Dragatuš
Gručasto naselje se nahaja na nizki vzpetini sredi rodovitnega Dragatuškega polja ob cesti Črnomelj–Vinica; sodi v območje Krajinskega parka Lahinja. V tej vasi je Oton Župančič preživel 12 let svojega otroštva; v vaški šoli je obiskoval prva dva razreda osnovne šole. V Župančičevem hramu je spominska soba Otona Župančiča. Tu se začenja tudi Župančičeva pot, ki povezuje kraje med vasjo Dragatuš in Župančičevo rojstno Vinico.
Koder hodim, vedno in povsod me spremlja mogočni šum Kolpe …
in rahlo žuborenje Dobreča, studenca, skritega blizu Dragatuša v
najtišji dragi sveta. (Oton Župančič)
Dragatuš (172 m, 249 prebivalcev) je bil prvič omenjena leta 1402. Med 2. svetovno vojno so ga maja 1944 zbombardirali in na pol porušili, ker je bil tu nastanjen Glavni štab NOV in POS. Takrat porušeno cerkev svetega Janeza Krstnika iz sredine 10. stoletja so na novo pozidali leta 1986.
Naselje ima bogato kulturno življenje. Med drugim ima svojo folklorno in tamburaško skupino ter v začetku julija organizira mednarodni festival tamburaških orkestrov in skupin.
Gostišče Župančičev hram, v katerem je urejena spominska soba Otona Župančiča, je bilo pesnikov dom. Otonov dedek po mamini strani je zidano in s slamo krito hišo, v kateri sta bila poleg bivališča še gostilna in trgovina, podaril Otonovim staršem. Pesnik je tako v Dragatušu živel od drugega do štirinajstega leta starosti, potem pa se je s starši preselil v Ljubljano. Oče Franjo ni imel trgovske žilice, zato je domačijo leta 1892 prodal Jožefu Štefaniču, dedku sedanjega gospodarja Rajka Štefaniča. A Oton se je vedno rad vračal k novim lastnikom svojega nekdanjega doma, kjer je obujal spomine na svoja najlepša otroška leta. Iz te hiše in njene okolice je prenesel dogajanje celo v svojo največjo pesnitev Duma.
Sedanji lastniki skrbno varujejo dokumente, povezane z domačijo. Med drugim je v spominski sobi na steni rokopis Župančičeve pesmi, ki je posvečena neki točajki. Napisana je bila leta 1900 in ni bila objavljena v nobeni njegovi pesniški zbirki. Po pesnikovi smrti je ta zapis našel prof. Jože Dular. Prvič je bila objavljena leta 1976 v knjigi Oton Župančič, Mlado brezje v mesečini – besedila o Beli krajini, ki jih je zbral in uredil prof. Janez Mušič. Začetek te pesmi se glasi:
Sreča skače, vince se preliva,
draga moja, ti si tega kriva.
V Dragatušu se začenja Župančičeva pot, posvečena slovenskemu pesniku Otonu Župančiču (1878–1949), in povezuje oba Župančičeva domača kraja, Dragatuš in Vinico (10 km). Kot dijak novomeške gimnazije je Oton Župančič to pot velikokrat prehodil, ko se je peš vračal domov v Dragatuš in obiskoval Vinico. Pot se začenja med njivami in travniki, nadaljuje ob steljniku, po 15 minutah hoje pa v gozdu pridemo do »najtišje drage sveta«, kot je Župančič poimenoval dolinico z izvirom Dobreč. Slikovita pot nadalje vodi skozi park Lahinje, med kraškimi vrtačami in brezovimi steljniki, kjer se popotnik naužije lepote narave in srečuje s kulturno dediščino.
Tod poteka tudi Grajsko gozdna učna pot, ki traja 3 ure. Krožna pot se prične pri kraškem izviru Obrščica pri vasi Obrh (Dragatuš), mimo gradu Turn, francoske jame, mimo izvirov Kotel in Sela do Pustega Petra, kjer je nekdaj stala cerkev, mimo Obrlinca in Zapudja do izhodiščnega mesta, vasi Obrh. Večkrat v letu je organiziran pohod, na primer v mesecu decembru pohod z baklami.
Fotogalerija
