Idrija
»Mesto naravoslovne in tehniške kulture« (325 m, okrog 7.000 prebivalcev) leži v globoki kotlini, na sotočju reke Idrijce in hudourniške Nikove, ki jo obkrožajo do 900 metrov visoke vzpetine. Razvilo se je v kotlini med gozdovi, kjer so leta 1490 odkrili bogato nahajališče živega srebra. Nastal je rudnik, ki je med drugim pritegnil znamenite naravoslovce. Idrija je doživela vsesplošen razvoj; do 1. svetovne vojne je bila eno najpomembnejših slovenskih kulturnih žarišč. Idrija in okoliški kraji so poznani tudi po čipkah, žlikrofih in številnih naravnih, kulturnozgodovinskih in tehniških znamenitostih.
Po pripovedki je neki kmet podstavil pod domači studenec škaf in vanj se je nateklo živo srebro. V naslednjih desetletjih so rudarji izkopali globoke jaške; o njih poroča tudi Valvasor. Od rudarstva je živela večina Idrijčanov in okoličanov. Rudnik je potreboval veliko jamskega lesa in veliko ljudi je živelo tudi od sekanja in plavljenja drv in hlodov; pomagali so si z zapornicami – klavžami.
Leta 1575 je rudnik postal avstrijska državna last, Idrija pa upravno samostojno naselje, ki je v začetku 17. stoletja dobila trške, v začetku 18. stoletja pa mestne pravice. Največji vzpon je rudnik doživel v 2. polovici 18. stoletja. Takrat so imeli v Idriji tudi najbolje organizirano zdravstveno službo na Slovenskem. Najbolj znana med zdravniki sta G. A. Scopoli (1723–1788), ki je napisal prvo knjigo o kranjski flori, in B. Hacquet (1739–1815), ki je s svojo knjigo postavil temelj slovenski geologiji in mineralogiji. Za razvoj rudnika in mesta je bilo zelo pomembno tudi šolstvo (prvi učitelj je omenjen že v 2. polovici 16. stoletja), tu so tudi korenine slovenskega strokovnega šolstva (rudnik je 1728 ustanovil tehniško in zemljemersko šolo).
Od starejših vzporednih dejavnosti je značilno čipkarstvo, ki se je razširilo po širši okolici. V Idriji sta posebna čipkarska šola (od leta 1876, od 1993/94 tudi gimnazijski oddelek) in vsako leto zadnji teden v avgustu Čipkarski festival. Za Idrijo je značilnih tudi nekaj jedi: žlikorfi, želšovka, smukavec in stara rudarska pijača geruš.
Znameniti živosrebrov rudnik, ki je bil drugi največji na svetu (prekašal ga je le španski Almadén), se po 500 letih zapira. Proizvodnja je po letu 1970 nazadovala zaradi manjšega odstotka živega srebra v rudi iz novejših najdišč in nadomeščanja živega srebra z drugimi, manj strupenimi materiali. Na ogled je najstarejši del rudniškega podzemlja – Antonijev rov iz leta 1500, podzemna kapela sv. Trojice, edini tovrsten sakralni objekt v Sloveniji, nadalje jašek Frančiške (1792) – muzej starih rudniških strojev, med njimi kamšt, tj. črpalka za dviganje vode iz rudnika (1790). Za jaškom Frančiške je zavarovana in obnovljena rudarska hiša iz 19. stoletja; rudarskih hiše so bile velike, večnadstropne, ometane in beljene zgradbe za večje število družin.
Rudarjenje je dalo očiten pečat staremu mestnemu jedru. Grad Gewerkenegg je utrdba iz leta 1527 z okroglimi stolpi, ki so jo v letih 1730–1738 baročno predelali in poslikali arkade na dvorišču. V gradu je bila okrog 400 let uprava rudnika, v njem je stanovala rudniška gosposka, do 18. stoletja so v njem skladiščili živo srebro. Danes je v gradu Mestni muzej Idrija, v katerem so geološka, zgodovinska, rudarska in čipkarska zbirka, dokumentacija o partizanski bolnišnici Pavli ter spominski sobi pisatelja Franceta Bevka in politika Aleša Beblerja. Grajsko dvorišče je tudi prizorišče poletnih kulturnih prireditev.
Mogočna stavba v pobočju ob gradu je poslopje prve slovenske realke, sedanja gimnazija Jurija Vege. Zgradili so jo leta 1903, nad portalom je doprsni kip Jurija Vege, v avli sta novejša celostenska sgrafita (R. Skočir in N. Rupnik).
Cerkev sv. Trojice je najstarejša ohranjena mestna cerkev in menda stoji na kraju, kjer so odkrili živo srebro. Po prenovi leta 1983 je notranja oprema deloma zgodnjebaročna (zlata oltarja iz leta 1668), deloma sodobna v duhu idrijske rudarske tradicije.
Ob trgu sv. Ahacija stoji gledališka hiša iz leta 1769, najstarejša na Slovenskem (zdaj Filmsko gledališče), ob njej pa zgradba nekdanje rudniške žitnice iz leta 1764 (na njej sta spominski plošči Scopoliju in Hacquetu). Ob Mestnem trgu je velika Mestna hiša, postavljena leta 1898, v njej je bil rojen slikar Nikolaj Pirnat. Sredi novega dela naselja, pred pošto, stoji železen vodnjak s kipom rudarja.
Nad naseljem stoji na vrhu razglednega Rožnega hriba cerkev sv. Antona Padovanskega, ki so jo postavili okrog leta 1678 in jo posvetili zaščitniku pred nesrečami v rudniku; nad njo je križev pot. Na desnem bregu Idrijce stoji novejša cerkev sv. Jožefa Delavca; v obliki šotora jo je leta 1969 oblikoval A. Bitenc, poslikal pa S. Kregar.
Nad Idrijo je Hleviška planina (908 m), dostopna peš iz Idrije čez Pringl in Pšenk (približno 90 minut hoda) ali pa delno z avtom. V Krajinskem parku Zgornja Idrijca (4230 ha, večji del v Idrijsko-Cerkljanskem hribovju) se nahajajo številne naravne posebnosti in kulturne znamenitosti. Izjemno zanimivo je Divje jezero, v naravnem kotlu ob vznožju 100 metrov visoke skale; ob ugodnih razmerah bruha iz podzemlja tudi 50 m3 vode na sekundo. Iz njega se po 55 metrih toka izliva v Idrijco Jezernica, najkrajša slovenska reka. Najizrazitejši objekti kulturne (tehniške) dediščine pa so klavže, zapornice na reki Idrijci in potoku Belca.
Fotogalerija
