Škocjan
Na Dolenjskem, v prelepi dolini Radulje, dobre tri kilometre od njenega izliva v Krko, leži na zložnem pobočju Mastnega Vrha naselje Škocjan. Zgodovinski viri navajajo številne prazgodovinske in rimske najdbe, kar pomeni, da je bilo to območje poseljeno že v davnini, sam kraj Škocjan pa se prvič omenja okrog leta 1306. Danes je Škocjan središče občine z istim imenom in šteje nekaj več kot 3.000 prebivalcev. Vodilna gospodarska panoga je še vedno kmetijstvo, predvsem živinoreja, čeprav se večina prebivalcev vozi na delo v Novo mesto, Šentjernej in Dobruško vas.
V osrednjem delu Škocjana se dviguje cerkev svetega Kancijana, ki je v pisnih virih prvič omenjena leta 1526. Stavba je doživela več prezidav, temeljito barokizacijo, ki ji je dala sedanjo podobo, pa leta 1778. Veliki oltar in stranska oltarja so delo italijanskega slikarja Fantonija, sliko svetega Kancijana in tovarišev pa je naslikal slikar Stroj. Prvotno je bila farna cerkev sedanja podružnica svetega Nikolaja na Otoku pri Dobravi, leta 1492 pa so sedež fare prestavili v Škocjan.
Posebnost kraja je kamniti dvoločni most preko potoka Radulje, ki je obeležen tudi v občinskem grbu.
Škocjan je rojstni kraj duhovnika in jezikoslovca Frana Metelka (1789–1825) ter misijonarja in raziskovalca v Sudanu Ignacija Knobleharja (1819–1858). Knoblehar je bil prvi Evropejec, ki je pri raziskovanju Belega Nila prišel skoraj do ekvatorja. Na svojih potovanjih je sistematično zbiral geografske, naravoslovne, etnološke in jezikovne podatke. Slovel je kot eden najboljših poznavalcev Belega Nila in je bil leta 1857 izbran za častnega člana dunajskega geografskega društva. Muzejema v Ljubljani in na Dunaju je podaril etnološke in naravoslovne zbirke. Etnološke predmete iz Sudana hrani Slovenski etnografski muzej. V poklon njegovemu spominu in v znamenje velikega spoštovanja do njega je občina Škocjan po njem poimenovala svoj občinski praznik.
V škocjanski občini je znamenita tudi romarska cerkev rožnovenske Matere božje na Stopnem – na griču severovzhodno od Škocjana. K njej so po Valvazorjevem izročilu romali celo Ogri. Drugi zavetnik cerkve je sveti Anton, zaščitnik živali, in na Antonov godovni dan pred cerkvijo poteka licitacija podarjenih krač. Cerkev je v osnovi gotska, zgrajena sredi 15. stoletja, po požaru leta 1696 pa je bila barokizirana. Ob obnovi cerkve leta 1990 so v prezbiteriju odkrili fragmente fresk znamenitega gotskega slikarja Janeza Ljubljanskega. Iz 15. stoletja so tudi zunanji oporniki ob prezbiteriju, ki so pri dolenjskih podružnicah redki.
Na Bučki sta podružnični cerkvi svetega Matije in svetega Martina. V cerkvi svetega Matije je zlat oltar iz leta 1674, ki je edinstven in najlepši na Dolenjskem, stranska oltarja z bogato rezljano rastlinsko ornamentiko iz okoli 1700 pa so prinesli iz kapele gradu Lanšprež pri Mirni na Dolenjskem.
Na Otoku pri Dobravi so ob cerkvi svetega Nikolaja ostanki enega največjih srednjeveških trgov pri nas – trga Gutenwert.
Jugozahodno od Bučke nad potokom Čolnišček je blizu vasi Štrit v opuščenem glinokopu nastalo Štritovsko jezero, ki je pravi raj za čolnarje in ribiče.
V spodnjem toku reke Radulje lahko vidimo sledi bobrove prisotnosti, ki je prišel sem potem, ko so jih ponovno naselili na Hrvaškem, močvirski travniki pa so privabili v te kraje štorklje, ki si že več let spletajo gnezda tudi na tem koncu Slovenije.
Občina Škocjan ima označeno svoje geometrijsko središče, ki se nahaja en kilometer iz Škocjana proti Bučki na vrhu Logič preko ceste 60 metrov v gozdu. Tu je kamnit steber z vklesanim grbom občine Škocjan, na njem pa jeklena plošča z označenimi stranmi neba. Podstavek stebra v obliki občine sestavljajo vse vrste kamnin, ki jih je mogoče najti na tem območju. Na dveh ploščah pa so navedene vse zanimivosti škocjanske občine.
Fotogalerija
