Lipica
Lipico, ki leži na visoki kraški planoti, 5 km od Sežane, le malo ljudi pozna po galeriji Avgusta Černigoja ali po »lipiškem marmorju«. Več je tistih, in to po vsem svetu, ki jo bolje poznajo po lipicancih, elegantnih kraških žrebcih, in kobilarni, kjer jih vzgajajo že od leta 1580.
Konje, ki so sloveli po svoji moči, hitrosti in vzdržljivosti, so na Krasu kupovali že Rimljani. Leta 1580 je Lipico in pripadajoča zemljišča od tržaškega škofa kupil nadvojvoda Karel in ustanovil kobilarno, katere naloga je bila oskrbovati dvorne hleve v Gradcu in špansko jahalno šolo na Dunaju z elegantnimi jahalnimi in voznimi konji. Kobilarna se je hitro širila. V času vojn (z Napoleonom, 1. in 2. svetovne vojne) so konje preselili na varno. Tako se je jeseni leta 1947 v Lipico vrnilo le 11 lipicancev. Kobilarna se je obnovila z zbiranjem konj iz nekdanjih lipicanskih kobilarn po Jugoslaviji ter z nakupom in zamenjavo plemenskih žrebcev tudi od drugod.
Lipicanci izhajajo iz avtohtonih slovenskih kraških konj, ki so jih oplemenitili s španskim, neapeljskim, danskim in arabskim konjem. Zanimivo je, da se lipicanci vedno rodijo kot vranci, rjavci ali sivci in šele kasneje, med šestim in desetim letom starosti, barvo spreminjajo od sive do bele. Odrasli vranci in rjavci so redki. Glavna značilnost lipicancev je njihova izrazita, skladna in elegantna zunanjost. V španski jahalni šoli je posebej prišla do izraza njegova primernost za jahanje. Lipicanski konji imajo živahen, a odličen temperament, zato so primerni za dresurno jahanje z najtežjimi elementi.
Kobilarna Lipica je eden slovenskih najlepših kulturno-zgodovinskih spomenikov ter svetovno znan rekreacijski in turistični center. Obiskati jo je možno z vodenim ogledom ob vnaprej določenih urah; enako velja za trening in predstavo klasične šole jahanja. V Lipici obiskovalcem ponujajo tudi tečaje jahanja različnih stopenj in možnost vožnje s kočijo. V bližini so tudi igrišča za tenis in igrišče za golf, pa hoteli in casino.
Poleg kobilarne v Lipico ljudi privablja tudi galerija Avgusta Černigoja. Gre za samosvojega slovenskega avantgardnega umetnika, kraškega rojaka. V galeriji v Lipici je zbranih več kot 1400 njegovih del, od tega jih je približno 400 razstavljenih. Ta predstavljajo nekakšen prerez Černigojeve več kot 60 let trajajoče ustvarjalne poti in različnih področij, s katerimi se je ukvarjal. Veliko je grafik (linorezi, lesorezi, bakrorezi, suhe igle, akvatinte). Motivno gre za prikaze predmetnega sveta, pa tudi za popolno abstrakcijo. Različne elemente in simbole je Černigoj vrezoval večinoma v majhne formate ter ostal zvest konstruktivizmu, za katerega se je odločil po šolanju v znameniti weimarski šoli Bauhaus.
V bližini Lipice so številne kraške jame (Lipiško brezno, Lipiška jama in Vilenica) ter kamnoloma okrasnega krednega apnenca (»lipiškega marmorja«), ki do ga nekoč prodajali Avstro-Ogrski za fasadne obloge.
