Celotno območje današnjega Vitanja obsega predvsem hribovito pokrajino na obronkih zahodnega dela Pohorja in podaljška Karavank. Tu je sedem vasi in trg Vitanje; imeni naselij Zgornji in Spodnji Brezen namigujeta na vulkansko poreklo masiva Paški Kozjak. Območje se ponaša z bogato naravno in kulturno-zgodovinsko dediščino: v Vitanju je ohranjen edinstven pojav, da opravljajo obrede v poletnem in zimskem času v dveh različnih cerkvah. Med drugim lahko tu obiščete tudi spominsko sobo Hermana Potočnika Noordunga.

Kraj Vitanje je nastal na močvirnem sotočju Hudinje, ki priteče izpod Rogle, s potokoma Jesenica in Hočna. Nastal je na osnovi že v antiki znane cestne povezave med vzhodno Štajersko in Koroško. Že tedaj se je oblikovalo pomembno središče, rimljanski mansio – postojanka ob pomembni cestni povezavi Celeje s Colacijem in Virunumom na Koroškem. Ime kraja Vitanje je slovanski prevod besede mansio. Arheološke izkopanine pričajo, da je bilo v bližini svetega Vida na Hudinji v rimski dobi in verjetno že prej bogato nahajališče marmorja.

Nadaljujte z branjem članka Vitanje.

Znamenita božjepotna cerkev Matere božje stoji na nižjem vrhu Zaplaškega hriba severozahodno od Čateža. Pot do nje vodi iz vasi, kjer je v vznožju hriba zidani portal s kipoma Kraljice Marije in Jožefa z detetom. Od tam so menda nekoč romarji po kolenih premagovali strmino do vrha, od koder je tudi izredno lep razgled.

Drugi dan je bila maša na Záplazu. Ta romarska sloveča kapelica stoji na hribu, precej nad Čatežem. Novo zidana je in lepo zmalana. Po Dolenjskem v teh krajih, ako se človek drži potov in cest, vedno pritiskajo hribje od vseh strani, da ne more videti daleč okoli! Zato sva imela z Radivojem veliko veselje, ko se je na Zaplazu nama svet nekoliko odprl.
(Fran Levstik: Popotovanje od Litije do Čateža)

Začetki božje poti na Zaplazu – dolgo časa so ji rekli »Dolenjske Brezje« – naj bi bili povezani z odkritjem Marijinega kipca v grmovju.

Nadaljujte z branjem članka Zaplaz.

Kraj, ki se prvič omenja okrog leta 1180, leži v dolini reke Mirne, ob cesti Trebnje–Sevnica, v občini Trebnje. Ponaša se s starim trškim jedrom, kamnitim mostom čez reko Mirno in Mirnskim gradom – Spečo lepotico … Mirno obdajajo številni grički, med njimi Trbinc in Debenec, ki sta lepi razgledni točki.

Mirna (249 m, 1465 prebivalcev) je manjše gospodarsko središče ob robu kotline. Pred 2. svetovno vojno so bili tu znani živinski sejmi, po letu 1945 je kraj dobil nekaj manjših industrijskih obratov: tovarno pijač ter obrata plastične embalaže in kovinske opreme. Mirna skoraj nima centra oziroma jih ima več. Razvoj v industrijsko mesto je namreč staro jedro preprosto preskočil; nastala so nova naselja blokov in individualnih hiš.

Župnijska cerkev svetega Janeza Krstnika

Župnijska cerkev svetega Janeza Krstnika stoji na malo dvignjeni terasi v starem delu Mirne. Cerkev je znana predvsem po arhitekturi in stenskih poslikavah.

Nadaljujte z branjem članka Mirna.

Na griču severozahodno od Mirne, ob sotočju rek Mirne in Vejerščice, stojijo razvaline Mirnskega gradu – Speče lepotice. To je eden lepših in redkih obnovljenih kulturnih spomenikov srednjeveške arhitekture na Slovenskem. Leta 1962 je razvalino gradu dobil v 99-letno uporabo Marko Marin, leta 1965 pa je dobil še dovoljenje za obnovo, ki jo večinoma sam financira še danes.

Grad Mirna na podaljšanem rebru hriba Gorenjske gore (263 m) je prvič omenjen že leta 1165. Novejše raziskave kažejo, da ima grad svoje zametke še iz časa rimske civilizacije. Grad je bil v srednjem veku močna gospodarska in politična postojanka.

Njegovi lastniki so se hitro menjavali. Prvi lastnik je bil koroški vojvoda Ulrik, ki je grad leta 1250 predal oglejskim patriarhom, ti pa so sem namestili svoje fevdnike Mirnske gospode, ki so bili pomembne politične osebnosti. Povezani so bili zlasti z gospodi Šumberškimi in so v takratni Evropi sloveli kot eni najmočnejših iz stranske veje dinastije kneginje Eme; udeleževali so se tudi viteških turnirjev.

Nadaljujte z branjem članka Grad Mirna.

Staro trško središče in prometno križišče ob srednji Temenici, kjer je najlažji prehod v Mirensko dolino, je leta 1992 postalo mesto. Trebanjski grad in župnijska cerkev sta povezana s Friderikom Barago; v Trebnjem se začenja in končuje krožna Baragova pohodna pot. Skozi Trebnje poteka 15. poldnevnik, tu se je rodil pesnik Pavel Golia in vsako leto poteka tabor likovnih samorastnikov.

Trebnje (279 m, 3.150 prebivalcev) je bilo že zgodaj poseljeno. Med cerkvijo in župniščem so leta 1964 raziskali praslovansko pokopališče in našli tudi ostanke kanalizacije večje rimske zgradbe. Iz te dobe je v vežo cerkve vzidan relief treh poprsij, v župnišče pa je vzidan del napisnega kamna iz Jupitrovega svetišča.

Cerkev Marijinega vnebovzetja stoji na mestu starejše cerkve, ki je bila prvič omenjena že leta 1170. Sedanjo triladijsko stavbo so zgradili leta 1443 v stilu pozne gotike. Cerkev so v času Turkov obdali z obzidjem, ki zdaj ni več vidno.

Nadaljujte z branjem članka Trebnje.

To sta le dva kraja na krožni Baragovi pohodni poti, ki se sicer začne in zaključi v Trebnjem. V Mali vasi se je rodil, v Dobrniču pa je bil krščen Friderik Irenej Baraga, slovenski škof med severnoameriškimi Indijanci, ki so ga imenovali tudi Duh Velikih jezer, Črna suknja ali Duhovnik s krpljami, kot se poučimo v Baragovi spominski sobi v Mali vasi.

Če ljubiš Boga, ljubiš svojega bližnjega. Ne ostani pa pri lepih mislih; tvoja usmiljena ljubezen mora biti delavna. Koliko žalostnih potrebuje tvojih tolažilnih besed; koliko nesrečnih je potrebnih tvoje pomoči. (Baragov odnos do vere in misijonskega delovanja)

Krožna Baragova pohodna pot poteka po severnem obrobju Suhe krajine, in sicer takole: Trebnje, Belšinja vas, Grič, Luža, Mala vas, Knežja vas, Dobrnič, preko Grmade in Vrhtrebnjega, zaključi pa se v Trebnjem.

Nadaljujte z branjem članka Baragova pot: Mala vas in Dobrnič.

Svoje ime je dobila po vinu, izhaja namreč iz latinskega Vinitum. Naselje na visoki terasi nad Kolpo, neposredno ob slovensko-hrvaški meji, zaznamujeta mednarodni mejni prehod in rojstna hiša pesnika Otona Župančiča. Poleti topla in dovolj čista reka Kolpa omogoča kopanje; neposredno pod Vinico je na obrežju urejen kamp.

Vinica (189 m, 224 prebivalcev) je bila naseljena že v prazgodovini. Nad naseljem so odkrili obsežni gradišči, v bližnjem Stražnem dolu pa grobišče prazgodovinskih Japodov. Prvi arhivski zapis o srednjeveški Vinici je iz leta 1082, ko je tedaj skromno naselje okrog istoimenskega gradu prešlo v last Konrada Turjaškega. V 13. stoletju je Vinica z gradom in okoliško posestjo zamenjala več plemiških rodbin, ob koncu 19. stoletja je zadnji lastnik graščinsko posest razdelil in po kosih prodal domačinom. V času turških vpadov – zlasti od 1469 do 1591 – je bilo močno obzidano naselje pomembna obrambna postojanka. Zaradi strateškega pomena je naselje v tem času dobilo trške pravice, torej tudi lastno upravo, sodstvo in grb.

Nadaljujte z branjem članka Vinica.

Romarski kompleks se odlikuje po treh gotskih cerkvah, stisnjenih znotraj visokega pokopališkega obzidja, ki je deloma verjetno še ostanek protiturškega tabora. Cerkve izvirajo iz 14. in 15. stoletja in ohranjajo gotske prvine; v 19. stoletju so jih preurejali, zato v notranjosti vseh treh cerkva prevladuje poznobaročna oprema z rokokojsko ornamentiko. Številni obiskovalci romajo sem ob svetem Jerneju (prva in tudi še druga nedelja po 24. avgustu) in ob velikonočnem času, ko obujajo tradicijo znamenite Božje poti.

Znamenito romarsko središče stoji na robu Rosalnic, razpotegnjenega naselja na kolpski terasi ob železniški progi Metlika–državna meja in cesti Metlika–Božakovo. Zgodovina in stavbni razvoj kompleksa še nista povsem pojasnjena, saj raziskave še niso zaključene. Začetke cerkve je treba iskati že ob koncu 11. stoletja, ko je bila ustanovljena škofija v Zagrebu. Valvasor navaja, da je cerkve gradil red templarjev v 12. stoletju. Zagotovo sta cerkev in župnija obstajali leta 1228, ko je cerkev pripadla novoustanovljeni župniji v Črnomlju.

Nadaljujte z branjem članka Tri fare v Rosalnicah.

Ime izvira še iz časov turških vpadov, ko je bil kraj povzdignjen v trg. Je največji kraj v Poljanski dolini, dobrih 15 km oddaljen od Črnomlja. Leži na pomolu nad reko Kolpo, na severni strani pa je povezan z vasjo Močile. Pod njim v globoki dolini teče Kolpa, ki je poleti najbolj privlačna za kopanje, ribarjenje in čolnarjenje. Vsa Poljanska dolina ima zaradi reke Kolpe, pa tudi zaradi odročne lege sredi gozdov in vinogradov, možnosti za razvoj naravi prijaznega turizma.

Stari trg ob Kolpi (375 m, 106 prebivalcev) je bil naseljen že v prazgodovini, ohranjeni so tudi rimski grobovi. Leta 1221 je postal sedež prafare, leta 1248 je bila ustanovljena župnija. Kot trg je bil omenjen že leta 1421, tedaj z imenom Poljane. Vseskozi je bil pomembno strateško in trgovsko središče. Leta 2006 je dobil evropsko priznanje kot »vas z največ cvetja«. Ob široki osrednji ulici – trgu se nizajo enonadstropne hiše, posebej so zanimivi kamniti portali nekaterih hiš.

Nadaljujte z branjem članka Stari trg ob Kolpi.

Naselje, ki je sedež istoimenske občine, se razprostira na severnem, prisojnem robu Bele krajine, ob vznožju Kočevskega Roga in obronkov Gorjancev. Semič je znan po vinogradih in dobrem vinu ter po bogatem kulturnem izročilu; vsako leto tretjo soboto v juliju poteka tradicionalna turistična prireditev Semiška ohcet, na kateri se sklene resnična poroka po starih belokranjskih navadah, v sklopu prireditve pa potekajo prikazi kmečkih običajev, obrti in folklore.

Semič (240 m, 1.906 prebivalcev) oz. Šokarija, kot ga imenujemo Belokranjci, je dobil ime po gradu Semenič, ki je stal pod vrhom bližnje vzpetine Smuk. Prve omembe naselja segajo v 13. stoletje, ko je na območju Bele krajine gospodaril Henrik Adeški. Leta 1338 je bila v Semiču ustanovljena prafara. V času turških vpadov so okoli cerkve svetega Štefana zgradili tabor; kljub temu so Turki leta 1547 zavzeli in opustošili vas. Prav tako je bilo uničenih več gradov in cerkva v okolici.

Nadaljujte z branjem članka Semič.

Mitrej spada med najbolj privlačne arheološke spomenike v Sloveniji. Najdemo ga ob regionalni cesti Semič–Črnomelj, nad vasjo Rožanec. Relief je verjetno nastal ob koncu 2. stoletja. V skalo vklesana podoba Mitre je ohranjena v svojem naravnem okolju v dolinici kostanjevega gozdiča Judovje. Ostanki keramike in kurišča so potrdili domnevo, da so tu izvajali daritvene svečanosti.

Mitrej se nahaja nad vasjo Rožanec (196 m, 62 prebivalcev) in železniško progo. Skrit je v manjši kraški vrtači, obdani s skalnimi stenami. Do njega vodi markirana pot. Svetišče rimskega sončnega boga je reliefna podoba perzijskega sončnega boga Mitre, ki ubija bika, in spremljevalcev.

Mitrej v Rožancu je primer klasične upodobitve Mitrovega darovanja, ko Mitra, klečeč na bikovem hrbtu, ubija mogočno žival. Po legendi je Mitri, rojenemu iz skale, krokar prinesel stvarnikov nasvet, naj za odrešitev življenja na zemlji ujame in daruje belega bika. Ko je to storil, je iz razlite bikove krvi nastalo rastlinstvo, iz njegovega semena pa živalstvo.

Nadaljujte z branjem članka Mitrej Rožanec.

Krajinski park Lahinja obsega območje povirja in prvih sedem kilometrov zgornjega toka reke Lahinje. Nahaja se jugovzhodno od Dragatuša, predvsem na območju vasi Pusti Gradac in Veliki Nerajec. Osrednja naravna znamenitost je reka Lahinja, ob njej je pa še sedem posebej zavarovanih naravnih spomenikov, dva naravna rezervata in pet kulturnih spomenikov. Krajinski park Lahinje sodi v območje Natura 2000.

Po parku so urejene poti s smerokazi in informativnimi tablami. Celotni obhod naj bi trajal 3 ure, vendar je zanimivosti res veliko in tako so raznolike, da se je vredno vračati v park večkrat, ob različnih urah, letnih časih, vremenu … in razpoloženju. Predvsem pa se je treba umiriti, opazovati, prisluhniti in »gledati s srcem«.

V parku je več naravnih zanimivosti: jama Zjot (Djud) s podzemnim jezerom in zasigano dvorano, izviri vode in požiralniki, vodna jama Pečina, močvirje Lugi – Nerajski in Lahinjski lugi ob izvirih Lahinje in njenem sotočju v Nerajčico ter druge.

Nadaljujte z branjem članka Krajinski park Lahinja.

Mesto ob državni meji, ki je sedež istoimenske občine, je gospodarsko, upravno in kulturno središče severovzhodnega dela Bela krajine. Jedro je na naravnem pomolu med dolino Obrha in nekdanjo strugo Bojice. Ima burno in bogato zgodovino, podobno kot vsa Bela krajina, ki jo lahko spoznamo v odličnem Belokranjskem muzeju v metliškem gradu. Vsako leto tretji vikend v maju pripravijo vinsko vigred, praznik vina z bogatim kulturnim programom.

Metlika (169 m, 3.225 prebivalcev) ima v grbu grajski stolp in na njem dva črna vrana. Menda so si ga Metličani izmislili v spomin na hudobno graščakinjo z bližnjega gradu Pungert, ki je preklela stražarja, ker sta zaspala in pustila, da so Turki vdrli v grad. Stražarja sta se spremenila v vrana in prihajala krakat na grajski stolp, ki se edini še dolgo ni zrušil.

Ozemlje, kjer stoji današnja Metlika, je bilo poseljeno že v prazgodovini in antiki.

Nadaljujte z branjem članka Metlika.

Izvir Jelševnik je edini kraj na svetu, kjer lahko v naravnem okolju proučujemo črnega močerila, podvrsto človeške ribice. Odkrit je bil približno 300 let za belo podvrsto, leta 1986, v bližnjem izviru Dobličica, nekoliko kasneje pa še v izviru Jelševnik. Obiskovalci se lahko seznanijo s črnim močerilom v Zupančičevi hiši, kjer so na ogled informativni panoji in film o človeški ribici.

Dobličica je tista reka, ki skupaj z Lahinjo obdaja staro mestno jedro Črnomlja, izvira pa v vzhodnem vznožju Poljanske gore. Tam v bližini sta tudi izvir Jelševnik in kraj Jelševnik (165 m, 110 prebivalcev), 4,5 km oddaljena od Črnomlja. Na tem območju so leta 1986 delavci Geološkega zavoda pri poskusnem črpanju v jezeru našli črnega močerila.

Črni močeril ali črna človeška ribica je jamska dvoživka, podvrsta človeške ribice, svetovno znanega endemita podzemeljskih voda Dinarskega krasa. Po do sedaj znanih podatkih živi le v ožji okolici Črnomlja.

Nadaljujte z branjem članka Izvir Jelševnik.

Reka Krupa prihaja na površje sredi severnega dela belokranjskega ravnika v vasi z istim imenom – Krupa, 3 km severno od Gradca oz. 3 km južno od Semiča. Izvira izpod 30 m visoke skalne stene. Predstavlja največji izvir v Beli krajini, v katerega se stekajo podzemeljske vode s hribovitega zaledja. Reko Krupo z okoliškimi znamenitostmi predstavlja kraška učna pot Od Lebice do Krupe.

Zaledje Krupe predstavlja obrobje visokih dinarskih hrbtov Kočevskega Roga, Radohe in celo Gorjancev ter plitvi Kras s kraškim ravnikom in vrtačastim površjem. V zaledju je več kraških ponikalnic (Bajer v Rožnem Dolu, Rečica pri Vrčicah, Ponikve pod Mirno goro in Reka na Gorjancih); njihove podzemeljske povezave s Krupo so bile dokazane s sledilnimi poskusi s pomočjo barvanja.

Izvir Krupe je miren, skoraj prvobiten kraj sredi agrarne pokrajine. Na površje prihaja v močnih kraških izvirih; takoj je je dovolj, da je nekoč gnala mlin in žago (danes sta oba zapuščena).

Nadaljujte z branjem članka Izvir reke Krupe.

Grad v kraju Gradac bomo morda obiskali na kolesarskem izletu, ki nas bo popeljal tudi k letalu DC 3 na Otoškem polju in na vzpetino Kučar. Nekaj rekreacije si bomo lahko privoščili tudi v športnem centru v Primostku ali na športnem letališču v Prilozju; kopali pa se bomo v Podzemlju, enem najbolj priljubljenih kopališč na Kolpi.

Gradac (150 m, 438 prebivalcev) leži na obeh bregovih okljuke reke Lahinje. Nekdanje obrtniško središče je slovelo po lončarjih in mizarjih, danes lomijo blizu železniške postaje školkoviti apnenec (marmor). Prevladuje nekmečko prebivalstvo, ki hodi na delo v bližnje večje kraje.

Naseljenost v halštatski in rimski dobi dokazujejo v okolici izkopani grobovi. Kraj in grad sta bila omenjena že leta 1220. Tako kot drugi kraji na tem območju je bil Gradac izpostavljen turškim napadom, ki so leta 1469 uničili frančiškanski samostan.

V Gradcu je ohranjen grad, ki je bil prvič omenjen že leta 1228.

Nadaljujte z branjem članka Gradac.

Grabrovec je majhna gručasta vas v pobočju nad Metliko, na valovitem, močno zakraselem svetu, ki je zelo stara in močno preoblikovana terasa reke Kolpe. Tu se razprostirajo vinogradi in številne zidanice, posebnost je vaška cerkvica svetega Urbana (ali Vrbana, kot ji pravimo domačini), zavetnika vinske trte. Posvečena je rimskemu mučencu Urbanu, ki so ga v 3. stoletju obglavili.

Sveti Urban je vedno upodobljen z grozdom v roki ali pa je ob njem kol s trsom in lepim grozdom na njem. V Urbanovem življenju ni sicer ničesar, kar bi spominjalo na vinogradništvo, toda ob njegovem godu, 25. maja, je trta v cvetju. Zato so mu ljudje v preteklosti v vinorodnih krajih zaupali skrb za vinsko letino.

Cerkvica svetega Urbana je dober kilometer odmaknjena od središča vasi Grabrovec (153 prebivalcev), na vzpetini sredi polja tik nad vinogradi. Vas – prvič omenjena okoli leta 1565 – je bila v okolici cerkve, toda v času turških vpadov je bila požgana.

Nadaljujte z branjem članka Grabrovec.

Na tem majhnem koščku Bele krajine se lahko srečamo z značilnostmi naravne in kulturne belokranjske krajine ter pojavi zakraselosti, ki jih predstavlja učna pot Zdenc–Vidovec. Značilni steljniki se menjavajo s kulturnimi in gozdnimi površinami, belo brezo in brinom. Vinogradi se pojavljajo nad mejo toplotne inverzije na nadmorski višini od 400 do 450 m. V njih so številne zidanice, tipična in simbolična zavetišča Belokranjcev.

Drašiči so razloženo obmejno naselje na slemenu v gričevnatem podgorju južnih Gorjancev. Delijo se na Gorenjce, Dolenjce in Blaževo vas, zaselka Vinomer in Nova Gora sta sredi vinogradov. Na ledini Stari grad nad vinomersko pristavo je bila v bakreni dobi večja naselbina; poleg ostankov bivališč so odkrili kamnito orodje in keramiko. Poznobaročna, centralno zasnovana podružnična cerkev svetega Petra je iz leta 1773. Glavni oltar iz leta 1883 in oba stranska so izdelki podobarske delavnice Jerneja Jereba. Oboke je leta 1830 s figuralnimi prizori poslikal J.

Nadaljujte z branjem članka Drašiči, Vinomer in Božakovo.

Gručasto naselje se nahaja na nizki vzpetini sredi rodovitnega Dragatuškega polja ob cesti Črnomelj–Vinica; sodi v območje Krajinskega parka Lahinja. V tej vasi je Oton Župančič preživel 12 let svojega otroštva; v vaški šoli je obiskoval prva dva razreda osnovne šole. V Župančičevem hramu je spominska soba Otona Župančiča. Tu se začenja tudi Župančičeva pot, ki povezuje kraje med vasjo Dragatuš in Župančičevo rojstno Vinico.

Koder hodim, vedno in povsod me spremlja mogočni šum Kolpe …
in rahlo žuborenje Dobreča, studenca, skritega blizu Dragatuša v
najtišji dragi sveta. (Oton Župančič)

Dragatuš (172 m, 249 prebivalcev) je bil prvič omenjena leta 1402. Med 2. svetovno vojno so ga maja 1944 zbombardirali in na pol porušili, ker je bil tu nastanjen Glavni štab NOV in POS. Takrat porušeno cerkev svetega Janeza Krstnika iz sredine 10. stoletja so na novo pozidali leta 1986.

Nadaljujte z branjem članka Dragatuš.

Črnomelj je največje naselje v Beli krajini in sedež istoimenske občine. Nastal je na strateški legi, na pomolu med strugama rečic Lahinje in Dobličice. Je prometno, gospodarsko, upravno in kulturno središče osrednjega dela Bele krajine. Vsako leto od leta 1964 dalje v kresni dobi pripravijo jurjevanje – z osrednjim obredom Zelenega Jurija oz. spomladnika – ki je najstarejši folklorni festival v Sloveniji.

Črnomelj (171 m, 5.854 prebivalcev) je po pripovedki menda dobil ime po mlinu, ki je mlel črno moko. Arheološka najdišča kažejo na poselitev že v času železne dobe. Prvi pomembnejši znan dogodek je iz leta 1165, ko je Oton Kraški tu zgradil grad Črnomelj, ki je postal domovanje t. i. gospodov Črnomaljskih. Naselje je bilo prvič omenjeno leta 1228, leta 1277 je prejelo trške pravice, leta 1407 pa status mesta. V 15. stoletju so ga zaradi turških vpadov utrdili z obzidjem in izkopali jarek. Do leta 1579 je bil Črnomelj pomembno obrambno vojaško oporišče pred Turki; to je bil čas njegovega razcveta, saj so se v njem poleg vojakov zbirali tudi obrtniki in trgovci.

Nadaljujte z branjem članka Črnomelj.

Dolg greben (1.027 m) je najvišja vzpetina razgibanega območja južno od Postojne. Pokrit je z gozdom in obširnimi travniki, slovi pa po značilnem kraškem in gorskem sredozemskem rastlinstvu, izjemnem razgledu ter burji. Čezenj je speljana Slovenska planinska pot; Vremščica je obvezna točka med Nanosom in Slavnikom.

Vremščica je blagih oblik, vzpon nanjo je mogoč z vseh strani, brez hudih strmin, skozi gozd in čez razgledne travnike. Z avtom lahko dostopni sta poti, ki vodita iz Senožeč in z roba magistralne ceste iz Senožeč proti Divači (največ dve uri vzpona).

Na Vremščico se lahko povzpnemo v vseh letnih časih, morda nas bo zadržala le burja, kadar je premočna. Veter pa je dobrodošel različnim jadralcem (npr. zmajarjem) in jadralnim letalom. Najvišjo točko domačini imenujejo tudi gora sv. Urbana po cerkvici, ki je nekoč stala na njej; njena vrata naj bi bila vedno odprta prav zaradi burje.

Nadaljujte z branjem članka Vremščica.

Stiški samostan je najstarejši na današnjem slovenskem ozemlju. Tu je nastal Stiški rokopis, tu so živeli in se izobraževali Jakob Gallus Petelin, dramatik Anton Tomaž Linhart, pesnica Vida Taufer … V samostanu so bili prostori nekdanje Stiške gimnazije, danes pa se v njem nahaja tudi Muzej krščanstva na Slovenskem.

Cistercijanski samostan je leta 1136 ustanovil oglejski patriarh Peregrin I. na ozemlju in ob podpori gospodov Višnjegorskih. Z ustanovno listino je samostan prejel mnogo posesti in se povezal z mrežo cistercijanskih samostanov po vsej Evropi. Menihi cistercijanci so se poleg molitve posvečali tudi delu, dobrodelnosti in gospodarskim dejavnostim. Zaposlovali so umetnike, ki so s svojimi deli bogatili dolenjske cerkve. V drugi polovici 15. stoletja je samostan doživel vrsto turških napadov in tudi v 16. stoletju doživljal krizo, ponoven razcvet pa je doživel v 17. stoletju in je trajal vse do njegovega razpusta leta 1784. Ponovno je bil naseljen leta 1898 in pridobil status pomembnega verskega, kulturnega in gospodarskega središča Dolenjske.

Nadaljujte z branjem članka Cistercijanski samostan Stična.

Po hribih nad Stično lahko naredimo več krajših izletov ali pa opravimo krožno pot (22 km), po kateri vsako leto 1. maja poteka tudi t. i. Romanov pohod, ki ga je leta 1993 osnoval planinec domačin Roman Tratar. Začnemo pred cistercijanskim samostanom v Stični, pot nas vodi najprej na Nograd in Sela, nato sestopimo v Izirk, nadaljujemo na najvišji vrh Obolno, potem skozi Plate in Goričico mimo Lovske koče na Pristavo. Sledi spust mimo Dobrave in nato strm vzpon na Lavričevo kočo na Gradišču, od tam pa še sestop na izhodišče v Stično.

Obolno (776 m) je del širokega slemena, ki se vleče od Janč preko Prežganja in Trebeljevega na Obolno in naprej vedno nižje proti vzhodu. To je najvišji vrh na naši poti, obenem pa tudi v občini Ivančna Gorica. Z vrha je lep razgled. Čez Obolno je speljanih več markiranih in nemarkiranih poti.

Nadaljujte z branjem članka Obolno, Pristava in Gradišče nad Sticno.

Med potepanjem po deželi kralja Matjaža pod Peco vsekakor obiščite tudi najstarejšo lipo v Sloveniji, ki raste na Lundranskem vrhu. Izjemna je zaradi svojega videza, starosti, pričevalnosti in seveda mer, saj je znana tudi kot najdebelejše drevo v Sloveniji. Upodobljena je celo na eni od poštnih znamk o naravni dediščini Slovenije. Avgusta 1991 je bilo tu prvo srečanje slovenskih državnikov, ki je postalo tradicionalna prireditev v juliju, malo kasneje pa se tam odvija turistični teden; gostitelji predstavijo koroške običaje in organizirajo različna tekmovanja.

Najevska lipa ali točneje Najevnikov lipovec (Tilia cordata) je »mati vseh slovenskih lip« in menda celo najstarejša lipa na svetu. Raste ob domačiji Osojnik (po domače Najevnik) na Ludranskem vrhu (754 m) južno od Črne na Koroškem, pod najmlajšim slovenskim vulkanom Smrekovcem.

Mogočna lipa velja za najdebelejše drevo v Sloveniji. Gozdarski inženir Sgerm ji je leta 1969 izmeril 11,24 metrov obsega debla v prsni višini.

Nadaljujte z branjem članka Najevska lipa.

Velja za najstarejšo ohranjeno kraško domačijo in je izjemen spomenik kmečkega stavbarstva; tu je bila nekdaj furmanska gostilna. Danes si v hiši lahko ogledamo stalno spominsko razstavo Slovenske kinoteke, posvečeno prvi slovenski filmski igralki Iti Rini. V pritličju ima svojo galerijo kipar samouk Viktor Frank.

Divača (435 m, 1.246 prebivalcev), danes pomembno prometno križišče in manjše gospodarsko središče na južnem delu Krasa, je bila v 16. stoletju le zaselek ovčerejcev, z razvojem prometa, ki je potekal iz tržaškega pristanišča v notranjost in naprej na Dunaj, pa je pridobivala na pomenu, se širila in razvijala. Furmani, ki so tovorili blago po cestah v obe smeri, so se ustavljali v gostilnah. Ena takšnih je bila gostilna »Pri Škrateljnu«, ki je bila počivališče za potnike in je imela hleve za konje. Čeprav je bila hiša v stoletjih večkrat predelana in dozidana, je ohranila prvotno stavbno zasnovo; njeno jedro izvira iz 17.

Nadaljujte z branjem članka Škrateljnova domačija v Divači.

Naselje Poljana (447 m, 130 prebivalcev) leži dobre 4 km iz Prevalj, ob cesti proti Mežici. Tu se cesta odcepi na severozahod in po 4,5 km smo pri mednarodnemu prehodu Holmec. Poljana, ki je zaznamovana s pomembnimi dogodki novejše slovenske zgodovine, je zaščiteno spominsko območje z imenom »Spominski park svobode in miru«.

Na Poljani so potekali zadnji boji druge svetovne vojne v Evropi. Ob naselju stoji tonalitni spomenik 14. diviziji in Tretji armadi, ki sta na tem mestu 14. in 15. maja 1945 razorožili okupatorsko armado. Na levi strani ceste, ki pelje proti Homcu, stoji spomenik Stojana Batiča – lik bombe, ki se razpre v obliki cveta, iz nje pa leti jata golobov – simbol vojne in miru. Na Holmcu je bila 26. junija 1991 izobešena slovenska zastava kot znak samostojne Republike Slovenije; v spomin na te dogodke občina Prevalje praznuje občinski praznik na ta dan.

Nadaljujte z branjem članka Poljana in Holmec.

Izletniška točka je dobila ime po vasi, ki leži na zelenem hrbtu nad Škofjo Loko. Na travnatem gričku je cerkev svetega Križa, v kateri so dragocene gotske freske mojstra Jerneja iz Loke. Od tu je lep razgled po Gorenjski: na Julijce, Karavanke in Kamniške Alpe, Ljubljansko polje in Polhograjske Dolomite ter Škofjeloško hribovje.

Križna gora (669 m), griček s cerkvijo, je le kakih 15 minut stran od vasi, pod vrhom Soteske (735 m). To je skrajni del hribovitega hrbta, ki se razprostira od Škofje Loke do Kranja, kjer ga zaključuje Sveti Jošt (847 m). Hriboviti hrbet je prepreden s potmi, primernimi za pohodništvo in (gorsko) kolesarjenje.

Najbolj običajna pot na Križno goro je iz Podlubnika, zahodnega dela Škofje Loke. Markacije in kažipot nas s ceste proti Železnikom usmerijo na stransko cesto proti severu. Pot začnemo med hišami in čez travnik, ob potoku in čez strmino do zaselka Cavrn, kjer se svet položi in prvič zagledamo naš cilj, nato pa še navkreber po poti skozi gozd.

Nadaljujte z branjem članka Križna gora.

Puhova cimprača s spominsko sobo svetovno znanega izumitelja Janeza Puha stoji v njegovi rojstni vasi Sakušak pri Juršincih v Slovenskih goricah. Z etnološko dediščino, arhivskim gradivom in muzejskimi eksponati sta predstavljena njegovo življenje in delo na področju prometnih sredstev in motorologije. Janez Puh je bil izumitelj in vizionar, tovarnar in podjetnik. Za Puhov muzej skrbi Društvo rojaka Janeza Puha.

Puhov muzej je cimprača, viničarska hiša, kakršne so bile nekoč, pokrita je z žitno slamo in ima majhna okna. Glavni prostori v cimprači – predvsem kuhinja in hiša (soba) – so opremljeni, v njih je razstavljenih več etnoloških predmetov: žrmlje, krušna peč, tesarska skrinja, bohkov kot in drugi. Predstavlja dobo, v kateri je odraščal in se izobraževal Janez Puh. Cimprača močno spominja na domačijo, v kateri se je rodil Janez Puh. Na kraju, kjer je nekoč stala Puhova rojstna hiša, na Sakušaku 79, pa stoji sodobna stanovanjska hiša z vgrajeno spominsko ploščo.

Nadaljujte z branjem članka Puhov muzej.

Veliko Zavrhov je v Sloveniji, eden je razloženo naselje na slemenu nad Pesniško dolino v Slovenskih goricah, ki je priljubljena izletniška točka. Z Maistrovega stolpa je namreč lep razgled na velik del severovzhodne Slovenije. Postavili so ga v spomin na generala Rudolfa Maistra, ki je rad zahajal na Zavrh; v kulturnem domu je tudi njegova spominska soba.

Sleme, na katerem se razprostira Zavrh (370 m), je na osojni strani pokrito z mešanim gozdom, na prisojni pa se raztezajo vinogradi, sadovnjaki in majhne njive. Področje spada med stara vinogradniška območja, kjer so v preteklosti prevladovale viničarije. Pojav trtne uši konec 19. stoletja je uničil precej vinogradov, ki se šele v zadnjih letih ponovno obnavljajo.

Skozi kraj, kjer je zaradi bližine Maribora precej vikend hišic, potekata vinska in sadjarska cesta. Tu imata točko tudi Pomurska transverzala ter Pot kurirjev in vezistov. Izletnikom, ki radi pešačijo, pa je namenjena Pot na Zavrh, ki vodi od Lenarta do Maistrovega stolpa (1,5 ure).

Nadaljujte z branjem članka Zavrh v Slovenskih goricah.

Ob cesti iz Kranjske Gore proti Ratečam, le nekaj minut po pešpoti od parkirišča, se razprostira jezero izrazito zelene barve. V tem 2 metra globokem jezeru vre na dan Sava Dolinka; porozna jezerska kreda na dnu neprestano prepušča talno vodo. Ker je to edinstven primer v Sloveniji, so bili Zelenci leta 1992 razglašeni za naravni rezervat.

Najbolj se mi je priljubila Savska dolina s svojimi slapovi in jezeri.
Ne poznam v Evropi nič lepšega.
Humphry Davy (1778–1829), angleški naravoslovec)

Naravni rezervat Zelenci (834 m) obsega 14 ha; ob urejenih poteh so postavljeni informativne table in razgledni stolp. Talni izviri so pravzaprav drugi del potoka, imenovanega Nadiža, ki izvira blizu koče v Tamarju in večji del teče poniknjen pod gruščem, sicer pa prvi izvir Save, ki je s svojimi 219 km najdaljša slovenska reka. Izviri v jezerskih usedlinah so v obliki vulkančkov.

Nadaljujte z branjem članka Zelenci.

Urh (342 m) je grič vzhodno od Ljubljane v bližini Bizovika; na vrhu je cerkvica sv. Urha. Med 2. svetovno vojno je bila tu najprej postojanka vaških straž, nato pa domobranska postojanka, znana predvsem po mučenju in ubijanju partizanov in somišljenikov. V spomin na žrtve so leta 1955 osnovali spominski park in postavili spomenik.

Grič je dobil ime po starodavni, že večkrat prenovljeni podružnični cerkvi, posvečeni nemškemu škofu Ulriku. Po vojni je bila cerkev spremenjena v muzej, kasneje pa so jo spet posvetili. Na zunaj je cerkev nespremenjena, sledovi krogel v cerkvenem stolpu pa so ohranjeni spomini na vojna leta. Ob cerkvi je delno obnovljena mežnarija, ki je bila med 2. svetovno vojno domobranska kasarna, zapor in mučilnica. V bližini je grobnica, kjer ležijo posmrtni ostanki 123 žrtev zločinov in 56 borcev Cankarjeve brigade, ki so jih sem prenesli po koncu vojne.

Nadaljujte z branjem članka Urh.

Nedaleč od vasi Žiče in v neposredni bližini Žičke kartuzije je romanska cerkev Marijinega obiskanja, ki je edina v celoti ohranjena priča življenja kartuzijanov v tej dolini. Njen vhod krasi kamnit romanski portal, eden najstarejših v Sloveniji. Ime vasi je pomanjševalnica besede »špital«, bolnišnica. Kraj je s t. i. »Spodnjim« žičkim samostanom nudil gostoljubje popotnikom in oskrboval »Zgornji« samostan.

Špitalič pri Slovenskih Konjicah je v dolini Žičnice, 13 km iz Slovenskih Konjic. V 12. stoletju, ko so te kraje naselili kartuzijanski bratje – laiki, sta bila v tem kraju zgrajena »Spodnji« žički samostan in manjša cerkev. Med turškimi vpadi v 15. stoletju je bil samostan porušen in bratje laiki so se preselili v »Zgornji« samostan. Ostala pa je romanska cerkev Marijinega obiskanja, ki so jo po ukinitvi samostana začeli uporabljati kot lokalno župnijsko cerkev. Ima dvokapno streho ter izrazite, masivne zunanje opornike, zvonik pa ima baročni čebulasti zaključek.

Nadaljujte z branjem članka Špitalič.

Krajevno ime Sežana je izpeljano iz imena patricijske rodbine Cesia, ki je imela tu zaselek ob nekdanji rimski cesti. Tudi danes je ob cesti v Trst ter v neposredni bližini Italije; oboje je kraju krojilo usodo skozi vso zgodovino. Status mesta ima vse od leta 1952 in je lepo urejeno. V Sežani se je rodil Srečko Kosovel, slovenski pesnik, kritik in publicist. Obiščemo lahko Kosovelovo pot in naredimo več drugih prijetnih izletov v okoliške kraške jame, po vinskih cestah , v pršutarno, v Lipico …

Bori, bori, temni bori
kakor stražniki pod goro
preko kamenite gmajne
težko, trudno šepetajo.
(Srečko Kosovel: Bori)

Sežana (368 m, ok. 6500 preb.) je danes gospodarsko, prometno, izobraževalno, kulturno in zdravstveno središče slovenskega Krasa in tudi eno od pomembnih središč širše primorske regije. Območje mesta, obkroženo z manjšimi vzpetinami, pa je bilo naseljeno že v prazgodovini, v pisni obliki se kraj prvič omenja okoli leta 1085.

Nadaljujte z branjem članka Sežana.

Soča teče po zahodnem robu Slovenije in v severni Italiji. Izvira visoko v Julijskih Alpah, teče proti jugu in se po 140 km izlije v Jadransko morje v Italiji, blizu Tržiča, v Tržaškem zalivu. Soča in Soška dolina veljata za enega najlepših predelov Slovenije. Tu so ostanki iz različnih zgodovinskih obdobij, od arheoloških najdišč iz železne dobe do ostankov iz Soške fronte v 1. svetovni vojni. Obiskovalci lahko uživajo v naravnih lepotah visokih gora in bistrih voda, srečujejo se s kulturno dediščino, spoznavajo številne kraje, predajajo se različnim športnim aktivnostim …

Toda tokrat bomo predstavili le izvir Soče, ki je v Zadnji Trenti, najbolj skrajnem koncu doline, pod gorsko verigo, ki se razprostira od Jalovca do Travnika in naprej do Mojstrovke. Soča privre na dan iz jame (1087 m) na koncu ozke soteske pod pobočjem Travnika. Kot je značilno za kraške izvire, pretok vode močno niha: v sušnem obdobju je šibkejši, včasih celo presahne, v deževnih dneh pa je izvir zelo močan.

Nadaljujte z branjem članka Izvir Soče.

V vasi na pobočju Blegoša se je rodil Anton Ažbe, slovenski slikar in likovni pedagog, ena prvih resnično svetovljanskih osebnosti v sodobni slovenski likovni umetnosti. Domačijo je Ivan Prijatelj imenoval »pravi dom poljanskih kmečkih baronov«. Hiša izvira iz konca 17. stoletja in je bila večkrat prezidana. Zdaj so jo za potrebe kmečkega turizma povsem prenovili, spominska soba pa je ohranila podobo iz časa slikarjevega življenja.

Dolenčice (650 m, 64 prebivalcev) so položene visoko na strmo pobočje Blegoša, tik pod vasjo Javorje. Vse naokrog so griči in gozdovi, zeleni travniki in njive. Pogled odkriva zmeraj nove in zmeraj lepše podobe majhnih vasic po pobočjih in v tesnih dolinah, v daljavi pa spet hribi, pokriti z neskončnimi gozdovi. Dolenčice so star kraj, omenjen že leta 1291. V vasi je majhna poznobaročna cerkvica sv. Tilna.

Najvišje v bregu stoji Ažbetova rojstna hiša, pred njo pa spomenik Antonu Ažbetu.

Nadaljujte z branjem članka Dolenčice.

Staro upravno, cerkveno in trgovsko naselje je doživljalo svojski zgodovinski in politični razvoj, saj je bilo Prekmurje priključeno Sloveniji šele leta 1919. Po 2. svetovni vojni se je Murska Sobota razvila v pomembno središče Prekmurja; po osamosvojitvi Slovenije se je znašlo na stičišču štirih držav, narodov in kultur. Najsevernejše mesto Slovenije in največje pomursko mesto je značilno subpanonsko naselje.

Murska Sobota (190 m, 13.857 prebivalcev) se je razvila v ravnini Ravensko, ob rečici Ledava, na presečišču magistralnih cest iz Madžarske proti Italiji in prečnih poti z Goričkega proti Muri. Na zahodni strani mesta je 7,5 km dolg prekop Ledava–Mura, ki mesto varuje pred poplavami potokov z Goričkega. Mesto ima številne drevorede, stanovanjske bloke v zaledju in soseske z vrtovi. Med značilnimi mestnimi stavbami so secesijske hiše L. Takácsa ob Slovenski ulici in moderna arhitektura F. Novaka; oba oblikovalca sta bila domačina, ki sta mestu vtisnila poseben pečat.

Nadaljujte z branjem članka Murska Sobota.

Največje slovensko središče črne metalurgije je tudi pomembno prometno križišče. Železarstvo in mednarodni promet sta narekovala razvoj kraja ter hitro naraščanje prebivalstva. Jesenice, kjer prevladujejo obrati železarne in delavski stanovanjski bloki, si zelo prizadevajo za videz in se predstavljajo kot »Mesto jekla in rož«.

Jesenice (514–574 m, 18.800 prebivalcev) ležijo ob izteku Doline v Radovljiško kotlino. V bližini sta železniški in cestni predor med Slovenijo in Avstrijo. Železniško povezavo z Ljubljano imajo od leta 1870, tisto skozi bohinjski predor in po dolini Soče proti Novi Gorici pa od leta 1906.

Mesto obdajajo na severu Karavanke z znano Golico in na jugu Mežakla. Gore v svoji notranjosti skrivajo tudi železovo rudo. Prvotni rovi za kopanje železove rude in prve fužine so bile v pobočju Karavank; kasneje so fužine prestavili v dolino. Na Jesenicah so se razvile tri fužinske lokacije: Stara Sava, kamor so leta 1538 s Planine pod Golico preselili železarske obrate, Javornik, z začetki v 15.

Nadaljujte z branjem članka Jesenice.

Največje naselje na Goričkem se je razvilo okrog gradu Grad, ki je največji v Sloveniji. Pod gradom je cerkev Marije Vnebovzete, ki spada med najlepše gotske spomenike Pomurja in ji je svoj pečat vtisnil tudi Jože Plečnik. V gradu sta sedež Krajinskega parka Goričko in Informacijski center Trideželnega parka Goričko–Raab–Õrség.

Grad (271 m, 809 prebivalcev), ki je tudi sedež občine Grad, je razloženo naselje na najbolj razgibanem zahodnem delu Goričkega. Tu je bilo več stoletij upravno središče Goričkega in dolgo časa tudi Ravenskega. Ozemlje širšega območja Goričkega je vključil v madžarsko državo Bela III. in ga leta 1183 podaril cistercijanskemu samostanu v Monoštru. Naselje je kot trg omenjeno leta 1478.

Na več mestih se pojavlja na površini bazaltni tuf, prej so ga lomili za gradbeni material (zdaj so kamnolomi opuščeni). Na strmem griču iz bazaltnega tufa je veličasten grad Grad, ki je deloma v razvalinah, v zadnjem času pa ga uspešno obnavljajo s pomočjo programa Phare.

Nadaljujte z branjem članka Grad na Goričkem.

Na južnih obronkih Goričkega stoji cerkev Gospodovega vnebohoda. Arhitekt Plečnik je pri gradnji nove cerkve popolnoma ohranil staro romansko-gotsko cerkvico, upošteval krajevno lončarsko izročilo in ji dal pečat svoje genialne ustvarjalnosti. Njen bel okrogel stolp je v pomurski ravnici viden že od daleč …

Bogojina (185 m, 659 prebivalcev) je naselje ob regionalni cesti Murska Sobota–Lendava. V pisnih virih je bila prvič omenjena leta 1208, trške pravice pa je dobila leta 1688, ko je imela dobro razvito cehovsko obrt (lončarji, tkalci, sodarji).

Župnijska cerkev Gospodovega vnebohoda je bila sezidana v letih 1925–1927, po načrtih najpomembnejšega slovenskega arhitekta Jožefa Plečnika (1872–1957), ko je bil župnik v Bogojini Ivan Baša (1875–1931).

»Gospod, sezidal sem ti hišo
za tvoje prebivališče.«
(I Kr 8, 13)

Staro cerkvico iz 14. stoletja je v novo cerkev vgradil kot podhodno lopo in pevski kor.

Nadaljujte z branjem članka Bogojina.

Mesto, ki ima sredi julija tradicionalno kulturno-turistično prireditev Pivo in cvetje, je osrednje naselje ter upravno, gospodarsko in kulturno središče ob reki Savinji med Celjsko kotlino in dolino reke Save. Osnova mestnega razvoja sta bila v novejšem času predvsem zdravilišče in pivovarna. Laško je tudi izhodišče za več zanimivih izletov.

Laško (228 m, 3.641 prebivalcev) z bližnjo okolico je bilo naseljeno že v obdobju kulture žarnih grobišč (okrog 800 pr. n. št.). Fevdalci enega največjih gospostev na Slovenskem s sedežem v Laškem so bili po letu 1016 savinjski mejni grofi, nato pa je območje prehajalo iz rok v roke, dokler ga Habsburžani leta 1620 niso prodali baronom Mosconom. Naselje je bilo prvič omenjeno leta 1147, trg in sedež deželnega sodišča 1227, župnija 1257. Do leta 1816, ko so zgradili cesto Celje–Zidani Most, je bil kraj prometno odrezan, nato je začela nastajati manjša industrija, s svetom ga je leta 1849 povezala Južna železnica.

Nadaljujte z branjem članka Laško.

Razpotegnjeno kmečko naselje na Dolinskem (166 m, blizu 1.000 prebivalcev) je obdano z nižinskimi travniki in močvirskimi logi. Poznano je po štorkljinih gnezdih; Evropska fundacija Euronatur mu je leta 1999 podelila naziv »Evropska vas štorkelj«. Polano pa poznamo tudi po dobrih ljudeh, kot jih je v svojih knjigah predstavljal rojak pisatelj Miško Kranjec.

Suhi otočki znotraj zamočvirjenega in poplavljenega sveta so bili očitno primerni za varno naselitev, saj o zgodnji poselitvi pričajo tri prazgodovinska kamnita orodja in naselbina iz bakrene dobe na vzpetini Selca, severovzhodno od Brezovice. Severno od Male Polane je v gozdu Košnata greda, kjer je bilo še pred 2. svetovno vojno več gomilnih grobišč iz rimskega obdobja, danes je dobro vidna le ena gomila. Sled rimske ceste pa je najti vzhodno od vzpetine Gaje, ki se nahaja med Brezovico in Nedelico.

Sicer pa se kraja z imenom Palina (danes Velika in Mala Polana) in Brezouica (danes Brezovica) v srednjeveških pisanih virih prvič omenjata v dokumentu iz leta 1322.

Nadaljujte z branjem članka Velika Polana.

Krajinski park Goričko je slovenski del Trideželnega parka, ki ga sestavljata še Narodni park Õrség na Madžarskem in Narodni park Raab v Avstriji. Nastal je, da bi zaščitil svojsko prepletenost naravnih prvin s kmetijsko kulturno krajino. Poleg naravnih lepot in kulturnozgodovinskih znamenitosti ga je vredno obiskati zaradi prijaznih prebivalcev in kulinaričnih dobrot.

Zamisel o ustanovitvi Trideželnega parka med Slovenijo, Avstrijo in Madžarsko se je porodila proti koncu prejšnjega stoletja zaradi dobro ohranjene krajine, ki je drugod po Evropi zaradi industrializacije kmetijstva že zdavnaj izginila. Odmaknjenost območij od prometnih središč in tokov namreč pomeni novo in bolj zdravo kakovost za življenje človeka ter priložnost za ohranitev številnih rastlinskih in živalskih vrst. Kljub podobnostim pa je zaradi zgodovinskega izročila park v vsaki od treh dežel moč doživeti drugače. Informacijski center Trideželnega parka Goričko – Raab – Õrség in hkrati sedež Krajinskega parka Goričko je v gradu Grad.

Nadaljujte z branjem članka Krajinski park Goričko.

Prostori Pokrajinskega muzeja, ustanovljenega leta 1955, so v gradu sredi parka v Murski Soboti. Stalna muzejska razstava je na ogled od septembra 1997; nudi predvsem privlačen pregled razvoja Prekmurja od davne preteklosti do polpreteklih časov. Za stalno razstavo je muzej v letu 1999 prejel posebno priznanje Evropskega muzejskega foruma.

Grad stoji na mestu nekdanjega dvorca Belmura iz 13. stoletja. V 14. stoletju so bili lastniki Széchyji, leta 1687 ga je kupil Peter Szapáry in ga 1934 prodal soboški mestni občini.

Grajsko poslopje je bilo v obliki pravilnega renesančnega kastela sezidano v 16. stoletju. V prvi polovici 18. stoletja so dvoriščne trakte obzidali z arkadami in naredili portala. Glavni portal ima baročni kamnoseški okras, kipa atlantov sta podobna tistima na portalu palače Grassalkovich v Budimpešti. V zahodnem traktu so prizidali baročno kapelo, v notranjosti pa so baročno uredili salon (slike in oprema iz konca 18.

Nadaljujte z branjem članka Pokrajinski muzej v Murski Soboti.

Ob regionalni cesti Murska Sobota–Lendava, 4 km od Murske Sobote in dober kilometer od Moravskih Toplic, je cerkev svetega Martina. Čudovita gotska cerkev z lepim zvonikom, ki je obdana s tremi visokimi kostanji in štirimi lipami, hrani freske Janeza Aquila, mojstra, ki je deloval predvsem v Pomurju.

Martjanci (195 m, 567 prebivalcev) so od 17. stoletja dalje večkrat omenjeni kot trg, vendar so ohranili vaško podobo. Svetnik sv. Martin je dal ime kraju, kjer je še vedno vsako leto 11. novembra kramarski sejem.

Martin se je rodil okoli leta 316 v Szombathelyju v Panoniji (današnja Madžarska). Njegov oče je bil častnik rimske vojske in tudi sinu je preskrbel vojaško službo. Martin je kmalu postal častnik. V nekem mrzlem zimskem jutru je pred mestnimi vrati srečal berača. Ker ni imel nič drugega, kar bi mu lahko podaril, je prerezal na pol svoj vojaški plašč in eno polovico podaril beraču.

Nadaljujte z branjem članka Martjanci.

To je edino judovsko pokopališče v vsem Prekmurju, ki je ostalo neokrnjeno, in je največje judovsko pokopališče v Sloveniji. 387 judovskim žrtvam fašizma so leta 1947 postavili spomenik z Judovsko zvezdo. Lendava z okolico ima največ vidnih sledi judovskega prebivalstva v Sloveniji.

Ker so na njem le stari grobovi brez gomil, judovsko pokopališče morda lahko občutimo kot lepo urejen park s kamnitimi nagrobniki na trati. Nekaj je cipres in drugih okrasnih dreves ter grmičja, toda nikjer ni cvetja ali sveč. Judje polagajo na nagrobnike kamne, ali bolje kamenčke, toda ker je v okolici Lendave po 2. svetovni vojni ostal komaj kateri potomec Judov, boste na vsem pokopališču našli komajda kakšen grob s kamni. Kamniti nagrobniki so različne velikosti, odvisno pač od pomembnosti rodbine. Na njih prebiramo značilna judovska imena in priimke: Marx Lebli in Marx Jakab, ki sta bila menda prva judovska priseljenca v Lendavi, oba trgovca; Hermina Brünner, rojena Löwenstein, zadnja učiteljica, Mor Lowy, zadnji rabin v Lendavi.

Nadaljujte z branjem članka Judovsko pokopališče v Dolgi vasi pri Lendavi.

Jezero se razprostira sredi gozda, 2 km severno nad vasjo Dobrovnik in v neposredni bližini zaselka Bukovnica. Omogoča taborjenje, kopanje, čolnarjenje in ribolov. V bližini je božjepotna kapela sv. Vida, kjer se je v zadnjih letih razvil park naravnih energij.

Bukovniško jezero je akumulacijsko jezero, veliko 4,5 ha. Nastalo je z zajezitvijo potoka Bukovnica. Jezero je povprečno globoko 2 metra, ponekod pa tudi 5 metrov; bogato je z ribami (amur, linj, krap, ploščič, ostriž). Jezero je obdano z gozdovi, ki nudijo domovanje srnam, jelenom in divjim svinjam; na obrobju živijo fazani, jerebice, prepelice in poljski zajci. Vodni ekosistem gosti čapljo, mlakarico in vodomca.

V bližini jezera v gozdu stoji kapela sv. Vida. Na tem mestu že stoletja stoji cerkev, saj so ljudje že nekdaj verjeli, da ima voda iz izvira sv. Vida zdravilno moč za oči. Ljudsko izročilo pravi, da so nekateri s pitjem in umivanjem oči z vodo iz tega izvira tudi spregledali.

Nadaljujte z branjem članka Bukovniško jezero.

Idilična Vrba na Gorenjskem (537 m, 197 prebivalcev) je lep primer gručaste alpske vasi; leži v občini Žirovnica, na robu višje savske terase, pod visokimi vrhovi Karavank. Ima tri pomembne kulturne spomenike: rojstno hišo pesnika Franceta Prešerna, cerkev sv. Marka in srenjske kamne pod vaško lipo. Vrbo in cerkev sv. Marka opeva France Prešeren v Sonetjih nesreče.

O Vrba! srečna, draga vas domača,
kjer hiša mojega stoji očeta;
de b’ uka žeja me iz tvojga svéta
speljala ne bila, goljfiva kača!
(dr. France Prešeren)

Doprsni kip največjemu slovenskemu pesniku nas pozdravi že na robu vasi.

France Prešeren (3. december 1800–8. februar 1849) se je rodil v eni najstarejših hiš v Vrbi, »Pri Ribiču«. Bil je tretji otrok dokaj premožnega gruntarja in za takratne razmere dobro šolane matere.

Nadaljujte z branjem članka Vrba.

Ime Dolenjske Benetke se je mesteca oprijelo zaradi pogostih poplav, toda na Benetke spominja tudi vrsta kulturnih spomenikov in umetniških zbirk, ki si jih obiskovalci tukaj lahko ogledajo. Kostanjevica, eno najmanjših in hkrati eno najstarejših mest na Slovenskem, se je razvilo na umetnem otoku v meandru reke Krke, blizu gradu Landestrost, nekdanje spanheimske obmejne trdnjave, ob vznožju Gorjancev. Mestna struktura z dvema ulicama se je ohranila vse do danes, ko je kraj kot celota razglašen za kulturni spomenik.

O davni naseljenosti pričajo številne arheološke najdbe, ki jih hrani Narodni muzej v Ljubljani. Kostanjevica je bila od 11. stoletja pomembno središče fevdalne posesti grofov Speinheimov in hkrati njihovo oporišče na stari kranjsko-hrvaški meji. Prvotno nemško ime »Landestrost« – zaupanje, vera, pogum dežele – govori, da je Kostanjevica s kovnico denarja in z novoustanovljenim samostanom v neposredni bližini zavzemala pomemben politični, gospodarski in verski položaj v okviru teritorija Spanheimov.

Nadaljujte z branjem članka Kostanjevica na Krki.

Začetki galerijske dejavnosti v Kostanjevici na Krki segajo v leto 1956, ko je bila – na pobudo tedanjega ravnatelja Lada Smrekarja – v prostorih osnovne šole ustanovljena Gorjupova galerija. Pomeni predhodnico vseh kasnejših kulturnih dogajanj v Kostanjevici na Krki: Dolenjskega kulturnega festivala 1956–1981, Lamutovega likovnega salona, kiparskega simpozija Forma viva in Grafičnega bienala jugoslovanskih otrok. Sedaj dejavnosti potekajo v okviru Galerije Božidar Jakac, ki je bila ustanovljena leta 1974.

Galerija Božidar Jakac se od začetka svojega delovanja tematsko nagiba k ekspresionizmu in predstavlja najbolj obsežno zbirko te umetnostne smeri na Slovenskem. Sedež ima v prostorih nekdanjega cistercijanskega samostana, ki je danes kulturni spomenik, katerega obnova še vedno poteka. V obnovljenih dvoranah nekdanjega samostana so naslednje stalne zbirke:

Božidar Jakac (1899–1989), slikar in grafik, eden od pobudnikov ustanovitve ljubljanske likovne akademije, njen redni profesor za grafiko in prvi rektor. Galerija hrani njegova zgodnja dela (med njimi okrog 2500 risb).

Nadaljujte z branjem članka Galerija Božidar Jakac.

Legenda pravi, da je Apolon, bog sonca in zdravilstva, ustavil krilatega konja Pegaza, ko je hotel odleteti na goro Parnas, in mu naročil piti vodo Rogaškega vrelca. Od tod izvira tudi podoba krilatega konja v občinskem grbu. Rogaška Slatina se uvršča med znana srednjeevropska zdravilišča. Slovi po slatinskih vrelcih Tempel, Styria in Donat, ob katerih je nastal zdraviliški kompleks hotelov in medicinskih ustanov. Mineralno vodo zajemajo tudi v komercialne namene; poznamo jo ustekleničeno in z imeni vrelcev. Zgodovinski razvoj mesta je tesno povezan z zdraviliško dejavnostjo in steklarstvom v 2 km oddaljenem Tržišču.

Rogaška Slatina (228 m, 4.904 prebivalcev) je eno najmlajših slovenskih mest in hkrati eden najstarejših slovenskih turističnih krajev. Sodi med starejša zdravilišča v Sloveniji; izkopanine ter rimska cesta, ki je mimo Lemberga in Rogatca vodila iz Celeie v Petovium, dokazujejo, da so območje Rogaške Slatine poznali že Kelti in Rimljani. Zdravilne učinke vode so poznali številni okoličani, pa tudi romarji, ki so širili glas o čudežni zdravilni vodi.

Nadaljujte z branjem članka Rogaška Slatina.

S 700-letnimi trškimi pravicami se uvršča med najstarejše trge na Slovenskem, vendar ni nikoli dosegel mestnega statusa. Ponaša se z bogato in zanimivo preteklostjo; pretežni del zgodovine je bil Rogatec cvetoče naselje raznih obrtnikov in trgovcev. Na to danes spominjajo staro trško jedro, ostanki dveh gradov, dve cerkvi in drugi umetnostno-zgodovinski spomeniki (nekateri so razstavljeni v Muzeju na prostem).

Rogatec (220 m, 1.484 prebivalcev) leži pod Donačko (Rogaško) goro, ob sotočju potokov Sotle in Draganje. Zaradi svoje zemljepisne lege na prehodu iz predalpskega v panonski svet je bil pomembno križišče trgovskih in vojaških poti. Že v rimskih časih je bil znana vojaška naselbina. Svoj največji razvoj je kot obmejno področje in kot posest različnih zemljiških gospodov doživel v srednjem veku. V pisnih virih je bil prvič omenjen leta 1130, leta 1283 pa je pridobil tržne pravice. Njegovi lastniki so bili grofje Breže-Selški, krški škofi, Celjski grofje in Habsburžani.

Nadaljujte z branjem članka Rogatec.

Idilična vas (255 m, 399 prebivalcev) leži sredi vinogradov in sadovnjakov na južnem pobočju pogorja Orlice, ki je poraščeno z gozdovi kostanja in hrasta. V Pišecah lahko obiščete rojstno hišo Maksa Pleteršnika, grad Pišece, ki ga zdaj obnavljajo, odpravite se lahko na »vodno učno pot« … in uživate v lepotah bizeljske pokrajine, ki se tu še prav posebno ponaša z »razkošjem preprostosti«.

Jedro vasi Pišece je zgoščeno ob vaški cesti pod cerkvijo sv. Mihaela. Do 2. svetovne vojne sta tu cveteli vinska trgovina in mlinarstvo, kar kažejo velike stavbe, ki dajejo vasi trški videz; izstopajo gostilna, stara šola, trgovina in kovaški muzej.

Ob potoku Gabrnici, ki izvira v podzemnih razpokah Orlice, je bilo nekdaj na terasah razporejenih veliko mlinov. Manjši mlin ob cerkvi je obnovljen. Tu je prva postaja vodne učne poti Gabrnica, ki se nadaljuje do ribnika ob gradu Pišece, potem pa po Dolini, mimo Globokega in skozi gozd Dobrava do Jovsov.

Nadaljujte z branjem članka Pišece.

Senožete, Rimske Toplice, Globoko in Šmarjeta so tesno povezani s pesnikom Antonom Aškercem. Nekatere teh krajev obiščemo, če se podamo po Aškerčevi poti. Na Senožetah je spominska hiša Antona Aškerca, v kateri je predstavljeno pesnikovo življenje in delo; v njej pa je tudi precej predmetov etnografske vrednosti, ki kažejo, kakšen je bil v preteklosti način življenja v teh krajih.

Senožete (440 m, 27 prebivalcev) so le dober kilometer po cesti (15 minut hoda) od Rimskih Toplic na pobočju nad njimi. Spominska hiša Antona Aškerca je v hiši, kamor se je družina Aškerčevih preselila z Globokega, ko je bilo Antonu tri leta. Tu je užival v prostranstvu; bil je pastir in vodnik radovednim obiskovalcem zdravilišča Rimske Toplice. Oskrbnik spominske hiše je pesnikov pranečak Avgust Aškerc.

Anton Aškerc (1856–1912) je po želji tete Ajtke študiral bogoslužje, čeprav za duhovniški poklic ni čutil nagnjenja; že tedaj je bral koran, preučeval različna orientalska verstva in materialistično filozofijo.

Nadaljujte z branjem članka Aškerčeva spominska hiša in pot.

En hribček bom kupil … poje Slomškova pesem in vabi na Bizeljsko, v vinorodno pokrajino, ki obsega valovito jugovzhodno pobočje Orlice in Kunšperške gore, približno med povirnim delom potoka Dramlja na zahodu in desnim bregom reke Sotle na vzhodu. Značilni so vinogradi (vina rosé) in sadovnjaki, ob Sotli so polja in travniki. Bizeljsko se imenujeta tudi glavno naselje in grad. V resnici se je naprej grad imenoval po vitezih Wisell, po njih se je tekom stoletij poimenovalo tudi samo področje: Wisell – Bizel – Bizeljsko.

Grad Bizeljsko (imenovan tudi grad Orešje) stoji nad vasjo Orešje (391 m), na skrajnem obrobju Bizeljskih goric pod gozdovi mogočne Orlice. Prvič se pisno omenja leta 1404, ko so se tukaj naselili vitezi Wisell. Sedanja stavba je iz 16. stoletja, ko so rekonstruirali grad, ki je tam stal že od 10. stoletja. Grad ima srednjeveško grajsko zasnovo: stanovanjsko jedro in širši utrdbeni del.

Nadaljujte z branjem članka Bizeljsko.

Zaradi svoje lege in bogate duhovne zgodovine so Svete gore častitljiv kraj. To je skupina petih cerkvenih stavb na slemenu in istoimenskem vrhu (527 m) v pogorju Orlice, na vzhodnem robu slovenskega ozemlja. Svete gore so stara znamenita božja pot Slovencev in Hrvatov, romarska pot vodi sem že od leta 1265. Z vrha je lep razgled po slikoviti in mehki obsotelski pokrajini.

Svete gore so dostopne s prevala med Štajersko in Dolenjsko; na eni strani je Bistrica ob Sotli, na drugi Bizeljsko. Po odcepu s ceste po 2 km pridemo do gostilne in nadaljujemo še 10 minut peš po zelo strmem pobočju do vrha. Ob poti so leseni kipi križevega pota Staneta Jarma, ki so jih postavili leta 2002.

Pomen Svetih gor je predvsem v njihovem celotnem pojavu, ki združuje v spominsko celoto na vrhu hriba s prastaro kulturno tradicijo pet zanimivih cerkvenih stavb.

Največja je cerkev Marijinega rojstva, ki so jo zgradili v baročni dobi ob prelomu 17.

Nadaljujte z branjem članka Svete gore.

Muzej na prostem v Rogatcu ohranja srednještajersko ljudsko stavbno dediščino subpanonskega tipa in kulturno izročilo ljudi, ki so živeli na območju Obsotelja, predvsem Rogatca in na pobočjih Boča, Donačke gore in Maclja, v času od 19. do sredine 20. stoletja. Jedro muzeja tvorijo originali in rekonstrukcije. Prvotna ideja domačinov, da ohranijo rojstni hišo pesnika Jožeta Šmita je z leti prerasla v doslej največji muzej na prostem v Sloveniji. Leta 1997 je bil nominiran za evropski muzej leta.

Na muzejskem prostoru je predstavljenih petnajst različnih objektov v treh različnih sklopih. Domačijo predstavljajo gospodarsko poslopje z gnojiščem in poljskim straniščem, čebelnjak, svinjaki in kozolec. Upravni del predstavlja »loden«, prvotno trška trgovina z mešanim blagom, ki ima danes tudi funkcijo muzejske trgovine z upravnimi prostori. V tretjem sklopu pa je gostinski del z vinsko kletjo v funkciji »pušenšanka« in značilno zasajenimi brajdami.

Stanovanjska hiša iz začetka 19.

Nadaljujte z branjem članka Muzej na prostem Rogatec.

Lukovica pri Domžalah (334 m, 385 prebivalcev) leži ob vhodu v Črni graben, skozi katerega je že nekdaj potekala pomembna prometna pot. V kraju je bila verjetno nekakšna straža pred cestnimi roparji: ime Lukovica namreč izhaja iz glagola »lukati«, kar pomeni opazovati, gledati, prežati. Pa vendar je kraj poznan tudi po rokovnjačih s konca 18. in začetka 19. stoletja; eden je tudi v občinskem grbu. V romanu z naslovom Rokovnjači sta jih opisala Josip Jurčič in Janko Kersnik. Slednji je živel na gradu Brdo pri Lukovici in bil med drugim tudi lukoviški župan.

Skozi Črni graben je pot potekala že v času Rimljanov (iz Emone čez Atrans v Celeio), kasneje je bila Lukovica pomembna poštna postaja ob cesti Dunaj–Trst in še danes je v tem gručastem naselju ohranjenih več mogočnih furmanskih hiš iz časov prevozništva. V kraju so tudi gostišča, po katerih je Črni graben slovel že v času rokovnjačev.

Nadaljujte z branjem članka Lukovica in grad Brdo pri Lukovici.

»Mesto vina in cvetja«, ki ima v svojem grbu konja, je središče Dravinjske doline. Slovenske Konjice (322 m) ležijo pod Konjiško goro (Stolpnik, 1012 m), na severni strani pa so griči Škalce, ki prehajajo v obronke Pohorja. Prijazno podeželsko mesto s 5.000 prebivalci ima tisočletno starotrško zasnovo. V njem se je rodil tudi pesnik Ivan Minatti, avtor pesmi Nekoga moraš imeti rad. Konjičani imajo nedvomno radi svoje mesto in lepo skrbijo zanj, saj je odlikovano s petimi priznanji najlepšega izletniškega mesta in z zlato medaljo evropskega tekmovanja entente florale.

Prva pisna omemba naselja pod nazivom Counowiz sega v leto 1146. Tedaj je bilo sedež prafare, sto let kasneje je dobilo tržne pravice. Požari so ga prizadeli štirikrat, nazadnje v 18. stoletju. Med kmečkimi upori leta 1515 so tu zborovali uporni kmetje. Razcvet gospodarskih dejavnosti je omogočila cesta Dunaj–Trst v 18. stoletju.

Nadaljujte z branjem članka Slovenske Konjice.

Nekaj kilometrov iz Brežic v smeri proti Bizeljskemu, jugovzhodno od Dobrave se razprostirajo Jovsi (tudi Jousi), ki sodijo med največja strnjena območja mokrotnih in poplavnih travnikov v Sloveniji. Dobrava pa je nižinski gozd, eden od dveh večjih ohranjenih sestojev poplavnega gozda v Sloveniji. Jovsi in Dobrava naj bi zaradi svoje izjemnosti postali del evropskega ekološkega omrežja Natura 2000, ki se postopoma razvija v vseh državah Evropske unije. Vanj so vključena vsa območja, ki so pomembna za ohranjanje ogroženih vrst rastlin in živali ter njihovih življenjskih okolij.

V obdobju 2005–2007 potekajo akcije za zagotavljanje dolgotrajnega ohranjanja območij Natura 2000, ki obsegajo vzpostavitev mreže ekocelic v Dobravi (da bi ohranili detla, pivko, goloba duplarja, črno štorkljo, belovratega muharja idr.), ohranjanje mokrotnih travnikov ob reki Sotli, izboljšnje hidroloških razmer in postavitev opazovalnega stolpa v Jovsih, ureditev informativne sobe v Kapelah ter ozaveščanje javnosti.

Nižinski gozd Dobrava je poleg Krakovskega gozda zadnji večji ohranjeni sestoj poplavnega gozda pri nas.

Nadaljujte z branjem članka Jovsi in Dobrava.

»Mesto naravoslovne in tehniške kulture« (325 m, okrog 7.000 prebivalcev) leži v globoki kotlini, na sotočju reke Idrijce in hudourniške Nikove, ki jo obkrožajo do 900 metrov visoke vzpetine. Razvilo se je v kotlini med gozdovi, kjer so leta 1490 odkrili bogato nahajališče živega srebra. Nastal je rudnik, ki je med drugim pritegnil znamenite naravoslovce. Idrija je doživela vsesplošen razvoj; do 1. svetovne vojne je bila eno najpomembnejših slovenskih kulturnih žarišč. Idrija in okoliški kraji so poznani tudi po čipkah, žlikrofih in številnih naravnih, kulturnozgodovinskih in tehniških znamenitostih.

Po pripovedki je neki kmet podstavil pod domači studenec škaf in vanj se je nateklo živo srebro. V naslednjih desetletjih so rudarji izkopali globoke jaške; o njih poroča tudi Valvasor. Od rudarstva je živela večina Idrijčanov in okoličanov. Rudnik je potreboval veliko jamskega lesa in veliko ljudi je živelo tudi od sekanja in plavljenja drv in hlodov; pomagali so si z zapornicami – klavžami.

Nadaljujte z branjem članka Idrija.

Sodobno urejena Nova Gorica (92 m, 14.638 prebivalcev) je eno najmlajših slovenskih mest, ustanovljena leta 1947, ko je z določitvijo meje med Italijo in Jugoslavijo Gorica ostala na italijanskem ozemlju, spodnja Soška dolina, Goriška Brda in spodnja Vipavska dolina na jugoslovanski strani meje pa brez naravnega središča. Zaradi ugodne prometne lege se je Nova Gorica hitro razvila v regionalno gospodarsko, kulturno, izobraževalno, upravno in prometno središče. Ker je zasnovana kot park z velikimi nasadi vrtnic, redkih dreves in grmovnic med stanovanjskimi bloki, ji pravijo tudi »mesto cvetja«. Vrtnice so tudi v občinskem grbu.

Prvo urbanistično zasnovo mesta je sredi leta 1947 začrtal B. Gvardjančič, končno verzijo pa je leta 1948 izdelal E. Ravnikar. Mladinske delovne brigade so v letih 1947/48 opravile pripravljalna dela in junija 1948 so začeli z gradnjo prvih šestih stanovanjskih blokov. Ime Nova Gorica se prvič omenja leta 1949. Razteza se na robu Goriškega polja in danes vključuje tudi več nekdanjih samostojnih naselij.

Nadaljujte z branjem članka Nova Gorica.

Naselje (162 m, 6.856 prebivalcev) na tektonski prelomnici pod Gorjanci, v neposredni bližini sotočja Save in Krke, je upravno, gospodarsko in kulturno središče Brežiške ravnine. Brežice se danes razraščajo med jedrom ob gradu in 2 km oddaljeno železniško progo ter ob cestah proti Bizeljskemu in Dobovi. Imajo nekaj industrije (pohištvo, tekstil, obrat kovinske industrije), razvite so trgovina na debelo (vino), proizvodne in storitvene obrti. Osrednji kulturni spomenik je renesančni grad, v katerem je Posavski muzej. Tudi okolica Brežic nudi več kulturnih in naravnih znamenitosti.

V Velikih Malencah, 3 km nad izlivom Krke v Savo, je bilo prazgodovinsko gradišče (o njem pričajo izkopani žgani grobovi iz mlajše kamene dobe); na tem mestu so tudi Rimljani zgradili utrdbo, kastel. Leta 1241 prvič omenjene Brežice pa so se razvile ob gradu kot upravno središče posesti salzburških škofov, ki se je oblikovala v Posavju v začetku 11. stoletja. Okoli gradu, ki se je nemško imenoval Rein (rečni breg), sta se v srednjem veku razvijali predvsem obrt in trgovina.

Nadaljujte z branjem članka Brežice.

Mesto s približno 7.000 prebivalci, »prečuden kraj«, kot je svoj rojstni kraj imenoval Ivan Cankar, ima v svojem grbu ladjo, kar je povezano s pripovedko o Argonavtih in s prometom po Ljubljanici, od katerega je bil odvisen razvoj Vrhnike. Starogrška pripovedka iz 3. stoletja pr. n. št. pripoveduje, da so Vrhniko ustanovili Argonavti, ki so pod vodstvom tesalskega kraljeviča Jazona pripluli v te kraje. Od tu so svojo ladjo Argo prenesli preko Krasa do Jadranskega morja in nato nadaljevali plovbo v Grčijo.

Prvi dokazi človeškega bivališča segajo v mlajši paleolitik, veliko kasneje sledi obdobje mostiščarjev na Ljubljanskem barju. Področje Vrhnike je bilo že pred časom rimskega imperija pomembna trgovska postaja na prometni poti med vzhodom in zahodom, saj leži ob najlažjem prehodu iz Ljubljanske kotline čez Notranjsko proti morju. Tod je že nekdaj tekla jantarjeva pot in ena glavnih smeri osvajanj v času rimskega imperija. Današnja Vrhnika je nastala tam, kjer je bila rimska postojanka Nauportus in kasnejši srednjeveški Oberleibach.

Nadaljujte z branjem članka Vrhnika.

Suha je gručasta vas (338 m, 132 prebivalcev), 2 km iz Škofje Loke, pravzaprav na njenem vzhodnem robu, na terasah Sore ob južnem robu Sorškega polja. Vas je zanimiva zaradi starih hiš, med katerimi izstopa Španova hiša (št. 4) s poznobaročnim znamenjem iz leta 1794 in ostanki baročnih fresk na fasadi. Posebno pa je ogleda vredna cerkev sv. Janeza Krstnika, katere prezbiterij je eden največjih dosežkov ustvarjalnosti naše podeželske gotike tako v arhitekturi kot v slikarstvu.

Podružnična cerkev sv. Janeza Krstnika sameva nad vasjo, sredi polja. Je značilna srednjeveška vaška podružnica, ki ima pravokotno ladjo, nižji tristrano zaključen prezbiterij, kasneje dozidan zvonik na južni strani in lopo pred zahodno fasado. Zunanjost je pravzaprav skromna, prav tako ladijska notranjščina z novogotsko predelavo iz 19. stoletja in novimi okni, kar je »zagrešil« v Loki udomačeni stavbenik furlanskega rodu Molinaro v želji, da bi bila cerkev videti bolj »gotska«.

Nadaljujte z branjem članka Suha pri Škofji Loki.

Staro mestno jedro – lep primer srednjeveške meščanske arhitekture – je na 75 metrov visokem pomolu nad slikovitim sotočjem Save Bohinjke in Save Dolinke, novi deli pa so se razrasli na ravnicah na dveh straneh griča Obla gorica, ki je ostanek čelne morene Bohinjskega ledenika. Radovljica (496 m, okrog 6200 prebivalcev) je največje naselje v Deželi (kot imenujejo del Gorenjske – trikotnik Radovljico, Žirovnico in Begunje), kulturno in upravno središče občine. Znamenitosti mesta so predvsem stare meščanske hiše ter Čebelarski muzej.

O naselitvi Radovljiške ravnine pričajo že staroveške najdbe. V 11. stoletju je pripadala briksenškim škofom, zatem Ortenburžanom in Celjanom ter od 2. polovice 15. stoletja Habsburžanom. V 12. stoletju je bila Radovljica (Radolca) vasica, v 13. stoletju pa se je sem prenesel sedež prafare. Prvič se omenja kot trg leta 1333, s pridobitvijo mestnih pravic ob koncu 15. stoletja pa se je razvila v živahno obrtno in trgovsko središče.

Nadaljujte z branjem članka Radovljica.

Preden se bomo povzpeli na Kozjak (nad levim bregom Drave), se pomudimo malo tudi v dolini Drave, ki poteka vse od Dravograda pa do Maribora. Tokrat si bomo v Osrednji Dravski dolini ogledali Selnico ob Dravi (na levem bregu, na nasprotnem bregu pa so Ruše).

Dravska dolina je s svojo specifično lego odigrala zanimivo vlogo v političnem, kulturnem in gospodarskem pomenu. Slovenci so jo poselili konec 6. stoletja.

Ko je bil leta 1091 ustanovljen benediktinski samostan v Št. Pavlu v Labotski dolini, je prejel številne posesti v Dravski dolini (na darovnici iz leta 1093 je omenjena tudi Selnica – Celninitz). Kmetje spodnjega dela Dravske doline so bili torej podložniki samostana Št. Pavel v Labotski dolini, kasneje pa gospoščine Viltuš. V 13. stoletju so po krčenju gozdov na pobočjih nastale kmetije, v 14. stoletju se je razmahnila ovčereja, nastale so sirnice in drugi ovčarski obrati.

Nadaljujte z branjem članka Selnica ob Dravi.

Smo v osrednji dravski dolini, na desnem bregu Drave, ob vznožju Ruškega Pohorja. Obiskali bomo Ruše (308 m, 4.705 prebivalcev), ki so danes spet mesto, toda v 18. stoletju so se domačini zaradi dajatev odpovedali tržnim pravicam in so postale vas. Po 1. svetovni vojni pa je bil to najbolj zaveden kraj v mariborski okolici. Morda vas bo začudilo, da so v okolici naselja na dravski terasi nasadi hmelja.

Ruše in okolica so bile poseljene že v prazgodovini; odkrili so gradišče iz starejše železne dobe v Bistrici pri Rušah in žarno grobišče v Rušah. Iz rimske dobe so gomilno grobišče v Bezeni in rimske gomile, temelji rimskih stavb ter ostanki mitreja v Rušah. Kraj omenjajo že leta 1091, ko je Engelbert I. Spannheim podaril ruško in lovrenško območje menihom iz Št. Pavla na Koroškem. Sredi 19. stoletja je bila tu največja pohorska glažuta. Med 1. svetovno vojno je bila ob reki pri železniški postaji zgrajena tovarna karbida in dušika, ki še danes proizvaja umetna gnojila in tehnične pline.

Nadaljujte z branjem članka Ruše.

Preden po Zasavski cesti proti Litiji zapeljemo v ozko dolino, nad katero se vzpenjajo Janče (na desni) in Murovica (na levi), ob cesti zagledamo podružnično cerkev sv. Agate, na levem pobočju nad cesto pa župnijsko cerkev sv. Helene in Žerjavov grad. Od tu se med drugim lahko povzpnemo na Janče in opravimo del evropske poti E6.

Podružnično cerkev sv. Agate ob Zasavski cesti naj bi leta 1500 kot pokopališko kapelo dala zgraditi grajska hči Agata. Danes je ob njej pokopališče za vasi Dolsko, Kamnica, Petelinje, Vinje in Osredke, ki pravzaprav tvorijo skupno celoto. Na pobočju nad Dolskim pa sta Žerjavov grad in mogočna cerkev sv. Helene.

Žerjavov grad je bil v začasni lasti nemškega viteškega reda. Kasneje ga je prevzela Avstro-Ogrska in ga izročila rodbini Račič v zahvalo, ker so z brodovjem pomagali v vojni proti Beneški republiki.

Nadaljujte z branjem članka Dolsko pri Ljubljani.

Vabimo vas na enega ali kar več izletov na skrajni vzhod ljubljanske kotline med Savo in vzpetinami severno od ceste proti Litiji. Tu je na pobočjih in vznožjih razkropljenih 19 vasi; med njimi je Dol, po katerem se imenuje na novo nastala občina. Glavna domača obrt v občini je bila nekdaj pletenje kit iz slame in izdelovanje slamnikov, zato je pletena kitka tudi v občinskem grbu. Danes se s pletarstvom ljubiteljsko ukvarjajo le še posamezniki.

Ti kraji so bili že od nekdaj naseljeni, mimo Dola je tekla znamenita rimska cesta od Vrhnike proti Celju. Ker je tudi reka Sava še konec prejšnjega stoletja tekla bliže vasem, so bili tu pristani za čolnarje in splavarje.

Dol pri Ljubljani je pravzaprav skupek treh vasi Videm, Dol in Kleče, kjer je tovarna JUB. Nekdaj so Dol imenovali tudi dolina veselja, po graščini s tem imenom, ki jo je v letu 1540 dal sezidati Aleksander Gallenberg iz Sostrega.

Nadaljujte z branjem članka Dol pri Ljubljani.

Mesto Litija (238 m, 6.510 prebivalcev) je upravno, industrijsko in trgovsko središče širokega zaledja v Posavskem hribovju. Razprostira na obeh bregovih Save: starejši del na desnem bregu pod vzpetino Sitarjevec in novejši del na levem pod hribom Svibno. Litija je bila od rimskih časov do sredine 19. stoletja pomembno rečno pristanišče, zato ima še danes v svojem grbu brod in brodarja na reki, župnijska cerkev pa je posvečena sv. Miklavžu, zavetniku brodarjev in čolnarjev.

Naselje se je torej razvijalo predvsem zaradi brodarstva po Savi; v njem so brodarji prelagali tovor in prenočevali, saj se nižje začenja soteska z brzicami. Od tod so vodile cestne povezave na Dolenjsko in čez Vače v Moravško dolino. Že v antiki je deloval tudi rudnik svinca, osnova novodobnega razvoja pa je bilo rudišče v Sitarjevcu, od koder so dobivali predvsem svinčevo, srebrovo in barijevo rudo. Topilnica svinca je delovala od 1880 do 1935, rudarstvo je zamrlo leta 1966.

Nadaljujte z branjem članka Litija.

Ob cesti, ki vodi iz Medvod skozi Presko in proti Sori, boste zagledali grad Goričane, ki predstavlja – upoštevaje zgradbo in urejeni vrt – eno prvih k baroku usmerjenih arhitektur na Slovenskem. Čeprav je sedaj grad za turiste zaradi obnovitvenih del zaprt, bi vas radi opozorili na njegovo zgodovino. Sicer pa si lahko ogledate še nekatere druge zanimivosti v njegovi bližini.

Grad Goričane (Goriče) je dobil ime po starem gradu, ki je nekoč stal na griču nad sedanjo graščino in naj bi bil zgrajen že leta 928. Sprva je bil last oglejskih patriarhov, potem so jim ga odvzeli vojvode Španhajmski, a so jim ga morali po več kot sto letih vrniti. Patriarhi so ga dajali v najem, med drugim tudi Celjskim grofom, dokler ga ni cesar Friderik v 15. stoletju podaril ljubljanski škofiji. Leta 1511 je bil grad na hribu porušen v potresu, leta 1613 pa ga je požgala še strela.

Nadaljujte z branjem članka Goričane.

Medvode (316 m) so kraj, ki bi ga lahko imenovali kar Mezopotamija (medrečje), saj je nastal ob sotočju rek Sore in Save, obenem pa na stiku Sorškega in Ljubljanskega polja … pa na robu Balkana in Srednje Evrope (če res drži, da je meja med njima reka Sava), enako oddaljen tako od Ljubljane kot od Kranja (po 12 km). Danes so Medvode industrijski kraj z nekaj manj kot 5.000 prebivalci, s samostojno občino. Mnoge zanimivosti so predvsem v okolici Medvod.

Zgodovinski pregled nam potrjuje, da je bila medvoška kotlina že zelo zgodaj naseljena; o tem pričajo najdbe iz prazgodovinskih gradišč na Smledniškem hribu in v Polhograjskih Dolomitih ter ostanki rimske naselbine in grobov v Medvodah.

Po času preseljevanja ljudstev so se tu ustalila slovanska plemena, ki pa so kmalu prešla pod vpliv bavarske in kasneje karolinške frankovske države. Posestniki so se menjavali, med njimi so bili najbolj znani Celjski, Andeški in Španhajmski grofje.

Nadaljujte z branjem članka Medvode.

Med enodnevnim izletom v Smlednik in okolico se lahko povzpnete do razvalin smledniškega Starega gradu, enega najpomembnejših srednjeveških gradov v Sloveniji, si ogledate tri cerkve in se v bližnji vasi Hraše sprehodite ob močvirju ali si privoščite uro jahanja.

Smledniški Stari grad po zasnovi in gradbenem razvoju v najčistejši obliki predstavlja srednje velik srednjeveški grad v osrednji Sloveniji, zato njegove razvaline presegajo lokalni pomen ter se uvrščajo med pomembnejše v Sloveniji.

Ljudska pripovedka pravi, da je v smledniškem Starem gradu nekdaj živel vitez, strašno vdan kockanju. Neke noči, ko je igral s samim hudobcem, pa je zaigral vse imetje, svojo najmlajšo hčerko in nazadnje še svojo dušo. Hčerka je menda zakleta v kačo, ki pod razvalinami čuva zaklade, povezane v tri rjuhe.

Zgodovinski viri pa izpričujejo, da je imel hrib nad Smlednikom v srednjem veku velik strateški pomen za obrambo pomembne poti iz Kamnika proti Škofji Loki in dalje proti Italiji.

Nadaljujte z branjem članka Smlednik z okolico.

Zbiljsko jezero je umetno akumulacijsko jezero, ki je nastalo leta 1953, ko so zgradili hidroelektrarno Medvode na Savi. Ime je dobilo po vasi Zbilje (1 km iz Medvod). Jezero in okolica nudita številne možnosti za rekreacijo.

Zbiljsko jezero se razprostira na nadmorski višini 328,5 metra, ima površino 0,72 kvadratnega kilometra in 7 milijonov kubičnih metrov vode. Na jezeru je veliko vodnih ptic, v jezeru pa veliko rib. Ob jezeru so številne sprehajalne poti, v njem je možno tudi loviti ribe. V vasi Zbilje so čolnarna, športna igrišča za tenis, odbojko, košarko in namizni tenis ter več gostinskih obratov. Čez toplejši del leta se zvrsti več prireditev, med njimi je najbolj poznana zbiljska noč.

Zbilje so nastale dosti prej kot Zbiljsko jezero, prvič kraj omenjajo leta 1311. Na severni strani vasi je cerkev sv. Janeza Krstnika, ki so jo – na ostankih starejše cerkve – zgradili leta 1883/1884, glavni oltar pa je iz leta 1665.

Nadaljujte z branjem članka Zbilje in Zbiljsko jezero.

Koroška je dežela, ki jo boste večkrat obiskali in raziskovali, en izlet pa vsekakor namenite Kotljam, Prežihovemu Vorancu in Vorančevi poti. Obiščite Prežihovo bajto, ki je spominski muzej in pomemben etnološki spomenik.

Kotlje so vaško naselje na južnem koncu Mežiške doline, ob potoku Hotuljka, pod Uršljo goro. Prehodnost hotuljske kotline je bila poznana že Rimljanom, saj je tod mimo v 2. stoletju n. št. vodila rimska cesta Celeia–Virunum. Prvič pa se kraj omenja leta 1313. V 15. in 16. stoletju so ga ropali Turki; na Preškem vrhu je mogoče še danes zaznati obrambne nasipe, »turške šance«, ki so zavirale turške vdore proti Podjuni.

Starejši vaški del naselja se je razvil ob cerkvi sv. Marjete. Cerkev je baročna, na romanskih temeljih, prižnica pa je mladostno delo F. Bernekerja. Na pokopališču je grob Prežihovega Voranca, pred pokopališkim zidom pa spomenik žrtvam 2.

Nadaljujte z branjem članka Kotlje.

Dolina Soče velja za eno najlepših v Sloveniji, polna je naravnih lepot, zgodovinskih in drugih znamenitosti. Tokrat vas vabimo v Vrsno, sončno planinsko vas (590 m) na južnem delu Posoških Julijskih Alp, pod mogočnim Krnom. Vrsno je rojstni kraj pesnika Simona Gregorčiča (1844–1906), »goriškega slavčka«. V njegovi rojstni hiši, ki je pomemben etnološki spomenik, je urejen spominski muzej.

Simon Gregorčič je po maturi na gimnaziji v Gorici želel študirati klasično filologijo, a se je zaradi pomanjkanja denarja in na željo staršev vpisal na goriško bogoslovje. Kot kaplan je služboval v Kobaridu in Braniku, začasno upokojen je kot vikar živel na Gradišču nad Prvačino, umrl je v Gorici, pokopan je pri Sv. Lovrencu. Bil je svobodomiseln in narodno zaveden, pomembna je njegova narodno prebujevalna in prosvetna dejavnost, ustanovil je čitalnico v Kobaridu, eno prvih na Slovenskem.
Pesmi je začel pisati že v gimnazijskih letih, prvo zbirko Poezij pa je izdal leta 1882; bralci so jo z navdušenjem sprejeli, imenovali so jo »zlata knjiga«.

Nadaljujte z branjem članka Vrsno.

Renesančni grad Bogenšperk, na vzpetini 4 km iz Šmartna pri Litiji, je med najlepše ohranjenimi v Sloveniji. Njegova današnja podoba izvira iz leta 1511, ko ga je začela zidati rodbina Wagen (Wagensperg). Grad je bil v lasti več lastnikov, med njimi je bil znameniti kranjski raziskovalec in polihistor Janez Vajkard Valvasor, ki je v njem živel in ustvarjal dvajset let (1672–1692). To obdobje velja za najustvarjalnejše v Valvasorjevem življenju, saj je na gradu Bogenšperk ustvaril svoja najpomembnejša dela. Na njih je osnovanih večina zbirk, ki so danes razstavljene v gradu.

Janez Vajkard Valvasor (1641–1693) je bil plemiškega rodu. Rodil se je v Ljubljani, pri jezuitih končal gimnazijo, svoje znanje je izpopolnjeval na potovanjih po tujini (Nemčija, Severna Afrika, Francija, Švica) in v vojaških službah. Posvetil se je študiju in raziskovanju domovine, odločil se je, da bo predstavil Kranjsko tujcem v besedi in sliki. Bil je polihistor, zgodovinar, zemljepisec, narodopisec, krajepisec, topograf, etnograf, kartograf, risar, naravoslovec, tehnik, zbiratelj in založnik.

Nadaljujte z branjem članka Bogenšperk.

Ajdovščina je gospodarsko in kulturno središče Vipavske doline. Leži ob potoku Hubelj, ki je nekdaj predstavljal mejo med Primorsko in Kranjsko, in pod strmim robom Trnovskega gozda, s katerega pozimi in zgodaj spomladi piha burja. Že enodnevni ogled Ajdovščine razkrije več tisoč let njene zgodovine.

Ime Ajdovščina izvira iz besede ajd – pogan, kar je bilo nekdaj ime za človeka, ki ni bil kristjan. Torej je bilo na mestu današnje Ajdovščina naselje že pred razmahom krščanstva na tem področju.

Res so na vzpetini Gradišče severno od Ajdovščine našli ostanke utrjenega naselja iz železne dobe iz 1. tisočletja pr. n št. Na območju današnjega mesta pa je bila poznorimska postojanka Castrum ad Frigidum (Utrdba ob Hublju). Pomembna je bila predvsem v 3. in 4. stoletju n. št., ko je bila poveljniško mesto v obrambni črti Rimskega imperija pred Germani.

Del obzidja iz rimskih časov je še danes ohranjen; ob njem poteka obhodna pot.

Nadaljujte z branjem članka Ajdovščina.