Dvorec Vrhovo
Na oblem griču v neposredni bližini Gracarjevega turna v Hrastju pri Šentjerneju stoji renesančni dvorec Vrhovo. O njem piše tudi Valvazor, ki ne more prehvaliti zlasti lepega in prijetnega kraja z rodovitnimi vinogradi, celimi gozdovi kostanjev, ki so debelejši in okusnejši od laških, ter plemenitim sadjem.
Valvazor, ki je grad dobro poznal, saj se je prav tu zagledal v mlado grajsko baronico Ano Maksimilo Zetscheker in se z njo v grajski kapeli leta 1687 poročil, omenja tudi, da je nekoč blizu njega stal stolpast dvor Freihofer – turn. Ta se v pisnih virih prvič omenja ob koncu 14. stoletja, leta 1389. Lastniki Freihoferji, ki so se imenovali po dvoru, so ga leta 1509 izročili Verneškim, ti pa so stolpast dvor Vrhovo opustili in namesto njega okoli leta 1533 pozidali novo istoimensko stavbo. Vrhovo je ostalo v njihovi posesti do 18. stoletja, potem so se zvrstili različni lastniki, ki so z njim tudi različno gospodarili. Ko ga je leta 1871 kupil Ivan Kosler, sin Johanna Koslerja, lastnika Cekinovega gradu v Ljubljani, in brat Petra Koslerja, avtorja znamenitega zemljevida slovenskih dežel, se je lotil temeljite prenove gospodarstva. Domačini so se nemalo čudili mlinčku, v katerega je po umetni strugi speljal vodo iz gorskega Kamniščka, da je zdaj na videz tekla v breg. Janezu Trdini je to dalo snov za povest Koslerjev vodotoč. Ko se je Ivan poročil z Marijo Rudeževo z bližnjega Gracarjevega turna, je Vrhovo prepustil hčeri Heleni. Ta se je poročila z dr. Antonom Schöpplom, ki je že precej zanemarjeni dvorec temeljito prenovil, hkrati pa se je posvečal svojim konjičkom – zbiranju zgodovinskega gradiva, povezanega z dolenjskimi gradovi, in rudnin. Svojo bogato zbirko mineralov je po 1. svetovni vojni prepustil takrat na novo ustanovljeni ljubljanski Univerzi, njegovi zgodovinski zapiski pa so zgoreli leta 1942, ko so partizani grad, v katerem so bili Italijani, požgali. Po vojni so stavbo nacionalizirali in obnovili ter v njej uredili stanovanja.
Kljub očitnim posegom predstavlja grajska stavba, ki je dvonadstropna, pozidana na skoraj kvadratni talni ploskvi in krita s strmo štirikapno streho, značilen primer kubično občutenega renesančnega dvora. Njena notranjost je popolnoma predelana, tudi o kapeli sv. Antona Padovanskega, v kateri se je Valvazor oženil, ni več nobenega sledu. Pred dvorcem so danes le še skromni ostanki nekdanjega parka, spremenjeni v zelenjavni vrt, in starega gospodarskega poslopja. Še vedno pa ob njem stoji mogočna večstoletna lipa in teče ledenohladni studenec, na katera opozarja že Valvazor.
Omembe vredno je tudi to, da si je na Vrhovem, podobno kot na Prežeku in Gracarjevem turnu, našel prijatelje in zaveznike protestantski župnik Primož Trubar, ko je v letih 1546–47 služboval v Šentjerneju.
Fotogalerija
