sladkovodnih rib.

Nadaljujte z branjem članka Dvor.

Olimje je kraj v občini Podčetrtek ob vznožju Kozjanskega hribovja. Kraj je bil prvič omenjen leta 1208, že v začetku 11. stoletja pa je bil na tem področju zgrajen grad, po katerem je Olimje najbolj znano.

Grad Olimje je v zgodovini zamenjal več lastnikov. Nekaj časa je pripadal grofom von Pilsteinskim; ena izmed njegovih lastnikov je bila tudi sveta Ema iz Pilštajna, bolj znana kot sveta Hema Krška. Okrog leta 1550 je grad v renesančnem slogu preuredil grof Tattenbach, istočasno so ga zaradi nevarnosti turških vpadov obdali tudi z obrambnim jarkom. Leta 1658 je grad kupil zagrebški baron Ivan Zakmardy, ki ga je kasneje začel preurejati v samostan in ga leta 1663 podaril pavlinskim menihom iz Lipoglava na Hrvaškem. Kasneje so grad popolnoma preuredili v samostan in dozidali še baročno cerkev.

Cerkev slovi po baročnem oltarju, posvečenem Mariji Vnebovzeti, ki velja za enega najlepših baročnih oltarjev v Sloveniji.

Nadaljujte z branjem članka Samostan Olimje.

Ime Dolenjske Benetke se je mesteca oprijelo zaradi pogostih poplav, toda na Benetke spominja tudi vrsta kulturnih spomenikov in umetniških zbirk, ki si jih obiskovalci tukaj lahko ogledajo. Kostanjevica, eno najmanjših in hkrati eno najstarejših mest na Slovenskem, se je razvilo na umetnem otoku v meandru reke Krke, blizu gradu Landestrost, nekdanje spanheimske obmejne trdnjave, ob vznožju Gorjancev. Mestna struktura z dvema ulicama se je ohranila vse do danes, ko je kraj kot celota razglašen za kulturni spomenik.

O davni naseljenosti pričajo številne arheološke najdbe, ki jih hrani Narodni muzej v Ljubljani. Kostanjevica je bila od 11. stoletja pomembno središče fevdalne posesti grofov Speinheimov in hkrati njihovo oporišče na stari kranjsko-hrvaški meji. Prvotno nemško ime »Landestrost« – zaupanje, vera, pogum dežele – govori, da je Kostanjevica s kovnico denarja in z novoustanovljenim samostanom v neposredni bližini zavzemala pomemben politični, gospodarski in verski položaj v okviru teritorija Spanheimov.

Nadaljujte z branjem članka Kostanjevica na Krki.

Začetki galerijske dejavnosti v Kostanjevici na Krki segajo v leto 1956, ko je bila – na pobudo tedanjega ravnatelja Lada Smrekarja – v prostorih osnovne šole ustanovljena Gorjupova galerija. Pomeni predhodnico vseh kasnejših kulturnih dogajanj v Kostanjevici na Krki: Dolenjskega kulturnega festivala 1956–1981, Lamutovega likovnega salona, kiparskega simpozija Forma viva in Grafičnega bienala jugoslovanskih otrok. Sedaj dejavnosti potekajo v okviru Galerije Božidar Jakac, ki je bila ustanovljena leta 1974.

Galerija Božidar Jakac se od začetka svojega delovanja tematsko nagiba k ekspresionizmu in predstavlja najbolj obsežno zbirko te umetnostne smeri na Slovenskem. Sedež ima v prostorih nekdanjega cistercijanskega samostana, ki je danes kulturni spomenik, katerega obnova še vedno poteka. V obnovljenih dvoranah nekdanjega samostana so naslednje stalne zbirke:

Božidar Jakac (1899–1989), slikar in grafik, eden od pobudnikov ustanovitve ljubljanske likovne akademije, njen redni profesor za grafiko in prvi rektor. Galerija hrani njegova zgodnja dela (med njimi okrog 2500 risb).

Nadaljujte z branjem članka Galerija Božidar Jakac.

Legenda pravi, da je Apolon, bog sonca in zdravilstva, ustavil krilatega konja Pegaza, ko je hotel odleteti na goro Parnas, in mu naročil piti vodo Rogaškega vrelca. Od tod izvira tudi podoba krilatega konja v občinskem grbu. Rogaška Slatina se uvršča med znana srednjeevropska zdravilišča. Slovi po slatinskih vrelcih Tempel, Styria in Donat, ob katerih je nastal zdraviliški kompleks hotelov in medicinskih ustanov. Mineralno vodo zajemajo tudi v komercialne namene; poznamo jo ustekleničeno in z imeni vrelcev. Zgodovinski razvoj mesta je tesno povezan z zdraviliško dejavnostjo in steklarstvom v 2 km oddaljenem Tržišču.

Rogaška Slatina (228 m, 4.904 prebivalcev) je eno najmlajših slovenskih mest in hkrati eden najstarejših slovenskih turističnih krajev. Sodi med starejša zdravilišča v Sloveniji; izkopanine ter rimska cesta, ki je mimo Lemberga in Rogatca vodila iz Celeie v Petovium, dokazujejo, da so območje Rogaške Slatine poznali že Kelti in Rimljani. Zdravilne učinke vode so poznali številni okoličani, pa tudi romarji, ki so širili glas o čudežni zdravilni vodi.

Nadaljujte z branjem članka Rogaška Slatina.

S 700-letnimi trškimi pravicami se uvršča med najstarejše trge na Slovenskem, vendar ni nikoli dosegel mestnega statusa. Ponaša se z bogato in zanimivo preteklostjo; pretežni del zgodovine je bil Rogatec cvetoče naselje raznih obrtnikov in trgovcev. Na to danes spominjajo staro trško jedro, ostanki dveh gradov, dve cerkvi in drugi umetnostno-zgodovinski spomeniki (nekateri so razstavljeni v Muzeju na prostem).

Rogatec (220 m, 1.484 prebivalcev) leži pod Donačko (Rogaško) goro, ob sotočju potokov Sotle in Draganje. Zaradi svoje zemljepisne lege na prehodu iz predalpskega v panonski svet je bil pomembno križišče trgovskih in vojaških poti. Že v rimskih časih je bil znana vojaška naselbina. Svoj največji razvoj je kot obmejno področje in kot posest različnih zemljiških gospodov doživel v srednjem veku. V pisnih virih je bil prvič omenjen leta 1130, leta 1283 pa je pridobil tržne pravice. Njegovi lastniki so bili grofje Breže-Selški, krški škofi, Celjski grofje in Habsburžani.

Nadaljujte z branjem članka Rogatec.

Idilična vas (255 m, 399 prebivalcev) leži sredi vinogradov in sadovnjakov na južnem pobočju pogorja Orlice, ki je poraščeno z gozdovi kostanja in hrasta. V Pišecah lahko obiščete rojstno hišo Maksa Pleteršnika, grad Pišece, ki ga zdaj obnavljajo, odpravite se lahko na »vodno učno pot« … in uživate v lepotah bizeljske pokrajine, ki se tu še prav posebno ponaša z »razkošjem preprostosti«.

Jedro vasi Pišece je zgoščeno ob vaški cesti pod cerkvijo sv. Mihaela. Do 2. svetovne vojne sta tu cveteli vinska trgovina in mlinarstvo, kar kažejo velike stavbe, ki dajejo vasi trški videz; izstopajo gostilna, stara šola, trgovina in kovaški muzej.

Ob potoku Gabrnici, ki izvira v podzemnih razpokah Orlice, je bilo nekdaj na terasah razporejenih veliko mlinov. Manjši mlin ob cerkvi je obnovljen. Tu je prva postaja vodne učne poti Gabrnica, ki se nadaljuje do ribnika ob gradu Pišece, potem pa po Dolini, mimo Globokega in skozi gozd Dobrava do Jovsov.

Nadaljujte z branjem članka Pišece.

Na Dolenjskem, v prelepi dolini Radulje, dobre tri kilometre od njenega izliva v Krko, leži na zložnem pobočju Mastnega Vrha naselje Škocjan. Zgodovinski viri navajajo številne prazgodovinske in rimske najdbe, kar pomeni, da je bilo to območje poseljeno že v davnini, sam kraj Škocjan pa se prvič omenja okrog leta 1306. Danes je Škocjan središče občine z istim imenom in šteje nekaj več kot 3.000 prebivalcev. Vodilna gospodarska panoga je še vedno kmetijstvo, predvsem živinoreja, čeprav se večina prebivalcev vozi na delo v Novo mesto, Šentjernej in Dobruško vas.

V osrednjem delu Škocjana se dviguje cerkev svetega Kancijana, ki je v pisnih virih prvič omenjena leta 1526. Stavba je doživela več prezidav, temeljito barokizacijo, ki ji je dala sedanjo podobo, pa leta 1778. Veliki oltar in stranska oltarja so delo italijanskega slikarja Fantonija, sliko svetega Kancijana in tovarišev pa je naslikal slikar Stroj. Prvotno je bila farna cerkev sedanja podružnica svetega Nikolaja na Otoku pri Dobravi, leta 1492 pa so sedež fare prestavili v Škocjan.

Nadaljujte z branjem članka Škocjan.

Senožete, Rimske Toplice, Globoko in Šmarjeta so tesno povezani s pesnikom Antonom Aškercem. Nekatere teh krajev obiščemo, če se podamo po Aškerčevi poti. Na Senožetah je spominska hiša Antona Aškerca, v kateri je predstavljeno pesnikovo življenje in delo; v njej pa je tudi precej predmetov etnografske vrednosti, ki kažejo, kakšen je bil v preteklosti način življenja v teh krajih.

Senožete (440 m, 27 prebivalcev) so le dober kilometer po cesti (15 minut hoda) od Rimskih Toplic na pobočju nad njimi. Spominska hiša Antona Aškerca je v hiši, kamor se je družina Aškerčevih preselila z Globokega, ko je bilo Antonu tri leta. Tu je užival v prostranstvu; bil je pastir in vodnik radovednim obiskovalcem zdravilišča Rimske Toplice. Oskrbnik spominske hiše je pesnikov pranečak Avgust Aškerc.

Anton Aškerc (1856–1912) je po želji tete Ajtke študiral bogoslužje, čeprav za duhovniški poklic ni čutil nagnjenja; že tedaj je bral koran, preučeval različna orientalska verstva in materialistično filozofijo.

Nadaljujte z branjem članka Aškerčeva spominska hiša in pot.

En hribček bom kupil … poje Slomškova pesem in vabi na Bizeljsko, v vinorodno pokrajino, ki obsega valovito jugovzhodno pobočje Orlice in Kunšperške gore, približno med povirnim delom potoka Dramlja na zahodu in desnim bregom reke Sotle na vzhodu. Značilni so vinogradi (vina rosé) in sadovnjaki, ob Sotli so polja in travniki. Bizeljsko se imenujeta tudi glavno naselje in grad. V resnici se je naprej grad imenoval po vitezih Wisell, po njih se je tekom stoletij poimenovalo tudi samo področje: Wisell – Bizel – Bizeljsko.

Grad Bizeljsko (imenovan tudi grad Orešje) stoji nad vasjo Orešje (391 m), na skrajnem obrobju Bizeljskih goric pod gozdovi mogočne Orlice. Prvič se pisno omenja leta 1404, ko so se tukaj naselili vitezi Wisell. Sedanja stavba je iz 16. stoletja, ko so rekonstruirali grad, ki je tam stal že od 10. stoletja. Grad ima srednjeveško grajsko zasnovo: stanovanjsko jedro in širši utrdbeni del.

Nadaljujte z branjem članka Bizeljsko.

Če se peljemo po lokalni cesti Škocjan–Šentjernej in v Dobravi prečkamo reko Krko, lahko v Otoku pri Dobravi na desnem bregu reke Krke opazimo nenavadno slamnato streho. Kaj le se skriva pod njo?

To so ostanki srednjeveškega trga Gutenwert. Trg, ki mu je lega na otoku sredi Krke nudila odlično možnost za obrambo in je zato desetletja veljal za enega največjih srednjeveških trgov pri nas, je bil že leta 1074 središče posesti brižinskih škofov. Tu je bila pomembna mitnica.

Naselbina se je začela močneje razvijati v 12. stoletju, od sredine 13. stoletja pa je imela samoupravo s sodnikom, razvito trgovino, železarstvo in tudi lastno kovnico denarja. Novci iz kovnice v Otoku so bili znani tudi po Hrvaški in južni Ogrski. Kraj je vrhunec dosegel v 14. stoletju, ko je postal pomembno obrtno in trgovsko središče. Razvite so bile železarska, lončarska in krznarska obrt.

Nadaljujte z branjem članka Otok pri Dobravi.

Zaradi svoje lege in bogate duhovne zgodovine so Svete gore častitljiv kraj. To je skupina petih cerkvenih stavb na slemenu in istoimenskem vrhu (527 m) v pogorju Orlice, na vzhodnem robu slovenskega ozemlja. Svete gore so stara znamenita božja pot Slovencev in Hrvatov, romarska pot vodi sem že od leta 1265. Z vrha je lep razgled po slikoviti in mehki obsotelski pokrajini.

Svete gore so dostopne s prevala med Štajersko in Dolenjsko; na eni strani je Bistrica ob Sotli, na drugi Bizeljsko. Po odcepu s ceste po 2 km pridemo do gostilne in nadaljujemo še 10 minut peš po zelo strmem pobočju do vrha. Ob poti so leseni kipi križevega pota Staneta Jarma, ki so jih postavili leta 2002.

Pomen Svetih gor je predvsem v njihovem celotnem pojavu, ki združuje v spominsko celoto na vrhu hriba s prastaro kulturno tradicijo pet zanimivih cerkvenih stavb.

Največja je cerkev Marijinega rojstva, ki so jo zgradili v baročni dobi ob prelomu 17.

Nadaljujte z branjem članka Svete gore.

Muzej na prostem v Rogatcu ohranja srednještajersko ljudsko stavbno dediščino subpanonskega tipa in kulturno izročilo ljudi, ki so živeli na območju Obsotelja, predvsem Rogatca in na pobočjih Boča, Donačke gore in Maclja, v času od 19. do sredine 20. stoletja. Jedro muzeja tvorijo originali in rekonstrukcije. Prvotna ideja domačinov, da ohranijo rojstni hišo pesnika Jožeta Šmita je z leti prerasla v doslej največji muzej na prostem v Sloveniji. Leta 1997 je bil nominiran za evropski muzej leta.

Na muzejskem prostoru je predstavljenih petnajst različnih objektov v treh različnih sklopih. Domačijo predstavljajo gospodarsko poslopje z gnojiščem in poljskim straniščem, čebelnjak, svinjaki in kozolec. Upravni del predstavlja »loden«, prvotno trška trgovina z mešanim blagom, ki ima danes tudi funkcijo muzejske trgovine z upravnimi prostori. V tretjem sklopu pa je gostinski del z vinsko kletjo v funkciji »pušenšanka« in značilno zasajenimi brajdami.

Stanovanjska hiša iz začetka 19.

Nadaljujte z branjem članka Muzej na prostem Rogatec.

Prem je čudovito lepa gručasta središčna vas v severo-vzhodnem delu Brkinov, nekaj kilometrov pred Ilirsko Bistrico. Zagledamo jo že od daleč, saj stoji na 486 metrov visokem griču. Jedro naselja je stisnjeno med starodavnim gradom na eni in cerkvijo svete Helene na drugi strani slemena nad strmim pobočjem reke Reke, ki se kmalu izgubi v znamenite Škocjanske jame. Od cerkve in gradu se ponuja razkošen razgled na bližnje in daljne zaselke te očarljive kraške pokrajine. Vas ima vse značilnosti brkinske arhitekture in je zaradi arhitekturnih, umetnostnozgodovinskih in etnoloških posebnosti zavarovana kot kulturni spomenik.

Danes šteje Prem 187 prebivalcev, od katerih je večina zaposlenih v Ilirski Bistrici.

V tem delu Slovenije je le malo ohranjenih srednjeveških gradov, grad Prem pa je edini med njimi, ki izvira iz romanske dobe, verjetno iz poznega 12. stoletja. Prvič se omenja leta 1213 kot last Uda de Prem.

Nadaljujte z branjem članka Prem.

Kranj je po svoji urbanistični zasnovi predstavnik longitudinalnega tipa mestnih naselij s tremi vzporednimi komunikacijami – glavno ulico in dvema vzporednima stranskima, ki sta napajali (in še vedno napajata) stavbe ob glavni ulici.

Mestni stolp na Pungartu je edini v celoti ohranjen stolp mestnega obzidja. V različnih zgodovinskih obdobjih je služil kot mestna ječa. Cerkev na Pungartu, v kateri je danes pravoslavna cerkev, je posvečena zaščitnikom proti kugi sv. Fabianu, Sebastianu in Roku. Oltarna slika priprošnjikov proti kugi avstrijskega baročnega slikarja Kremser Schmida se nahaja v baročnem župnišču ob farni cerkvi.

S Pungarta je lep razgled na sotočje rek Save in Kokre, pa tudi na številne balvane, ki padajo v strugo Kokre s konglomeratnih sten. Nižje pod mestno naselbino ob reki Savi so številni industrijski objekti. Pogled seže na drugo stran reke Save, kjer je naselje Stražišče z lepo cerkvijo sv.

Nadaljujte z branjem članka Kranj: sprehod po mestnem jedru.

France Prešeren, ki je zadnja leta svojega življenja preživel v Kranju, je mesto močno zaznamoval. Prešernovo mesto je od leta 1983 zaščiteno kot kulturni spomenik. Če se sprehodite po mestu in ste pozorni prav na vse, kar je povezano s Prešernom, se lahko sami prepričate, da tega ni malo.

Pot proti mestnemu jedru Kranja pelje čez Slovenski trg, ki ga obdajajo gimnazija, občina in kino Storžič, ki je z zelo neposrečeno predelano fasado nastal iz Narodnega doma. Na Slovenskem trgu stoje kipi s tematiko NOB domačega kiparja Lojzeta Dolinarja.

Največja škoda kulturni dediščini je bila storjena v 60. in 70. letih prejšnjega stoletja z rušenjem stavb na obeh straneh Koroške ceste. Hotelu se je morala umakniti Majdičeva hiša, ena najlepših meščanskih hiš v Kranju, pa tudi druge meščanske hiše na tej strani ceste, med njimi zapuščen benediktinski samostan na koncu ulice.

Nadaljujte z branjem članka Kranj: Prešernovo mesto.

Kranj (338 m, okrog 37.000 prebivalcev) ima dominantno lego v osrednji Gorenjski ter zato tudi položaj njenega upravnega in gospodarskega središča. Mesto tvorijo srednjeveško mestno jedro na konglomeratni skali nad sotočjem rek Save in Kokre, upravno središče severno od jedra, športni centri, industrijska območja in številna stanovanjska naselja ob robu jedra mesta.

Številne arheološke najdbe kažejo, da je bilo območje Kranja naseljeno že ob koncu mlajše kamene dobe (Drulovka, Goriče, Kokra). Pomembna naselbina je Kranj postal v 5. stoletju v času preseljevanja ljudstev. Iz tega obdobja so tudi imena Carnium v pokrajini Carneoli, Savus (Sava) in Corcas (Kokra).

Jedro srednjeveške naselbine se je razvilo okoli starejše prednice sedanje župnijske cerkve sv. Kancijana in tovarišev (sv. Kancijan, Kancij, Kancianila in Prot – oglejski mučenci). Ime Chreina se je prvič pojavilo leta 1060 v listinah briksenških škofov, leta 1256 pa je Kranj že dobil mestne pravice in grb.

Nadaljujte z branjem članka Kranj nekoč in danes.

V rajskem kraju, kot pravi Janez Trdina v eni od svojih zgodb, na razglednem pobočju v Hrastju pod Gorjanci, jugozahodno od Šentjerneja stoji grad Gracajev turn. Domačini ga imenujejo tudi Tolsti vrh, kar naj bi ponazarjalo rodovitnost okolice. Uradno se imenuje po Grazerjih, plemenitaški družini iz belokranjskega Gradca, ki je sezidala skromen, neutrjen stolpast dvor, ki se prvič omenja že leta 1311.

Šele v 16. stoletju je stavba dobila videz, ki se je v temeljnih obrisih ohranil do danes. Takrat so stolp za nadstropje povišali in modernizirali njegove okenske odprtine ter mu dodali venec stanovanjskih traktov z notranjim arkadnim dvoriščem. Stavbo so uredili tako, da je bila sposobna tudi za obrambo, zato so na južni strani, na vogalih, pozidali dva široka stolpa, ki imata v tlorisu romboidno klinasto obliko, tako da sta klina obrnjena navzven in s tem kar najbolj pripravna za obrambo.

Nadaljujte z branjem članka Gracarjev turn.

Na položni vzpetini v severnem pobočju Gorjancev, na robu naselja Cerov Log, jugozahodno od Šentjerneja, stoji graščina Prežek, od katere sta danes ohranjeni le lupina in streha. Prežek ima poseben pomen predvsem v naši kulturni zgodovini, saj je bil nekaj časa last Andreja Smoleta, najožjega prijatelja pesnika Franceta Prešerna. Ko je nekaj desetletij kasneje pripovednik Janez Trdina, samotnik in popotnik pod Gorjanci, iskal njune sledi, je v svojih spisih zabeležil marsikaj zbadljivega o njunih srečanjih.

Graščina Prežek stoji pred nekdanjim gradom, ki mu domačini pravijo Stari grad, a od njega ni razen ostanka polkrožnega jarka nobenega drugega sledu. Iz starih listin je znano, da je stari Prežek, ki je bil imeniten grad, stal že v 12. stoletju. Do 15. stoletja so ga upravljali vitezi iz Prežeka, potem pa je pripadel Auerspergom. Obstaja domneva, da ga je leta 1511 razdejal potres, vendar ni potrjena. Verjetno so ga opustili kasneje, v poznem 16.

Nadaljujte z branjem članka Graščina Prežek.

Slovenska Istra je zelo razgibana pokrajina. Razprostira se od Kraškega roba na vzhodu do obale in morja na zahodu ter Dragonje na jugu. Razgibanih je tudi 47 km slovenske obale, ki idealno združuje turistične kraje ob morju z vasicami v zaledju. Tem starim, zanimivim vasem na Šavrinskem gričevju dajejo poseben čar naravne in kulturne znamenitosti, pestra kulinarična ponudba, vrhunska vina (malvazija in refošk) ter prijazni domačini. Do istrskih vasi se lahko odpravimo z avtomobilom, kolesom, konjem, ki jih ponujajo tamkajšnji jahalni klubi, ali kar peš in si jih ogledamo posamič ali pa se odločimo za daljši krožni izlet po označenih poteh. Ena takih slikovitih kamnitih vasi, ki je tudi kulturni spomenik, je Padna (215 m, 147 prebivalcev).

Padna je gručasta, tesno pozidana vas, ki stoji na slemenu vzpetine v jugozahodnem delu Šavrinskega gričevja, ki se na zahodu strmo spušča v dolino potoka Drnice, na severu pa v dolino potoka Piševca.

Nadaljujte z branjem članka Padna.

Izvir Minutnik ali po domače Prenehavnik v dolini Pendirjevke je ena izmed znamenitosti Gorjancev. Sodi med presihajoče studence, ki so velika redkost po vsem svetu, in je zavarovan kot naravni spomenik. Izvira v pobočju strme grape na levem bregu Pendirjevke.

Do izvira najlažje pridemo, če s ceste Novo mesto–Šentjernej v Dolenjem Mokrem Polju zavijemo desno proti Orehovici. V Orehovici nadaljujemo pot po glavni cesti proti Cerovemu Logu, kjer se napotimo po spodnji poti (žal ni kažipotov) za Gorjance. Pri kamnolomu Cerov Log zavijemo desno na makadamsko markirano pot in kmalu nas tabla ob poti opozori na naravno znamenitost.

Voda priteka iz špranje, ki je prekrita z dolomitnim gruščem, približno 3 metre nad dolinskim dnom. Ker se količina vode v izviru v določenih časovnih intervalih ritmično spreminja, ga uvrščamo med zaganjalnike ali presihajoče studence. To so pomembne naravne posebnosti, ki so redke ne samo pri nas, ampak tudi po svetu.

Nadaljujte z branjem članka Izvir Minutnik.

Iz Novega mesta se lahko napotimo na zanimiv izlet v romantično sotesko Radulje, kjer je pod razvalinami starodavnega gradu Klevevž skupek izjemnih naravnih znamenitosti, ki jih omenja že Janez Vajkard Valvazor v svoji Slavi vojvodine Kranjske.

Pot nas pelje mimo Šmarjeških Toplic preko Šmarjete še naprej do vasi Zbure, kjer zavijemo levo v smeri kažipota Grič pri Klevevžu. Ko prispemo v vas, zagledamo lepe nasade sadnega drevja in poslopja kmetijske zadruge. Nekoč je za njimi na skalnem pomolu stal klevevški grad. Pod pomolom je kanjon Radulje.

Radulja je nekaj deset kilometrov dolg potok, levi pritok Krke, ki se steka vanjo v ravnini pod Dobruško vasjo. V svojem zgornjem toku, v divji, okoli 100 metrov dolgi soteski s skoraj navpičnimi bregovi, ustvarja manjše glasne in šumeče slapove in skoke.

Na vrhu navpičnega levega brega so v 13. stoletju freisinški škofje zgradili grad Klevevž, nemško Klingenfels (»zveneča skala«), kar je srednjeveško romantično ime za slapišče Radulje.

Nadaljujte z branjem članka Klevevž.

Sveti Jakob je 806 metrov visok vrh Polhograjskega hribovja, ki je – če se nanj podamo po najlažji, a hkrati tudi najlepši poti – bolj primeren za sprehajalce kot za prave pohodnike. Vrh in cerkev svetega Jakoba na njem se vidita že od daleč, z vrha pa se ob jasnih dneh ponuja čudovit pogled na Sorško polje, Ljubljansko kotlino, Karavanke, Julijske Alpe s Triglavom, Polhograjsko, zasavsko in notranjsko hribovje.

Pot na Sveti Jakob je najenostavnejša, če za izhodišče izberemo vas Topol (738 m), ki je lahko začetna točka tudi za pohod na druge okoliške vrhove. Topol, ki mu mnogi zaradi svetnici Katarini posvečene cerkve pravijo kar Katarina, je najbolj obiskan izletniški kraj v Polhograjskem hribovju.

Približno pol ure hoda do Svetega Jakoba začnemo po strmi asfaltni cesti skozi vas. Na desno se nam odpre pogled na cerkev svete Katarine, mi pa pri kapelici sredi vasi zavijemo levo.

Nadaljujte z branjem članka Sveti Jakob v Polhograjskem hribovju.

Lukovica pri Domžalah (334 m, 385 prebivalcev) leži ob vhodu v Črni graben, skozi katerega je že nekdaj potekala pomembna prometna pot. V kraju je bila verjetno nekakšna straža pred cestnimi roparji: ime Lukovica namreč izhaja iz glagola »lukati«, kar pomeni opazovati, gledati, prežati. Pa vendar je kraj poznan tudi po rokovnjačih s konca 18. in začetka 19. stoletja; eden je tudi v občinskem grbu. V romanu z naslovom Rokovnjači sta jih opisala Josip Jurčič in Janko Kersnik. Slednji je živel na gradu Brdo pri Lukovici in bil med drugim tudi lukoviški župan.

Skozi Črni graben je pot potekala že v času Rimljanov (iz Emone čez Atrans v Celeio), kasneje je bila Lukovica pomembna poštna postaja ob cesti Dunaj–Trst in še danes je v tem gručastem naselju ohranjenih več mogočnih furmanskih hiš iz časov prevozništva. V kraju so tudi gostišča, po katerih je Črni graben slovel že v času rokovnjačev.

Nadaljujte z branjem članka Lukovica in grad Brdo pri Lukovici.

»Mesto vina in cvetja«, ki ima v svojem grbu konja, je središče Dravinjske doline. Slovenske Konjice (322 m) ležijo pod Konjiško goro (Stolpnik, 1012 m), na severni strani pa so griči Škalce, ki prehajajo v obronke Pohorja. Prijazno podeželsko mesto s 5.000 prebivalci ima tisočletno starotrško zasnovo. V njem se je rodil tudi pesnik Ivan Minatti, avtor pesmi Nekoga moraš imeti rad. Konjičani imajo nedvomno radi svoje mesto in lepo skrbijo zanj, saj je odlikovano s petimi priznanji najlepšega izletniškega mesta in z zlato medaljo evropskega tekmovanja entente florale.

Prva pisna omemba naselja pod nazivom Counowiz sega v leto 1146. Tedaj je bilo sedež prafare, sto let kasneje je dobilo tržne pravice. Požari so ga prizadeli štirikrat, nazadnje v 18. stoletju. Med kmečkimi upori leta 1515 so tu zborovali uporni kmetje. Razcvet gospodarskih dejavnosti je omogočila cesta Dunaj–Trst v 18. stoletju.

Nadaljujte z branjem članka Slovenske Konjice.

Nekaj kilometrov iz Brežic v smeri proti Bizeljskemu, jugovzhodno od Dobrave se razprostirajo Jovsi (tudi Jousi), ki sodijo med največja strnjena območja mokrotnih in poplavnih travnikov v Sloveniji. Dobrava pa je nižinski gozd, eden od dveh večjih ohranjenih sestojev poplavnega gozda v Sloveniji. Jovsi in Dobrava naj bi zaradi svoje izjemnosti postali del evropskega ekološkega omrežja Natura 2000, ki se postopoma razvija v vseh državah Evropske unije. Vanj so vključena vsa območja, ki so pomembna za ohranjanje ogroženih vrst rastlin in živali ter njihovih življenjskih okolij.

V obdobju 2005–2007 potekajo akcije za zagotavljanje dolgotrajnega ohranjanja območij Natura 2000, ki obsegajo vzpostavitev mreže ekocelic v Dobravi (da bi ohranili detla, pivko, goloba duplarja, črno štorkljo, belovratega muharja idr.), ohranjanje mokrotnih travnikov ob reki Sotli, izboljšnje hidroloških razmer in postavitev opazovalnega stolpa v Jovsih, ureditev informativne sobe v Kapelah ter ozaveščanje javnosti.

Nižinski gozd Dobrava je poleg Krakovskega gozda zadnji večji ohranjeni sestoj poplavnega gozda pri nas.

Nadaljujte z branjem članka Jovsi in Dobrava.

Novo mesto, eno najstarejših in najznamenitejših slovenskih mest, je kot osrednje upravno, kulturno, cerkveno, izobraževalno in poslovno središče metropola Dolenjske, razgibane, valovite pokrajine, skozi katero se vije zelena lepotica Krka. Majhnemu naselju s slikovito lego v okljuku reke Krke je 7. aprila 1365 avstrijski vojvoda Rudolf IV. Habsburški podelil mestne pravice in mesto po sebi poimenoval Rudolfswerth, čeprav se je od vsega začetka uporabljajo tudi ime Novo mesto. Mesto pa takrat ni bilo ustanovljeno iz nič, saj lahko najdemo sledove naselitve ljudi na tem območju že daleč nazaj – v 10. stoletju pr. n. št. O vsem tem pričajo izredno bogata prazgodovinska in rimska odkritja. Novo mesto sodi med najbogatejša, evropsko pomembna arheološka najdišča v Sloveniji in se ponaša tudi z nazivom »mesto situl«.

Novo mesto, ki je danes predvsem industrijsko središče s približno 22.000 prebivalci, stoji na sedmih gričih: na levem bregu reke Krke sta Kapiteljski hrib (202 m) in Marof (228 m), na desnem pa Ragov log (218 m), Mrvarjev hrib (215 m), Recljev hrib (221 m), Grm (215 m) in vrh Portovala Na Drski (229 m).

Nadaljujte z branjem članka Novo mesto.

GEOSS, geometrično središče Slovenije leži – tako nas opozarja nenavaden kažipot v neposredni bližini težiščne točke države – 29 km od Ljubljane, 80 km od Triglava, 6.800 km od Tokia, 15.160 km od Južnega tečaja in kar 384.000 km od Lune. Veliko bliže pa so Vače, ki so poznane predvsem kor najdišče vaške situle, bronastega vedra izpred približno 2.500 let.

Vače (525 m, 255 prebivalcev) so gručasto naselje v občini Litija. Ležijo na planotastem svetu pod pobočji Posavskega hribovja in skupaj z okolico veljajo za eno najbogatejših znanih prazgodovinskih najdišč v Sloveniji. V okoliških grobiščih so našli številne grobne pridatke, kot so npr. posode, orožje in nakit iz starejše železne dobe. Leta 1882 pa je kmet Grilc naletel na 23,8 cm visoko figuralno okrašeno vedro iz bronaste pločevine, danes po vsem svetu poznano kot vaška situla.

Vaška situla, ki jo danes hrani Narodni muzej Slovenije, je en najlepših primerkov situlske umetnosti, ki se je v starejši železni dobi, med koncem 7.

Nadaljujte z branjem članka Vače in GEOSS.

»Mesto naravoslovne in tehniške kulture« (325 m, okrog 7.000 prebivalcev) leži v globoki kotlini, na sotočju reke Idrijce in hudourniške Nikove, ki jo obkrožajo do 900 metrov visoke vzpetine. Razvilo se je v kotlini med gozdovi, kjer so leta 1490 odkrili bogato nahajališče živega srebra. Nastal je rudnik, ki je med drugim pritegnil znamenite naravoslovce. Idrija je doživela vsesplošen razvoj; do 1. svetovne vojne je bila eno najpomembnejših slovenskih kulturnih žarišč. Idrija in okoliški kraji so poznani tudi po čipkah, žlikrofih in številnih naravnih, kulturnozgodovinskih in tehniških znamenitostih.

Po pripovedki je neki kmet podstavil pod domači studenec škaf in vanj se je nateklo živo srebro. V naslednjih desetletjih so rudarji izkopali globoke jaške; o njih poroča tudi Valvasor. Od rudarstva je živela večina Idrijčanov in okoličanov. Rudnik je potreboval veliko jamskega lesa in veliko ljudi je živelo tudi od sekanja in plavljenja drv in hlodov; pomagali so si z zapornicami – klavžami.

Nadaljujte z branjem članka Idrija.

Sodobno urejena Nova Gorica (92 m, 14.638 prebivalcev) je eno najmlajših slovenskih mest, ustanovljena leta 1947, ko je z določitvijo meje med Italijo in Jugoslavijo Gorica ostala na italijanskem ozemlju, spodnja Soška dolina, Goriška Brda in spodnja Vipavska dolina na jugoslovanski strani meje pa brez naravnega središča. Zaradi ugodne prometne lege se je Nova Gorica hitro razvila v regionalno gospodarsko, kulturno, izobraževalno, upravno in prometno središče. Ker je zasnovana kot park z velikimi nasadi vrtnic, redkih dreves in grmovnic med stanovanjskimi bloki, ji pravijo tudi »mesto cvetja«. Vrtnice so tudi v občinskem grbu.

Prvo urbanistično zasnovo mesta je sredi leta 1947 začrtal B. Gvardjančič, končno verzijo pa je leta 1948 izdelal E. Ravnikar. Mladinske delovne brigade so v letih 1947/48 opravile pripravljalna dela in junija 1948 so začeli z gradnjo prvih šestih stanovanjskih blokov. Ime Nova Gorica se prvič omenja leta 1949. Razteza se na robu Goriškega polja in danes vključuje tudi več nekdanjih samostojnih naselij.

Nadaljujte z branjem članka Nova Gorica.

Naselje (162 m, 6.856 prebivalcev) na tektonski prelomnici pod Gorjanci, v neposredni bližini sotočja Save in Krke, je upravno, gospodarsko in kulturno središče Brežiške ravnine. Brežice se danes razraščajo med jedrom ob gradu in 2 km oddaljeno železniško progo ter ob cestah proti Bizeljskemu in Dobovi. Imajo nekaj industrije (pohištvo, tekstil, obrat kovinske industrije), razvite so trgovina na debelo (vino), proizvodne in storitvene obrti. Osrednji kulturni spomenik je renesančni grad, v katerem je Posavski muzej. Tudi okolica Brežic nudi več kulturnih in naravnih znamenitosti.

V Velikih Malencah, 3 km nad izlivom Krke v Savo, je bilo prazgodovinsko gradišče (o njem pričajo izkopani žgani grobovi iz mlajše kamene dobe); na tem mestu so tudi Rimljani zgradili utrdbo, kastel. Leta 1241 prvič omenjene Brežice pa so se razvile ob gradu kot upravno središče posesti salzburških škofov, ki se je oblikovala v Posavju v začetku 11. stoletja. Okoli gradu, ki se je nemško imenoval Rein (rečni breg), sta se v srednjem veku razvijali predvsem obrt in trgovina.

Nadaljujte z branjem članka Brežice.

Rašica, rojstna vas Primoža Trubarja (1508–1586), očeta prve slovenske knjige in začetnika slovenskega jezika in narodne zavesti, je prijazna vasica ob cesti Ljubljana–Kočevje, takoj pod Turjakom oziroma Velikimi Laščami. Hiše so raztresene po griču okoli cerkvice sv. Jerneja. Pod vasico teče istoimenska ponikalnica, zaradi nje je bila Rašica mlinarska vas. Desno in levo od rečice se je izoblikovala romantična dolina, ki sega na eni strani v podnožje bloških hribov, na drugi pa v Dobrepolje.

Rašica je v Trubarjevih časih štela le 13 kmetij in 3 mline, vendar ni bila tako brez pomena, kakor je danes. Bila je podružnica starodavne škocijanske fare, ustanovljene leta 1260, in je sodila v slavno turjaško gospostvo.

Rašica je nastala na križišču trgovskih in krošnjarskih poti iz stiškega samostana proti Trstu in Vipavi ter poti iz Ljubljane proti Kočevju in Reki. Zaradi gostega prometa je bila v vasi mitnica.

Nadaljujte z branjem članka Rašica.

Mesto s približno 7.000 prebivalci, »prečuden kraj«, kot je svoj rojstni kraj imenoval Ivan Cankar, ima v svojem grbu ladjo, kar je povezano s pripovedko o Argonavtih in s prometom po Ljubljanici, od katerega je bil odvisen razvoj Vrhnike. Starogrška pripovedka iz 3. stoletja pr. n. št. pripoveduje, da so Vrhniko ustanovili Argonavti, ki so pod vodstvom tesalskega kraljeviča Jazona pripluli v te kraje. Od tu so svojo ladjo Argo prenesli preko Krasa do Jadranskega morja in nato nadaljevali plovbo v Grčijo.

Prvi dokazi človeškega bivališča segajo v mlajši paleolitik, veliko kasneje sledi obdobje mostiščarjev na Ljubljanskem barju. Področje Vrhnike je bilo že pred časom rimskega imperija pomembna trgovska postaja na prometni poti med vzhodom in zahodom, saj leži ob najlažjem prehodu iz Ljubljanske kotline čez Notranjsko proti morju. Tod je že nekdaj tekla jantarjeva pot in ena glavnih smeri osvajanj v času rimskega imperija. Današnja Vrhnika je nastala tam, kjer je bila rimska postojanka Nauportus in kasnejši srednjeveški Oberleibach.

Nadaljujte z branjem članka Vrhnika.

Suha je gručasta vas (338 m, 132 prebivalcev), 2 km iz Škofje Loke, pravzaprav na njenem vzhodnem robu, na terasah Sore ob južnem robu Sorškega polja. Vas je zanimiva zaradi starih hiš, med katerimi izstopa Španova hiša (št. 4) s poznobaročnim znamenjem iz leta 1794 in ostanki baročnih fresk na fasadi. Posebno pa je ogleda vredna cerkev sv. Janeza Krstnika, katere prezbiterij je eden največjih dosežkov ustvarjalnosti naše podeželske gotike tako v arhitekturi kot v slikarstvu.

Podružnična cerkev sv. Janeza Krstnika sameva nad vasjo, sredi polja. Je značilna srednjeveška vaška podružnica, ki ima pravokotno ladjo, nižji tristrano zaključen prezbiterij, kasneje dozidan zvonik na južni strani in lopo pred zahodno fasado. Zunanjost je pravzaprav skromna, prav tako ladijska notranjščina z novogotsko predelavo iz 19. stoletja in novimi okni, kar je »zagrešil« v Loki udomačeni stavbenik furlanskega rodu Molinaro v želji, da bi bila cerkev videti bolj »gotska«.

Nadaljujte z branjem članka Suha pri Škofji Loki.

Gorjuša, majhna vasica na griču 2 kilometra od Doba proti Moravški dolini, je cilj mnogih nedeljskih izletov prebivalcev Domžal in okolice. Tja jih privabijo ravno prava oddaljenost za sprehod, zanimive kraške jame, konji, grad Krumperk in seveda gostilna z obilnimi nedeljskimi kosili.

Do Gorjuše se pripeljete z Doba, mimo cerkve, čez avtocesto in nato zavijete na desno. Če greste peš iz Domžal, pa vas makadamska pot vodi preko križišča, izvoza avtoceste pod skakalnico skozi gozd; krajša je in prijetna za sprehod.

Vas sama ni zanimiva, le nekaj hiš se tišči skupaj. Obiskovalcem priporočamo, da se odpeljejo do gradu Krumperk ali do Jamarskega doma. Pot okoli gradu sicer ni najbolj prijetna; naravovarstveniki tu niso opravili svojega dela, piščančje farme ta prijeten okoliš grdo zasmrajajo. Se je pa vredno sprehoditi proti gozdu ali po polju na drugi strani Jamarskega doma, pod vasjo.

Nadaljujte z branjem članka Gorjuša.

Legenda pravi, da je samostan Žiče nastal na jasi sredi gozda na južnem pobočju Konjiške gore, kjer se je štajerskemu mejnemu grofu Otokarju Traungauskemu, ki je med lovom zadremal pod hrastom, v naročje zatekel zajec, bežeč pred psi. Grof je v tem videl božje znamenje in je ukazal na tistem mestu postaviti samostan. Gonjači so mu povedali, da se prestrašeni živalci po slovensko reče zajec, kar so nemški pisarji zapisali kot Seitz. Samostanu so tudi pozneje po domače rekli klošter zajčki.

Tako pravi izročilo, dokumenti pa govorijo, da so samostan okrog leta 1160 postavili kartuzijani, pripadniki enega od meniških redov, oziroma sijajni gradbeniki, ki so jih pripeljali s seboj iz Francije. Pred nezaželenimi gosti dobro skrit, predvsem pa miren kot za razmišljanje in molitev so našli na koncu tihe doline sv. Janeza ob sotočju potokov Soješke in Kumenske vode, v nadaljevanju Žičnice. Tesne celice okrog križnega hodnika, v katerih so prebivali menihi, cerkev, pokopališče in gospodarska poslopja so obdali z obzidjem, ki so ga v času turških vpadov utrdili še z močnimi obrambnimi stolpi.

Nadaljujte z branjem članka Žička kartuzija.

Staro mestno jedro – lep primer srednjeveške meščanske arhitekture – je na 75 metrov visokem pomolu nad slikovitim sotočjem Save Bohinjke in Save Dolinke, novi deli pa so se razrasli na ravnicah na dveh straneh griča Obla gorica, ki je ostanek čelne morene Bohinjskega ledenika. Radovljica (496 m, okrog 6200 prebivalcev) je največje naselje v Deželi (kot imenujejo del Gorenjske – trikotnik Radovljico, Žirovnico in Begunje), kulturno in upravno središče občine. Znamenitosti mesta so predvsem stare meščanske hiše ter Čebelarski muzej.

O naselitvi Radovljiške ravnine pričajo že staroveške najdbe. V 11. stoletju je pripadala briksenškim škofom, zatem Ortenburžanom in Celjanom ter od 2. polovice 15. stoletja Habsburžanom. V 12. stoletju je bila Radovljica (Radolca) vasica, v 13. stoletju pa se je sem prenesel sedež prafare. Prvič se omenja kot trg leta 1333, s pridobitvijo mestnih pravic ob koncu 15. stoletja pa se je razvila v živahno obrtno in trgovsko središče.

Nadaljujte z branjem članka Radovljica.

Mnogi radi obiščejo kartuzijo Pleterje, saj še danes predstavlja oazo miru in tišine, ki človeka poživlja. Kartuzija Pleterje, ki jo je leta 1407 ustanovil celjski grof Herman II., je najmlajša in edina še živa skupnost kartuzijanov v Sloveniji. Leži ob vznožju Gorjancev, na severu pa jo obdaja Pleterski hrib (282 m), ki je porasel z vinogradi. Pleterje je 2 km oddaljeno od Šentjerneja, od koder skozi vas Šmarje vodi pot do kartuzije. Mogočno 3 metre visoko in 2300 metrov dolgo obzidje loči samostanski kompleks od zunanjega sveta.

Kartuzijanski red je kot skupnost samotarjev v duhovno nemirnem času druge polovice 11. stoletja ustanovil sv. Bruno. To je bilo leta 1084 v samotni dolini blizu Grenobla, v Chartreuseu. Leta 1165 je bila ustanovljena tudi prva kartuzija na Slovenskem v Žičah. Tej so sledile leta 1209 kartuzija Jurklošter, okoli leta 1260 Bistra in leta 1407 Pleterje.

Kartuzijo Pleterje sta zaznamovali zlasti dve obdobji: čas srednjega veka, ko je bila ustanovljena in leta 1595 že ukinjena, in čas nove kartuzije, ko je leta 1899 kartuzijanski red z nakupom spet pridobil svojo nekdanjo pletersko posest in zgradil nov samostan.

Nadaljujte z branjem članka Kartuzija Pleterje.

Preden se bomo povzpeli na Kozjak (nad levim bregom Drave), se pomudimo malo tudi v dolini Drave, ki poteka vse od Dravograda pa do Maribora. Tokrat si bomo v Osrednji Dravski dolini ogledali Selnico ob Dravi (na levem bregu, na nasprotnem bregu pa so Ruše).

Dravska dolina je s svojo specifično lego odigrala zanimivo vlogo v političnem, kulturnem in gospodarskem pomenu. Slovenci so jo poselili konec 6. stoletja.

Ko je bil leta 1091 ustanovljen benediktinski samostan v Št. Pavlu v Labotski dolini, je prejel številne posesti v Dravski dolini (na darovnici iz leta 1093 je omenjena tudi Selnica – Celninitz). Kmetje spodnjega dela Dravske doline so bili torej podložniki samostana Št. Pavel v Labotski dolini, kasneje pa gospoščine Viltuš. V 13. stoletju so po krčenju gozdov na pobočjih nastale kmetije, v 14. stoletju se je razmahnila ovčereja, nastale so sirnice in drugi ovčarski obrati.

Nadaljujte z branjem članka Selnica ob Dravi.

Smo v osrednji dravski dolini, na desnem bregu Drave, ob vznožju Ruškega Pohorja. Obiskali bomo Ruše (308 m, 4.705 prebivalcev), ki so danes spet mesto, toda v 18. stoletju so se domačini zaradi dajatev odpovedali tržnim pravicam in so postale vas. Po 1. svetovni vojni pa je bil to najbolj zaveden kraj v mariborski okolici. Morda vas bo začudilo, da so v okolici naselja na dravski terasi nasadi hmelja.

Ruše in okolica so bile poseljene že v prazgodovini; odkrili so gradišče iz starejše železne dobe v Bistrici pri Rušah in žarno grobišče v Rušah. Iz rimske dobe so gomilno grobišče v Bezeni in rimske gomile, temelji rimskih stavb ter ostanki mitreja v Rušah. Kraj omenjajo že leta 1091, ko je Engelbert I. Spannheim podaril ruško in lovrenško območje menihom iz Št. Pavla na Koroškem. Sredi 19. stoletja je bila tu največja pohorska glažuta. Med 1. svetovno vojno je bila ob reki pri železniški postaji zgrajena tovarna karbida in dušika, ki še danes proizvaja umetna gnojila in tehnične pline.

Nadaljujte z branjem članka Ruše.

Ob cesti med Dobrno in Vojnikom, nedaleč od vasi Lemberg z zapuščenim srednjeveškim gradom na eni in Novo vasjo na drugi strani, stoji kažipot z napisom Polže. Če mu sledimo, se po drevoredu pripeljemo v vasico, ki svojega nenavadnega imena ni dobila po polžih, kot bi kdo pomislil; bliže resnici smo, če si rečemo, da gre tam najbrž vse po polžje.

Pa to ne pomeni nič slabega. Vse se nekako upočasni in uglasi z žuborenjem rečice Hudinje, ki si je tudi zaslužila svoje ime: preden so jo regulirali in vanjo namočili grla številnih vodovodov, se je kdaj pa kdaj znala pošteno razhuditi in prestopiti bregove. Zdaj mirno teče skozi vasico, ki daleč naokoli slovi po mogočnih kozolcih, starih lesenih hišah in drugih spomenikih nekdanjega kmečkega stavbarstva. Mednje sodi tudi pred nedavnim obnovljena Mlinarjeva hiša, ki se ji tako pravi – kajpada – zato, ker stoji ob mlinu.

Nadaljujte z branjem članka Polže in Soržev mlin.

Šentrupert je častitljiv kraj v Mirnski dolini; omenja se že 1044. leta, ko je Ema Krška, lastnica škrljevskega gradu, to posestvo podarila šentruperski cerkvi, sama pa šla v samostan Krka na Koroškem, ki ga je pred tem zgradila, naslednje leto pa tam že umrla. Ema Krška je začetnica slovenske državnosti in prva svetnica slovenskega rodu – čeprav je bila 1938. leta proglašena kot avstrijska svetnica.

Središče te pokrajine se je kasneje iz Škrljevega preneslo v Šentrupert; Šentrupert se že zelo zgodaj omenja kot najstarejša prafara na Dolenjskem.

Naselje Šentrupert je svoje ime dobilo v 14. stoletju po cerkvenem patronu svetem Rupertu, prvem škofu v Salzburgu. Celjski grof Herman II. je leta 1393 pridobil patronat nad župnijo in tedaj se je začela graditi mogočna gotska cerkev v Šentrupertu.

Ko so Celjski grofje zasnovali gradnjo šentruperske cerkve, so mislili, da bo to področje še dolgo vodilno v dolenjskem prostoru.

Nadaljujte z branjem članka Šentrupert.

Preden po Zasavski cesti proti Litiji zapeljemo v ozko dolino, nad katero se vzpenjajo Janče (na desni) in Murovica (na levi), ob cesti zagledamo podružnično cerkev sv. Agate, na levem pobočju nad cesto pa župnijsko cerkev sv. Helene in Žerjavov grad. Od tu se med drugim lahko povzpnemo na Janče in opravimo del evropske poti E6.

Podružnično cerkev sv. Agate ob Zasavski cesti naj bi leta 1500 kot pokopališko kapelo dala zgraditi grajska hči Agata. Danes je ob njej pokopališče za vasi Dolsko, Kamnica, Petelinje, Vinje in Osredke, ki pravzaprav tvorijo skupno celoto. Na pobočju nad Dolskim pa sta Žerjavov grad in mogočna cerkev sv. Helene.

Žerjavov grad je bil v začasni lasti nemškega viteškega reda. Kasneje ga je prevzela Avstro-Ogrska in ga izročila rodbini Račič v zahvalo, ker so z brodovjem pomagali v vojni proti Beneški republiki.

Nadaljujte z branjem članka Dolsko pri Ljubljani.

Vabimo vas na enega ali kar več izletov na skrajni vzhod ljubljanske kotline med Savo in vzpetinami severno od ceste proti Litiji. Tu je na pobočjih in vznožjih razkropljenih 19 vasi; med njimi je Dol, po katerem se imenuje na novo nastala občina. Glavna domača obrt v občini je bila nekdaj pletenje kit iz slame in izdelovanje slamnikov, zato je pletena kitka tudi v občinskem grbu. Danes se s pletarstvom ljubiteljsko ukvarjajo le še posamezniki.

Ti kraji so bili že od nekdaj naseljeni, mimo Dola je tekla znamenita rimska cesta od Vrhnike proti Celju. Ker je tudi reka Sava še konec prejšnjega stoletja tekla bliže vasem, so bili tu pristani za čolnarje in splavarje.

Dol pri Ljubljani je pravzaprav skupek treh vasi Videm, Dol in Kleče, kjer je tovarna JUB. Nekdaj so Dol imenovali tudi dolina veselja, po graščini s tem imenom, ki jo je v letu 1540 dal sezidati Aleksander Gallenberg iz Sostrega.

Nadaljujte z branjem članka Dol pri Ljubljani.

Mesto Litija (238 m, 6.510 prebivalcev) je upravno, industrijsko in trgovsko središče širokega zaledja v Posavskem hribovju. Razprostira na obeh bregovih Save: starejši del na desnem bregu pod vzpetino Sitarjevec in novejši del na levem pod hribom Svibno. Litija je bila od rimskih časov do sredine 19. stoletja pomembno rečno pristanišče, zato ima še danes v svojem grbu brod in brodarja na reki, župnijska cerkev pa je posvečena sv. Miklavžu, zavetniku brodarjev in čolnarjev.

Naselje se je torej razvijalo predvsem zaradi brodarstva po Savi; v njem so brodarji prelagali tovor in prenočevali, saj se nižje začenja soteska z brzicami. Od tod so vodile cestne povezave na Dolenjsko in čez Vače v Moravško dolino. Že v antiki je deloval tudi rudnik svinca, osnova novodobnega razvoja pa je bilo rudišče v Sitarjevcu, od koder so dobivali predvsem svinčevo, srebrovo in barijevo rudo. Topilnica svinca je delovala od 1880 do 1935, rudarstvo je zamrlo leta 1966.

Nadaljujte z branjem članka Litija.

Ob cesti, ki vodi iz Medvod skozi Presko in proti Sori, boste zagledali grad Goričane, ki predstavlja – upoštevaje zgradbo in urejeni vrt – eno prvih k baroku usmerjenih arhitektur na Slovenskem. Čeprav je sedaj grad za turiste zaradi obnovitvenih del zaprt, bi vas radi opozorili na njegovo zgodovino. Sicer pa si lahko ogledate še nekatere druge zanimivosti v njegovi bližini.

Grad Goričane (Goriče) je dobil ime po starem gradu, ki je nekoč stal na griču nad sedanjo graščino in naj bi bil zgrajen že leta 928. Sprva je bil last oglejskih patriarhov, potem so jim ga odvzeli vojvode Španhajmski, a so jim ga morali po več kot sto letih vrniti. Patriarhi so ga dajali v najem, med drugim tudi Celjskim grofom, dokler ga ni cesar Friderik v 15. stoletju podaril ljubljanski škofiji. Leta 1511 je bil grad na hribu porušen v potresu, leta 1613 pa ga je požgala še strela.

Nadaljujte z branjem članka Goričane.

Medvode (316 m) so kraj, ki bi ga lahko imenovali kar Mezopotamija (medrečje), saj je nastal ob sotočju rek Sore in Save, obenem pa na stiku Sorškega in Ljubljanskega polja … pa na robu Balkana in Srednje Evrope (če res drži, da je meja med njima reka Sava), enako oddaljen tako od Ljubljane kot od Kranja (po 12 km). Danes so Medvode industrijski kraj z nekaj manj kot 5.000 prebivalci, s samostojno občino. Mnoge zanimivosti so predvsem v okolici Medvod.

Zgodovinski pregled nam potrjuje, da je bila medvoška kotlina že zelo zgodaj naseljena; o tem pričajo najdbe iz prazgodovinskih gradišč na Smledniškem hribu in v Polhograjskih Dolomitih ter ostanki rimske naselbine in grobov v Medvodah.

Po času preseljevanja ljudstev so se tu ustalila slovanska plemena, ki pa so kmalu prešla pod vpliv bavarske in kasneje karolinške frankovske države. Posestniki so se menjavali, med njimi so bili najbolj znani Celjski, Andeški in Španhajmski grofje.

Nadaljujte z branjem članka Medvode.

Med enodnevnim izletom v Smlednik in okolico se lahko povzpnete do razvalin smledniškega Starega gradu, enega najpomembnejših srednjeveških gradov v Sloveniji, si ogledate tri cerkve in se v bližnji vasi Hraše sprehodite ob močvirju ali si privoščite uro jahanja.

Smledniški Stari grad po zasnovi in gradbenem razvoju v najčistejši obliki predstavlja srednje velik srednjeveški grad v osrednji Sloveniji, zato njegove razvaline presegajo lokalni pomen ter se uvrščajo med pomembnejše v Sloveniji.

Ljudska pripovedka pravi, da je v smledniškem Starem gradu nekdaj živel vitez, strašno vdan kockanju. Neke noči, ko je igral s samim hudobcem, pa je zaigral vse imetje, svojo najmlajšo hčerko in nazadnje še svojo dušo. Hčerka je menda zakleta v kačo, ki pod razvalinami čuva zaklade, povezane v tri rjuhe.

Zgodovinski viri pa izpričujejo, da je imel hrib nad Smlednikom v srednjem veku velik strateški pomen za obrambo pomembne poti iz Kamnika proti Škofji Loki in dalje proti Italiji.

Nadaljujte z branjem članka Smlednik z okolico.

Zbiljsko jezero je umetno akumulacijsko jezero, ki je nastalo leta 1953, ko so zgradili hidroelektrarno Medvode na Savi. Ime je dobilo po vasi Zbilje (1 km iz Medvod). Jezero in okolica nudita številne možnosti za rekreacijo.

Zbiljsko jezero se razprostira na nadmorski višini 328,5 metra, ima površino 0,72 kvadratnega kilometra in 7 milijonov kubičnih metrov vode. Na jezeru je veliko vodnih ptic, v jezeru pa veliko rib. Ob jezeru so številne sprehajalne poti, v njem je možno tudi loviti ribe. V vasi Zbilje so čolnarna, športna igrišča za tenis, odbojko, košarko in namizni tenis ter več gostinskih obratov. Čez toplejši del leta se zvrsti več prireditev, med njimi je najbolj poznana zbiljska noč.

Zbilje so nastale dosti prej kot Zbiljsko jezero, prvič kraj omenjajo leta 1311. Na severni strani vasi je cerkev sv. Janeza Krstnika, ki so jo – na ostankih starejše cerkve – zgradili leta 1883/1884, glavni oltar pa je iz leta 1665.

Nadaljujte z branjem članka Zbilje in Zbiljsko jezero.

Če se iz Škofje Loke peljete še 17 kilometrov proti severozahodu, boste po dvajsetih minutah vožnje skozi Selško dolino prišli do Železnikov. Mesto je z vseh strani obdano s hribi, nad njim pa se kot varuh s svojimi 1666 m dviguje Ratitovec, priljubljena točka pohodnikov v vseh letnih časih.

Avto pustite na parkirišču pred pošto in se na kratkem sprehodu seznanite z Železniki. Pot pričnete pri gostilni Pr’Pujsu in jo nadaljujete po pločniku ob glavni cesti, mimo tovarn Niko in Domel. Nato čez kamniti most Na grivi zavijete levo na Racovnik. Po ljudskem izročilu naj bi bilo tod nekdaj močvirje, kjer so se zadrževale divje race. Najprej se ob ozkem trgu vrstijo stare, enonadstropne hiše s portali, kovanimi polkni in skrilastimi strehami. Kjer se Racovnik zožuje in končuje, stoji hiša planinskega pisatelja Janka Mlakarja. Tu je drugi most čez Soro, imenovan Na klovžah, ob njem pa stoji znamenje z razgibano streho iz skrila.

Nadaljujte z branjem članka Železniki.

Koroška je dežela, ki jo boste večkrat obiskali in raziskovali, en izlet pa vsekakor namenite Kotljam, Prežihovemu Vorancu in Vorančevi poti. Obiščite Prežihovo bajto, ki je spominski muzej in pomemben etnološki spomenik.

Kotlje so vaško naselje na južnem koncu Mežiške doline, ob potoku Hotuljka, pod Uršljo goro. Prehodnost hotuljske kotline je bila poznana že Rimljanom, saj je tod mimo v 2. stoletju n. št. vodila rimska cesta Celeia–Virunum. Prvič pa se kraj omenja leta 1313. V 15. in 16. stoletju so ga ropali Turki; na Preškem vrhu je mogoče še danes zaznati obrambne nasipe, »turške šance«, ki so zavirale turške vdore proti Podjuni.

Starejši vaški del naselja se je razvil ob cerkvi sv. Marjete. Cerkev je baročna, na romanskih temeljih, prižnica pa je mladostno delo F. Bernekerja. Na pokopališču je grob Prežihovega Voranca, pred pokopališkim zidom pa spomenik žrtvam 2.

Nadaljujte z branjem članka Kotlje.

Crngorbsko romarsko cerkev je – po legendi sodeč – zidarjem pomagala graditi ajdovska deklica, ki je tiste čase živela v Crngorbskih gozdovih in je bila tako velika, da je z eno nogo stala na vrhu Šmarne, z drugo pa na vrhu Šmarjetne gore, ko je delavcem pomagala zajemati vodo iz Save in prinašati ogromne skale. V spomin na ajdovsko deklico v cerkvi še danes visi njeno rebro.

Crngorb je majhna vasica z le nekaj deset prebivalci, ki leži 5 km od glavne ceste Škofja Loka–Kranj (odcep pri Dorfarjih). Znan je po cerkvi Marijinega oznanjenja, ki je bila že v 13. stoletju cilj romarske poti in je eden najpomembnejših umetnostnih spomenikov v Sloveniji. Cerkev je bila kmalu premajhna za številne romarje, ki so prijahali vanjo, zato so jo večkrat povečali in razširili, pa tudi polepšali. Mojster Jurko iz Loke je v letih 1521–24 zgradil sedanji dvoranski prezbiterij s stebri in rebrastim svodom ter čokat zvonik z baročno kapo.

Nadaljujte z branjem članka Crngrob.

Lipico, ki leži na visoki kraški planoti, 5 km od Sežane, le malo ljudi pozna po galeriji Avgusta Černigoja ali po »lipiškem marmorju«. Več je tistih, in to po vsem svetu, ki jo bolje poznajo po lipicancih, elegantnih kraških žrebcih, in kobilarni, kjer jih vzgajajo že od leta 1580.

Konje, ki so sloveli po svoji moči, hitrosti in vzdržljivosti, so na Krasu kupovali že Rimljani. Leta 1580 je Lipico in pripadajoča zemljišča od tržaškega škofa kupil nadvojvoda Karel in ustanovil kobilarno, katere naloga je bila oskrbovati dvorne hleve v Gradcu in špansko jahalno šolo na Dunaju z elegantnimi jahalnimi in voznimi konji. Kobilarna se je hitro širila. V času vojn (z Napoleonom, 1. in 2. svetovne vojne) so konje preselili na varno. Tako se je jeseni leta 1947 v Lipico vrnilo le 11 lipicancev. Kobilarna se je obnovila z zbiranjem konj iz nekdanjih lipicanskih kobilarn po Jugoslaviji ter z nakupom in zamenjavo plemenskih žrebcev tudi od drugod.

Nadaljujte z branjem članka Lipica.

Dolina Soče velja za eno najlepših v Sloveniji, polna je naravnih lepot, zgodovinskih in drugih znamenitosti. Tokrat vas vabimo v Vrsno, sončno planinsko vas (590 m) na južnem delu Posoških Julijskih Alp, pod mogočnim Krnom. Vrsno je rojstni kraj pesnika Simona Gregorčiča (1844–1906), »goriškega slavčka«. V njegovi rojstni hiši, ki je pomemben etnološki spomenik, je urejen spominski muzej.

Simon Gregorčič je po maturi na gimnaziji v Gorici želel študirati klasično filologijo, a se je zaradi pomanjkanja denarja in na željo staršev vpisal na goriško bogoslovje. Kot kaplan je služboval v Kobaridu in Braniku, začasno upokojen je kot vikar živel na Gradišču nad Prvačino, umrl je v Gorici, pokopan je pri Sv. Lovrencu. Bil je svobodomiseln in narodno zaveden, pomembna je njegova narodno prebujevalna in prosvetna dejavnost, ustanovil je čitalnico v Kobaridu, eno prvih na Slovenskem.
Pesmi je začel pisati že v gimnazijskih letih, prvo zbirko Poezij pa je izdal leta 1882; bralci so jo z navdušenjem sprejeli, imenovali so jo »zlata knjiga«.

Nadaljujte z branjem članka Vrsno.

Renesančni grad Bogenšperk, na vzpetini 4 km iz Šmartna pri Litiji, je med najlepše ohranjenimi v Sloveniji. Njegova današnja podoba izvira iz leta 1511, ko ga je začela zidati rodbina Wagen (Wagensperg). Grad je bil v lasti več lastnikov, med njimi je bil znameniti kranjski raziskovalec in polihistor Janez Vajkard Valvasor, ki je v njem živel in ustvarjal dvajset let (1672–1692). To obdobje velja za najustvarjalnejše v Valvasorjevem življenju, saj je na gradu Bogenšperk ustvaril svoja najpomembnejša dela. Na njih je osnovanih večina zbirk, ki so danes razstavljene v gradu.

Janez Vajkard Valvasor (1641–1693) je bil plemiškega rodu. Rodil se je v Ljubljani, pri jezuitih končal gimnazijo, svoje znanje je izpopolnjeval na potovanjih po tujini (Nemčija, Severna Afrika, Francija, Švica) in v vojaških službah. Posvetil se je študiju in raziskovanju domovine, odločil se je, da bo predstavil Kranjsko tujcem v besedi in sliki. Bil je polihistor, zgodovinar, zemljepisec, narodopisec, krajepisec, topograf, etnograf, kartograf, risar, naravoslovec, tehnik, zbiratelj in založnik.

Nadaljujte z branjem članka Bogenšperk.

Na desnem, štajerskem bregu reke Mure v kraju Veržej mlinsko kolo poganja moč rečnega toka. Plavajoči mlin na Muri je v lasti družine Babič, ki zanj skrbi tako, da je danes hkrati turistična zanimivost, zgodovinska posebnost in še vedno delujoč mlin.

Plavajoči mlin je posebnost panonske pokrajine in lahko delno ali pa v celoti plava na reki. Razlog za tako vrsto gradnje je pogosto poplavljanje panonskih rek; plavajoči mlin se dviguje skupaj z naraščanjem vodne gladine, saj bi sicer voda mlinsko kolo odnesla ali zalila. V preteklosti so poznali celo t. i. mlinski zakon, ki je v 18. stoletju določal, da se mline lahko postavlja le ob večjih rekah. Tako so nastali obrtniški mlini, ki so služili potrebam širše okolice. V začetku 19. stoletja so zakon spremenili; od tedaj je bilo dovoljeno mline graditi tudi na potokih in nastali so hišni mlini, ki so služili le potrebam lastnika.

Nadaljujte z branjem članka Mlin na Muri – Veržej.

Ajdovščina je gospodarsko in kulturno središče Vipavske doline. Leži ob potoku Hubelj, ki je nekdaj predstavljal mejo med Primorsko in Kranjsko, in pod strmim robom Trnovskega gozda, s katerega pozimi in zgodaj spomladi piha burja. Že enodnevni ogled Ajdovščine razkrije več tisoč let njene zgodovine.

Ime Ajdovščina izvira iz besede ajd – pogan, kar je bilo nekdaj ime za človeka, ki ni bil kristjan. Torej je bilo na mestu današnje Ajdovščina naselje že pred razmahom krščanstva na tem področju.

Res so na vzpetini Gradišče severno od Ajdovščine našli ostanke utrjenega naselja iz železne dobe iz 1. tisočletja pr. n št. Na območju današnjega mesta pa je bila poznorimska postojanka Castrum ad Frigidum (Utrdba ob Hublju). Pomembna je bila predvsem v 3. in 4. stoletju n. št., ko je bila poveljniško mesto v obrambni črti Rimskega imperija pred Germani.

Del obzidja iz rimskih časov je še danes ohranjen; ob njem poteka obhodna pot.

Nadaljujte z branjem članka Ajdovščina.

Več kot 1000 let staro mesto se bo priljubilo predvsem tistim, ki uživate v mirnih starih manjših mestih. Velja za mesto z najbolje ohranjenim srednjeveškim jedrom v Sloveniji; mestno jedro je zaprto za promet in zato ponuja prostor za sproščujoč sprehod med zanimivimi starimi zgradbami.

Leta 973 je cesar Oton II. freisinškemu škofu Abrahamu podelil staro naselje Loka (danes Stara Loka), vso Selško dolino ter večji del Poljanske doline in Sorškega polja. Vse od takrat je dokumentirana tudi zgodovina Škofje Loke. Freisinški škofje so kraj zaradi ugodne lege izbrali za upravno središče dodeljene posesti. Po tistem je bila Škofja Loka kot trg prvič omenjena leta 1248, kot mesto pa leta 1274.

Če sprehod po starem mestnem jedru začnemo na severnem delu, prečkamo reko Soro po kamnitem Kapucinskem mostu. Prvotni most je bil ožji; obnovili in razširili so ga leta 1888, 1892. leta pa so ga okrasili s kipom Janeza Nepomuka.

Nadaljujte z branjem članka Škofja Loka.

Bled je zagotovo najbolj znana slovenska turistična točka med tujimi turisti, saj gre za naravno znamenitost v svetovnem merilu. Ker ga je vredno videti vedno znova, pa tja radi zahajajo tudi slovenski izletniki.

Blejsko jezero je 2120 metrov dolgo in od 500 do 1000 metrov široko, globoko pa do 31 metrov.  Nastalo je približno 14 000 let nazaj; takrat se je iz kotanje umaknil ledenik in jo je zalila voda. Poleti je primerno za kopanje (urejeni sta kopališči pod gradom in v Zaki), v najbolj mrzlih zimah pa gladina jezera zamrzne.

Sprehod ob jezeru je prijeten v vsakem letnem času, saj skoraj vse okrog jezera vodi urejena, od cestišča ločena sprehajalna pot. Sladek zaključek sprehoda so lahko kremne rezine, po katerih Bled slovi.

Podobo Blejskega jezera nedvomno zaznamuje otok s cerkvijo. Otok je bil verjetno kultno središče že v poganskih časih.

Nadaljujte z branjem članka Bled.

Alpska dolina Bohinj se nahaja na območju Triglavskega narodnega parka, podajate pa se v eno izmed najlepših slovenskih naravnih izletniških območij, kjer je še moč najti neokrnjeno naravo.

Bohinjsko jezero je največje stalno jezero v Sloveniji: dolgo je 4100 metrov, široko 1200 metrov in globoko 45 metrov. Poleti je primerno za plavanje in veslanje, ob njegovi obali pa je predvsem nešteto prijetnih kotičkov, kjer si lahko odpočijemo in uživamo v lepotah narave. Bohinj je priljubljen med rekreativnimi kolesarji, tisti bolj pohodniško razpoloženi pa lahko nekaj ur izkoristite za hojo okrog jezera. Za to boste potrebovali športne copate ali lažje pohodne čevlje.

Cesta jezero doseže na vzhodni strani, pri Ribčevem Lazu. Čez slikovit kamnit most pot vodi do cerkvice svetega Janeza Krstnika. Notranjost je okrašena s freskami iz 14. stoletja in baročnimi oltarji. Zunanje pročelje krasi zaščitnik popotnikov sveti Krištof. V bližini je tudi nekaj turističnih objektov.

Nadaljujte z branjem članka Bohinj.

Za Blejski Vintgar pravijo, da za pot skozenj sicer res potrebujete le približno pol ure, a da ga zaradi njegove lepote ne boste mogli nikoli pozabiti. Urejene poti in mostovi omogočajo pot skozi sotesko, ki jo je v skalo izklesala reka Radovna.

Vintgar je 1600 metrov dolga, zelo ozka in globoka soteska. Dolgo časa je bila neprehodna, vse do leta 1891, ko sta jo raziskala tedanji župan Gorij Jakob Žumer in fotograf Benedikt Largerporter. Za obiskovalce je odprta od leta 1893. Vse od takrat torej turisti lahko uživajo v sprehodu skozi sotesko in uživajo ob žuborenju brzic, zeleni barvi tolmunov in bučanjem slapov – manjših po vsej soteski in najvišjega, 13 metrov visokega slapa Šum, ob koncu soteske.

Pot skozi sotesko je varna, a slikovita: vsekana je v skale in speljana po galerijah, na katerih so tudi spominske plošče. Najlepši pogled pa se ponuja z mostov, ki se vzpenjajo visoko nad kristalno čisto vodo.

Nadaljujte z branjem članka Blejski Vintgar.

Na vzhodnem obrobju Goričkega, na nadmorski višini komaj 310 metrov, od koder lahko s pogledom zajamete prekmurske ravnice, v vasi Selo stoji romanska rotunda oz. kapela svetega Nikolaja.

Kapela svetega Nikolaja stoji nekoliko na samem, na valovitem terenu. Zgrajena je bila verjetno v 13. stoletju, kot valjasta cerkvena notranjščina s plitvo kupolo in polkrožno apsido. Zgrajena je v romanskem stilu; njena notranjost je krožno oblikovana in poslikana v dveh plasteh. Starejše poslikave izhajajo iz sredine 14., mlajše pa iz začetka 15. stoletja. Notranjost osvetljuje svetloba, ki prihaja skozi romanska okna.

V letih 1845–46 so cerkev prezidali; polkrožno apsido so nadomestili z vhodno vežo in zvonikom nad njo, a so cerkvi v 20. stoletju vrnili njeno prvotno podobo.

Za ogled cerkvene notranjščine poprosite za ključ pri najbližji hiši.

V bližini rotunde je tudi manjše, v tišino gozda odmaknjeno pokopališče.

Vas Selo ima le nekaj sto prebivalcev in leži 3 km od Madžarske meje, v občini Moravske Toplice.

Nadaljujte z branjem članka Selo.

Eden izmed najlepših mestnih biserov je Ptuj, najstarejše dokumentirano mesto na Slovenskem. Prav poseben čar imajo drobne stare kamnite ulice, ki prepredajo mesto. Najstarejše in najbolj očarljive so prav pod gradom, ki kraljuje nad mestom.

Ptujski grič je bil zaradi strateško pomembne lege poseljen že v drugi polovici 3. tisočletja pred našim štetjem, Rimljani pa so mesto imenovali Petovia. Danes je Ptuj kljub industrializaciji središče agrarne pokrajine; velik pomen ima pridelovanje grozdja in vina.

Najstarejši ohranjeni del ptujskega gradu je nekoliko odmaknjen zahodni stolp. Izhaja iz 10. stoletja in velja za najstarejšo ohranjeno civilno stavbo v Sloveniji. Na istem mestu je že prej stal starejši grad, današnje osrednje grajsko poslopje pa je na njegovih temeljih okrog leta 1140 začel graditi salzburški nadškof Konrad I.. Sedanjo podobo je grad dobil ob koncu 17. stoletja. Z grajskega dvorišča se ponuja čudovit razgled na stari del Ptuja.

Nadaljujte z branjem članka Ptuj.

Šmarna gora je 669 metrov nadmorske višine visok osamelec v Ljubljanski kotlini, ki je najbolj priljubljena izletniška točka Ljubljančanov in okoliških prebivalcev, prav tako pa je lahko zanimiv izletniški cilj za ljudi z drugih koncev Slovenije. Na Šmarno goro vodi več poti, najbolj priljubljeni pa sta pot iz Tacna in pot iz Vikrč »čez peske«.

Pot iz Tacna je bolj primerna predvsem za tiste, ki bodo uporabili javni prevoz, saj avtobus Ljubljanskega potniškega prometa pripelje skoraj do vznožja Šmarne gore, ter za tiste, ki bi se pri vzponu radi bolj spotili, saj je pot iz Tacna bolj strma in zato tudi nekoliko hitrejša od tiste »čez peske«. Za vzpon na vrh je po tej poti potrebnih približno 30 minut.

Pot iz Vikrč, ki je hkrati tudi gozdna učna pot, je precejšen del vzpona peščena in nekoliko lažja od tiste iz Tacna, zato je za vzpon na vrh Šmarne gore potrebnih nekaj minut več.

Nadaljujte z branjem članka Šmarna gora.

Cerkniško jezero ima dva povsem različna obraza: v sušnih obdobjih popolnoma presahne, v vodnatih obdobjih pa je največje jezero v Sloveniji. A če smo natančnejši, to nista njegova edina obraza; nivo vode se neprestano spreminja, zato ima jezero ob vsakem letnem času, ob vsakem obisku novo podobo.

Nestalno Cerkniško jezero leži na južnem delu Cerkniškega polja. S svojimi pojavi je bilo močno zanimivo Janezu Vajkardu Valvasorju, ki je presihanje jezera zelo natančno popisal. Starejši avtorji so jezero označili za redkost, saj lahko na njegovem območju domačini poleti kosijo, žanjejo in pasejo, ko območje zalije voda, pa na istem mestu lovijo ribe in se pozimi drsajo na ledu. Cerkniško jezero je v največjem obsegu dolgo 10,5 km in široko 5 km. Ima površino 26 km², včasih celo do 38 km². Največja globina jezera je približno 10 metrov.

Jezero polni voda iz številnih pritokov in studencev. Jezerski odtoki pa so samo podzemni.

Nadaljujte z branjem članka Cerkniško jezero.

Predjamski grad je prav gotovo eden izmed najslikovitejših, najskrivnostnejših in najbolj viteških gradov v Sloveniji. Edinstven je predvsem zaradi svoje srednjeveške domiselnosti, ki je spojila zidano človeško domovanje s tisočletnim delom narave. Predjamski grad je namreč vzidan v 123 metrov visoko skalo, pod njim pa se nahaja kraška jama.

Od zunaj je moč videti le novejšo renesančno zgradbo iz 16. stoletja, ostanki starejšega dela gradu iz 13. stoletja pa se skrivajo za njo v večji naravni votlini z obzidano zunanjo steno. Delo človeških rok in živa skala se izmenjujeta v vsem poslopju, ki kljub svoji navidezni velikosti nima veliko uporabnih prostorov.

V Predjamskem gradu je bival uporni vitez Erazem, ki je imel mnogo sovražnikov, a njegov v skalo vzidan grad ga je uspešno varoval pred njimi. Kljub temu, da je bil grad dolgo oblegan, Erazmu ni manjkalo ničesar, saj iz gradu vodi toliko skrivnih rovov, da so mu lahko dostavili kar koli – celo toliko, da se je ponorčeval iz svojih sovražnikov tako, da jim je med obleganjem pošiljal darila.

Nadaljujte z branjem članka Predjamski grad.

Za Postojnsko jamo pravijo, da je najznamenitejša kraška jama na vsem svetu. Prav zagotovo pa je najbolj turistična izmed vseh jam slovenskega Krasa, saj jo vsako leto obišče veliko tujih in domačih turistov: v 175 letih organiziranega turizma si je Postojnsko jamo ogledalo več 26 milijonov obiskovalcev, stari podpisi na vhodnih rovih pa pričajo, da ljudje vanjo zahajajo že vse od 13. stoletja.

Postojnska jama je nekaj več kot 20 km dolg kraški jamski sistem, od tega je za turistične oglede odprtih 5,3 km rovov. V jamo in iz nje turiste vozi turistični vlakec, peš ogled notranjosti jame pa je voden. Ogled traja približno uro in pol, zanj pa ne potrebujete posebne opreme, le primerno topla oblačila, saj se temperatura v jami skozi vse leto giba med 8 in 10° C.

Postojnsko jamo je izdolbla reka Pivka, da je jama dobila današnjo podobo, pa je bilo potrebno ogromno časa.

Nadaljujte z branjem članka Postojnska jama.

Koper, hkrati mirno srednjeveško mesto v svojem starem jedru ter politično in gospodarsko središče slovenske obale s svojim novejšim delom, je tudi edino večje slovensko pristanišče.

Območje Kopra je bilo poseljeno že v rimskih časih; antična naselbina se je imenovala Aegida. V pisnih virih iz tega obdobja se pojavlja tudi ime Capris, ki izhaja iz besede za kozje staje oz. prostor za rejo koz. Severno Istro s Koprom vred so v 6. stoletju zasedli Bizantinci, leta 932 pa se je Koper povezal z Benečani. Pomembno gospodarsko in trgovsko vlogo je ohranil vse do propada beneške republike leta 1797 in dograditve železnice Dunaj–Trst leta 1857.

Srednjeveški Koper je obdajalo obzidje z dvanajstimi vrati, do danes pa so dobro ohranjena glavna vrata Muda na južnem robu starega mesta. Mestna vrata iz leta 1516 posnemajo antični slavolok; levji glavi ob straneh simbolizirata moč in pogum mesta in beneške republike.

Nadaljujte z branjem članka Koper.

Grad Otočec je edini ohranjeni otoški grad v Sloveniji. Edinstvena naravna lega, razgibana stavba, prostran park in hotel visoke kategorije z znamenito kulinarično ponudbo ga gotovo uvrščajo med najpogosteje obiskane slovenske gradove.

Grad Otočec je nekoč stal na desnem bregu Krke, nato pa so ob njem speljali kanal, tako da odslej stoji na otoku. Njegov nastanek sega v 13. stoletje, v virih se omenja že 1252. leta. Grajska stavba je zanimiva kombinacija gotskih, renesančnih in baročnih prvin, ko je bil razvoj grajske stavbe zaključen. Današnja podoba gradu je nastala ob koncu 15. stoletja; gre za štiri grajska krila z obrambnimi stolpi na vogalih, ki varujejo notranje grajsko dvorišče. Grajska kapela, ki je bila dozidana v 18. stoletju, je bila sprva v dvoriščnem traktu, kasneje pa so jo premestili v zahodni obrambni stolp.

Graščina je zamenjala številne lastnike. V 2. svetovni vojni je bila požgana. Po vojni so stavbo obnovili in jo namenili za hotelsko dejavnost.

Nadaljujte z branjem članka Otočec.

Če vas zanima, kako je danes videti graščina, ki jo je Janez Vajkard Valvasor označil za eno najlepših v vsej deželi Kranjski, in zakaj se bližnji vrtni paviljon imenuje Hudičev turn, je Soteska, vasica ob reki Krki, pravi kraj za vas.

Dvorec Soteska je veličastna stavba na levem bregu reke Krke. Pred današnjo stavbo je na istem mestu stal starejši gradič, ki so ga v 16. stoletju zgradili gospodje Širski; še pred tem so uporabljali srednjeveški grad Soteska na levem bregu reke. Dvorec, zasnovan v obliki pravokotnika, je dal med letoma 1664 in 1689 postaviti grof Jurij Žiga Gallenberg. Dvorec je imel notranje arkadno dvorišče, ki so ga obdajali štirje enonadstropni trakti, vogale pa so krasili štirje stolpi. Dvorec je nekdaj slovel predvsem po bogato poslikanih prostorih.

Gallenbergi so dvorec kasneje prodali grofom Auerspergom, ti pa grofom Lichtenbergom. Kasneje so ga spet prevzeli Auerspergi z gradu Žužemberk in ostali njegovi lastniki do leta 1943, ko so dvorec požgali partizani, da se v njem ne bi naselili Nemci.

Nadaljujte z branjem članka Soteska.