Grad Mirna
Na griču severozahodno od Mirne, ob sotočju rek Mirne in Vejerščice, stojijo razvaline Mirnskega gradu – Speče lepotice. To je eden lepših in redkih obnovljenih kulturnih spomenikov srednjeveške arhitekture na Slovenskem. Leta 1962 je razvalino gradu dobil v 99-letno uporabo Marko Marin, leta 1965 pa je dobil še dovoljenje za obnovo, ki jo večinoma sam financira še danes.
Grad Mirna na podaljšanem rebru hriba Gorenjske gore (263 m) je prvič omenjen že leta 1165. Novejše raziskave kažejo, da ima grad svoje zametke še iz časa rimske civilizacije. Grad je bil v srednjem veku močna gospodarska in politična postojanka.
Njegovi lastniki so se hitro menjavali. Prvi lastnik je bil koroški vojvoda Ulrik, ki je grad leta 1250 predal oglejskim patriarhom, ti pa so sem namestili svoje fevdnike Mirnske gospode, ki so bili pomembne politične osebnosti. Povezani so bili zlasti z gospodi Šumberškimi in so v takratni Evropi sloveli kot eni najmočnejših iz stranske veje dinastije kneginje Eme; udeleževali so se tudi viteških turnirjev. Leta 1435 so bili grajski lastniki grofje Celjski, od leta 1456 dalje pa Habsburžani. Grad je bil razdejan v kmečkih uporih leta 1515, ko je bil lastnik gradu Janez Turjaški. Politična in gospodarska moč gradu se je dvignila do evropske veljave samo še v 17. stoletju, ko je bil last kranjskega deželnega glavarja, ki je nekdanjo grajsko srednjeveško utrdbo spremenil v renesančno palačo.
Stavbni razvoj gradu je potekal skozi več zgodovinskih obdobij in faz. Najstarejši del gradu je nekdanja visoka romanska hiša, ki danes tvori jugovzhodni vogal osrednjega palacija. Zaradi povečane nevarnosti turških vpadov so grad v prvi polovici 16. stoletja utrdili z obsežnim obzidjem. Na enem vogalu so postavili polkrožni stolp, znotraj obzidja pa so uredili lesene obrambne hodnike. Prav tako so z obzidjem in stolpi utrdili pristavo pod gradom. Po obdobju turških vpadov je grad doživel ponoven razcvet. Leta 1646 je grof Rafael Carduzzi prezidal staro srednjeveško trdnjavo v novo renesančno arhitekturo, sredi 18. stoletja je bila prizidana tudi grajska kapela. Zgodovinski viri pričajo, da so reprezentančne notranje prostore v osrednjem palaciju okrasili z velikimi baročnimi oljnimi slikami. V takšni podobi je grad ostal vse do leta 1942, ko so ga požgali partizani. Med požigom je zgorelo vse pohištvo, dragocene oljne slike pa so brez sledu izginile.
Grad v zadnjih letih temeljito obnavlja prof. dr. Marko Marin, upokojeni profesor zgodovine gledališča na AGRFT, ki je že obnovil grajsko pristavo pod gradom.
Pod grajskim gričem je nekdanji grajski ribnik, ki je v povojnem času služil kot krajevno kopališče; danes je žal zanemarjen.
Zunanje povezave
http://sl.wikipedia.org/wiki/Grad_Mirna
Fotogalerija
