Idrija, nekoč pomembno rudarsko mesto, je tudi glavno in najstarejše slovensko središče ročno klekljane čipke. Klekljarska obrt se je razživela na vrhuncu rudarjenja in se ohranila do danes, ko se ob tradicionalnem klekljarskem znanju razvijajo tudi novi pristopi in inovativni izdelki. Obiskovalci lahko idrijsko čipko v Idriji spoznavajo tekom celega leta, ogledajo si lahko razstave, demonstracijo klekljanja, obiščejo trgovinice s čipko ali se celo naučijo klekljati. Idrija se sredi junija prelevi v festivalsko mesto v znamenju čipke, na 3-dnevnem Festivalu idrijske čipke, ki je eden največjih etnoloških festivalov v Sloveniji in ponuja tako strokovne kot zabavne dogodke.

Kratka zgodovina čipke

Čipke so se v Evropi pojavile v začetku 16. stoletja in v začetnem obdobju so na širšem evropskem območju izdelovali podobne čipke enostavnih vzorcev. Čipke so bile v glavnem šivane in klekljane, od 18. stoletja naprej pa se pojavijo tudi strojne. V 17. stoletju je čipka doživela razcvet, nastajale so tehnološko in slogovno zelo raznolike čipke.

Nadaljujte z branjem članka Vabljeni v Idrijo – središče idrijske čipke.

Kdaj ste nazadnje s svojim partnerjem odšli kam na lepše? Morda je od tega minilo že toliko časa, da se niti ne spomnite prav dobro. To je znak, da v kratkem vendarle morata nekam odpotovati, si vzeti čas samo zase in neskončno uživati. Če nimate prave ideje, kam oditi za vikend ali kar med tednom, vsaj malce pobrskajte po spletu. Tam vas čaka kup noro dobrih idej, kako in kje preživeti romantični oddih za dva.

Sicer pa so paketi za dva prav posebna storitev, ki vam jo ponujajo številna podjetja, kar boste seveda kaj hitro ugotovili med spletnim raziskovanjem ponudbe. Odlična priložnost so slovenske toplice. Sodobno opremljene vam ponujajo precej več možnosti v primerjavi s tistimi, ki ste jih obiskali pred leti.

Masaže, aktivnosti, dobra pijača in še kaj

Ko boste izbrali primeren romantični oddih za dva, dobro preverite vse, kar ta vključuje. Pomembno je, da vama ponudba povsem ustreza.

Nadaljujte z branjem članka S svojim partnerjem za konec tedna na lepše.

Ste že slišali, da se ob reki Dravi nahaja prav posebna čokoladna vas? To so prava nebesa za vse navdušence nad čokolado, pa tudi za vse ljubitelje narave, saj se čokoladna vas nahaja sredi krajinskega parka Mariborsko jezero, ki je zaščiten v okviru projekta Natura 2000. Kombinacija neokrnjene narave in slastne čokolade vsekakor predstavlja dober razlog za obisk, pa naj si bo to kratek izlet, vikend oddih ali počitnice.

V čokoladni vasi se namreč nahajajo tudi eko glamping hiške iz naravnih materialov, v katerih lahko gostje prespijo na blazinah iz kakavovih zrn, se umijejo s čokoladnim milom ter že za zajtrk uživajo tako v lepem razgledu kot v sladkih dobrotah iz prvovrstne čokolade. Gre torej za idealen kraj za razvajanje, sploh ker se v čokoladni vasi nahajata tudi bazen in savna, gostje pa si lahko privoščijo tudi čokoladno masažo in še marsikaj drugega, kar bo popestrilo njihov dopust.

Nadaljujte z branjem članka Čokoladna vas in kavarna Teta Frida.

Izvedite vse kar potrebujete o vremenu v Kranjski Gori.

Vreme v Kranjski Gori in na Gorenjskem nasploh je nekoliko drugačno od vremena v drugih pokrajinah Slovenije, kjer so razmere navadno precej konstantne in predvidljive. Izjema je še Primorska, saj ima ta zaradi vpliva morja spet svoje posebnosti, predvsem višje temperature in milejše zime, pa tudi občasno burjo. Gorenjska se nasprotno lahko pohvali z mrzlimi zimami in na splošno hladnejšim vremenom. Pohvali? Seveda, saj so razmere v Kranjski Gori kot nalašč za smučarje, ki pozimi obiščejo gorenjske kraje v želji po smučanju – zasnežena pobočja pa so najbolj privlačna prav v tej slovenski pokrajini, saj drugje snega ni v takem izobilju.

Vreme v Kranjski gori pozimi

V Kranjski Gori vreme navdušuje tiste, ki imajo radi zimo, medtem ko bodo bolj »poletni« ljudje verjetno nergali nad nizkimi temperaturami, ki se samo poleti dvignejo nad zanje primernih 25 stopinj Celzija.

Nadaljujte z branjem članka Vreme Kranjska Gora.

Ljubljana je glavno mesto republike Slovenije. Ceprav je Slovenija geografsko zelo razgibana dezela, pa lezi Ljubljana prakticno v njenem geografskem srediscu.

O Ljubljani

Ljubljana je manjse evropsko mesto, kjer zivi priblizno 300.000 prebivalcev. Letno Ljubljano obisce veliko stevilo turistov in poslovnezev iz vsega sveta, pa tudi najbolj eminentnih gostov iz sveta kulture, sporta in politike – med zadnjimi je bila na obisku britanska kraljica Elizabeta II.

Ljubljana je tudi prometno vozlisce, v blizini mesta pa je mednarodno letalisce. Skozi stoletja so zgodovino mesta zaznamovali mnogi dogodki. Med 2. sv. vojno je dobila Ljubljana naziv »mesto heroj«, saj je bila 1171 dni obdana z zico in spremenjena v koncentracijsko taborisce.

Ker so Ljubljano veckrat v njeni zgodovini hudo prizadeli potresi, je bila po potresu 1511 ponovno zgrajena v renesancnem slogu, po potresu leta 1895 pa v neoklasicisticnem in se posebej secesijskem slogu.

Arhitekturo Ljubljane je med obema svetovnima vojnama zaznamoval izvrstni arhitekt Joze Plecnik, ki je mesto ob zacetku 20.

Nadaljujte z branjem članka Ljubljana.

Celotno območje današnjega Vitanja obsega predvsem hribovito pokrajino na obronkih zahodnega dela Pohorja in podaljška Karavank. Tu je sedem vasi in trg Vitanje; imeni naselij Zgornji in Spodnji Brezen namigujeta na vulkansko poreklo masiva Paški Kozjak. Območje se ponaša z bogato naravno in kulturno-zgodovinsko dediščino: v Vitanju je ohranjen edinstven pojav, da opravljajo obrede v poletnem in zimskem času v dveh različnih cerkvah. Med drugim lahko tu obiščete tudi spominsko sobo Hermana Potočnika Noordunga.

Kraj Vitanje je nastal na močvirnem sotočju Hudinje, ki priteče izpod Rogle, s potokoma Jesenica in Hočna. Nastal je na osnovi že v antiki znane cestne povezave med vzhodno Štajersko in Koroško. Že tedaj se je oblikovalo pomembno središče, rimljanski mansio – postojanka ob pomembni cestni povezavi Celeje s Colacijem in Virunumom na Koroškem. Ime kraja Vitanje je slovanski prevod besede mansio. Arheološke izkopanine pričajo, da je bilo v bližini svetega Vida na Hudinji v rimski dobi in verjetno že prej bogato nahajališče marmorja.

Nadaljujte z branjem članka Vitanje.

Znamenita božjepotna cerkev Matere božje stoji na nižjem vrhu Zaplaškega hriba severozahodno od Čateža. Pot do nje vodi iz vasi, kjer je v vznožju hriba zidani portal s kipoma Kraljice Marije in Jožefa z detetom. Od tam so menda nekoč romarji po kolenih premagovali strmino do vrha, od koder je tudi izredno lep razgled.

Drugi dan je bila maša na Záplazu. Ta romarska sloveča kapelica stoji na hribu, precej nad Čatežem. Novo zidana je in lepo zmalana. Po Dolenjskem v teh krajih, ako se človek drži potov in cest, vedno pritiskajo hribje od vseh strani, da ne more videti daleč okoli! Zato sva imela z Radivojem veliko veselje, ko se je na Zaplazu nama svet nekoliko odprl.
(Fran Levstik: Popotovanje od Litije do Čateža)

Začetki božje poti na Zaplazu – dolgo časa so ji rekli »Dolenjske Brezje« – naj bi bili povezani z odkritjem Marijinega kipca v grmovju.

Nadaljujte z branjem članka Zaplaz.

Kraj, ki se prvič omenja okrog leta 1180, leži v dolini reke Mirne, ob cesti Trebnje–Sevnica, v občini Trebnje. Ponaša se s starim trškim jedrom, kamnitim mostom čez reko Mirno in Mirnskim gradom – Spečo lepotico … Mirno obdajajo številni grički, med njimi Trbinc in Debenec, ki sta lepi razgledni točki.

Mirna (249 m, 1465 prebivalcev) je manjše gospodarsko središče ob robu kotline. Pred 2. svetovno vojno so bili tu znani živinski sejmi, po letu 1945 je kraj dobil nekaj manjših industrijskih obratov: tovarno pijač ter obrata plastične embalaže in kovinske opreme. Mirna skoraj nima centra oziroma jih ima več. Razvoj v industrijsko mesto je namreč staro jedro preprosto preskočil; nastala so nova naselja blokov in individualnih hiš.

Župnijska cerkev svetega Janeza Krstnika

Župnijska cerkev svetega Janeza Krstnika stoji na malo dvignjeni terasi v starem delu Mirne. Cerkev je znana predvsem po arhitekturi in stenskih poslikavah.

Nadaljujte z branjem članka Mirna.

Na naših tleh zagotovo ni prav veliko krajev, ki bi poleg imena premogli le tri hišne številke – z nekaj gospodarskimi poslopji – in bi bili poznani tako daleč naokoli, kot to velja za Novo Štifto na Dolenjskem.

Zaselek na vzpetini nad cesto med Sodražico oziroma Bloško Polico na zahodni ter Ribnico na vzhodni strani dolguje to svojo znamenitost dejstvu, da velja za enega najbolj priljubljenih ciljev romarske poti na Dolenjskem. Ena od hišnih številk je – poleg še vedno imenitne hiše, ki ne skriva, da je bila v nekih boljših časih gostilna – pritrjena ob vhodu v frančiškanski samostan. To poslopje še zdaleč ni tako mogočno, kot je večina samostanov pri nas in drugod, a vendarle dovolj prostorno za peščico redovnikov, ki skrbijo za sijajno cerkev Marijinega vnebovzetja. Ta biser baročne arhitekture, sezidan v letih 1641–1671, ne vzbuja občudovanja le z nenavadnim osmerokotnim tlorisom in obodnimi arkadami, temveč tudi z razkošno notranjostjo.

Nadaljujte z branjem članka Nova Štifta.

Staro trško središče in prometno križišče ob srednji Temenici, kjer je najlažji prehod v Mirensko dolino, je leta 1992 postalo mesto. Trebanjski grad in župnijska cerkev sta povezana s Friderikom Barago; v Trebnjem se začenja in končuje krožna Baragova pohodna pot. Skozi Trebnje poteka 15. poldnevnik, tu se je rodil pesnik Pavel Golia in vsako leto poteka tabor likovnih samorastnikov.

Trebnje (279 m, 3.150 prebivalcev) je bilo že zgodaj poseljeno. Med cerkvijo in župniščem so leta 1964 raziskali praslovansko pokopališče in našli tudi ostanke kanalizacije večje rimske zgradbe. Iz te dobe je v vežo cerkve vzidan relief treh poprsij, v župnišče pa je vzidan del napisnega kamna iz Jupitrovega svetišča.

Cerkev Marijinega vnebovzetja stoji na mestu starejše cerkve, ki je bila prvič omenjena že leta 1170. Sedanjo triladijsko stavbo so zgradili leta 1443 v stilu pozne gotike. Cerkev so v času Turkov obdali z obzidjem, ki zdaj ni več vidno.

Nadaljujte z branjem članka Trebnje.

To sta le dva kraja na krožni Baragovi pohodni poti, ki se sicer začne in zaključi v Trebnjem. V Mali vasi se je rodil, v Dobrniču pa je bil krščen Friderik Irenej Baraga, slovenski škof med severnoameriškimi Indijanci, ki so ga imenovali tudi Duh Velikih jezer, Črna suknja ali Duhovnik s krpljami, kot se poučimo v Baragovi spominski sobi v Mali vasi.

Če ljubiš Boga, ljubiš svojega bližnjega. Ne ostani pa pri lepih mislih; tvoja usmiljena ljubezen mora biti delavna. Koliko žalostnih potrebuje tvojih tolažilnih besed; koliko nesrečnih je potrebnih tvoje pomoči. (Baragov odnos do vere in misijonskega delovanja)

Krožna Baragova pohodna pot poteka po severnem obrobju Suhe krajine, in sicer takole: Trebnje, Belšinja vas, Grič, Luža, Mala vas, Knežja vas, Dobrnič, preko Grmade in Vrhtrebnjega, zaključi pa se v Trebnjem.

Nadaljujte z branjem članka Baragova pot: Mala vas in Dobrnič.

Svoje ime je dobila po vinu, izhaja namreč iz latinskega Vinitum. Naselje na visoki terasi nad Kolpo, neposredno ob slovensko-hrvaški meji, zaznamujeta mednarodni mejni prehod in rojstna hiša pesnika Otona Župančiča. Poleti topla in dovolj čista reka Kolpa omogoča kopanje; neposredno pod Vinico je na obrežju urejen kamp.

Vinica (189 m, 224 prebivalcev) je bila naseljena že v prazgodovini. Nad naseljem so odkrili obsežni gradišči, v bližnjem Stražnem dolu pa grobišče prazgodovinskih Japodov. Prvi arhivski zapis o srednjeveški Vinici je iz leta 1082, ko je tedaj skromno naselje okrog istoimenskega gradu prešlo v last Konrada Turjaškega. V 13. stoletju je Vinica z gradom in okoliško posestjo zamenjala več plemiških rodbin, ob koncu 19. stoletja je zadnji lastnik graščinsko posest razdelil in po kosih prodal domačinom. V času turških vpadov – zlasti od 1469 do 1591 – je bilo močno obzidano naselje pomembna obrambna postojanka. Zaradi strateškega pomena je naselje v tem času dobilo trške pravice, torej tudi lastno upravo, sodstvo in grb.

Nadaljujte z branjem članka Vinica.

Ime izvira še iz časov turških vpadov, ko je bil kraj povzdignjen v trg. Je največji kraj v Poljanski dolini, dobrih 15 km oddaljen od Črnomlja. Leži na pomolu nad reko Kolpo, na severni strani pa je povezan z vasjo Močile. Pod njim v globoki dolini teče Kolpa, ki je poleti najbolj privlačna za kopanje, ribarjenje in čolnarjenje. Vsa Poljanska dolina ima zaradi reke Kolpe, pa tudi zaradi odročne lege sredi gozdov in vinogradov, možnosti za razvoj naravi prijaznega turizma.

Stari trg ob Kolpi (375 m, 106 prebivalcev) je bil naseljen že v prazgodovini, ohranjeni so tudi rimski grobovi. Leta 1221 je postal sedež prafare, leta 1248 je bila ustanovljena župnija. Kot trg je bil omenjen že leta 1421, tedaj z imenom Poljane. Vseskozi je bil pomembno strateško in trgovsko središče. Leta 2006 je dobil evropsko priznanje kot »vas z največ cvetja«. Ob široki osrednji ulici – trgu se nizajo enonadstropne hiše, posebej so zanimivi kamniti portali nekaterih hiš.

Nadaljujte z branjem članka Stari trg ob Kolpi.

Naselje, ki je sedež istoimenske občine, se razprostira na severnem, prisojnem robu Bele krajine, ob vznožju Kočevskega Roga in obronkov Gorjancev. Semič je znan po vinogradih in dobrem vinu ter po bogatem kulturnem izročilu; vsako leto tretjo soboto v juliju poteka tradicionalna turistična prireditev Semiška ohcet, na kateri se sklene resnična poroka po starih belokranjskih navadah, v sklopu prireditve pa potekajo prikazi kmečkih običajev, obrti in folklore.

Semič (240 m, 1.906 prebivalcev) oz. Šokarija, kot ga imenujemo Belokranjci, je dobil ime po gradu Semenič, ki je stal pod vrhom bližnje vzpetine Smuk. Prve omembe naselja segajo v 13. stoletje, ko je na območju Bele krajine gospodaril Henrik Adeški. Leta 1338 je bila v Semiču ustanovljena prafara. V času turških vpadov so okoli cerkve svetega Štefana zgradili tabor; kljub temu so Turki leta 1547 zavzeli in opustošili vas. Prav tako je bilo uničenih več gradov in cerkva v okolici.

Nadaljujte z branjem članka Semič.

Mitrej spada med najbolj privlačne arheološke spomenike v Sloveniji. Najdemo ga ob regionalni cesti Semič–Črnomelj, nad vasjo Rožanec. Relief je verjetno nastal ob koncu 2. stoletja. V skalo vklesana podoba Mitre je ohranjena v svojem naravnem okolju v dolinici kostanjevega gozdiča Judovje. Ostanki keramike in kurišča so potrdili domnevo, da so tu izvajali daritvene svečanosti.

Mitrej se nahaja nad vasjo Rožanec (196 m, 62 prebivalcev) in železniško progo. Skrit je v manjši kraški vrtači, obdani s skalnimi stenami. Do njega vodi markirana pot. Svetišče rimskega sončnega boga je reliefna podoba perzijskega sončnega boga Mitre, ki ubija bika, in spremljevalcev.

Mitrej v Rožancu je primer klasične upodobitve Mitrovega darovanja, ko Mitra, klečeč na bikovem hrbtu, ubija mogočno žival. Po legendi je Mitri, rojenemu iz skale, krokar prinesel stvarnikov nasvet, naj za odrešitev življenja na zemlji ujame in daruje belega bika. Ko je to storil, je iz razlite bikove krvi nastalo rastlinstvo, iz njegovega semena pa živalstvo.

Nadaljujte z branjem članka Mitrej Rožanec.

Mesto ob državni meji, ki je sedež istoimenske občine, je gospodarsko, upravno in kulturno središče severovzhodnega dela Bela krajine. Jedro je na naravnem pomolu med dolino Obrha in nekdanjo strugo Bojice. Ima burno in bogato zgodovino, podobno kot vsa Bela krajina, ki jo lahko spoznamo v odličnem Belokranjskem muzeju v metliškem gradu. Vsako leto tretji vikend v maju pripravijo vinsko vigred, praznik vina z bogatim kulturnim programom.

Metlika (169 m, 3.225 prebivalcev) ima v grbu grajski stolp in na njem dva črna vrana. Menda so si ga Metličani izmislili v spomin na hudobno graščakinjo z bližnjega gradu Pungert, ki je preklela stražarja, ker sta zaspala in pustila, da so Turki vdrli v grad. Stražarja sta se spremenila v vrana in prihajala krakat na grajski stolp, ki se edini še dolgo ni zrušil.

Ozemlje, kjer stoji današnja Metlika, je bilo poseljeno že v prazgodovini in antiki.

Nadaljujte z branjem članka Metlika.

Grad v kraju Gradac bomo morda obiskali na kolesarskem izletu, ki nas bo popeljal tudi k letalu DC 3 na Otoškem polju in na vzpetino Kučar. Nekaj rekreacije si bomo lahko privoščili tudi v športnem centru v Primostku ali na športnem letališču v Prilozju; kopali pa se bomo v Podzemlju, enem najbolj priljubljenih kopališč na Kolpi.

Gradac (150 m, 438 prebivalcev) leži na obeh bregovih okljuke reke Lahinje. Nekdanje obrtniško središče je slovelo po lončarjih in mizarjih, danes lomijo blizu železniške postaje školkoviti apnenec (marmor). Prevladuje nekmečko prebivalstvo, ki hodi na delo v bližnje večje kraje.

Naseljenost v halštatski in rimski dobi dokazujejo v okolici izkopani grobovi. Kraj in grad sta bila omenjena že leta 1220. Tako kot drugi kraji na tem območju je bil Gradac izpostavljen turškim napadom, ki so leta 1469 uničili frančiškanski samostan.

V Gradcu je ohranjen grad, ki je bil prvič omenjen že leta 1228.

Nadaljujte z branjem članka Gradac.

Grabrovec je majhna gručasta vas v pobočju nad Metliko, na valovitem, močno zakraselem svetu, ki je zelo stara in močno preoblikovana terasa reke Kolpe. Tu se razprostirajo vinogradi in številne zidanice, posebnost je vaška cerkvica svetega Urbana (ali Vrbana, kot ji pravimo domačini), zavetnika vinske trte. Posvečena je rimskemu mučencu Urbanu, ki so ga v 3. stoletju obglavili.

Sveti Urban je vedno upodobljen z grozdom v roki ali pa je ob njem kol s trsom in lepim grozdom na njem. V Urbanovem življenju ni sicer ničesar, kar bi spominjalo na vinogradništvo, toda ob njegovem godu, 25. maja, je trta v cvetju. Zato so mu ljudje v preteklosti v vinorodnih krajih zaupali skrb za vinsko letino.

Cerkvica svetega Urbana je dober kilometer odmaknjena od središča vasi Grabrovec (153 prebivalcev), na vzpetini sredi polja tik nad vinogradi. Vas – prvič omenjena okoli leta 1565 – je bila v okolici cerkve, toda v času turških vpadov je bila požgana.

Nadaljujte z branjem članka Grabrovec.

Na tem majhnem koščku Bele krajine se lahko srečamo z značilnostmi naravne in kulturne belokranjske krajine ter pojavi zakraselosti, ki jih predstavlja učna pot Zdenc–Vidovec. Značilni steljniki se menjavajo s kulturnimi in gozdnimi površinami, belo brezo in brinom. Vinogradi se pojavljajo nad mejo toplotne inverzije na nadmorski višini od 400 do 450 m. V njih so številne zidanice, tipična in simbolična zavetišča Belokranjcev.

Drašiči so razloženo obmejno naselje na slemenu v gričevnatem podgorju južnih Gorjancev. Delijo se na Gorenjce, Dolenjce in Blaževo vas, zaselka Vinomer in Nova Gora sta sredi vinogradov. Na ledini Stari grad nad vinomersko pristavo je bila v bakreni dobi večja naselbina; poleg ostankov bivališč so odkrili kamnito orodje in keramiko. Poznobaročna, centralno zasnovana podružnična cerkev svetega Petra je iz leta 1773. Glavni oltar iz leta 1883 in oba stranska so izdelki podobarske delavnice Jerneja Jereba. Oboke je leta 1830 s figuralnimi prizori poslikal J.

Nadaljujte z branjem članka Drašiči, Vinomer in Božakovo.

Gručasto naselje se nahaja na nizki vzpetini sredi rodovitnega Dragatuškega polja ob cesti Črnomelj–Vinica; sodi v območje Krajinskega parka Lahinja. V tej vasi je Oton Župančič preživel 12 let svojega otroštva; v vaški šoli je obiskoval prva dva razreda osnovne šole. V Župančičevem hramu je spominska soba Otona Župančiča. Tu se začenja tudi Župančičeva pot, ki povezuje kraje med vasjo Dragatuš in Župančičevo rojstno Vinico.

Koder hodim, vedno in povsod me spremlja mogočni šum Kolpe …
in rahlo žuborenje Dobreča, studenca, skritega blizu Dragatuša v
najtišji dragi sveta. (Oton Župančič)

Dragatuš (172 m, 249 prebivalcev) je bil prvič omenjena leta 1402. Med 2. svetovno vojno so ga maja 1944 zbombardirali in na pol porušili, ker je bil tu nastanjen Glavni štab NOV in POS. Takrat porušeno cerkev svetega Janeza Krstnika iz sredine 10. stoletja so na novo pozidali leta 1986.

Nadaljujte z branjem članka Dragatuš.

Črnomelj je največje naselje v Beli krajini in sedež istoimenske občine. Nastal je na strateški legi, na pomolu med strugama rečic Lahinje in Dobličice. Je prometno, gospodarsko, upravno in kulturno središče osrednjega dela Bele krajine. Vsako leto od leta 1964 dalje v kresni dobi pripravijo jurjevanje – z osrednjim obredom Zelenega Jurija oz. spomladnika – ki je najstarejši folklorni festival v Sloveniji.

Črnomelj (171 m, 5.854 prebivalcev) je po pripovedki menda dobil ime po mlinu, ki je mlel črno moko. Arheološka najdišča kažejo na poselitev že v času železne dobe. Prvi pomembnejši znan dogodek je iz leta 1165, ko je Oton Kraški tu zgradil grad Črnomelj, ki je postal domovanje t. i. gospodov Črnomaljskih. Naselje je bilo prvič omenjeno leta 1228, leta 1277 je prejelo trške pravice, leta 1407 pa status mesta. V 15. stoletju so ga zaradi turških vpadov utrdili z obzidjem in izkopali jarek. Do leta 1579 je bil Črnomelj pomembno obrambno vojaško oporišče pred Turki; to je bil čas njegovega razcveta, saj so se v njem poleg vojakov zbirali tudi obrtniki in trgovci.

Nadaljujte z branjem članka Črnomelj.

Med potepanjem po deželi kralja Matjaža pod Peco vsekakor obiščite tudi najstarejšo lipo v Sloveniji, ki raste na Lundranskem vrhu. Izjemna je zaradi svojega videza, starosti, pričevalnosti in seveda mer, saj je znana tudi kot najdebelejše drevo v Sloveniji. Upodobljena je celo na eni od poštnih znamk o naravni dediščini Slovenije. Avgusta 1991 je bilo tu prvo srečanje slovenskih državnikov, ki je postalo tradicionalna prireditev v juliju, malo kasneje pa se tam odvija turistični teden; gostitelji predstavijo koroške običaje in organizirajo različna tekmovanja.

Najevska lipa ali točneje Najevnikov lipovec (Tilia cordata) je »mati vseh slovenskih lip« in menda celo najstarejša lipa na svetu. Raste ob domačiji Osojnik (po domače Najevnik) na Ludranskem vrhu (754 m) južno od Črne na Koroškem, pod najmlajšim slovenskim vulkanom Smrekovcem.

Mogočna lipa velja za najdebelejše drevo v Sloveniji. Gozdarski inženir Sgerm ji je leta 1969 izmeril 11,24 metrov obsega debla v prsni višini.

Nadaljujte z branjem članka Najevska lipa.

Ljudje so si v davnini postavljali bivališča ob križiščih prometnih poti, da so imeli stike s svetom, in na težko dostopnih vzpetinah, da so se lažje branili, če so po teh poteh namesto trgovcev pridrli sovražniki. Tak je tudi Štanjel: pod vznožjem griča, na katerem ždi, se steka kar pet cest, ki v eno stran vodijo prek Krasa proti morju, v drugo pa v rodovitno Braniško in Vipavsko dolino.

Takšna lega je bila všeč že ljudem v železni dobi; nanje spominjajo ostanki gradišča na vrhu griča Turna, kjer je bila utrdba, zaradi dobrega razgleda v vse smeri imenovana Gledanca, tudi v antični dobi. V srednjem veku je bilo naselje v goriškem urbarju prvič omenjeno leta 1402. Ime je dobilo po zavetniku sv. Danielu, v starejših virih pa je zapisano tudi ime Sv. Angel (San Angelo), kot se je imenoval grad, ko je pripadal Goriškim grofom, pozneje pa Habsburžanom oziroma grofom Cobenzlom in Coroninijem.

Nadaljujte z branjem članka Štanjel.

Nedaleč od vasi Žiče in v neposredni bližini Žičke kartuzije je romanska cerkev Marijinega obiskanja, ki je edina v celoti ohranjena priča življenja kartuzijanov v tej dolini. Njen vhod krasi kamnit romanski portal, eden najstarejših v Sloveniji. Ime vasi je pomanjševalnica besede »špital«, bolnišnica. Kraj je s t. i. »Spodnjim« žičkim samostanom nudil gostoljubje popotnikom in oskrboval »Zgornji« samostan.

Špitalič pri Slovenskih Konjicah je v dolini Žičnice, 13 km iz Slovenskih Konjic. V 12. stoletju, ko so te kraje naselili kartuzijanski bratje – laiki, sta bila v tem kraju zgrajena »Spodnji« žički samostan in manjša cerkev. Med turškimi vpadi v 15. stoletju je bil samostan porušen in bratje laiki so se preselili v »Zgornji« samostan. Ostala pa je romanska cerkev Marijinega obiskanja, ki so jo po ukinitvi samostana začeli uporabljati kot lokalno župnijsko cerkev. Ima dvokapno streho ter izrazite, masivne zunanje opornike, zvonik pa ima baročni čebulasti zaključek.

Nadaljujte z branjem članka Špitalič.

Krajevno ime Sežana je izpeljano iz imena patricijske rodbine Cesia, ki je imela tu zaselek ob nekdanji rimski cesti. Tudi danes je ob cesti v Trst ter v neposredni bližini Italije; oboje je kraju krojilo usodo skozi vso zgodovino. Status mesta ima vse od leta 1952 in je lepo urejeno. V Sežani se je rodil Srečko Kosovel, slovenski pesnik, kritik in publicist. Obiščemo lahko Kosovelovo pot in naredimo več drugih prijetnih izletov v okoliške kraške jame, po vinskih cestah , v pršutarno, v Lipico …

Bori, bori, temni bori
kakor stražniki pod goro
preko kamenite gmajne
težko, trudno šepetajo.
(Srečko Kosovel: Bori)

Sežana (368 m, ok. 6500 preb.) je danes gospodarsko, prometno, izobraževalno, kulturno in zdravstveno središče slovenskega Krasa in tudi eno od pomembnih središč širše primorske regije. Območje mesta, obkroženo z manjšimi vzpetinami, pa je bilo naseljeno že v prazgodovini, v pisni obliki se kraj prvič omenja okoli leta 1085.

Nadaljujte z branjem članka Sežana.

Šest kilometrov južno od Novega mesta, ob cesti proti Uršnim selom, se med gozdovi, travniki in vinogradi z lepo urejenimi zidanicami na obli razgledni vzpetini nahaja naselje Ruperč vrh pri Stranski vasi. Tu lahko doživimo pristen stik z naravo, gozdom in živalmi v ograjenem delu gozda in travnika – obori Ruperčvrh, lahko pa se srečamo tudi s kulturno dediščino – razvalinami gradu Ruperčvrh.

Po obori, ki je del nekdanje posesti gradu Ruperčvrh, so speljane poti, na katerih nas med sprehodom lahko presenetijo ptice, avtohtona divjad (srne, jeleni, lisice, jazbeci, divje mačke, zajci, kune, divji prašiči), lahko pa celo damjek ali muflon. Divjad in gozd lahko opazujemo tudi z visokih prež.

Ob robu obore pa samevajo ruševine gradu Ruperčvrh. O nekdanji mogočnosti posestva gradu danes priča le še sekvoja velikanka, ki raste na grajskem vrtu.

Grad Ruperčvrh so sezidali leta 1657 lastniki mehovskega gospostva, grofje Paradajzarji.

Nadaljujte z branjem članka Ruperčvrh.

V lepih dneh se splača enkrat na izlet po Kraškem robu, s kolesom ali z avtomobilom, odvisno pač od vaših želja in pričakovanj. Zapeljite se v tri kraje slovenske Istre: Osp, Črni Kal in Socerb.

Na regionalni cesti Koper–Ljubljana, ki je primerna tudi za kolesarje, po približno 20-minutni vožnji iz Kopra zavijemo v vasico Osp. Pri plezalcih je daleč naokoli poznana po strmi steni nad vasjo. Pod previsno steno pa je sedaj za obiskovalce zaprta Osapska jama ali Grad, dragoceno najdišče s prazgodovinskimi in zgodnjesrednjeveškimi najdbami ter obrambnim zidom, ki pričajo, da so se tja ves čas pred sovražnimi vpadi zatekali prebivalci. Iz jame teče Osapska reka. V spodnjem delu vasi se nahaja tudi kamp, kjer plezalci in jamarji lahko šotorijo. Osp ima s kamnitimi hišami, grajenimi v terasah, značilno podobo gručaste vasi z ohranjeno tipično istrsko-kraško stavbno dediščino.

Nadaljujte z branjem članka Osp, Socerb in Črni Kal.

Notranjost slovenske Istre je polna prijaznih tipičnih istrskih vasic, ki jih obišče le malo izletnikov, zato so še toliko bolj posebne in zanimive.

Vas Kubed se nahaja ob glavni cesti med Koprom in Sočergo. Vas je v pisnih virih prvič omenjena leta 1067, arheološke najdbe pa pričajo, da je bilo območje naseljeno že v železni dobi. Kubed je bil pomembna obrambna točka v vojnah med Benetkami in Avstrijo ter v času turških vpadov, zato je bil tudi obzidan. Ozemlje znotraj obzidja z zanimivim obrambnim peterokotnim stolpom, ki so ga leta 1833 spremenili v zvonik, domačini imenujejo Grad. Vredna ogleda sta tudi cerkev sv. Florjana iz leta 1688 z Venturinijevo sliko iz leta 1598 in vaško pokopališče iz 11. stoletja. Vas je znana tudi po kubejskem narodnobuditeljskem taboru leta 1870. Tu je bil leta 1913 rojen Alojz Kocjančič, istrski duhovnik in pesnik.

Nadaljujte z branjem članka Kubed, Gračišče, Sočerga, Abitanti, Hrvoji in Gradin.

Slikovita vasica Krkavče je ena najzanimivejših, pa tudi najstarejših vasi slovenske Istre. V njeni bližini se nahaja strnjeno pozidana vas Koštabona. Oglejte si obe!

Krkavče so zgrajene na skali nad reko Dragonjo in poznane po znamenitem Krkavškem kamnu iz 1. stoletja pred našim štetjem. Vas in okolica sta bogato arheološko najdišče ostankov iz rimske dobe in srednjega veka. Poseben pečat daje Krkavčam vaška arhitektura. Vsekakor je vredna ogleda tudi cerkev sv. Mihaela iz 17. stoletja, ena najbogatejših v slovenski Istri, znamenitost Krkavč pa je tudi Živi muzej – Hiša Vrešje, ki si ga je možno ogledati ob pristni istrski glasbi.

Bližnja Koštabona leži nad dolino Dragonje na nadmorski višini 257 metrov. Območje je bilo naseljeno že v predrimskem (v bližini ostanki gradišča) in rimskem času. Tod je potekala stara rimska cesta. Ime Castrum Bonae – utrdba Bone naj bi dobila po poganski boginji zdravja, dobrote in materinstva Bonae, ki je imela v rimskem obdobju svoje svetišče ob nekdanjem vhodu v Koštabono.

Nadaljujte z branjem članka Krkavče in Koštabona.

Hrastovlje, ki ležijo na hribu nad Rižansko dolino, so morda najbolj znana istrska vasica. Ko boste že tam, pa res ni razloga, da si ne bi ogledali še bližnjih vasic Zanigrad in Podpeč.

Hrastovlje se ponašajo s svetovno znano cerkvijo sv. Trojice iz 13. stoletja, ki je v celoti poslikana s freskami iz leta 1490. Najznamenitejši je Mrtvaški ples, delo Janeza iz Kastva, ki ponazarja, da smo pred smrtjo vsi enaki. Ostale freske, poleg podob mučenk in prerokov, ponazarjajo motive iz Stare zaveze – genezo, pohod sv. Treh kraljev, simbole dvanajstih mesecev, prizore Kristusovega trpljenja …

Cerkev obkroža obzidje iz 16. stoletja z dvema obrambnima stolpoma. Sprva je obrambni tabor služil za obrambo pred Turki, kasneje pa je četverokotno taborsko obzidje vaščanom nudilo varno zavetje pred grozotami beneško-avstrijskih vojn. Hrastoveljska cerkvica z obrambnim taborom velja danes za najkvalitetnejšo kulturno-zgodovinsko znamenitost v Sloveniji in na svetu.

Nadaljujte z branjem članka Hrastovlje, Zanigrad in Podpeč.

Kamnik obiskovalčevo pozornost pritegne z bogato kulturno-zgodovinsko zapuščino, pa tudi kot odskočna deska za izlete v Kamniško-Savinjske Alpe, v zdraviliščni raj v bližnjih Termah Snovik in Naravni zdravilni gaj v Tunjicah. Nenazadnje pa je Kamnik le za skok oddaljen od prekrasnega naravnega okolja raznovrstnega cvetja in grmičevja, ki ga gojijo v bližnjem Arboretumu Volčji potok. Ob potokih in livadah urejenega golf igrišča je krog sprostitvenega užitka ob obisku Kamnika in njegove okolice sklenjen.

Arboretum Volčji Potok se razprostira na 88 ha površine v neposredni bližini Kamnika, ob severozahodnem delu Kamniškega polja. Beseda arboretum pomeni zbirko dreves in grmov, ki je na¬menjena izobraževanju in raziskovanju. Arboretum v Volčjem Potoku je botanični vrt za lesnate rastline, edini v Sloveniji. Tu uspeva okoli 2500 vrst in sort iglavcev in listavcev ter okoli 300 samoniklih zelenih rastlin.

Iz Valvazorjevega opisa in slike je videti, da je že v njegovem času stal na podnožju hriba nov grad, na vrhu hriba prikazuje slika razvaline starega gradu.

Nadaljujte z branjem članka Okolica Kamnika.

V osrednjem delu Slovenije, v naročju Kamniških planin, ob Kamniški Bistrici že skoraj tisoč let domuje staro srednjeveško mesto Kamnik. Nekdaj uspešno obrtno in trgovsko središče se je razvilo v močno industrijsko središče na prehodu Gorenjske proti Štajerski in osrednji Sloveniji.

O prazgodovinskem obstoju naselbin na kamniškem območju pričajo nekatere najdbe v bližini. Najbolj znano je okostje mamuta, ki so ga našli v Nevljah pri Kamniku, ko so gradili most. Prav tako številne izkopanine pričajo o naseljenosti območja današnjega kamniškega mesta v prazgodovini in rimski dobi (ostanki rimske ceste). Prvi urbani zametki v poznejšem predmestju Šutna, južno od Klanca, ki povezuje Žalski hrib s skalo Malega gradu, segajo v 10. stoletje, čas nemške kolonizacije.

Sicer pa se je Kamnik kot srednjeveško mestece razvil ob nekdanji pomembni trgovski srednjeveški poti med Podonavjem in Jadranskim morjem. Od leta 1076 je bil središče obsežne posesti kranjske veje bavarskih grofov Andeških.

Nadaljujte z branjem članka Kamnik.

V vasi na pobočju Blegoša se je rodil Anton Ažbe, slovenski slikar in likovni pedagog, ena prvih resnično svetovljanskih osebnosti v sodobni slovenski likovni umetnosti. Domačijo je Ivan Prijatelj imenoval »pravi dom poljanskih kmečkih baronov«. Hiša izvira iz konca 17. stoletja in je bila večkrat prezidana. Zdaj so jo za potrebe kmečkega turizma povsem prenovili, spominska soba pa je ohranila podobo iz časa slikarjevega življenja.

Dolenčice (650 m, 64 prebivalcev) so položene visoko na strmo pobočje Blegoša, tik pod vasjo Javorje. Vse naokrog so griči in gozdovi, zeleni travniki in njive. Pogled odkriva zmeraj nove in zmeraj lepše podobe majhnih vasic po pobočjih in v tesnih dolinah, v daljavi pa spet hribi, pokriti z neskončnimi gozdovi. Dolenčice so star kraj, omenjen že leta 1291. V vasi je majhna poznobaročna cerkvica sv. Tilna.

Najvišje v bregu stoji Ažbetova rojstna hiša, pred njo pa spomenik Antonu Ažbetu.

Nadaljujte z branjem članka Dolenčice.

Stari Rimljani so že vedeli, kaj dobro dene duhu in telesu! Kadar se niso vojskovali, so znali – seveda predvsem pripadniki patricijskega sloja – izbrano uživati in se sproščati. Še najraje pri vrelcih zdravilne, tudi pozimi tople vode, kakršnih na naših tleh ne manjka in so zanje vedeli tudi že staroselci pred prihodom rimskih legij. Okrog večine so se v novejšem času razvili gromozanski rekreacijsko-zabaviščni centri, le malo kje, tako kot v Dobrni nedaleč od Celja, pa je ostalo še bolj po starem.

Seveda ne čisto tako kot v rimskih časih ali leta 1414, ko se prvič omenjajo toplice; tudi drugače kot v 16. stoletju, ko se je začela organizirana zdraviliška dejavnost – prvo zdraviliško stavbo z bazenom so postavili leta 1624 –, a vendarle manj množično in hrupno kot skoraj povsod drugod; vsaj približno tako kot je bilo v večini slovenskih termalnih zdravilišč še pred dvajsetimi, tridesetimi leti.

Nadaljujte z branjem članka Dobrna.

Staro upravno, cerkveno in trgovsko naselje je doživljalo svojski zgodovinski in politični razvoj, saj je bilo Prekmurje priključeno Sloveniji šele leta 1919. Po 2. svetovni vojni se je Murska Sobota razvila v pomembno središče Prekmurja; po osamosvojitvi Slovenije se je znašlo na stičišču štirih držav, narodov in kultur. Najsevernejše mesto Slovenije in največje pomursko mesto je značilno subpanonsko naselje.

Murska Sobota (190 m, 13.857 prebivalcev) se je razvila v ravnini Ravensko, ob rečici Ledava, na presečišču magistralnih cest iz Madžarske proti Italiji in prečnih poti z Goričkega proti Muri. Na zahodni strani mesta je 7,5 km dolg prekop Ledava–Mura, ki mesto varuje pred poplavami potokov z Goričkega. Mesto ima številne drevorede, stanovanjske bloke v zaledju in soseske z vrtovi. Med značilnimi mestnimi stavbami so secesijske hiše L. Takácsa ob Slovenski ulici in moderna arhitektura F. Novaka; oba oblikovalca sta bila domačina, ki sta mestu vtisnila poseben pečat.

Nadaljujte z branjem članka Murska Sobota.

Največje slovensko središče črne metalurgije je tudi pomembno prometno križišče. Železarstvo in mednarodni promet sta narekovala razvoj kraja ter hitro naraščanje prebivalstva. Jesenice, kjer prevladujejo obrati železarne in delavski stanovanjski bloki, si zelo prizadevajo za videz in se predstavljajo kot »Mesto jekla in rož«.

Jesenice (514–574 m, 18.800 prebivalcev) ležijo ob izteku Doline v Radovljiško kotlino. V bližini sta železniški in cestni predor med Slovenijo in Avstrijo. Železniško povezavo z Ljubljano imajo od leta 1870, tisto skozi bohinjski predor in po dolini Soče proti Novi Gorici pa od leta 1906.

Mesto obdajajo na severu Karavanke z znano Golico in na jugu Mežakla. Gore v svoji notranjosti skrivajo tudi železovo rudo. Prvotni rovi za kopanje železove rude in prve fužine so bile v pobočju Karavank; kasneje so fužine prestavili v dolino. Na Jesenicah so se razvile tri fužinske lokacije: Stara Sava, kamor so leta 1538 s Planine pod Golico preselili železarske obrate, Javornik, z začetki v 15.

Nadaljujte z branjem članka Jesenice.

Na južnih obronkih Goričkega stoji cerkev Gospodovega vnebohoda. Arhitekt Plečnik je pri gradnji nove cerkve popolnoma ohranil staro romansko-gotsko cerkvico, upošteval krajevno lončarsko izročilo in ji dal pečat svoje genialne ustvarjalnosti. Njen bel okrogel stolp je v pomurski ravnici viden že od daleč …

Bogojina (185 m, 659 prebivalcev) je naselje ob regionalni cesti Murska Sobota–Lendava. V pisnih virih je bila prvič omenjena leta 1208, trške pravice pa je dobila leta 1688, ko je imela dobro razvito cehovsko obrt (lončarji, tkalci, sodarji).

Župnijska cerkev Gospodovega vnebohoda je bila sezidana v letih 1925–1927, po načrtih najpomembnejšega slovenskega arhitekta Jožefa Plečnika (1872–1957), ko je bil župnik v Bogojini Ivan Baša (1875–1931).

»Gospod, sezidal sem ti hišo
za tvoje prebivališče.«
(I Kr 8, 13)

Staro cerkvico iz 14. stoletja je v novo cerkev vgradil kot podhodno lopo in pevski kor.

Nadaljujte z branjem članka Bogojina.

Mesto, ki ima sredi julija tradicionalno kulturno-turistično prireditev Pivo in cvetje, je osrednje naselje ter upravno, gospodarsko in kulturno središče ob reki Savinji med Celjsko kotlino in dolino reke Save. Osnova mestnega razvoja sta bila v novejšem času predvsem zdravilišče in pivovarna. Laško je tudi izhodišče za več zanimivih izletov.

Laško (228 m, 3.641 prebivalcev) z bližnjo okolico je bilo naseljeno že v obdobju kulture žarnih grobišč (okrog 800 pr. n. št.). Fevdalci enega največjih gospostev na Slovenskem s sedežem v Laškem so bili po letu 1016 savinjski mejni grofi, nato pa je območje prehajalo iz rok v roke, dokler ga Habsburžani leta 1620 niso prodali baronom Mosconom. Naselje je bilo prvič omenjeno leta 1147, trg in sedež deželnega sodišča 1227, župnija 1257. Do leta 1816, ko so zgradili cesto Celje–Zidani Most, je bil kraj prometno odrezan, nato je začela nastajati manjša industrija, s svetom ga je leta 1849 povezala Južna železnica.

Nadaljujte z branjem članka Laško.

»Premog je naredil to mesto.« Če bi naredili anketo, bi zagotovo dobili odgovor, da imamo s tem stavkom v mislih Velenje. Upravno, politično, gospodarsko in kulturno središče Šaleške doline, po velikosti peto mesto v Sloveniji. Mesto, ki se razlikuje od drugih slovenskih mest, je mesto brez starega mestnega jedra, brez strnjenih ulic, je mesto moderne arhitekture, parkov in igrišč, velikih zelenic. Mesto, v katerem življenje ni zaspano.

Območje današnjega Velenja je bilo prvič omenjeno leta 1250, poseljeno pa že od mlajše kamene dobe dalje. Njegove korenine segajo v neznatno rudarsko naselje; premog so, ko je nanj leta 1767 opozoril kovač Zajc, začeli prevažati v bolj oddaljene kraje. Predvsem po letu 1950 je bila rast mesta nenehno povezana z rastjo premogovnika, danes enega najsodobnejših na svetu, in tovarne gospodinjske opreme Gorenje, ki je s svojimi proizvodi prisotna na vseh celinah.

Prve tone velenjskega lignita so iz 180 metrov globokega jaška potegnili na dan maja 1887; danes se lahko po tem jašku spustite v skrivnostni podzemni lignitni svet.

Nadaljujte z branjem članka Velenje.

Razpotegnjeno kmečko naselje na Dolinskem (166 m, blizu 1.000 prebivalcev) je obdano z nižinskimi travniki in močvirskimi logi. Poznano je po štorkljinih gnezdih; Evropska fundacija Euronatur mu je leta 1999 podelila naziv »Evropska vas štorkelj«. Polano pa poznamo tudi po dobrih ljudeh, kot jih je v svojih knjigah predstavljal rojak pisatelj Miško Kranjec.

Suhi otočki znotraj zamočvirjenega in poplavljenega sveta so bili očitno primerni za varno naselitev, saj o zgodnji poselitvi pričajo tri prazgodovinska kamnita orodja in naselbina iz bakrene dobe na vzpetini Selca, severovzhodno od Brezovice. Severno od Male Polane je v gozdu Košnata greda, kjer je bilo še pred 2. svetovno vojno več gomilnih grobišč iz rimskega obdobja, danes je dobro vidna le ena gomila. Sled rimske ceste pa je najti vzhodno od vzpetine Gaje, ki se nahaja med Brezovico in Nedelico.

Sicer pa se kraja z imenom Palina (danes Velika in Mala Polana) in Brezouica (danes Brezovica) v srednjeveških pisanih virih prvič omenjata v dokumentu iz leta 1322.

Nadaljujte z branjem članka Velika Polana.

Krajinski park Goričko je slovenski del Trideželnega parka, ki ga sestavljata še Narodni park Õrség na Madžarskem in Narodni park Raab v Avstriji. Nastal je, da bi zaščitil svojsko prepletenost naravnih prvin s kmetijsko kulturno krajino. Poleg naravnih lepot in kulturnozgodovinskih znamenitosti ga je vredno obiskati zaradi prijaznih prebivalcev in kulinaričnih dobrot.

Zamisel o ustanovitvi Trideželnega parka med Slovenijo, Avstrijo in Madžarsko se je porodila proti koncu prejšnjega stoletja zaradi dobro ohranjene krajine, ki je drugod po Evropi zaradi industrializacije kmetijstva že zdavnaj izginila. Odmaknjenost območij od prometnih središč in tokov namreč pomeni novo in bolj zdravo kakovost za življenje človeka ter priložnost za ohranitev številnih rastlinskih in živalskih vrst. Kljub podobnostim pa je zaradi zgodovinskega izročila park v vsaki od treh dežel moč doživeti drugače. Informacijski center Trideželnega parka Goričko – Raab – Õrség in hkrati sedež Krajinskega parka Goričko je v gradu Grad.

Nadaljujte z branjem članka Krajinski park Goričko.

Ob regionalni cesti Murska Sobota–Lendava, 4 km od Murske Sobote in dober kilometer od Moravskih Toplic, je cerkev svetega Martina. Čudovita gotska cerkev z lepim zvonikom, ki je obdana s tremi visokimi kostanji in štirimi lipami, hrani freske Janeza Aquila, mojstra, ki je deloval predvsem v Pomurju.

Martjanci (195 m, 567 prebivalcev) so od 17. stoletja dalje večkrat omenjeni kot trg, vendar so ohranili vaško podobo. Svetnik sv. Martin je dal ime kraju, kjer je še vedno vsako leto 11. novembra kramarski sejem.

Martin se je rodil okoli leta 316 v Szombathelyju v Panoniji (današnja Madžarska). Njegov oče je bil častnik rimske vojske in tudi sinu je preskrbel vojaško službo. Martin je kmalu postal častnik. V nekem mrzlem zimskem jutru je pred mestnimi vrati srečal berača. Ker ni imel nič drugega, kar bi mu lahko podaril, je prerezal na pol svoj vojaški plašč in eno polovico podaril beraču.

Nadaljujte z branjem članka Martjanci.

Nenavadno ime za kraj, ki danes sploh ni več otok – oziroma se spremeni v otok le še ob zelo visokem vodostaju Mure! Kot pravijo, je ta kos s kamni utrjenega rečnega brega v bližini vasi Ižakovci dobil ime po grofici iz bližnje beltinške graščine, ki se je tja hodila kopat – in iskat ljubezenske dogodivščine z domačimi kmečkimi fanti. Tako pravijo … Pa je tudi danes vredno zaviti po malce boljšem kolovozu ali kar po skrivnih stezah čez nasipe, ki okoliška polja še vedno varujejo pred poplavami, do temne, skrivnostno šumeče reke. Zaljubljenci – se ve zakaj in po kaj – drugi pa na ogled zanimivosti, kakršnih pri nas ni več nikjer drugod.

Otok ljubezni je jasa v nekdanji drevesnici Tiloš, kjer je nekoč prirejal beltinški graščak skupne pojedine na prostem. To je v neposredni bližini vasi Ižakovci, ki leži 4 km južno od Beltinec, ob obmurski cesti, blizu starega rokava Mure.

Nadaljujte z branjem članka Otok ljubezni.

Portorož je največje in najpomembnejše obmorsko letovišče v Sloveniji. Zaradi zatišne lege v Piranskem zalivu, sredozemskega podnebja, tople morske vode, bujnega rastlinstva in obsežnih peščenih plaž že dolgo privablja turiste.

Kot zdraviliški kraj je bil Portorož znan že v 13. stoletju. Takrat so benediktinci iz samostana sv. Lovrenca z morsko vodo in slanico (koncentrirana morska voda iz bližnjih solin) zdravili tuberkulozna vnetja, revmatične bolezni in vodenico. V 16. stoletju so začeli zdraviti še s solinskim blatom. Glas o zdravilni moči slanice in solinskega blata je bil spodbuda, da so leta 1830 v hotelske namene zgradili vilo Vesna in pred njo prvo kopališče na slovenski obali. Ko sta bili leta 1837 zgrajeni cesta Koper–Piran in 1857 železniška proga Dunaj–Trst, so začeli v Portorož prihajati avstrijski, češki in nemški turisti, ki so se zdravili v za to prirejenih bazenih. Leta 1890 je bila ustanovljena posebna delniška družba, ki je zgradila zdravilišče s kopališčem in že čez nekaj let je bil Portorož razglašen za klimatsko zdravilišče.

Nadaljujte z branjem članka Portorož.

Med tremi dragulji starih sredozemskih mest na slovenski obali izstopa Piran, ki leži na slikovitem polotoku med Piranskim in Strunjanskim zalivom. Staro pristaniško mesto, ki je pravzaprav en sam velik muzej na prostem, saj ima ohranjeno srednjeveško zasnovo z zanimivo arhitekturo in bogato kulturno dediščino, je v celoti zavarovano kot kulturnozgodovinski spomenik.

Gosto strnjene hiše se od obalne ravnice stopničasto dvigajo ob tesnih ulicah proti vrhu slemena, kjer se ob ostankih visokega mestnega obzidja konča stari del mesta. Z morske strani spominja lega mesta na zožujočem se polotoku na ladijski kljun. Polotok se konča na Punti (Špica) z rtom Madona. Na koncu rta stoji obrambni stolp iz srednjega veka, obnovljen v začetku 17. stoletja, s svetilnikom, ki so ga postavili v 19. stoletju. Legenda pravi, da so na istem kraju prvotni prebivalci prižigali ognje, ki so ladjam kazale pot in po grški besedi »pyr« (ogenj) naj bi Piran dobil ime.

Nadaljujte z branjem članka Piran.

Idilična Vrba na Gorenjskem (537 m, 197 prebivalcev) je lep primer gručaste alpske vasi; leži v občini Žirovnica, na robu višje savske terase, pod visokimi vrhovi Karavank. Ima tri pomembne kulturne spomenike: rojstno hišo pesnika Franceta Prešerna, cerkev sv. Marka in srenjske kamne pod vaško lipo. Vrbo in cerkev sv. Marka opeva France Prešeren v Sonetjih nesreče.

O Vrba! srečna, draga vas domača,
kjer hiša mojega stoji očeta;
de b’ uka žeja me iz tvojga svéta
speljala ne bila, goljfiva kača!
(dr. France Prešeren)

Doprsni kip največjemu slovenskemu pesniku nas pozdravi že na robu vasi.

France Prešeren (3. december 1800–8. februar 1849) se je rodil v eni najstarejših hiš v Vrbi, »Pri Ribiču«. Bil je tretji otrok dokaj premožnega gruntarja in za takratne razmere dobro šolane matere.

Nadaljujte z branjem članka Vrba.

Žužemberk je središče istoimenske občine v dolini reke Krke, ki zajema velik in osrednji del Suhe krajine, ene izmed najbolj kraških pokrajin v Sloveniji. Razvil se je v zavetju starodavnega gradu na terasi nad reko Krko. Nekoč eden najmogočnejših srednjeveških gradov na Kranjskem je danes le še senca preteklosti. Prvič je bil omenjen leta 1246 kot Seisenberk, imenovan po griču Eisenberg, kjer so kopali železovo rudo. Po eni izmed domnev naj bi se iz tega izoblikovalo ime Žužemberk.

Do 14. stoletja so bili lastniki gradu goriški grofje, nato Habsburžani, leta 1538 pa so ga odkupili Auerspergovi. V njihovi lasti je ostal do 2. svetovne vojne. Grad je bil v svoji zgodovini mnogokrat dozidan. Največjo dozidavo je omogočil turški davek v 16. stoletju. Prvotno romansko obzidje so utrdili s sedmimi obrambnimi zidovi ter bastijami, ga povečali, notranje dvorišče pa opremili z nadstropnimi arkadami. V gradu so bile hude ječe, kasneje pa razni uradi in okrajno sodišče, ki se je iz gradu izselilo leta 1893.

Nadaljujte z branjem članka Žužemberk.

»Lepšega ptiča nej, ku je petjeln,
lepšega kraja nej, ku je Šentjern …«

Že iz te priljubljene pesmi je razvidno, da so petje, petelin in vino razpoznavni znaki Šentjerneja, ki je gospodarsko in upravno središče ob robu rodovitnega Šentjernejskega polja. Občina Šentjernej je bila ustanovljena leta 1995 in s 6.850 prebivalci spada med manjše občine v Sloveniji.

V občini prevladuje agrarno-vinogradniška dejavnost. Šentjernej je znan po pridelavi cvička. Zaradi vse večje prepoznavnosti tega vina je nastal projekt vinske ceste, ki usmerja turiste vse od Novega mesta do Kostanjevice in je v velikem delu speljana preko šentjernejskih vinskih goric. Šentjernej je znan tudi po tradicionalnih konjskih dirkah, ki jih Konjeniški klub Šentjernej prireja dvakrat letno (maja in avgusta) in imajo že 200-letno tradicijo. Pomembno je tudi ohranjanje ljudskega izročila: eno najpomembnejših je žegnanje konj v Dolenji Stari vasi na štefanovo in koledovanje pred farno cerkvijo.

Nadaljujte z branjem članka Šentjernej.

Izola, najmanjše izmed treh obalnih mest, ki leži na majhnem apnenčastem polotoku med Koprom in Piranom, je bila vedno tesno povezana z morjem. Kraj, na katerem leži staro mestno jedro, je bil nekdaj otok, ki pa so ga že v 18. stoletju povezali s kopnim.

Otok je bil naseljen že v rimski dobi, domnevno se je imenoval Haliaetum. Večja najdišča iz tega obdobja so v Simonovem zalivu in v Viližanu. Ohranjeni so temelji stavbe, mozaiki in cevovod, na morskem dnu v zalivu Viližan pa tudi temelji rimskega pristanišča, ki se ob močni oseki prikažejo iz vode.

Kraj se prvič pisno omenja leta 973 kot Insula. Leta 1054 je prišel pod oblast oglejskih patriarhov, v obdobju 1280–1797 je bil beneški, kar je pustilo sledove v videzu naselbine, nato pod Avstroogrsko do leta 1918 in še pod Italijo do leta 1945.

Nadaljujte z branjem članka Izola.

Dvor leži na terasah levega brega reke Krke ob cesti Žužemberk–Novo mesto, od koder se tu odcepi cesta proti Kočevju. Krka teče tod v brzicah in slapiščih čez več slikovitih lehnjakovih pragov.

Krka je edina slovenska reka, v kateri se izloča lehnjak. Lehnjak nastaja v razmeroma plitvi vodi, iz katere se izloča raztopljeni apnenec, ki se nabira na rastlinah v rečni strugi. Ko rastline odmrejo, ostane luknjičava usedlina. Tako se oblikujejo lehnjakovi pragovi. Na Krki jih je 90, najslikovitejši so pri vasi Krka, v Žužemberku in na Dvoru, kjer so najvišji. V preteklosti so ob lehnjakovih pragovih gradili mline in žage in da bi voda odtekala stalno v isti višini, so pragove žagali. Zaradi propada večine mlinov in žag tega ne počnejo več, zato se pregrade vsako leto zvišajo za nekaj centimetrov.

Na Dvoru, ki se prvič omenja leta 1334, je danes tovarna gugalnikov (obrat Novolesa iz Straže) in ribogojnica plemenitih sladkovodnih rib.

Nadaljujte z branjem članka Dvor.

Ime Dolenjske Benetke se je mesteca oprijelo zaradi pogostih poplav, toda na Benetke spominja tudi vrsta kulturnih spomenikov in umetniških zbirk, ki si jih obiskovalci tukaj lahko ogledajo. Kostanjevica, eno najmanjših in hkrati eno najstarejših mest na Slovenskem, se je razvilo na umetnem otoku v meandru reke Krke, blizu gradu Landestrost, nekdanje spanheimske obmejne trdnjave, ob vznožju Gorjancev. Mestna struktura z dvema ulicama se je ohranila vse do danes, ko je kraj kot celota razglašen za kulturni spomenik.

O davni naseljenosti pričajo številne arheološke najdbe, ki jih hrani Narodni muzej v Ljubljani. Kostanjevica je bila od 11. stoletja pomembno središče fevdalne posesti grofov Speinheimov in hkrati njihovo oporišče na stari kranjsko-hrvaški meji. Prvotno nemško ime »Landestrost« – zaupanje, vera, pogum dežele – govori, da je Kostanjevica s kovnico denarja in z novoustanovljenim samostanom v neposredni bližini zavzemala pomemben politični, gospodarski in verski položaj v okviru teritorija Spanheimov.

Nadaljujte z branjem članka Kostanjevica na Krki.

Legenda pravi, da je Apolon, bog sonca in zdravilstva, ustavil krilatega konja Pegaza, ko je hotel odleteti na goro Parnas, in mu naročil piti vodo Rogaškega vrelca. Od tod izvira tudi podoba krilatega konja v občinskem grbu. Rogaška Slatina se uvršča med znana srednjeevropska zdravilišča. Slovi po slatinskih vrelcih Tempel, Styria in Donat, ob katerih je nastal zdraviliški kompleks hotelov in medicinskih ustanov. Mineralno vodo zajemajo tudi v komercialne namene; poznamo jo ustekleničeno in z imeni vrelcev. Zgodovinski razvoj mesta je tesno povezan z zdraviliško dejavnostjo in steklarstvom v 2 km oddaljenem Tržišču.

Rogaška Slatina (228 m, 4.904 prebivalcev) je eno najmlajših slovenskih mest in hkrati eden najstarejših slovenskih turističnih krajev. Sodi med starejša zdravilišča v Sloveniji; izkopanine ter rimska cesta, ki je mimo Lemberga in Rogatca vodila iz Celeie v Petovium, dokazujejo, da so območje Rogaške Slatine poznali že Kelti in Rimljani. Zdravilne učinke vode so poznali številni okoličani, pa tudi romarji, ki so širili glas o čudežni zdravilni vodi.

Nadaljujte z branjem članka Rogaška Slatina.

S 700-letnimi trškimi pravicami se uvršča med najstarejše trge na Slovenskem, vendar ni nikoli dosegel mestnega statusa. Ponaša se z bogato in zanimivo preteklostjo; pretežni del zgodovine je bil Rogatec cvetoče naselje raznih obrtnikov in trgovcev. Na to danes spominjajo staro trško jedro, ostanki dveh gradov, dve cerkvi in drugi umetnostno-zgodovinski spomeniki (nekateri so razstavljeni v Muzeju na prostem).

Rogatec (220 m, 1.484 prebivalcev) leži pod Donačko (Rogaško) goro, ob sotočju potokov Sotle in Draganje. Zaradi svoje zemljepisne lege na prehodu iz predalpskega v panonski svet je bil pomembno križišče trgovskih in vojaških poti. Že v rimskih časih je bil znana vojaška naselbina. Svoj največji razvoj je kot obmejno področje in kot posest različnih zemljiških gospodov doživel v srednjem veku. V pisnih virih je bil prvič omenjen leta 1130, leta 1283 pa je pridobil tržne pravice. Njegovi lastniki so bili grofje Breže-Selški, krški škofi, Celjski grofje in Habsburžani.

Nadaljujte z branjem članka Rogatec.

Na Dolenjskem, v prelepi dolini Radulje, dobre tri kilometre od njenega izliva v Krko, leži na zložnem pobočju Mastnega Vrha naselje Škocjan. Zgodovinski viri navajajo številne prazgodovinske in rimske najdbe, kar pomeni, da je bilo to območje poseljeno že v davnini, sam kraj Škocjan pa se prvič omenja okrog leta 1306. Danes je Škocjan središče občine z istim imenom in šteje nekaj več kot 3.000 prebivalcev. Vodilna gospodarska panoga je še vedno kmetijstvo, predvsem živinoreja, čeprav se večina prebivalcev vozi na delo v Novo mesto, Šentjernej in Dobruško vas.

V osrednjem delu Škocjana se dviguje cerkev svetega Kancijana, ki je v pisnih virih prvič omenjena leta 1526. Stavba je doživela več prezidav, temeljito barokizacijo, ki ji je dala sedanjo podobo, pa leta 1778. Veliki oltar in stranska oltarja so delo italijanskega slikarja Fantonija, sliko svetega Kancijana in tovarišev pa je naslikal slikar Stroj. Prvotno je bila farna cerkev sedanja podružnica svetega Nikolaja na Otoku pri Dobravi, leta 1492 pa so sedež fare prestavili v Škocjan.

Nadaljujte z branjem članka Škocjan.

En hribček bom kupil … poje Slomškova pesem in vabi na Bizeljsko, v vinorodno pokrajino, ki obsega valovito jugovzhodno pobočje Orlice in Kunšperške gore, približno med povirnim delom potoka Dramlja na zahodu in desnim bregom reke Sotle na vzhodu. Značilni so vinogradi (vina rosé) in sadovnjaki, ob Sotli so polja in travniki. Bizeljsko se imenujeta tudi glavno naselje in grad. V resnici se je naprej grad imenoval po vitezih Wisell, po njih se je tekom stoletij poimenovalo tudi samo področje: Wisell – Bizel – Bizeljsko.

Grad Bizeljsko (imenovan tudi grad Orešje) stoji nad vasjo Orešje (391 m), na skrajnem obrobju Bizeljskih goric pod gozdovi mogočne Orlice. Prvič se pisno omenja leta 1404, ko so se tukaj naselili vitezi Wisell. Sedanja stavba je iz 16. stoletja, ko so rekonstruirali grad, ki je tam stal že od 10. stoletja. Grad ima srednjeveško grajsko zasnovo: stanovanjsko jedro in širši utrdbeni del.

Nadaljujte z branjem članka Bizeljsko.

Če se peljemo po lokalni cesti Škocjan–Šentjernej in v Dobravi prečkamo reko Krko, lahko v Otoku pri Dobravi na desnem bregu reke Krke opazimo nenavadno slamnato streho. Kaj le se skriva pod njo?

To so ostanki srednjeveškega trga Gutenwert. Trg, ki mu je lega na otoku sredi Krke nudila odlično možnost za obrambo in je zato desetletja veljal za enega največjih srednjeveških trgov pri nas, je bil že leta 1074 središče posesti brižinskih škofov. Tu je bila pomembna mitnica.

Naselbina se je začela močneje razvijati v 12. stoletju, od sredine 13. stoletja pa je imela samoupravo s sodnikom, razvito trgovino, železarstvo in tudi lastno kovnico denarja. Novci iz kovnice v Otoku so bili znani tudi po Hrvaški in južni Ogrski. Kraj je vrhunec dosegel v 14. stoletju, ko je postal pomembno obrtno in trgovsko središče. Razvite so bile železarska, lončarska in krznarska obrt.

Nadaljujte z branjem članka Otok pri Dobravi.

Prem je čudovito lepa gručasta središčna vas v severo-vzhodnem delu Brkinov, nekaj kilometrov pred Ilirsko Bistrico. Zagledamo jo že od daleč, saj stoji na 486 metrov visokem griču. Jedro naselja je stisnjeno med starodavnim gradom na eni in cerkvijo svete Helene na drugi strani slemena nad strmim pobočjem reke Reke, ki se kmalu izgubi v znamenite Škocjanske jame. Od cerkve in gradu se ponuja razkošen razgled na bližnje in daljne zaselke te očarljive kraške pokrajine. Vas ima vse značilnosti brkinske arhitekture in je zaradi arhitekturnih, umetnostnozgodovinskih in etnoloških posebnosti zavarovana kot kulturni spomenik.

Danes šteje Prem 187 prebivalcev, od katerih je večina zaposlenih v Ilirski Bistrici.

V tem delu Slovenije je le malo ohranjenih srednjeveških gradov, grad Prem pa je edini med njimi, ki izvira iz romanske dobe, verjetno iz poznega 12. stoletja. Prvič se omenja leta 1213 kot last Uda de Prem.

Nadaljujte z branjem članka Prem.

Kranj je po svoji urbanistični zasnovi predstavnik longitudinalnega tipa mestnih naselij s tremi vzporednimi komunikacijami – glavno ulico in dvema vzporednima stranskima, ki sta napajali (in še vedno napajata) stavbe ob glavni ulici.

Mestni stolp na Pungartu je edini v celoti ohranjen stolp mestnega obzidja. V različnih zgodovinskih obdobjih je služil kot mestna ječa. Cerkev na Pungartu, v kateri je danes pravoslavna cerkev, je posvečena zaščitnikom proti kugi sv. Fabianu, Sebastianu in Roku. Oltarna slika priprošnjikov proti kugi avstrijskega baročnega slikarja Kremser Schmida se nahaja v baročnem župnišču ob farni cerkvi.

S Pungarta je lep razgled na sotočje rek Save in Kokre, pa tudi na številne balvane, ki padajo v strugo Kokre s konglomeratnih sten. Nižje pod mestno naselbino ob reki Savi so številni industrijski objekti. Pogled seže na drugo stran reke Save, kjer je naselje Stražišče z lepo cerkvijo sv.

Nadaljujte z branjem članka Kranj: sprehod po mestnem jedru.

France Prešeren, ki je zadnja leta svojega življenja preživel v Kranju, je mesto močno zaznamoval. Prešernovo mesto je od leta 1983 zaščiteno kot kulturni spomenik. Če se sprehodite po mestu in ste pozorni prav na vse, kar je povezano s Prešernom, se lahko sami prepričate, da tega ni malo.

Pot proti mestnemu jedru Kranja pelje čez Slovenski trg, ki ga obdajajo gimnazija, občina in kino Storžič, ki je z zelo neposrečeno predelano fasado nastal iz Narodnega doma. Na Slovenskem trgu stoje kipi s tematiko NOB domačega kiparja Lojzeta Dolinarja.

Največja škoda kulturni dediščini je bila storjena v 60. in 70. letih prejšnjega stoletja z rušenjem stavb na obeh straneh Koroške ceste. Hotelu se je morala umakniti Majdičeva hiša, ena najlepših meščanskih hiš v Kranju, pa tudi druge meščanske hiše na tej strani ceste, med njimi zapuščen benediktinski samostan na koncu ulice.

Nadaljujte z branjem članka Kranj: Prešernovo mesto.

Kranj (338 m, okrog 37.000 prebivalcev) ima dominantno lego v osrednji Gorenjski ter zato tudi položaj njenega upravnega in gospodarskega središča. Mesto tvorijo srednjeveško mestno jedro na konglomeratni skali nad sotočjem rek Save in Kokre, upravno središče severno od jedra, športni centri, industrijska območja in številna stanovanjska naselja ob robu jedra mesta.

Številne arheološke najdbe kažejo, da je bilo območje Kranja naseljeno že ob koncu mlajše kamene dobe (Drulovka, Goriče, Kokra). Pomembna naselbina je Kranj postal v 5. stoletju v času preseljevanja ljudstev. Iz tega obdobja so tudi imena Carnium v pokrajini Carneoli, Savus (Sava) in Corcas (Kokra).

Jedro srednjeveške naselbine se je razvilo okoli starejše prednice sedanje župnijske cerkve sv. Kancijana in tovarišev (sv. Kancijan, Kancij, Kancianila in Prot – oglejski mučenci). Ime Chreina se je prvič pojavilo leta 1060 v listinah briksenških škofov, leta 1256 pa je Kranj že dobil mestne pravice in grb.

Nadaljujte z branjem članka Kranj nekoč in danes.

Slovenska Istra je zelo razgibana pokrajina. Razprostira se od Kraškega roba na vzhodu do obale in morja na zahodu ter Dragonje na jugu. Razgibanih je tudi 47 km slovenske obale, ki idealno združuje turistične kraje ob morju z vasicami v zaledju. Tem starim, zanimivim vasem na Šavrinskem gričevju dajejo poseben čar naravne in kulturne znamenitosti, pestra kulinarična ponudba, vrhunska vina (malvazija in refošk) ter prijazni domačini. Do istrskih vasi se lahko odpravimo z avtomobilom, kolesom, konjem, ki jih ponujajo tamkajšnji jahalni klubi, ali kar peš in si jih ogledamo posamič ali pa se odločimo za daljši krožni izlet po označenih poteh. Ena takih slikovitih kamnitih vasi, ki je tudi kulturni spomenik, je Padna (215 m, 147 prebivalcev).

Padna je gručasta, tesno pozidana vas, ki stoji na slemenu vzpetine v jugozahodnem delu Šavrinskega gričevja, ki se na zahodu strmo spušča v dolino potoka Drnice, na severu pa v dolino potoka Piševca.

Nadaljujte z branjem članka Padna.

Iz Novega mesta se lahko napotimo na zanimiv izlet v romantično sotesko Radulje, kjer je pod razvalinami starodavnega gradu Klevevž skupek izjemnih naravnih znamenitosti, ki jih omenja že Janez Vajkard Valvazor v svoji Slavi vojvodine Kranjske.

Pot nas pelje mimo Šmarjeških Toplic preko Šmarjete še naprej do vasi Zbure, kjer zavijemo levo v smeri kažipota Grič pri Klevevžu. Ko prispemo v vas, zagledamo lepe nasade sadnega drevja in poslopja kmetijske zadruge. Nekoč je za njimi na skalnem pomolu stal klevevški grad. Pod pomolom je kanjon Radulje.

Radulja je nekaj deset kilometrov dolg potok, levi pritok Krke, ki se steka vanjo v ravnini pod Dobruško vasjo. V svojem zgornjem toku, v divji, okoli 100 metrov dolgi soteski s skoraj navpičnimi bregovi, ustvarja manjše glasne in šumeče slapove in skoke.

Na vrhu navpičnega levega brega so v 13. stoletju freisinški škofje zgradili grad Klevevž, nemško Klingenfels (»zveneča skala«), kar je srednjeveško romantično ime za slapišče Radulje.

Nadaljujte z branjem članka Klevevž.

Lukovica pri Domžalah (334 m, 385 prebivalcev) leži ob vhodu v Črni graben, skozi katerega je že nekdaj potekala pomembna prometna pot. V kraju je bila verjetno nekakšna straža pred cestnimi roparji: ime Lukovica namreč izhaja iz glagola »lukati«, kar pomeni opazovati, gledati, prežati. Pa vendar je kraj poznan tudi po rokovnjačih s konca 18. in začetka 19. stoletja; eden je tudi v občinskem grbu. V romanu z naslovom Rokovnjači sta jih opisala Josip Jurčič in Janko Kersnik. Slednji je živel na gradu Brdo pri Lukovici in bil med drugim tudi lukoviški župan.

Skozi Črni graben je pot potekala že v času Rimljanov (iz Emone čez Atrans v Celeio), kasneje je bila Lukovica pomembna poštna postaja ob cesti Dunaj–Trst in še danes je v tem gručastem naselju ohranjenih več mogočnih furmanskih hiš iz časov prevozništva. V kraju so tudi gostišča, po katerih je Črni graben slovel že v času rokovnjačev.

Nadaljujte z branjem članka Lukovica in grad Brdo pri Lukovici.

»Mesto vina in cvetja«, ki ima v svojem grbu konja, je središče Dravinjske doline. Slovenske Konjice (322 m) ležijo pod Konjiško goro (Stolpnik, 1012 m), na severni strani pa so griči Škalce, ki prehajajo v obronke Pohorja. Prijazno podeželsko mesto s 5.000 prebivalci ima tisočletno starotrško zasnovo. V njem se je rodil tudi pesnik Ivan Minatti, avtor pesmi Nekoga moraš imeti rad. Konjičani imajo nedvomno radi svoje mesto in lepo skrbijo zanj, saj je odlikovano s petimi priznanji najlepšega izletniškega mesta in z zlato medaljo evropskega tekmovanja entente florale.

Prva pisna omemba naselja pod nazivom Counowiz sega v leto 1146. Tedaj je bilo sedež prafare, sto let kasneje je dobilo tržne pravice. Požari so ga prizadeli štirikrat, nazadnje v 18. stoletju. Med kmečkimi upori leta 1515 so tu zborovali uporni kmetje. Razcvet gospodarskih dejavnosti je omogočila cesta Dunaj–Trst v 18. stoletju.

Nadaljujte z branjem članka Slovenske Konjice.

Nekaj kilometrov iz Brežic v smeri proti Bizeljskemu, jugovzhodno od Dobrave se razprostirajo Jovsi (tudi Jousi), ki sodijo med največja strnjena območja mokrotnih in poplavnih travnikov v Sloveniji. Dobrava pa je nižinski gozd, eden od dveh večjih ohranjenih sestojev poplavnega gozda v Sloveniji. Jovsi in Dobrava naj bi zaradi svoje izjemnosti postali del evropskega ekološkega omrežja Natura 2000, ki se postopoma razvija v vseh državah Evropske unije. Vanj so vključena vsa območja, ki so pomembna za ohranjanje ogroženih vrst rastlin in živali ter njihovih življenjskih okolij.

V obdobju 2005–2007 potekajo akcije za zagotavljanje dolgotrajnega ohranjanja območij Natura 2000, ki obsegajo vzpostavitev mreže ekocelic v Dobravi (da bi ohranili detla, pivko, goloba duplarja, črno štorkljo, belovratega muharja idr.), ohranjanje mokrotnih travnikov ob reki Sotli, izboljšnje hidroloških razmer in postavitev opazovalnega stolpa v Jovsih, ureditev informativne sobe v Kapelah ter ozaveščanje javnosti.

Nižinski gozd Dobrava je poleg Krakovskega gozda zadnji večji ohranjeni sestoj poplavnega gozda pri nas.

Nadaljujte z branjem članka Jovsi in Dobrava.

Novo mesto, eno najstarejših in najznamenitejših slovenskih mest, je kot osrednje upravno, kulturno, cerkveno, izobraževalno in poslovno središče metropola Dolenjske, razgibane, valovite pokrajine, skozi katero se vije zelena lepotica Krka. Majhnemu naselju s slikovito lego v okljuku reke Krke je 7. aprila 1365 avstrijski vojvoda Rudolf IV. Habsburški podelil mestne pravice in mesto po sebi poimenoval Rudolfswerth, čeprav se je od vsega začetka uporabljajo tudi ime Novo mesto. Mesto pa takrat ni bilo ustanovljeno iz nič, saj lahko najdemo sledove naselitve ljudi na tem območju že daleč nazaj – v 10. stoletju pr. n. št. O vsem tem pričajo izredno bogata prazgodovinska in rimska odkritja. Novo mesto sodi med najbogatejša, evropsko pomembna arheološka najdišča v Sloveniji in se ponaša tudi z nazivom »mesto situl«.

Novo mesto, ki je danes predvsem industrijsko središče s približno 22.000 prebivalci, stoji na sedmih gričih: na levem bregu reke Krke sta Kapiteljski hrib (202 m) in Marof (228 m), na desnem pa Ragov log (218 m), Mrvarjev hrib (215 m), Recljev hrib (221 m), Grm (215 m) in vrh Portovala Na Drski (229 m).

Nadaljujte z branjem članka Novo mesto.

GEOSS, geometrično središče Slovenije leži – tako nas opozarja nenavaden kažipot v neposredni bližini težiščne točke države – 29 km od Ljubljane, 80 km od Triglava, 6.800 km od Tokia, 15.160 km od Južnega tečaja in kar 384.000 km od Lune. Veliko bliže pa so Vače, ki so poznane predvsem kor najdišče vaške situle, bronastega vedra izpred približno 2.500 let.

Vače (525 m, 255 prebivalcev) so gručasto naselje v občini Litija. Ležijo na planotastem svetu pod pobočji Posavskega hribovja in skupaj z okolico veljajo za eno najbogatejših znanih prazgodovinskih najdišč v Sloveniji. V okoliških grobiščih so našli številne grobne pridatke, kot so npr. posode, orožje in nakit iz starejše železne dobe. Leta 1882 pa je kmet Grilc naletel na 23,8 cm visoko figuralno okrašeno vedro iz bronaste pločevine, danes po vsem svetu poznano kot vaška situla.

Vaška situla, ki jo danes hrani Narodni muzej Slovenije, je en najlepših primerkov situlske umetnosti, ki se je v starejši železni dobi, med koncem 7.

Nadaljujte z branjem članka Vače in GEOSS.

»Mesto naravoslovne in tehniške kulture« (325 m, okrog 7.000 prebivalcev) leži v globoki kotlini, na sotočju reke Idrijce in hudourniške Nikove, ki jo obkrožajo do 900 metrov visoke vzpetine. Razvilo se je v kotlini med gozdovi, kjer so leta 1490 odkrili bogato nahajališče živega srebra. Nastal je rudnik, ki je med drugim pritegnil znamenite naravoslovce. Idrija je doživela vsesplošen razvoj; do 1. svetovne vojne je bila eno najpomembnejših slovenskih kulturnih žarišč. Idrija in okoliški kraji so poznani tudi po čipkah, žlikrofih in številnih naravnih, kulturnozgodovinskih in tehniških znamenitostih.

Po pripovedki je neki kmet podstavil pod domači studenec škaf in vanj se je nateklo živo srebro. V naslednjih desetletjih so rudarji izkopali globoke jaške; o njih poroča tudi Valvasor. Od rudarstva je živela večina Idrijčanov in okoličanov. Rudnik je potreboval veliko jamskega lesa in veliko ljudi je živelo tudi od sekanja in plavljenja drv in hlodov; pomagali so si z zapornicami – klavžami.

Nadaljujte z branjem članka Idrija.

Sodobno urejena Nova Gorica (92 m, 14.638 prebivalcev) je eno najmlajših slovenskih mest, ustanovljena leta 1947, ko je z določitvijo meje med Italijo in Jugoslavijo Gorica ostala na italijanskem ozemlju, spodnja Soška dolina, Goriška Brda in spodnja Vipavska dolina na jugoslovanski strani meje pa brez naravnega središča. Zaradi ugodne prometne lege se je Nova Gorica hitro razvila v regionalno gospodarsko, kulturno, izobraževalno, upravno in prometno središče. Ker je zasnovana kot park z velikimi nasadi vrtnic, redkih dreves in grmovnic med stanovanjskimi bloki, ji pravijo tudi »mesto cvetja«. Vrtnice so tudi v občinskem grbu.

Prvo urbanistično zasnovo mesta je sredi leta 1947 začrtal B. Gvardjančič, končno verzijo pa je leta 1948 izdelal E. Ravnikar. Mladinske delovne brigade so v letih 1947/48 opravile pripravljalna dela in junija 1948 so začeli z gradnjo prvih šestih stanovanjskih blokov. Ime Nova Gorica se prvič omenja leta 1949. Razteza se na robu Goriškega polja in danes vključuje tudi več nekdanjih samostojnih naselij.

Nadaljujte z branjem članka Nova Gorica.

Naselje (162 m, 6.856 prebivalcev) na tektonski prelomnici pod Gorjanci, v neposredni bližini sotočja Save in Krke, je upravno, gospodarsko in kulturno središče Brežiške ravnine. Brežice se danes razraščajo med jedrom ob gradu in 2 km oddaljeno železniško progo ter ob cestah proti Bizeljskemu in Dobovi. Imajo nekaj industrije (pohištvo, tekstil, obrat kovinske industrije), razvite so trgovina na debelo (vino), proizvodne in storitvene obrti. Osrednji kulturni spomenik je renesančni grad, v katerem je Posavski muzej. Tudi okolica Brežic nudi več kulturnih in naravnih znamenitosti.

V Velikih Malencah, 3 km nad izlivom Krke v Savo, je bilo prazgodovinsko gradišče (o njem pričajo izkopani žgani grobovi iz mlajše kamene dobe); na tem mestu so tudi Rimljani zgradili utrdbo, kastel. Leta 1241 prvič omenjene Brežice pa so se razvile ob gradu kot upravno središče posesti salzburških škofov, ki se je oblikovala v Posavju v začetku 11. stoletja. Okoli gradu, ki se je nemško imenoval Rein (rečni breg), sta se v srednjem veku razvijali predvsem obrt in trgovina.

Nadaljujte z branjem članka Brežice.

Rašica, rojstna vas Primoža Trubarja (1508–1586), očeta prve slovenske knjige in začetnika slovenskega jezika in narodne zavesti, je prijazna vasica ob cesti Ljubljana–Kočevje, takoj pod Turjakom oziroma Velikimi Laščami. Hiše so raztresene po griču okoli cerkvice sv. Jerneja. Pod vasico teče istoimenska ponikalnica, zaradi nje je bila Rašica mlinarska vas. Desno in levo od rečice se je izoblikovala romantična dolina, ki sega na eni strani v podnožje bloških hribov, na drugi pa v Dobrepolje.

Rašica je v Trubarjevih časih štela le 13 kmetij in 3 mline, vendar ni bila tako brez pomena, kakor je danes. Bila je podružnica starodavne škocijanske fare, ustanovljene leta 1260, in je sodila v slavno turjaško gospostvo.

Rašica je nastala na križišču trgovskih in krošnjarskih poti iz stiškega samostana proti Trstu in Vipavi ter poti iz Ljubljane proti Kočevju in Reki. Zaradi gostega prometa je bila v vasi mitnica.

Nadaljujte z branjem članka Rašica.

Mesto s približno 7.000 prebivalci, »prečuden kraj«, kot je svoj rojstni kraj imenoval Ivan Cankar, ima v svojem grbu ladjo, kar je povezano s pripovedko o Argonavtih in s prometom po Ljubljanici, od katerega je bil odvisen razvoj Vrhnike. Starogrška pripovedka iz 3. stoletja pr. n. št. pripoveduje, da so Vrhniko ustanovili Argonavti, ki so pod vodstvom tesalskega kraljeviča Jazona pripluli v te kraje. Od tu so svojo ladjo Argo prenesli preko Krasa do Jadranskega morja in nato nadaljevali plovbo v Grčijo.

Prvi dokazi človeškega bivališča segajo v mlajši paleolitik, veliko kasneje sledi obdobje mostiščarjev na Ljubljanskem barju. Področje Vrhnike je bilo že pred časom rimskega imperija pomembna trgovska postaja na prometni poti med vzhodom in zahodom, saj leži ob najlažjem prehodu iz Ljubljanske kotline čez Notranjsko proti morju. Tod je že nekdaj tekla jantarjeva pot in ena glavnih smeri osvajanj v času rimskega imperija. Današnja Vrhnika je nastala tam, kjer je bila rimska postojanka Nauportus in kasnejši srednjeveški Oberleibach.

Nadaljujte z branjem članka Vrhnika.

Suha je gručasta vas (338 m, 132 prebivalcev), 2 km iz Škofje Loke, pravzaprav na njenem vzhodnem robu, na terasah Sore ob južnem robu Sorškega polja. Vas je zanimiva zaradi starih hiš, med katerimi izstopa Španova hiša (št. 4) s poznobaročnim znamenjem iz leta 1794 in ostanki baročnih fresk na fasadi. Posebno pa je ogleda vredna cerkev sv. Janeza Krstnika, katere prezbiterij je eden največjih dosežkov ustvarjalnosti naše podeželske gotike tako v arhitekturi kot v slikarstvu.

Podružnična cerkev sv. Janeza Krstnika sameva nad vasjo, sredi polja. Je značilna srednjeveška vaška podružnica, ki ima pravokotno ladjo, nižji tristrano zaključen prezbiterij, kasneje dozidan zvonik na južni strani in lopo pred zahodno fasado. Zunanjost je pravzaprav skromna, prav tako ladijska notranjščina z novogotsko predelavo iz 19. stoletja in novimi okni, kar je »zagrešil« v Loki udomačeni stavbenik furlanskega rodu Molinaro v želji, da bi bila cerkev videti bolj »gotska«.

Nadaljujte z branjem članka Suha pri Škofji Loki.

Gorjuša, majhna vasica na griču 2 kilometra od Doba proti Moravški dolini, je cilj mnogih nedeljskih izletov prebivalcev Domžal in okolice. Tja jih privabijo ravno prava oddaljenost za sprehod, zanimive kraške jame, konji, grad Krumperk in seveda gostilna z obilnimi nedeljskimi kosili.

Do Gorjuše se pripeljete z Doba, mimo cerkve, čez avtocesto in nato zavijete na desno. Če greste peš iz Domžal, pa vas makadamska pot vodi preko križišča, izvoza avtoceste pod skakalnico skozi gozd; krajša je in prijetna za sprehod.

Vas sama ni zanimiva, le nekaj hiš se tišči skupaj. Obiskovalcem priporočamo, da se odpeljejo do gradu Krumperk ali do Jamarskega doma. Pot okoli gradu sicer ni najbolj prijetna; naravovarstveniki tu niso opravili svojega dela, piščančje farme ta prijeten okoliš grdo zasmrajajo. Se je pa vredno sprehoditi proti gozdu ali po polju na drugi strani Jamarskega doma, pod vasjo.

Nadaljujte z branjem članka Gorjuša.

Legenda pravi, da je samostan Žiče nastal na jasi sredi gozda na južnem pobočju Konjiške gore, kjer se je štajerskemu mejnemu grofu Otokarju Traungauskemu, ki je med lovom zadremal pod hrastom, v naročje zatekel zajec, bežeč pred psi. Grof je v tem videl božje znamenje in je ukazal na tistem mestu postaviti samostan. Gonjači so mu povedali, da se prestrašeni živalci po slovensko reče zajec, kar so nemški pisarji zapisali kot Seitz. Samostanu so tudi pozneje po domače rekli klošter zajčki.

Tako pravi izročilo, dokumenti pa govorijo, da so samostan okrog leta 1160 postavili kartuzijani, pripadniki enega od meniških redov, oziroma sijajni gradbeniki, ki so jih pripeljali s seboj iz Francije. Pred nezaželenimi gosti dobro skrit, predvsem pa miren kot za razmišljanje in molitev so našli na koncu tihe doline sv. Janeza ob sotočju potokov Soješke in Kumenske vode, v nadaljevanju Žičnice. Tesne celice okrog križnega hodnika, v katerih so prebivali menihi, cerkev, pokopališče in gospodarska poslopja so obdali z obzidjem, ki so ga v času turških vpadov utrdili še z močnimi obrambnimi stolpi.

Nadaljujte z branjem članka Žička kartuzija.

Staro mestno jedro – lep primer srednjeveške meščanske arhitekture – je na 75 metrov visokem pomolu nad slikovitim sotočjem Save Bohinjke in Save Dolinke, novi deli pa so se razrasli na ravnicah na dveh straneh griča Obla gorica, ki je ostanek čelne morene Bohinjskega ledenika. Radovljica (496 m, okrog 6200 prebivalcev) je največje naselje v Deželi (kot imenujejo del Gorenjske – trikotnik Radovljico, Žirovnico in Begunje), kulturno in upravno središče občine. Znamenitosti mesta so predvsem stare meščanske hiše ter Čebelarski muzej.

O naselitvi Radovljiške ravnine pričajo že staroveške najdbe. V 11. stoletju je pripadala briksenškim škofom, zatem Ortenburžanom in Celjanom ter od 2. polovice 15. stoletja Habsburžanom. V 12. stoletju je bila Radovljica (Radolca) vasica, v 13. stoletju pa se je sem prenesel sedež prafare. Prvič se omenja kot trg leta 1333, s pridobitvijo mestnih pravic ob koncu 15. stoletja pa se je razvila v živahno obrtno in trgovsko središče.

Nadaljujte z branjem članka Radovljica.

Mnogi radi obiščejo kartuzijo Pleterje, saj še danes predstavlja oazo miru in tišine, ki človeka poživlja. Kartuzija Pleterje, ki jo je leta 1407 ustanovil celjski grof Herman II., je najmlajša in edina še živa skupnost kartuzijanov v Sloveniji. Leži ob vznožju Gorjancev, na severu pa jo obdaja Pleterski hrib (282 m), ki je porasel z vinogradi. Pleterje je 2 km oddaljeno od Šentjerneja, od koder skozi vas Šmarje vodi pot do kartuzije. Mogočno 3 metre visoko in 2300 metrov dolgo obzidje loči samostanski kompleks od zunanjega sveta.

Kartuzijanski red je kot skupnost samotarjev v duhovno nemirnem času druge polovice 11. stoletja ustanovil sv. Bruno. To je bilo leta 1084 v samotni dolini blizu Grenobla, v Chartreuseu. Leta 1165 je bila ustanovljena tudi prva kartuzija na Slovenskem v Žičah. Tej so sledile leta 1209 kartuzija Jurklošter, okoli leta 1260 Bistra in leta 1407 Pleterje.

Kartuzijo Pleterje sta zaznamovali zlasti dve obdobji: čas srednjega veka, ko je bila ustanovljena in leta 1595 že ukinjena, in čas nove kartuzije, ko je leta 1899 kartuzijanski red z nakupom spet pridobil svojo nekdanjo pletersko posest in zgradil nov samostan.

Nadaljujte z branjem članka Kartuzija Pleterje.

Preden se bomo povzpeli na Kozjak (nad levim bregom Drave), se pomudimo malo tudi v dolini Drave, ki poteka vse od Dravograda pa do Maribora. Tokrat si bomo v Osrednji Dravski dolini ogledali Selnico ob Dravi (na levem bregu, na nasprotnem bregu pa so Ruše).

Dravska dolina je s svojo specifično lego odigrala zanimivo vlogo v političnem, kulturnem in gospodarskem pomenu. Slovenci so jo poselili konec 6. stoletja.

Ko je bil leta 1091 ustanovljen benediktinski samostan v Št. Pavlu v Labotski dolini, je prejel številne posesti v Dravski dolini (na darovnici iz leta 1093 je omenjena tudi Selnica – Celninitz). Kmetje spodnjega dela Dravske doline so bili torej podložniki samostana Št. Pavel v Labotski dolini, kasneje pa gospoščine Viltuš. V 13. stoletju so po krčenju gozdov na pobočjih nastale kmetije, v 14. stoletju se je razmahnila ovčereja, nastale so sirnice in drugi ovčarski obrati.

Nadaljujte z branjem članka Selnica ob Dravi.

Smo v osrednji dravski dolini, na desnem bregu Drave, ob vznožju Ruškega Pohorja. Obiskali bomo Ruše (308 m, 4.705 prebivalcev), ki so danes spet mesto, toda v 18. stoletju so se domačini zaradi dajatev odpovedali tržnim pravicam in so postale vas. Po 1. svetovni vojni pa je bil to najbolj zaveden kraj v mariborski okolici. Morda vas bo začudilo, da so v okolici naselja na dravski terasi nasadi hmelja.

Ruše in okolica so bile poseljene že v prazgodovini; odkrili so gradišče iz starejše železne dobe v Bistrici pri Rušah in žarno grobišče v Rušah. Iz rimske dobe so gomilno grobišče v Bezeni in rimske gomile, temelji rimskih stavb ter ostanki mitreja v Rušah. Kraj omenjajo že leta 1091, ko je Engelbert I. Spannheim podaril ruško in lovrenško območje menihom iz Št. Pavla na Koroškem. Sredi 19. stoletja je bila tu največja pohorska glažuta. Med 1. svetovno vojno je bila ob reki pri železniški postaji zgrajena tovarna karbida in dušika, ki še danes proizvaja umetna gnojila in tehnične pline.

Nadaljujte z branjem članka Ruše.

Ob cesti med Dobrno in Vojnikom, nedaleč od vasi Lemberg z zapuščenim srednjeveškim gradom na eni in Novo vasjo na drugi strani, stoji kažipot z napisom Polže. Če mu sledimo, se po drevoredu pripeljemo v vasico, ki svojega nenavadnega imena ni dobila po polžih, kot bi kdo pomislil; bliže resnici smo, če si rečemo, da gre tam najbrž vse po polžje.

Pa to ne pomeni nič slabega. Vse se nekako upočasni in uglasi z žuborenjem rečice Hudinje, ki si je tudi zaslužila svoje ime: preden so jo regulirali in vanjo namočili grla številnih vodovodov, se je kdaj pa kdaj znala pošteno razhuditi in prestopiti bregove. Zdaj mirno teče skozi vasico, ki daleč naokoli slovi po mogočnih kozolcih, starih lesenih hišah in drugih spomenikih nekdanjega kmečkega stavbarstva. Mednje sodi tudi pred nedavnim obnovljena Mlinarjeva hiša, ki se ji tako pravi – kajpada – zato, ker stoji ob mlinu.

Nadaljujte z branjem članka Polže in Soržev mlin.

Šentrupert je častitljiv kraj v Mirnski dolini; omenja se že 1044. leta, ko je Ema Krška, lastnica škrljevskega gradu, to posestvo podarila šentruperski cerkvi, sama pa šla v samostan Krka na Koroškem, ki ga je pred tem zgradila, naslednje leto pa tam že umrla. Ema Krška je začetnica slovenske državnosti in prva svetnica slovenskega rodu – čeprav je bila 1938. leta proglašena kot avstrijska svetnica.

Središče te pokrajine se je kasneje iz Škrljevega preneslo v Šentrupert; Šentrupert se že zelo zgodaj omenja kot najstarejša prafara na Dolenjskem.

Naselje Šentrupert je svoje ime dobilo v 14. stoletju po cerkvenem patronu svetem Rupertu, prvem škofu v Salzburgu. Celjski grof Herman II. je leta 1393 pridobil patronat nad župnijo in tedaj se je začela graditi mogočna gotska cerkev v Šentrupertu.

Ko so Celjski grofje zasnovali gradnjo šentruperske cerkve, so mislili, da bo to področje še dolgo vodilno v dolenjskem prostoru.

Nadaljujte z branjem članka Šentrupert.

Preden po Zasavski cesti proti Litiji zapeljemo v ozko dolino, nad katero se vzpenjajo Janče (na desni) in Murovica (na levi), ob cesti zagledamo podružnično cerkev sv. Agate, na levem pobočju nad cesto pa župnijsko cerkev sv. Helene in Žerjavov grad. Od tu se med drugim lahko povzpnemo na Janče in opravimo del evropske poti E6.

Podružnično cerkev sv. Agate ob Zasavski cesti naj bi leta 1500 kot pokopališko kapelo dala zgraditi grajska hči Agata. Danes je ob njej pokopališče za vasi Dolsko, Kamnica, Petelinje, Vinje in Osredke, ki pravzaprav tvorijo skupno celoto. Na pobočju nad Dolskim pa sta Žerjavov grad in mogočna cerkev sv. Helene.

Žerjavov grad je bil v začasni lasti nemškega viteškega reda. Kasneje ga je prevzela Avstro-Ogrska in ga izročila rodbini Račič v zahvalo, ker so z brodovjem pomagali v vojni proti Beneški republiki.

Nadaljujte z branjem članka Dolsko pri Ljubljani.

Vabimo vas na enega ali kar več izletov na skrajni vzhod ljubljanske kotline med Savo in vzpetinami severno od ceste proti Litiji. Tu je na pobočjih in vznožjih razkropljenih 19 vasi; med njimi je Dol, po katerem se imenuje na novo nastala občina. Glavna domača obrt v občini je bila nekdaj pletenje kit iz slame in izdelovanje slamnikov, zato je pletena kitka tudi v občinskem grbu. Danes se s pletarstvom ljubiteljsko ukvarjajo le še posamezniki.

Ti kraji so bili že od nekdaj naseljeni, mimo Dola je tekla znamenita rimska cesta od Vrhnike proti Celju. Ker je tudi reka Sava še konec prejšnjega stoletja tekla bliže vasem, so bili tu pristani za čolnarje in splavarje.

Dol pri Ljubljani je pravzaprav skupek treh vasi Videm, Dol in Kleče, kjer je tovarna JUB. Nekdaj so Dol imenovali tudi dolina veselja, po graščini s tem imenom, ki jo je v letu 1540 dal sezidati Aleksander Gallenberg iz Sostrega.

Nadaljujte z branjem članka Dol pri Ljubljani.

Mesto Litija (238 m, 6.510 prebivalcev) je upravno, industrijsko in trgovsko središče širokega zaledja v Posavskem hribovju. Razprostira na obeh bregovih Save: starejši del na desnem bregu pod vzpetino Sitarjevec in novejši del na levem pod hribom Svibno. Litija je bila od rimskih časov do sredine 19. stoletja pomembno rečno pristanišče, zato ima še danes v svojem grbu brod in brodarja na reki, župnijska cerkev pa je posvečena sv. Miklavžu, zavetniku brodarjev in čolnarjev.

Naselje se je torej razvijalo predvsem zaradi brodarstva po Savi; v njem so brodarji prelagali tovor in prenočevali, saj se nižje začenja soteska z brzicami. Od tod so vodile cestne povezave na Dolenjsko in čez Vače v Moravško dolino. Že v antiki je deloval tudi rudnik svinca, osnova novodobnega razvoja pa je bilo rudišče v Sitarjevcu, od koder so dobivali predvsem svinčevo, srebrovo in barijevo rudo. Topilnica svinca je delovala od 1880 do 1935, rudarstvo je zamrlo leta 1966.

Nadaljujte z branjem članka Litija.

Ob cesti, ki vodi iz Medvod skozi Presko in proti Sori, boste zagledali grad Goričane, ki predstavlja – upoštevaje zgradbo in urejeni vrt – eno prvih k baroku usmerjenih arhitektur na Slovenskem. Čeprav je sedaj grad za turiste zaradi obnovitvenih del zaprt, bi vas radi opozorili na njegovo zgodovino. Sicer pa si lahko ogledate še nekatere druge zanimivosti v njegovi bližini.

Grad Goričane (Goriče) je dobil ime po starem gradu, ki je nekoč stal na griču nad sedanjo graščino in naj bi bil zgrajen že leta 928. Sprva je bil last oglejskih patriarhov, potem so jim ga odvzeli vojvode Španhajmski, a so jim ga morali po več kot sto letih vrniti. Patriarhi so ga dajali v najem, med drugim tudi Celjskim grofom, dokler ga ni cesar Friderik v 15. stoletju podaril ljubljanski škofiji. Leta 1511 je bil grad na hribu porušen v potresu, leta 1613 pa ga je požgala še strela.

Nadaljujte z branjem članka Goričane.

Medvode (316 m) so kraj, ki bi ga lahko imenovali kar Mezopotamija (medrečje), saj je nastal ob sotočju rek Sore in Save, obenem pa na stiku Sorškega in Ljubljanskega polja … pa na robu Balkana in Srednje Evrope (če res drži, da je meja med njima reka Sava), enako oddaljen tako od Ljubljane kot od Kranja (po 12 km). Danes so Medvode industrijski kraj z nekaj manj kot 5.000 prebivalci, s samostojno občino. Mnoge zanimivosti so predvsem v okolici Medvod.

Zgodovinski pregled nam potrjuje, da je bila medvoška kotlina že zelo zgodaj naseljena; o tem pričajo najdbe iz prazgodovinskih gradišč na Smledniškem hribu in v Polhograjskih Dolomitih ter ostanki rimske naselbine in grobov v Medvodah.

Po času preseljevanja ljudstev so se tu ustalila slovanska plemena, ki pa so kmalu prešla pod vpliv bavarske in kasneje karolinške frankovske države. Posestniki so se menjavali, med njimi so bili najbolj znani Celjski, Andeški in Španhajmski grofje.

Nadaljujte z branjem članka Medvode.

Med enodnevnim izletom v Smlednik in okolico se lahko povzpnete do razvalin smledniškega Starega gradu, enega najpomembnejših srednjeveških gradov v Sloveniji, si ogledate tri cerkve in se v bližnji vasi Hraše sprehodite ob močvirju ali si privoščite uro jahanja.

Smledniški Stari grad po zasnovi in gradbenem razvoju v najčistejši obliki predstavlja srednje velik srednjeveški grad v osrednji Sloveniji, zato njegove razvaline presegajo lokalni pomen ter se uvrščajo med pomembnejše v Sloveniji.

Ljudska pripovedka pravi, da je v smledniškem Starem gradu nekdaj živel vitez, strašno vdan kockanju. Neke noči, ko je igral s samim hudobcem, pa je zaigral vse imetje, svojo najmlajšo hčerko in nazadnje še svojo dušo. Hčerka je menda zakleta v kačo, ki pod razvalinami čuva zaklade, povezane v tri rjuhe.

Zgodovinski viri pa izpričujejo, da je imel hrib nad Smlednikom v srednjem veku velik strateški pomen za obrambo pomembne poti iz Kamnika proti Škofji Loki in dalje proti Italiji.

Nadaljujte z branjem članka Smlednik z okolico.

Zbiljsko jezero je umetno akumulacijsko jezero, ki je nastalo leta 1953, ko so zgradili hidroelektrarno Medvode na Savi. Ime je dobilo po vasi Zbilje (1 km iz Medvod). Jezero in okolica nudita številne možnosti za rekreacijo.

Zbiljsko jezero se razprostira na nadmorski višini 328,5 metra, ima površino 0,72 kvadratnega kilometra in 7 milijonov kubičnih metrov vode. Na jezeru je veliko vodnih ptic, v jezeru pa veliko rib. Ob jezeru so številne sprehajalne poti, v njem je možno tudi loviti ribe. V vasi Zbilje so čolnarna, športna igrišča za tenis, odbojko, košarko in namizni tenis ter več gostinskih obratov. Čez toplejši del leta se zvrsti več prireditev, med njimi je najbolj poznana zbiljska noč.

Zbilje so nastale dosti prej kot Zbiljsko jezero, prvič kraj omenjajo leta 1311. Na severni strani vasi je cerkev sv. Janeza Krstnika, ki so jo – na ostankih starejše cerkve – zgradili leta 1883/1884, glavni oltar pa je iz leta 1665.

Nadaljujte z branjem članka Zbilje in Zbiljsko jezero.

Če se iz Škofje Loke peljete še 17 kilometrov proti severozahodu, boste po dvajsetih minutah vožnje skozi Selško dolino prišli do Železnikov. Mesto je z vseh strani obdano s hribi, nad njim pa se kot varuh s svojimi 1666 m dviguje Ratitovec, priljubljena točka pohodnikov v vseh letnih časih.

Avto pustite na parkirišču pred pošto in se na kratkem sprehodu seznanite z Železniki. Pot pričnete pri gostilni Pr’Pujsu in jo nadaljujete po pločniku ob glavni cesti, mimo tovarn Niko in Domel. Nato čez kamniti most Na grivi zavijete levo na Racovnik. Po ljudskem izročilu naj bi bilo tod nekdaj močvirje, kjer so se zadrževale divje race. Najprej se ob ozkem trgu vrstijo stare, enonadstropne hiše s portali, kovanimi polkni in skrilastimi strehami. Kjer se Racovnik zožuje in končuje, stoji hiša planinskega pisatelja Janka Mlakarja. Tu je drugi most čez Soro, imenovan Na klovžah, ob njem pa stoji znamenje z razgibano streho iz skrila.

Nadaljujte z branjem članka Železniki.

Koroška je dežela, ki jo boste večkrat obiskali in raziskovali, en izlet pa vsekakor namenite Kotljam, Prežihovemu Vorancu in Vorančevi poti. Obiščite Prežihovo bajto, ki je spominski muzej in pomemben etnološki spomenik.

Kotlje so vaško naselje na južnem koncu Mežiške doline, ob potoku Hotuljka, pod Uršljo goro. Prehodnost hotuljske kotline je bila poznana že Rimljanom, saj je tod mimo v 2. stoletju n. št. vodila rimska cesta Celeia–Virunum. Prvič pa se kraj omenja leta 1313. V 15. in 16. stoletju so ga ropali Turki; na Preškem vrhu je mogoče še danes zaznati obrambne nasipe, »turške šance«, ki so zavirale turške vdore proti Podjuni.

Starejši vaški del naselja se je razvil ob cerkvi sv. Marjete. Cerkev je baročna, na romanskih temeljih, prižnica pa je mladostno delo F. Bernekerja. Na pokopališču je grob Prežihovega Voranca, pred pokopališkim zidom pa spomenik žrtvam 2.

Nadaljujte z branjem članka Kotlje.

Crngorbsko romarsko cerkev je – po legendi sodeč – zidarjem pomagala graditi ajdovska deklica, ki je tiste čase živela v Crngorbskih gozdovih in je bila tako velika, da je z eno nogo stala na vrhu Šmarne, z drugo pa na vrhu Šmarjetne gore, ko je delavcem pomagala zajemati vodo iz Save in prinašati ogromne skale. V spomin na ajdovsko deklico v cerkvi še danes visi njeno rebro.

Crngorb je majhna vasica z le nekaj deset prebivalci, ki leži 5 km od glavne ceste Škofja Loka–Kranj (odcep pri Dorfarjih). Znan je po cerkvi Marijinega oznanjenja, ki je bila že v 13. stoletju cilj romarske poti in je eden najpomembnejših umetnostnih spomenikov v Sloveniji. Cerkev je bila kmalu premajhna za številne romarje, ki so prijahali vanjo, zato so jo večkrat povečali in razširili, pa tudi polepšali. Mojster Jurko iz Loke je v letih 1521–24 zgradil sedanji dvoranski prezbiterij s stebri in rebrastim svodom ter čokat zvonik z baročno kapo.

Nadaljujte z branjem članka Crngrob.

Lipico, ki leži na visoki kraški planoti, 5 km od Sežane, le malo ljudi pozna po galeriji Avgusta Černigoja ali po »lipiškem marmorju«. Več je tistih, in to po vsem svetu, ki jo bolje poznajo po lipicancih, elegantnih kraških žrebcih, in kobilarni, kjer jih vzgajajo že od leta 1580.

Konje, ki so sloveli po svoji moči, hitrosti in vzdržljivosti, so na Krasu kupovali že Rimljani. Leta 1580 je Lipico in pripadajoča zemljišča od tržaškega škofa kupil nadvojvoda Karel in ustanovil kobilarno, katere naloga je bila oskrbovati dvorne hleve v Gradcu in špansko jahalno šolo na Dunaju z elegantnimi jahalnimi in voznimi konji. Kobilarna se je hitro širila. V času vojn (z Napoleonom, 1. in 2. svetovne vojne) so konje preselili na varno. Tako se je jeseni leta 1947 v Lipico vrnilo le 11 lipicancev. Kobilarna se je obnovila z zbiranjem konj iz nekdanjih lipicanskih kobilarn po Jugoslaviji ter z nakupom in zamenjavo plemenskih žrebcev tudi od drugod.

Nadaljujte z branjem članka Lipica.

Dolina Soče velja za eno najlepših v Sloveniji, polna je naravnih lepot, zgodovinskih in drugih znamenitosti. Tokrat vas vabimo v Vrsno, sončno planinsko vas (590 m) na južnem delu Posoških Julijskih Alp, pod mogočnim Krnom. Vrsno je rojstni kraj pesnika Simona Gregorčiča (1844–1906), »goriškega slavčka«. V njegovi rojstni hiši, ki je pomemben etnološki spomenik, je urejen spominski muzej.

Simon Gregorčič je po maturi na gimnaziji v Gorici želel študirati klasično filologijo, a se je zaradi pomanjkanja denarja in na željo staršev vpisal na goriško bogoslovje. Kot kaplan je služboval v Kobaridu in Braniku, začasno upokojen je kot vikar živel na Gradišču nad Prvačino, umrl je v Gorici, pokopan je pri Sv. Lovrencu. Bil je svobodomiseln in narodno zaveden, pomembna je njegova narodno prebujevalna in prosvetna dejavnost, ustanovil je čitalnico v Kobaridu, eno prvih na Slovenskem.
Pesmi je začel pisati že v gimnazijskih letih, prvo zbirko Poezij pa je izdal leta 1882; bralci so jo z navdušenjem sprejeli, imenovali so jo »zlata knjiga«.

Nadaljujte z branjem članka Vrsno.

Na desnem, štajerskem bregu reke Mure v kraju Veržej mlinsko kolo poganja moč rečnega toka. Plavajoči mlin na Muri je v lasti družine Babič, ki zanj skrbi tako, da je danes hkrati turistična zanimivost, zgodovinska posebnost in še vedno delujoč mlin.

Plavajoči mlin je posebnost panonske pokrajine in lahko delno ali pa v celoti plava na reki. Razlog za tako vrsto gradnje je pogosto poplavljanje panonskih rek; plavajoči mlin se dviguje skupaj z naraščanjem vodne gladine, saj bi sicer voda mlinsko kolo odnesla ali zalila. V preteklosti so poznali celo t. i. mlinski zakon, ki je v 18. stoletju določal, da se mline lahko postavlja le ob večjih rekah. Tako so nastali obrtniški mlini, ki so služili potrebam širše okolice. V začetku 19. stoletja so zakon spremenili; od tedaj je bilo dovoljeno mline graditi tudi na potokih in nastali so hišni mlini, ki so služili le potrebam lastnika.

Nadaljujte z branjem članka Mlin na Muri – Veržej.

Ajdovščina je gospodarsko in kulturno središče Vipavske doline. Leži ob potoku Hubelj, ki je nekdaj predstavljal mejo med Primorsko in Kranjsko, in pod strmim robom Trnovskega gozda, s katerega pozimi in zgodaj spomladi piha burja. Že enodnevni ogled Ajdovščine razkrije več tisoč let njene zgodovine.

Ime Ajdovščina izvira iz besede ajd – pogan, kar je bilo nekdaj ime za človeka, ki ni bil kristjan. Torej je bilo na mestu današnje Ajdovščina naselje že pred razmahom krščanstva na tem področju.

Res so na vzpetini Gradišče severno od Ajdovščine našli ostanke utrjenega naselja iz železne dobe iz 1. tisočletja pr. n št. Na območju današnjega mesta pa je bila poznorimska postojanka Castrum ad Frigidum (Utrdba ob Hublju). Pomembna je bila predvsem v 3. in 4. stoletju n. št., ko je bila poveljniško mesto v obrambni črti Rimskega imperija pred Germani.

Del obzidja iz rimskih časov je še danes ohranjen; ob njem poteka obhodna pot.

Nadaljujte z branjem članka Ajdovščina.

Eden izmed najlepših mestnih biserov je Ptuj, najstarejše dokumentirano mesto na Slovenskem. Prav poseben čar imajo drobne stare kamnite ulice, ki prepredajo mesto. Najstarejše in najbolj očarljive so prav pod gradom, ki kraljuje nad mestom.

Ptujski grič je bil zaradi strateško pomembne lege poseljen že v drugi polovici 3. tisočletja pred našim štetjem, Rimljani pa so mesto imenovali Petovia. Danes je Ptuj kljub industrializaciji središče agrarne pokrajine; velik pomen ima pridelovanje grozdja in vina.

Najstarejši ohranjeni del ptujskega gradu je nekoliko odmaknjen zahodni stolp. Izhaja iz 10. stoletja in velja za najstarejšo ohranjeno civilno stavbo v Sloveniji. Na istem mestu je že prej stal starejši grad, današnje osrednje grajsko poslopje pa je na njegovih temeljih okrog leta 1140 začel graditi salzburški nadškof Konrad I.. Sedanjo podobo je grad dobil ob koncu 17. stoletja. Z grajskega dvorišča se ponuja čudovit razgled na stari del Ptuja.

Nadaljujte z branjem članka Ptuj.

Na vzhodnem obrobju Goričkega, na nadmorski višini komaj 310 metrov, od koder lahko s pogledom zajamete prekmurske ravnice, v vasi Selo stoji romanska rotunda oz. kapela svetega Nikolaja.

Kapela svetega Nikolaja stoji nekoliko na samem, na valovitem terenu. Zgrajena je bila verjetno v 13. stoletju, kot valjasta cerkvena notranjščina s plitvo kupolo in polkrožno apsido. Zgrajena je v romanskem stilu; njena notranjost je krožno oblikovana in poslikana v dveh plasteh. Starejše poslikave izhajajo iz sredine 14., mlajše pa iz začetka 15. stoletja. Notranjost osvetljuje svetloba, ki prihaja skozi romanska okna.

V letih 1845–46 so cerkev prezidali; polkrožno apsido so nadomestili z vhodno vežo in zvonikom nad njo, a so cerkvi v 20. stoletju vrnili njeno prvotno podobo.

Za ogled cerkvene notranjščine poprosite za ključ pri najbližji hiši.

V bližini rotunde je tudi manjše, v tišino gozda odmaknjeno pokopališče.

Vas Selo ima le nekaj sto prebivalcev in leži 3 km od Madžarske meje, v občini Moravske Toplice.

Nadaljujte z branjem članka Selo.

Koper, hkrati mirno srednjeveško mesto v svojem starem jedru ter politično in gospodarsko središče slovenske obale s svojim novejšim delom, je tudi edino večje slovensko pristanišče.

Območje Kopra je bilo poseljeno že v rimskih časih; antična naselbina se je imenovala Aegida. V pisnih virih iz tega obdobja se pojavlja tudi ime Capris, ki izhaja iz besede za kozje staje oz. prostor za rejo koz. Severno Istro s Koprom vred so v 6. stoletju zasedli Bizantinci, leta 932 pa se je Koper povezal z Benečani. Pomembno gospodarsko in trgovsko vlogo je ohranil vse do propada beneške republike leta 1797 in dograditve železnice Dunaj–Trst leta 1857.

Srednjeveški Koper je obdajalo obzidje z dvanajstimi vrati, do danes pa so dobro ohranjena glavna vrata Muda na južnem robu starega mesta. Mestna vrata iz leta 1516 posnemajo antični slavolok; levji glavi ob straneh simbolizirata moč in pogum mesta in beneške republike.

Nadaljujte z branjem članka Koper.

Bled je zagotovo najbolj znana slovenska turistična točka med tujimi turisti, saj gre za naravno znamenitost v svetovnem merilu. Ker ga je vredno videti vedno znova, pa tja radi zahajajo tudi slovenski izletniki.

Blejsko jezero je 2120 metrov dolgo in od 500 do 1000 metrov široko, globoko pa do 31 metrov.  Nastalo je približno 14 000 let nazaj; takrat se je iz kotanje umaknil ledenik in jo je zalila voda. Poleti je primerno za kopanje (urejeni sta kopališči pod gradom in v Zaki), v najbolj mrzlih zimah pa gladina jezera zamrzne.

Sprehod ob jezeru je prijeten v vsakem letnem času, saj skoraj vse okrog jezera vodi urejena, od cestišča ločena sprehajalna pot. Sladek zaključek sprehoda so lahko kremne rezine, po katerih Bled slovi.

Podobo Blejskega jezera nedvomno zaznamuje otok s cerkvijo. Otok je bil verjetno kultno središče že v poganskih časih.

Nadaljujte z branjem članka Bled.

Alpska dolina Bohinj se nahaja na območju Triglavskega narodnega parka, podajate pa se v eno izmed najlepših slovenskih naravnih izletniških območij, kjer je še moč najti neokrnjeno naravo.

Bohinjsko jezero je največje stalno jezero v Sloveniji: dolgo je 4100 metrov, široko 1200 metrov in globoko 45 metrov. Poleti je primerno za plavanje in veslanje, ob njegovi obali pa je predvsem nešteto prijetnih kotičkov, kjer si lahko odpočijemo in uživamo v lepotah narave. Bohinj je priljubljen med rekreativnimi kolesarji, tisti bolj pohodniško razpoloženi pa lahko nekaj ur izkoristite za hojo okrog jezera. Za to boste potrebovali športne copate ali lažje pohodne čevlje.

Cesta jezero doseže na vzhodni strani, pri Ribčevem Lazu. Čez slikovit kamnit most pot vodi do cerkvice svetega Janeza Krstnika. Notranjost je okrašena s freskami iz 14. stoletja in baročnimi oltarji. Zunanje pročelje krasi zaščitnik popotnikov sveti Krištof. V bližini je tudi nekaj turističnih objektov.

Nadaljujte z branjem članka Bohinj.

Grad Otočec je edini ohranjeni otoški grad v Sloveniji. Edinstvena naravna lega, razgibana stavba, prostran park in hotel visoke kategorije z znamenito kulinarično ponudbo ga gotovo uvrščajo med najpogosteje obiskane slovenske gradove.

Grad Otočec je nekoč stal na desnem bregu Krke, nato pa so ob njem speljali kanal, tako da odslej stoji na otoku. Njegov nastanek sega v 13. stoletje, v virih se omenja že 1252. leta. Grajska stavba je zanimiva kombinacija gotskih, renesančnih in baročnih prvin, ko je bil razvoj grajske stavbe zaključen. Današnja podoba gradu je nastala ob koncu 15. stoletja; gre za štiri grajska krila z obrambnimi stolpi na vogalih, ki varujejo notranje grajsko dvorišče. Grajska kapela, ki je bila dozidana v 18. stoletju, je bila sprva v dvoriščnem traktu, kasneje pa so jo premestili v zahodni obrambni stolp.

Graščina je zamenjala številne lastnike. V 2. svetovni vojni je bila požgana. Po vojni so stavbo obnovili in jo namenili za hotelsko dejavnost.

Nadaljujte z branjem članka Otočec.

Več kot 1000 let staro mesto se bo priljubilo predvsem tistim, ki uživate v mirnih starih manjših mestih. Velja za mesto z najbolje ohranjenim srednjeveškim jedrom v Sloveniji; mestno jedro je zaprto za promet in zato ponuja prostor za sproščujoč sprehod med zanimivimi starimi zgradbami.

Leta 973 je cesar Oton II. freisinškemu škofu Abrahamu podelil staro naselje Loka (danes Stara Loka), vso Selško dolino ter večji del Poljanske doline in Sorškega polja. Vse od takrat je dokumentirana tudi zgodovina Škofje Loke. Freisinški škofje so kraj zaradi ugodne lege izbrali za upravno središče dodeljene posesti. Po tistem je bila Škofja Loka kot trg prvič omenjena leta 1248, kot mesto pa leta 1274.

Če sprehod po starem mestnem jedru začnemo na severnem delu, prečkamo reko Soro po kamnitem Kapucinskem mostu. Prvotni most je bil ožji; obnovili in razširili so ga leta 1888, 1892. leta pa so ga okrasili s kipom Janeza Nepomuka.

Nadaljujte z branjem članka Škofja Loka.