Radovljica
Staro mestno jedro – lep primer srednjeveške meščanske arhitekture – je na 75 metrov visokem pomolu nad slikovitim sotočjem Save Bohinjke in Save Dolinke, novi deli pa so se razrasli na ravnicah na dveh straneh griča Obla gorica, ki je ostanek čelne morene Bohinjskega ledenika. Radovljica (496 m, okrog 6200 prebivalcev) je največje naselje v Deželi (kot imenujejo del Gorenjske – trikotnik Radovljico, Žirovnico in Begunje), kulturno in upravno središče občine. Znamenitosti mesta so predvsem stare meščanske hiše ter Čebelarski muzej.
O naselitvi Radovljiške ravnine pričajo že staroveške najdbe. V 11. stoletju je pripadala briksenškim škofom, zatem Ortenburžanom in Celjanom ter od 2. polovice 15. stoletja Habsburžanom. V 12. stoletju je bila Radovljica (Radolca) vasica, v 13. stoletju pa se je sem prenesel sedež prafare. Prvič se omenja kot trg leta 1333, s pridobitvijo mestnih pravic ob koncu 15. stoletja pa se je razvila v živahno obrtno in trgovsko središče. Imela je svoje sodstvo ter pravico do pobiranja mitnine. Leta 1787 so Radovljico neposredno podredili graščini in je izgubila mestno samoupravo; 1840 je postala sedež okraja in s tem upravno središče zgornjega dela Gorenjske. Ker so v 19. stoletju železniško postajo postavili v sosednje Lesce, kjer je zato začela nastajati industrija, je Radovljica ostala dolgo brez nje in še danes ima le nekaj manjših industrijskih obratov v novem delu.
Gospodarsko nazadovanje Radovljice je v 18. stoletju zavrlo njen stavbni razvoj, prav zato pa so se ohranile številne prvine poznogotske in renesančne arhitekture (portali, okenski okviri, konzolni pomoli, arkadni hodniki starih meščanskih hiš). Po požaru 1835 so stare stavbe deloma obnovili s klasicističnimi elementi.
Župnijska cerkev sv. Petra na vzhodni strani starega mestnega jedra je še vedno obdana s stolpi in ostanki zidov, ki ji dajejo na zunaj videz obrambnega tabora. Cerkev je iz 15. stoletja ter ima prezbiterij in gotsko triladijsko dvorano z zvezdastorebrastim svodom, ki ga krasijo sklepniki. Večji del cerkvene opreme izvira iz 19. stoletja. V baročnem glavnem oltarju so kipi Angela Pozza in slika Janeza Šubica iz leta 1878. Sosednje župnišče ima zanimive arkadne hodnike iz 16. stoletja.
Stare meščanske hiše so razvrščene ob osrednji mestni cesti, ki se v srednjeveškem jedru razširi v pravokoten trg. Med njimi se odlikuje Šivčeva hiša iz 16. stoletja; v prvem nadstropju so prenovljeni nekdanji stanovanjski prostori, v pritličju je razstavišče za občasne razstave, ustvarjajo pa tudi stalno zbirko slovenskih izvirnih ilustracij. Nasproti Šivčeve stoji Vidičeva hiša iz 17. stoletja z zaobljenim konzolnim pomolom, v bližini pa vodnjak s spominsko skulpturo Josipine Hočevar, podpornice šolstva.
Sredi trga je srednjeveška Thurnova graščina, ki so jo zgradili Ortenburžani; temeljito so jo prezidali po potresu leta 1511 in v 17. stoletju, ko so jo povečali za grofa Thurna-Valsassina. Sredi 18. stoletja so dozidali veliko grajsko stopnišče, fasado pa okrasili z bogato štukaturo. V graščini je osrednji slovenski Čebelarski muzej: zbirke prikazujejo razvoj in pomen čebelarstva v Sloveniji, ki je v 18. stoletju z Antonom Janšo zaslovelo po vsej Evropi. V muzeju je tudi zbirka panjskih končnic iz 18. in 19. stoletja, ki so posebnost slovenske ljudske umetnosti.
V Thurnovi graščini je bila nekdaj tudi spominska soba A. T. Linharta, ki je že nekaj let zaprta. 11. decembra 2006, ob 250-letnici njegovega rojstva, pa bodo v njej odprli Linhartov muzej. Linhartova rojstna hiša pa je na skrajnem koncu trga, označena s spominsko ploščo. Anton Tomaž Linhart (1756–1795), razsvetljenec in najdoslednejši svobodomislec, je bil prvi izraziti meščan v slovenski kulturi in najpomembnejši preroditelj vsaj na treh področjih svojega delovanja: v dramatiki, gledališki umetnosti in zgodovinopisju. Izjemne zasluge ima tudi na področju šolstva in knjižničarstva. Z njegovo komedijo Veseli dan ali Matiček se ženi (1790) smo prvič stopili v korak s sodobnim literarnim dogajanjem v Evropi. Njegov Poskus zgodovine Kranjske in ostalih dežel južnih Slovanov Avstrije velja za največji idejni dosežek slovenskega preroda. 11. december, obletnica rojstva A. T. Linharta, je praznik radovljiške občine.
V Radovljici se skozi vse leto dogajajo številne kulturne prireditve, med njimi zelo odmevne glasbene prireditve Festivala Radovljica.
V novem delu Radovljice je letno kopališče. Sicer pa je v bližini – ob Savi Dolinki pod Lescami oz. ob cesti proti Bledu – avtokamp Šobec, kjer je veliko možnosti za rekreacijo. Sestavni del kampa so umetno jezero, ob katerem je kopališče, teniška igrišča in gostinski objekti.
Blizu Lesc, v smeri proti Begunjam, je Alpski letalski center, športno vadišče letalcev, jadralcev, padalcev in gorskih reševalcev; tu prirejajo mednarodna tekmovanja v jadranju in padalstvu, opravljajo pa tudi turistične polete.
Lesce (1 km) pa so industrijski kraj sredi Radovljiške kotline (tovarne verig, industrijske opreme in čokolade). V starem jedru je triladijska župnijska cerkev Marijinega vnebovzetja, ena najstarejših na Slovenskem. Gotsko stavbo (ostanek fresk iz 14. stoletja na fasadi, spodnji del samostojnega zvonika) so v 17. stoletju baročno preuredili. Slovi po baročnem oltarju, prižnici in freskah slikarja F. Jelovška iz leta 1739 v kupoli prezbiterija.
Fotogalerija
