Je grad Miramare pravljica ali nočna mora?

Grad Miramare s čudovitim vrtom leži v Tržaškem zalivu in obiskovalcem ponuja slikovito okolje, ki se ponaša z lepoto narave in bogato zgodovino. Poleg veličastnih razgledov in cesarskih soban so vode okoli gradu tudi morski rezervat. Toda poleg tega, kar se vidi na prvi pogled, je ta grad poln skrivnosti, zaradi katerih je lepota, ki jo je treba videti, in hkrati strašljiv kraj, ki se mu je treba izogibati.

Gradovi so že dolgo povezani s pravljicami ter miti in legendami iz daljne preteklosti. Še danes ostajajo glavno prizorišče vseh vrst in žanrov zgodb. Mogočni in kraljevski gradovi, katerih videz spominja na starodavne čase, tudi po več sto letih ne prenehajo navduševati obiskovalcev. Te zgradbe vas s svojim sugestivnim in skrivnostnim pročeljem popeljejo v preteklost. Prav tako oddajajo to edinstveno čarobno avro, vendar imajo nekateri tudi zlovešč občutek. Grad Miramare je odličen primer gradu, ki je sicer čudovit, vendar je predmet številnih nerazložljivih zgodb. 

Zgodnji začetki gradu Miramare

Dih jemajoči grad Miramare je bil ustanovljen na ukaz avstrijskega nadvojvode Maksimilijana Habsburško-Lotarinskega. Maksimilijan je želel imeti hišo, ki si jo bo delil z ženo Carlotto in ki spominja na španske gradove, obrnjene proti Atlantiku. Zato je dobila ime Miramare ali mirar el mar, kar pomeni pogled na morje. 

Zgodovina gradu Miramare ima korenine že v davnih časih, natančneje leta 1885, ko je Maksimilijan spoznal, da želi zgraditi grad v bližini zaliva Grignano. 

Dela so se začela naslednje leto, ko je bil projekt zaupan arhitektu Carlu Junkerju. Na začetku Maksimilijan ni bil tako navdušen, da je za skico prosil celo drugega arhitekta, Giovannija Berlama. V nadvojvodovih očeh je bilo to drugo delo veliko boljše, čeprav je končni projekt še vedno ostal Junkerjev. 

Ta grad, ki se nahaja na rtu Grljan, okoli 6 kilometrov severozahodno od mesta Trst ima izrazito neosrednjeveški slog. Je odsev eklektičnega sloga tega obdobja s kombinacijo renesančnih, srednjeveških in gotskih elementov. Sprva je imel mezzanin in tri nadstropja. Maksimilijan tega ni podprl, saj se je raje znebil enega od prvotno načrtovanih načrtov. Ko je prišlo leto 1859, je nadvojvoda nato izgubil položaj guvernerja Lombardsko-venetskega kraljestva in se je nato s svojo drago ženo preselil na grad. Čez nekaj časa je odpotoval v Brazilijo in izkoristil priložnost, da je popisal vse čudovite rastline, ki krasijo grajski vrt. 

Maksimilijan se je nato vrnil na svoj ljubljeni dom. Vendar se je leta 1884 ponovno odločil za odhod, tokrat s Carlotto. Odpotovala sta v Mehiko. Do Maksimilijanove smrti v Queretaru sta preživela leta sreče na gradu Miramare. 

Žal pa to ni bila edina tragedija, ki je doletela plemiško družino. Kmalu po smrti ljubljenega moža je Carlotta pokazala očitne znake duševne nestabilnosti in izgubila razsodnost. Za nekaj časa se je zaprla v grad, nato pa se je vrnila v Belgijo. Medtem je bil dokončan tudi del veličastnega gradu. 

Prekletstva in zgodbe o duhovih na gradu Miramare

Carlotto je po izgubi ljubljenega moža zajela zaslepljena jeza, tako da je preklela celoten grad in vse, ki so se v njem zadrževali. Še bolj zanimivo je bilo, da je bilo med zidovi tega čudovitega, a neusmiljenega kraja tudi nekaj žrtev, ki jih je doletela usodna smrt. 

Po Maksimilijanu je med zloglasnim sarajevskim atentatom, ki je botroval začetku prve svetovne vojne, kruto umrl avstrijski nadvojvoda Franc Ferdinand. 

Grad je nato prišel v roke Amedea vojvode d’Aosta. Tudi on je umrl med drugo svetovno vojno, ko so ga odpeljali v ujetniško taborišče. Enako usodo je doživel tudi odlikovani ameriški general Charles Moor, ki je umrl med korejsko vojno. Izginila je tudi njegova sodelavka Vernice Musgrave Mac Fadden. Umrl je v prometni nesreči, ko se je odpravljal v Livorno, da bi se vrnil v Ameriko. 

Sledil je avstrijski politik Friedrich Rainer, ki je v gradu bival med nedavno vojno. Partizani so ga brutalno ubili. 

Očarljivi obiskovalci in prijazni duhovi 

Med vsemi temi nočnimi morami se je zgodila zgodba, ki je mnogim turistom, ki so si ogledali grad Miramare, narisala nasmeh na obraz. Ker je bil polkovnik Bowman iz Nove Zelandije vraževeren do onemoglosti, je verjel v prekletstvo in krvavo legendo. Zato se je odločil, da bo spal v šotoru, postavljenem v grajskem parku. Kljub prekletstvu si je rešil življenje. 

S pravljičnim, a mračnim dvorcem je bila povezana še ena legenda. Ta je govorila o duhovih zakoncev Maximilian in Carlotta, ki so še vedno strašili na stenah gradu. Toda glede na predanost, ki jo je vložil v gradnjo gradu, je lažje verjeti, da bi bil Maksimilijan bolj nagnjen k miru in dobroti ter da bo njegov edini interes uživati v miru in spokojnosti svoje hiše. 

Kljub vsem zgodbam o duhovih in prekletstvih pa ne moremo zanikati, da grad Miramare v Italiji še vedno ostaja ena od ključnih tržaških destinacij, ki jo obiskujejo tako domači kot tuji turisti in obiskovalci. Čeprav so se v gradu zgodile številne smrti, se njegov svečani čar ni izgubil in se ni zmanjšal niti po več stoletjih. Če ste velik ljubitelj gradov, skrivnosti, prekletstev in vsega vmes, potem je čas, da obiščete grad, in če boste imeli srečo, boste morda naleteli celo na strašilo. Ali pa tudi ne!