Jesenice
Največje slovensko središče črne metalurgije je tudi pomembno prometno križišče. Železarstvo in mednarodni promet sta narekovala razvoj kraja ter hitro naraščanje prebivalstva. Jesenice, kjer prevladujejo obrati železarne in delavski stanovanjski bloki, si zelo prizadevajo za videz in se predstavljajo kot »Mesto jekla in rož«.
Jesenice (514–574 m, 18.800 prebivalcev) ležijo ob izteku Doline v Radovljiško kotlino. V bližini sta železniški in cestni predor med Slovenijo in Avstrijo. Železniško povezavo z Ljubljano imajo od leta 1870, tisto skozi bohinjski predor in po dolini Soče proti Novi Gorici pa od leta 1906.
Mesto obdajajo na severu Karavanke z znano Golico in na jugu Mežakla. Gore v svoji notranjosti skrivajo tudi železovo rudo. Prvotni rovi za kopanje železove rude in prve fužine so bile v pobočju Karavank; kasneje so fužine prestavili v dolino. Na Jesenicah so se razvile tri fužinske lokacije: Stara Sava, kamor so leta 1538 s Planine pod Golico preselili železarske obrate, Javornik, z začetki v 15. stoletju, in Plavž v 16. stoletju.
V srednjem veku so bili na jeseniškem območju gospodarji koroški grofi Ortenburžani, naslednji lastniki so bili Celjski grofje, nato Habsburžani. Iz leta 1381 je ohranjena listina, ki priča, da je bila že takrat ob Savi peč za taljenje železove rude. Plavže je v 16. stoletju prevzela družina Bucelleni, za njo pa rodbina Garconi in Ruard (1766); javorniške je leta 1747 kupila rodbina Zois. Fužine je nato odkupila leta 1869 ustanovljena Kranjska industrijska družba – KID, predhodnica Železarne Jesenice. Fužine so obstajale do zadnje tretjine 19. stoletja, ko so jih zamenjali s sodobnejšimi železarskimi obrati. Rudišča v okolici niso bila dovolj izdatna, zato so do 1. svetovne vojne vozili surovo železo iz topilnice v Škednju pri Trstu. Ob prelomu stoletja so podrli plavže v sosednjem Javorniku, obrate pa preuredili v valjarno železa. Po 1. svetovni vojni so dovažali rudo večinoma iz drugih delov Jugoslavije, po 2. svetovni vojni tudi iz čezmorskih dežel. Proizvodni proces so postopno posodabljali, nazadnje 1987, ko so v Javorniku zgradili okolju prijaznejši obrat za proizvodnjo jekla v elektropečeh.
Posestniki železarskih obratov so na jeseniškem območju v 16. in prvi polovici 17. stoletja postavili štiri gradove, najstarejši med njimi je Kosova graščina iz leta 1521. Leta 1821 jo je lastnik F. P. Kos povečal in obnovil. V graščini ima Muzej Jesenice stalno zbirko o razvoju delavskega gibanja in NOB ter o okupatorjevem terorju na Jesenicah; v pritličju so rekonstruirani medvojni nemški zapori.
V Bucelleni-Ruardovi graščini iz sredine 16. stoletja v naselju Stara Sava, tik ob Savi Dolinki, pa je od leta 1954 Muzej železarne Jesenice (danes Gornjesavski muzej Jesenice), kjer so razstavljene železarska, rudarska in paleontološka zbirka. V muzeju so zbrani predmeti in pisni dokumenti, ki pričajo o tehnologiji jeseniškega rudarstva in železarstva od začetkov do novejšega obdobja ter o družbenih dogajanjih, ki so spremljala ta razvoj. Posebno privlačne so premične makete opuščenih železarskih lokacij. Vidni so ostanki fužine, predvsem pudlovke in plavža. Poleg tega je v muzeju tudi zbirka okamnin – fosilov in mineralov, ki jih je nabral in prepariral Jeseničan Jože Bedič. Na Stari Savi sta ohranjeni tudi fužinska cerkvica Marijinega Vnebovzetja iz začetka 17. stoletja in velika stanovanjska hiša za delavce, »kasarna«.
V najstarejšem delu Jesenic, na Murovi, je nekaj ostankov starega ljudskega stavbarstva, med njimi lesena hiša iz 1634.
Spominski park se razprostira na nekdanjem pokopališču. V njem je grobišče borcev iz 2. svetovne vojne, ruskih vojnih ujetnikov, ki so gradili karavanški predor. V parku je tudi kapela z imeni padlih med 1. svetovno vojno, spomeniki vodjem delavskega gibanja, revolucionarjem in partizanom, med njimi tudi Tonetu Čufarju (rojen 1905 na Murovi na Jesenicah, leta 1942 ga je v Ljubljani ubil okupator), revolucionarju, pisatelju in pesniku, po katerem se imenujeta jeseniško gledališče in trg.
Jesenice so izhodišče za mnoge izlete in ture v Karavanke:
Planina pod Golico (933–1000 m), 4 km iz Jesenic, je razloženo naselje na prisojnih karavanških pobočjih, ki slovijo po narcisah, ki spomladi prekrijejo okoliške senožeti. V pobočju Karavank pod goro Golico so že v 14. stoletju kopali in predelovali železovo rudo; blizu Savskih jam so še ostanki rudarskih rovov.
Iz naselja je speljana sedežnica na Španov vrh (900–1334 m), kjer so urejene smučarske proge. Tam je tudi Smučarski dom Črni vrh, na Planini pod Golico pa stoji Dom pod Golico (933 m).
Javorniški Rovt (900–950 m), raztreseno naselje samotnih kmetij na prisojni legi pod grebeni Karavank. V stavbi nekdanje Zoisove pristave z vklesano letnico 1641 je Dom Pristava (975 m).
Fotogalerija
