Jugovzhodna SlovenijaJV SlovenijaKrajiSlovenija

Šentrupert

Šentrupert je častitljiv kraj v Mirnski dolini; omenja se že 1044. leta, ko je Ema Krška, lastnica škrljevskega gradu, to posestvo podarila šentruperski cerkvi, sama pa šla v samostan Krka na Koroškem, ki ga je pred tem zgradila, naslednje leto pa tam že umrla. Ema Krška je začetnica slovenske državnosti in prva svetnica slovenskega rodu – čeprav je bila 1938. leta proglašena kot avstrijska svetnica.

Središče te pokrajine se je kasneje iz Škrljevega preneslo v Šentrupert; Šentrupert se že zelo zgodaj omenja kot najstarejša prafara na Dolenjskem.

Naselje Šentrupert je svoje ime dobilo v 14. stoletju po cerkvenem patronu svetem Rupertu, prvem škofu v Salzburgu. Celjski grof Herman II. je leta 1393 pridobil patronat nad župnijo in tedaj se je začela graditi mogočna gotska cerkev v Šentrupertu.

Ko so Celjski grofje zasnovali gradnjo šentruperske cerkve, so mislili, da bo to področje še dolgo vodilno v dolenjskem prostoru. A se je med gradnjo središče preneslo v Novo mesto; tudi novomeški kapitelj se je gradil s sredstvi s šentruperskega področja in tudi šentruperski župnik Jakob Turjaški je postal prvi novomeški prošt. Ker je bilo to obdobje značilno za vzpone in padce Celjskih grofov, je bila cerkev zgrajena šele 1497. leta, 1520. leta pa jo je blagoslovil Jurij Slatkonja, prvi slovenski škof, ki je poznan tudi kot ustanovitelj slavnega zbora ‘dunajskih dečkov’. Kljub vsemu je šentruperska cerkev ena izmed najlepših gotskih spomenikov v Sloveniji, četudi Šentrupert kasneje ni imel tiste veljave, kot se je sprva kazalo.

Cerkev je v kasnejših stoletjih doživljala več prenov, v zadnjih desetletjih pa s prizadevanjem župnišča in krajanov ponovno dobiva čim bolj prvotno podobo. Danes je glavni oltar v cerkvi najvišji umetnostni dosežek neogotike pri nas; v njej je več dragocenih slik; naj omenimo samo sliko svetega Ruperta, ki jo je naredil priznani ljubljanski slikar Janez Wolf. Že leta 1697 pa je bil postavljen nagrobnik grofu Barbu; njegovi potomci še zdaj živijo.

Tudi barok je v šentruperski dolini mogočno zastopan; predstavlja ga baročna cerkev svetega Frančiška Ksaverija na Veseli Gori; to je bila nekdaj poznana romarska cerkev; posvečena je bila 1735. leta. Cerkev je dolga 21 metrov, široka 22 in v glavni kupoli visoka 24 metrov; je na izredno lepi razgledni točki. Zaradi akustičnosti pa je danes tudi prizorišče koncertov v okviru Imago Sloveniae – Podoba Slovenije. Tudi tu ne manjka dragocenih slik; kot avtorji so se podpisali Fortunant Bergant, Valentin Metzinger in baročni slikar Anton Postl, ki je ob 500-letnici gotske cerkve prvikrat doživel mogočno razstavo – čez sto enot.

Če imate dovolj moči, pa je vredno obiskati tudi podružnično cerkev svetega Duha na Vihru nad Hrastnim; v njej boste lahko občudovali freske, nastale okoli leta 1510.

Šentrupert je rojstni kraj več pomembnih osebnosti. V 19. stoletju je dala pečat družina Skedl; med njimi sta bila dr. Jožef Mihael Skedl, ki je kar nekaj let predaval pravo v Gradcu v slovenskem jeziku, in Ana Skedl, pianistka in slikarka.

Vseskozi ima spoštljiv spomin profesor zgodovine in slovenščine Ivan Steklasa (1846–1920), ki je 1913. leta v samozaložbi izdal delo Zgodovina župnije Šent Rupert na Dolenjskem; s tem delom je kraju dal zgodovinski spomin. Po njem se imenuje Steklasova pohodna pot, kraj pa je pred leti to temeljno delo ponatisnil.

Akademik dr. Pavel Lunaček (1900–1955) je postavil temelje sodobnemu porodništvu in ginekologiji; po njem se imenuje sedanja šola.

Pesnica in pisateljica Majda Peterlin-Vida Brest (1925–1985) je bila z vsem srcem vezana na Šentrupert; njeno najboljše delo Tiho, tiho, srce je izšlo šele deset let po njeni smrti.

Med župniki velja omeniti vsaj dve imeni: Vincenc Vovk, ki je zgradil pokopališko kapelo svetega Križa in prvi skrbel za kulturno dediščino; v 20. stoletju pa je za to najbolj zagnano živel župnik Janez Vidic (1936–1998).

V zgodovini Šentruperta ima zelo pomembno mesto tudi šolstvo; začetki šolstva segajo že v leto 1618. Marsikateri šolnik se je zapisal v zgodovinski spomin. Buditelj Aleksander Lunaček na začetku prejšnjega stoletja je bil odličen strokovni pisec, začetnik sodobnega čebelarstva in ustanovitelj več društev, med drugimi tudi bralnega društva. Matija Brezovar se je zapisal v zgodovino kot kronist in dolgoletni sodelavec Rdečega križa, njegov sin Bojan Brezovar – vsi si bili ravnatelji – pa je poskrbel, da se je osnoval muzej kmečkega orodja; le-ta je zdaj v prenovi, a bo verjetno že jeseni 2006 ponovno odprt.

Današnjo šolo pa bogatita tudi dve stalni razstavi, ki sta nastali ob 375-letnici šolstva v Šentrupertu – pred dobrimi desetimi leti. To sta Slovenske slikanice za otroke sveta – 300 slikanic slovenskih avtorjev in ilustratorjev v 21 različnih jezikih. Stene šolskih hodnikov pa so galerija – Izvirne ilustracije mladinskih del, čez tristo jih je, so darilo slovenskih ilustratorjev; največ so jih podarili Melita Vovk, Mara Kraljeva, Jelka Reichman, Lucijan Reščič, France Slana in med najmlajšo generacijo Kristina Krhin.

Šentrupert živi tudi v turističnem pogledu, saj bogata kulturna dediščina in lepota mehko valovite dolenjske pokrajine kar vabita, da spoznate ta del naše lepe domovine.

Zemljevid