Izvir Soče
Soča teče po zahodnem robu Slovenije in v severni Italiji. Izvira visoko v Julijskih Alpah, teče proti jugu in se po 140 km izlije v Jadransko morje v Italiji, blizu Tržiča, v Tržaškem zalivu. Soča in Soška dolina veljata za enega najlepših predelov Slovenije. Tu so ostanki iz različnih zgodovinskih obdobij, od arheoloških najdišč iz železne dobe do ostankov iz Soške fronte v 1. svetovni vojni. Obiskovalci lahko uživajo v naravnih lepotah visokih gora in bistrih voda, srečujejo se s kulturno dediščino, spoznavajo številne kraje, predajajo se različnim športnim aktivnostim …
Toda tokrat bomo predstavili le izvir Soče, ki je v Zadnji Trenti, najbolj skrajnem koncu doline, pod gorsko verigo, ki se razprostira od Jalovca do Travnika in naprej do Mojstrovke. Soča privre na dan iz jame (1087 m) na koncu ozke soteske pod pobočjem Travnika. Kot je značilno za kraške izvire, pretok vode močno niha: v sušnem obdobju je šibkejši, včasih celo presahne, v deževnih dneh pa je izvir zelo močan. Le nekaj metrov pod izvirom je slap, visok približno 10 m, potem pa reka teče po slikovitem melišču. Najbolj primeren čas za ogled je maja in junija, ko se topi sneg v gorah.
Do izvira Soče zavijemo z vršiške ceste, po približno kilometer dolgi ozki asfaltirani poti pridemo do Koče pri izviru Soče. Tu je parkirišče, od koder je 10 minut zložnega vzpona do slapa pod izvirom. Do izvira je potem še nekaj minut zahtevnejše poti, ki zahteva več telesne pripravljenosti in planinsko obutev.
Soča se pojavlja v več pesmih in zgodbah, Soška fronta celo v Hemingwayevem romanu Zbogom, orožje!. Spomnimo se na Simona Gregorčiča (1844–1906), ki je bil rojen v Vrsnem, in njegovo pesem z naslovom Soči:
Krasna si, bistra hči planin!
Brhka v prirodni si lepoti,
ko ti prozornih globočin
nevihte temne srd ne moti –
krasna si, hči planin!
/…/
V neposredni bližini izvira Soče je več zanimivosti; omenili bomo le dve. Le kakšne četrt ure hoda od Koče pri izviru Soče je Kekčeva dežela. Kdo ne pozna Kekca, Mojce in Tinkare? Josip Vandot (1884–1944) je v seriji planinskih pripovedi ustvaril literarni lik, 8–10 let starega fantiča Kekca, ki se v različnih dogodivščinah srečuje s teto Pehto, strašnim Bedancem, vilo Škrlatico in drugimi. Kekčeve zgodbe so doživele številne ponatise in priredbe. Kekec (1951) je bil prvi slovenski mladinski celovečerni film, Srečno, Kekec! (1963) pa prvi slovenski barvni film, oba v režiji Jožeta Galeta. Zaradi priljubljenosti Kekca se je Kekčeva dežela pojavila na obeh koncih Julijskih Alp, tudi v Kranjski Gori, ki je morda celo bolj znana kot ta v Trenti. Priporočamo, da jo obiščete predvsem z otroki! Po stezi skozi smrekov gozd pridemo na travnato jaso, na kateri so alpska kmečka hiša in več drugih stavb. Oprema hiše, fotografije iz filmov in nekatere podrobnosti nas povedejo v pravljično fantastiko in planinsko idilo Vandotovih zgodb … in najbrž boste postali tudi dobre volje.
Nekaj kilometrov nad izvirom Soče, ob cesti na Vršič, pa je Kugyjev spomenik, ki upodablja moža, obrnjenega proti Jalovcu. Julius Kugy (1858–1944), slovenski pravnik, častnik, pisatelj in humanist, je znan tudi po svoji ljubezni do alpinizma, zlasti pa do Julijskih Alp. Napisal je več knjig o gorah in svojih alpinističnih izkušnjah. Kugyju je spomenik postavila Planinska zveza Slovenije, izdelal pa ga je kipar Jakob Savinšek. Po Kugyju so imenovane nekatere gorske poti, alpinistični vrt Juliana v Trenti ter Kugyjeva učna pot v Nabrežini nad Trstom.
