Znamenita božjepotna cerkev Matere božje stoji na nižjem vrhu Zaplaškega hriba severozahodno od Čateža. Pot do nje vodi iz vasi, kjer je v vznožju hriba zidani portal s kipoma Kraljice Marije in Jožefa z detetom. Od tam so menda nekoč romarji po kolenih premagovali strmino do vrha, od koder je tudi izredno lep razgled.

Drugi dan je bila maša na Záplazu. Ta romarska sloveča kapelica stoji na hribu, precej nad Čatežem. Novo zidana je in lepo zmalana. Po Dolenjskem v teh krajih, ako se človek drži potov in cest, vedno pritiskajo hribje od vseh strani, da ne more videti daleč okoli! Zato sva imela z Radivojem veliko veselje, ko se je na Zaplazu nama svet nekoliko odprl.
(Fran Levstik: Popotovanje od Litije do Čateža)

Začetki božje poti na Zaplazu – dolgo časa so ji rekli »Dolenjske Brezje« – naj bi bili povezani z odkritjem Marijinega kipca v grmovju.

Nadaljujte z branjem članka Zaplaz.

Simončičev toplar stoji na Bistrici pri Šentrupertu, na vasi, ob cesti Mirna–Mokronog. Gre za enega najlepših kozolcev na Slovenskem, poznavalci dediščine ga poznajo predvsem kot vrhunskega predstavnika arhitekturnega razvoja kozolcev.

Kozólec (v narečju kazuc, kzoc, stog ali kozu) je ponavadi lesena, s strani odprta stavba za sušenje žita in trave, značilna za slovensko podeželje in arhitekturo. Kozolce delimo na enojne in dvojne kozolce (toplarje). Najbolj znani so kozolci v Studorju blizu Bohinjskega jezera. Približno 80 % vseh kozolcev najdemo v Sloveniji, najdemo pa jih tudi na zahodu Italije in na jugu Avstrije.

Kozolec se je na slovenskem etničnem ozemlju razvil v več oblikah in konstrukcijskih posebnostih. Zlasti pomembni sta razširjenost in razporeditev različnih tipov po slovenskih pokrajinah. Kozolci so zanimivi tudi zaradi raznovrstne namembnosti. V prednosti so dvojni kozolci – toplarji, kozolci »na kozla« in nizki kozolci, ki služijo več namenom.

Nadaljujte z branjem članka Simončičev kozolec.

Kraj, ki se prvič omenja okrog leta 1180, leži v dolini reke Mirne, ob cesti Trebnje–Sevnica, v občini Trebnje. Ponaša se s starim trškim jedrom, kamnitim mostom čez reko Mirno in Mirnskim gradom – Spečo lepotico … Mirno obdajajo številni grički, med njimi Trbinc in Debenec, ki sta lepi razgledni točki.

Mirna (249 m, 1465 prebivalcev) je manjše gospodarsko središče ob robu kotline. Pred 2. svetovno vojno so bili tu znani živinski sejmi, po letu 1945 je kraj dobil nekaj manjših industrijskih obratov: tovarno pijač ter obrata plastične embalaže in kovinske opreme. Mirna skoraj nima centra oziroma jih ima več. Razvoj v industrijsko mesto je namreč staro jedro preprosto preskočil; nastala so nova naselja blokov in individualnih hiš.

Župnijska cerkev svetega Janeza Krstnika

Župnijska cerkev svetega Janeza Krstnika stoji na malo dvignjeni terasi v starem delu Mirne. Cerkev je znana predvsem po arhitekturi in stenskih poslikavah.

Nadaljujte z branjem članka Mirna.

Na griču severozahodno od Mirne, ob sotočju rek Mirne in Vejerščice, stojijo razvaline Mirnskega gradu – Speče lepotice. To je eden lepših in redkih obnovljenih kulturnih spomenikov srednjeveške arhitekture na Slovenskem. Leta 1962 je razvalino gradu dobil v 99-letno uporabo Marko Marin, leta 1965 pa je dobil še dovoljenje za obnovo, ki jo večinoma sam financira še danes.

Grad Mirna na podaljšanem rebru hriba Gorenjske gore (263 m) je prvič omenjen že leta 1165. Novejše raziskave kažejo, da ima grad svoje zametke še iz časa rimske civilizacije. Grad je bil v srednjem veku močna gospodarska in politična postojanka.

Njegovi lastniki so se hitro menjavali. Prvi lastnik je bil koroški vojvoda Ulrik, ki je grad leta 1250 predal oglejskim patriarhom, ti pa so sem namestili svoje fevdnike Mirnske gospode, ki so bili pomembne politične osebnosti. Povezani so bili zlasti z gospodi Šumberškimi in so v takratni Evropi sloveli kot eni najmočnejših iz stranske veje dinastije kneginje Eme; udeleževali so se tudi viteških turnirjev.

Nadaljujte z branjem članka Grad Mirna.

Na naših tleh zagotovo ni prav veliko krajev, ki bi poleg imena premogli le tri hišne številke – z nekaj gospodarskimi poslopji – in bi bili poznani tako daleč naokoli, kot to velja za Novo Štifto na Dolenjskem.

Zaselek na vzpetini nad cesto med Sodražico oziroma Bloško Polico na zahodni ter Ribnico na vzhodni strani dolguje to svojo znamenitost dejstvu, da velja za enega najbolj priljubljenih ciljev romarske poti na Dolenjskem. Ena od hišnih številk je – poleg še vedno imenitne hiše, ki ne skriva, da je bila v nekih boljših časih gostilna – pritrjena ob vhodu v frančiškanski samostan. To poslopje še zdaleč ni tako mogočno, kot je večina samostanov pri nas in drugod, a vendarle dovolj prostorno za peščico redovnikov, ki skrbijo za sijajno cerkev Marijinega vnebovzetja. Ta biser baročne arhitekture, sezidan v letih 1641–1671, ne vzbuja občudovanja le z nenavadnim osmerokotnim tlorisom in obodnimi arkadami, temveč tudi z razkošno notranjostjo.

Nadaljujte z branjem članka Nova Štifta.

Staro trško središče in prometno križišče ob srednji Temenici, kjer je najlažji prehod v Mirensko dolino, je leta 1992 postalo mesto. Trebanjski grad in župnijska cerkev sta povezana s Friderikom Barago; v Trebnjem se začenja in končuje krožna Baragova pohodna pot. Skozi Trebnje poteka 15. poldnevnik, tu se je rodil pesnik Pavel Golia in vsako leto poteka tabor likovnih samorastnikov.

Trebnje (279 m, 3.150 prebivalcev) je bilo že zgodaj poseljeno. Med cerkvijo in župniščem so leta 1964 raziskali praslovansko pokopališče in našli tudi ostanke kanalizacije večje rimske zgradbe. Iz te dobe je v vežo cerkve vzidan relief treh poprsij, v župnišče pa je vzidan del napisnega kamna iz Jupitrovega svetišča.

Cerkev Marijinega vnebovzetja stoji na mestu starejše cerkve, ki je bila prvič omenjena že leta 1170. Sedanjo triladijsko stavbo so zgradili leta 1443 v stilu pozne gotike. Cerkev so v času Turkov obdali z obzidjem, ki zdaj ni več vidno.

Nadaljujte z branjem članka Trebnje.

To sta le dva kraja na krožni Baragovi pohodni poti, ki se sicer začne in zaključi v Trebnjem. V Mali vasi se je rodil, v Dobrniču pa je bil krščen Friderik Irenej Baraga, slovenski škof med severnoameriškimi Indijanci, ki so ga imenovali tudi Duh Velikih jezer, Črna suknja ali Duhovnik s krpljami, kot se poučimo v Baragovi spominski sobi v Mali vasi.

Če ljubiš Boga, ljubiš svojega bližnjega. Ne ostani pa pri lepih mislih; tvoja usmiljena ljubezen mora biti delavna. Koliko žalostnih potrebuje tvojih tolažilnih besed; koliko nesrečnih je potrebnih tvoje pomoči. (Baragov odnos do vere in misijonskega delovanja)

Krožna Baragova pohodna pot poteka po severnem obrobju Suhe krajine, in sicer takole: Trebnje, Belšinja vas, Grič, Luža, Mala vas, Knežja vas, Dobrnič, preko Grmade in Vrhtrebnjega, zaključi pa se v Trebnjem.

Nadaljujte z branjem članka Baragova pot: Mala vas in Dobrnič.

Svoje ime je dobila po vinu, izhaja namreč iz latinskega Vinitum. Naselje na visoki terasi nad Kolpo, neposredno ob slovensko-hrvaški meji, zaznamujeta mednarodni mejni prehod in rojstna hiša pesnika Otona Župančiča. Poleti topla in dovolj čista reka Kolpa omogoča kopanje; neposredno pod Vinico je na obrežju urejen kamp.

Vinica (189 m, 224 prebivalcev) je bila naseljena že v prazgodovini. Nad naseljem so odkrili obsežni gradišči, v bližnjem Stražnem dolu pa grobišče prazgodovinskih Japodov. Prvi arhivski zapis o srednjeveški Vinici je iz leta 1082, ko je tedaj skromno naselje okrog istoimenskega gradu prešlo v last Konrada Turjaškega. V 13. stoletju je Vinica z gradom in okoliško posestjo zamenjala več plemiških rodbin, ob koncu 19. stoletja je zadnji lastnik graščinsko posest razdelil in po kosih prodal domačinom. V času turških vpadov – zlasti od 1469 do 1591 – je bilo močno obzidano naselje pomembna obrambna postojanka. Zaradi strateškega pomena je naselje v tem času dobilo trške pravice, torej tudi lastno upravo, sodstvo in grb.

Nadaljujte z branjem članka Vinica.

Romarski kompleks se odlikuje po treh gotskih cerkvah, stisnjenih znotraj visokega pokopališkega obzidja, ki je deloma verjetno še ostanek protiturškega tabora. Cerkve izvirajo iz 14. in 15. stoletja in ohranjajo gotske prvine; v 19. stoletju so jih preurejali, zato v notranjosti vseh treh cerkva prevladuje poznobaročna oprema z rokokojsko ornamentiko. Številni obiskovalci romajo sem ob svetem Jerneju (prva in tudi še druga nedelja po 24. avgustu) in ob velikonočnem času, ko obujajo tradicijo znamenite Božje poti.

Znamenito romarsko središče stoji na robu Rosalnic, razpotegnjenega naselja na kolpski terasi ob železniški progi Metlika–državna meja in cesti Metlika–Božakovo. Zgodovina in stavbni razvoj kompleksa še nista povsem pojasnjena, saj raziskave še niso zaključene. Začetke cerkve je treba iskati že ob koncu 11. stoletja, ko je bila ustanovljena škofija v Zagrebu. Valvasor navaja, da je cerkve gradil red templarjev v 12. stoletju. Zagotovo sta cerkev in župnija obstajali leta 1228, ko je cerkev pripadla novoustanovljeni župniji v Črnomlju.

Nadaljujte z branjem članka Tri fare v Rosalnicah.

Ime izvira še iz časov turških vpadov, ko je bil kraj povzdignjen v trg. Je največji kraj v Poljanski dolini, dobrih 15 km oddaljen od Črnomlja. Leži na pomolu nad reko Kolpo, na severni strani pa je povezan z vasjo Močile. Pod njim v globoki dolini teče Kolpa, ki je poleti najbolj privlačna za kopanje, ribarjenje in čolnarjenje. Vsa Poljanska dolina ima zaradi reke Kolpe, pa tudi zaradi odročne lege sredi gozdov in vinogradov, možnosti za razvoj naravi prijaznega turizma.

Stari trg ob Kolpi (375 m, 106 prebivalcev) je bil naseljen že v prazgodovini, ohranjeni so tudi rimski grobovi. Leta 1221 je postal sedež prafare, leta 1248 je bila ustanovljena župnija. Kot trg je bil omenjen že leta 1421, tedaj z imenom Poljane. Vseskozi je bil pomembno strateško in trgovsko središče. Leta 2006 je dobil evropsko priznanje kot »vas z največ cvetja«. Ob široki osrednji ulici – trgu se nizajo enonadstropne hiše, posebej so zanimivi kamniti portali nekaterih hiš.

Nadaljujte z branjem članka Stari trg ob Kolpi.

Naselje, ki je sedež istoimenske občine, se razprostira na severnem, prisojnem robu Bele krajine, ob vznožju Kočevskega Roga in obronkov Gorjancev. Semič je znan po vinogradih in dobrem vinu ter po bogatem kulturnem izročilu; vsako leto tretjo soboto v juliju poteka tradicionalna turistična prireditev Semiška ohcet, na kateri se sklene resnična poroka po starih belokranjskih navadah, v sklopu prireditve pa potekajo prikazi kmečkih običajev, obrti in folklore.

Semič (240 m, 1.906 prebivalcev) oz. Šokarija, kot ga imenujemo Belokranjci, je dobil ime po gradu Semenič, ki je stal pod vrhom bližnje vzpetine Smuk. Prve omembe naselja segajo v 13. stoletje, ko je na območju Bele krajine gospodaril Henrik Adeški. Leta 1338 je bila v Semiču ustanovljena prafara. V času turških vpadov so okoli cerkve svetega Štefana zgradili tabor; kljub temu so Turki leta 1547 zavzeli in opustošili vas. Prav tako je bilo uničenih več gradov in cerkva v okolici.

Nadaljujte z branjem članka Semič.

Mitrej spada med najbolj privlačne arheološke spomenike v Sloveniji. Najdemo ga ob regionalni cesti Semič–Črnomelj, nad vasjo Rožanec. Relief je verjetno nastal ob koncu 2. stoletja. V skalo vklesana podoba Mitre je ohranjena v svojem naravnem okolju v dolinici kostanjevega gozdiča Judovje. Ostanki keramike in kurišča so potrdili domnevo, da so tu izvajali daritvene svečanosti.

Mitrej se nahaja nad vasjo Rožanec (196 m, 62 prebivalcev) in železniško progo. Skrit je v manjši kraški vrtači, obdani s skalnimi stenami. Do njega vodi markirana pot. Svetišče rimskega sončnega boga je reliefna podoba perzijskega sončnega boga Mitre, ki ubija bika, in spremljevalcev.

Mitrej v Rožancu je primer klasične upodobitve Mitrovega darovanja, ko Mitra, klečeč na bikovem hrbtu, ubija mogočno žival. Po legendi je Mitri, rojenemu iz skale, krokar prinesel stvarnikov nasvet, naj za odrešitev življenja na zemlji ujame in daruje belega bika. Ko je to storil, je iz razlite bikove krvi nastalo rastlinstvo, iz njegovega semena pa živalstvo.

Nadaljujte z branjem članka Mitrej Rožanec.

Krajinski park Lahinja obsega območje povirja in prvih sedem kilometrov zgornjega toka reke Lahinje. Nahaja se jugovzhodno od Dragatuša, predvsem na območju vasi Pusti Gradac in Veliki Nerajec. Osrednja naravna znamenitost je reka Lahinja, ob njej je pa še sedem posebej zavarovanih naravnih spomenikov, dva naravna rezervata in pet kulturnih spomenikov. Krajinski park Lahinje sodi v območje Natura 2000.

Po parku so urejene poti s smerokazi in informativnimi tablami. Celotni obhod naj bi trajal 3 ure, vendar je zanimivosti res veliko in tako so raznolike, da se je vredno vračati v park večkrat, ob različnih urah, letnih časih, vremenu … in razpoloženju. Predvsem pa se je treba umiriti, opazovati, prisluhniti in »gledati s srcem«.

V parku je več naravnih zanimivosti: jama Zjot (Djud) s podzemnim jezerom in zasigano dvorano, izviri vode in požiralniki, vodna jama Pečina, močvirje Lugi – Nerajski in Lahinjski lugi ob izvirih Lahinje in njenem sotočju v Nerajčico ter druge.

Nadaljujte z branjem članka Krajinski park Lahinja.

Mesto ob državni meji, ki je sedež istoimenske občine, je gospodarsko, upravno in kulturno središče severovzhodnega dela Bela krajine. Jedro je na naravnem pomolu med dolino Obrha in nekdanjo strugo Bojice. Ima burno in bogato zgodovino, podobno kot vsa Bela krajina, ki jo lahko spoznamo v odličnem Belokranjskem muzeju v metliškem gradu. Vsako leto tretji vikend v maju pripravijo vinsko vigred, praznik vina z bogatim kulturnim programom.

Metlika (169 m, 3.225 prebivalcev) ima v grbu grajski stolp in na njem dva črna vrana. Menda so si ga Metličani izmislili v spomin na hudobno graščakinjo z bližnjega gradu Pungert, ki je preklela stražarja, ker sta zaspala in pustila, da so Turki vdrli v grad. Stražarja sta se spremenila v vrana in prihajala krakat na grajski stolp, ki se edini še dolgo ni zrušil.

Ozemlje, kjer stoji današnja Metlika, je bilo poseljeno že v prazgodovini in antiki.

Nadaljujte z branjem članka Metlika.

Izvir Jelševnik je edini kraj na svetu, kjer lahko v naravnem okolju proučujemo črnega močerila, podvrsto človeške ribice. Odkrit je bil približno 300 let za belo podvrsto, leta 1986, v bližnjem izviru Dobličica, nekoliko kasneje pa še v izviru Jelševnik. Obiskovalci se lahko seznanijo s črnim močerilom v Zupančičevi hiši, kjer so na ogled informativni panoji in film o človeški ribici.

Dobličica je tista reka, ki skupaj z Lahinjo obdaja staro mestno jedro Črnomlja, izvira pa v vzhodnem vznožju Poljanske gore. Tam v bližini sta tudi izvir Jelševnik in kraj Jelševnik (165 m, 110 prebivalcev), 4,5 km oddaljena od Črnomlja. Na tem območju so leta 1986 delavci Geološkega zavoda pri poskusnem črpanju v jezeru našli črnega močerila.

Črni močeril ali črna človeška ribica je jamska dvoživka, podvrsta človeške ribice, svetovno znanega endemita podzemeljskih voda Dinarskega krasa. Po do sedaj znanih podatkih živi le v ožji okolici Črnomlja.

Nadaljujte z branjem članka Izvir Jelševnik.

Reka Krupa prihaja na površje sredi severnega dela belokranjskega ravnika v vasi z istim imenom – Krupa, 3 km severno od Gradca oz. 3 km južno od Semiča. Izvira izpod 30 m visoke skalne stene. Predstavlja največji izvir v Beli krajini, v katerega se stekajo podzemeljske vode s hribovitega zaledja. Reko Krupo z okoliškimi znamenitostmi predstavlja kraška učna pot Od Lebice do Krupe.

Zaledje Krupe predstavlja obrobje visokih dinarskih hrbtov Kočevskega Roga, Radohe in celo Gorjancev ter plitvi Kras s kraškim ravnikom in vrtačastim površjem. V zaledju je več kraških ponikalnic (Bajer v Rožnem Dolu, Rečica pri Vrčicah, Ponikve pod Mirno goro in Reka na Gorjancih); njihove podzemeljske povezave s Krupo so bile dokazane s sledilnimi poskusi s pomočjo barvanja.

Izvir Krupe je miren, skoraj prvobiten kraj sredi agrarne pokrajine. Na površje prihaja v močnih kraških izvirih; takoj je je dovolj, da je nekoč gnala mlin in žago (danes sta oba zapuščena).

Nadaljujte z branjem članka Izvir reke Krupe.

Grad v kraju Gradac bomo morda obiskali na kolesarskem izletu, ki nas bo popeljal tudi k letalu DC 3 na Otoškem polju in na vzpetino Kučar. Nekaj rekreacije si bomo lahko privoščili tudi v športnem centru v Primostku ali na športnem letališču v Prilozju; kopali pa se bomo v Podzemlju, enem najbolj priljubljenih kopališč na Kolpi.

Gradac (150 m, 438 prebivalcev) leži na obeh bregovih okljuke reke Lahinje. Nekdanje obrtniško središče je slovelo po lončarjih in mizarjih, danes lomijo blizu železniške postaje školkoviti apnenec (marmor). Prevladuje nekmečko prebivalstvo, ki hodi na delo v bližnje večje kraje.

Naseljenost v halštatski in rimski dobi dokazujejo v okolici izkopani grobovi. Kraj in grad sta bila omenjena že leta 1220. Tako kot drugi kraji na tem območju je bil Gradac izpostavljen turškim napadom, ki so leta 1469 uničili frančiškanski samostan.

V Gradcu je ohranjen grad, ki je bil prvič omenjen že leta 1228.

Nadaljujte z branjem članka Gradac.

Grabrovec je majhna gručasta vas v pobočju nad Metliko, na valovitem, močno zakraselem svetu, ki je zelo stara in močno preoblikovana terasa reke Kolpe. Tu se razprostirajo vinogradi in številne zidanice, posebnost je vaška cerkvica svetega Urbana (ali Vrbana, kot ji pravimo domačini), zavetnika vinske trte. Posvečena je rimskemu mučencu Urbanu, ki so ga v 3. stoletju obglavili.

Sveti Urban je vedno upodobljen z grozdom v roki ali pa je ob njem kol s trsom in lepim grozdom na njem. V Urbanovem življenju ni sicer ničesar, kar bi spominjalo na vinogradništvo, toda ob njegovem godu, 25. maja, je trta v cvetju. Zato so mu ljudje v preteklosti v vinorodnih krajih zaupali skrb za vinsko letino.

Cerkvica svetega Urbana je dober kilometer odmaknjena od središča vasi Grabrovec (153 prebivalcev), na vzpetini sredi polja tik nad vinogradi. Vas – prvič omenjena okoli leta 1565 – je bila v okolici cerkve, toda v času turških vpadov je bila požgana.

Nadaljujte z branjem članka Grabrovec.

Na tem majhnem koščku Bele krajine se lahko srečamo z značilnostmi naravne in kulturne belokranjske krajine ter pojavi zakraselosti, ki jih predstavlja učna pot Zdenc–Vidovec. Značilni steljniki se menjavajo s kulturnimi in gozdnimi površinami, belo brezo in brinom. Vinogradi se pojavljajo nad mejo toplotne inverzije na nadmorski višini od 400 do 450 m. V njih so številne zidanice, tipična in simbolična zavetišča Belokranjcev.

Drašiči so razloženo obmejno naselje na slemenu v gričevnatem podgorju južnih Gorjancev. Delijo se na Gorenjce, Dolenjce in Blaževo vas, zaselka Vinomer in Nova Gora sta sredi vinogradov. Na ledini Stari grad nad vinomersko pristavo je bila v bakreni dobi večja naselbina; poleg ostankov bivališč so odkrili kamnito orodje in keramiko. Poznobaročna, centralno zasnovana podružnična cerkev svetega Petra je iz leta 1773. Glavni oltar iz leta 1883 in oba stranska so izdelki podobarske delavnice Jerneja Jereba. Oboke je leta 1830 s figuralnimi prizori poslikal J.

Nadaljujte z branjem članka Drašiči, Vinomer in Božakovo.

Gručasto naselje se nahaja na nizki vzpetini sredi rodovitnega Dragatuškega polja ob cesti Črnomelj–Vinica; sodi v območje Krajinskega parka Lahinja. V tej vasi je Oton Župančič preživel 12 let svojega otroštva; v vaški šoli je obiskoval prva dva razreda osnovne šole. V Župančičevem hramu je spominska soba Otona Župančiča. Tu se začenja tudi Župančičeva pot, ki povezuje kraje med vasjo Dragatuš in Župančičevo rojstno Vinico.

Koder hodim, vedno in povsod me spremlja mogočni šum Kolpe …
in rahlo žuborenje Dobreča, studenca, skritega blizu Dragatuša v
najtišji dragi sveta. (Oton Župančič)

Dragatuš (172 m, 249 prebivalcev) je bil prvič omenjena leta 1402. Med 2. svetovno vojno so ga maja 1944 zbombardirali in na pol porušili, ker je bil tu nastanjen Glavni štab NOV in POS. Takrat porušeno cerkev svetega Janeza Krstnika iz sredine 10. stoletja so na novo pozidali leta 1986.

Nadaljujte z branjem članka Dragatuš.

Črnomelj je največje naselje v Beli krajini in sedež istoimenske občine. Nastal je na strateški legi, na pomolu med strugama rečic Lahinje in Dobličice. Je prometno, gospodarsko, upravno in kulturno središče osrednjega dela Bele krajine. Vsako leto od leta 1964 dalje v kresni dobi pripravijo jurjevanje – z osrednjim obredom Zelenega Jurija oz. spomladnika – ki je najstarejši folklorni festival v Sloveniji.

Črnomelj (171 m, 5.854 prebivalcev) je po pripovedki menda dobil ime po mlinu, ki je mlel črno moko. Arheološka najdišča kažejo na poselitev že v času železne dobe. Prvi pomembnejši znan dogodek je iz leta 1165, ko je Oton Kraški tu zgradil grad Črnomelj, ki je postal domovanje t. i. gospodov Črnomaljskih. Naselje je bilo prvič omenjeno leta 1228, leta 1277 je prejelo trške pravice, leta 1407 pa status mesta. V 15. stoletju so ga zaradi turških vpadov utrdili z obzidjem in izkopali jarek. Do leta 1579 je bil Črnomelj pomembno obrambno vojaško oporišče pred Turki; to je bil čas njegovega razcveta, saj so se v njem poleg vojakov zbirali tudi obrtniki in trgovci.

Nadaljujte z branjem članka Črnomelj.

Nad avtocesto Ljubljana–Zagreb se blizu Otočca na vinorodnih pobočjih pod Trško goro že od daleč odpre pogled na slikovite obrise Starega gradu, pozidanega na nizki, a razgledni skalni terasi. Že ime gradu pove, da sodi med najstarejše pri nas, zato tudi ni čudno, da se je okrog njega spletlo mnogo zgodb.

Ena izmed njih pripoveduje, da je grad sezidal že starozavezni Samson. V štirinajstih dneh naj bi po bližnjih njivah pobral toliko kamenja, kolikor ga je potreboval za zidanje. Še konec 19. stoletja je bil pri vhodu v grad naslikan orjak, ki je držal na rami vogal gradu. To naj bi bil Samson. Po drugi zgodbi naj bi Stari grad zidali zidarji – velikani, ki so bili tako veliki, da so si z delavci v kamnolomu podajali kamenje kar iz rok v roke. Za zidanje naj bi uporabljali morsko vodo, zato je bil zid tako trden in močan, da se je upiral vsem sovražnikom.

Nadaljujte z branjem članka Stari grad.

Na južnem obrobju Novega mesta stoji na zložni vzpetini, do katere nas pripelje košat drevored, grad Grm. S svojo izbrano lego dominira nad vso bližnjo okolico in od tod se je svoje dni, ko območje novomeške Kandije še ni bilo gosto poseljeno, odpiral imeniten razgled na Novo mesto in bližnje gričevje.

Grad je bil, kot opisuje Valvazor, sezidan ob koncu 16. stoletja, ko so trije bratje Mordax, plemiči stare kranjsko-koroško-štajerske rodbine, ki so posedovali graščino Graben ob Krki pri Novem mestu, svojo posest bratovsko razdelili. Tako je eden od njih ostal na Grabnu, drugi je pozidal graščino Zaboršt, tretji, Krištof Mordax, pa je leta 1586 postavil graščino Grm.

Najstarejši del gradu je grajski stolp, h kateremu je bila na desni strani prizidana pritlična zgradba. Zaradi takrat še žive turške nevarnosti je imel stolp poleg stanovanjske tudi opazovalno in obrambno funkcijo.

Nadaljujte z branjem članka Grad Grm.

Na razgledni 507 metrov visoki vzpetini nad vasjo Karteljevo pod avtocesto Ljubljana–Zagreb, sedem kilometrov od Novega mesta, se dviga grad Hmeljnik. Grad, ki je tako po svoji dominantni legi med dolinama Temenice in Radulje kot po svoji arhitekturi sodil med najpomembnejše slovenske gradove, je bil med drugo svetovno vojno požgan in po njej večkrat miniran. Pozneje so ga za silo pokrili, tako da vsaj od daleč spominja na svojo nekdanjo podobo, čeprav je še vedno ruševina. Ko se mu približujemo, nas že od daleč prevzame njegova kompaktna kubična gmota, ki s svoje terase na jezikastem pomolu hriba še vedno obvladuje okolico.

Grad Hmeljnik, ki naj bi svoje ime dobil po hmelju, ki je v starih časih rasel tam okoli, se prvič omenja leta 1217 kot Hopfenbach. Že iz listin iz leta 1223 pa je razvidno, da je bil družinski grad z več uporabniki iz iste rodbine hmeljniških vitezov.

Nadaljujte z branjem članka Grad Hmeljnik.

Šest kilometrov južno od Novega mesta, ob cesti proti Uršnim selom, se med gozdovi, travniki in vinogradi z lepo urejenimi zidanicami na obli razgledni vzpetini nahaja naselje Ruperč vrh pri Stranski vasi. Tu lahko doživimo pristen stik z naravo, gozdom in živalmi v ograjenem delu gozda in travnika – obori Ruperčvrh, lahko pa se srečamo tudi s kulturno dediščino – razvalinami gradu Ruperčvrh.

Po obori, ki je del nekdanje posesti gradu Ruperčvrh, so speljane poti, na katerih nas med sprehodom lahko presenetijo ptice, avtohtona divjad (srne, jeleni, lisice, jazbeci, divje mačke, zajci, kune, divji prašiči), lahko pa celo damjek ali muflon. Divjad in gozd lahko opazujemo tudi z visokih prež.

Ob robu obore pa samevajo ruševine gradu Ruperčvrh. O nekdanji mogočnosti posestva gradu danes priča le še sekvoja velikanka, ki raste na grajskem vrtu.

Grad Ruperčvrh so sezidali leta 1657 lastniki mehovskega gospostva, grofje Paradajzarji.

Nadaljujte z branjem članka Ruperčvrh.

Znamenita vinorodna Trška gora, privlačna izletniška točka, s katere so lepi razgledi na novomeško kotlino, šentjernejsko dolino, Gorjance ter vse tja do Brežic in Zagreba, se dviga nad reko Krko, pet kilometrov severovzhodno od Novega mesta. S treh strani jo obdaja vinska trta, med vinogradi pa so raztresene hiše, zidanice in počitniške hišice. Tu je domovina znamenitega cvička, dolenjskega in slovenskega posebneža med vini. Na vzhodu je blizu zaselka V Žlebeh znana Beceletova kraška jama. Na vrhu Trške gore (429 m) stoji daleč vidna romarska cerkev Marijinega rojstva.

Cerkev so na mestu starejše kapele zgradili stiški menihi leta 1620. Sezidana je v renesančnem slogu, le okna so šilasta. Cerkev sestavljajo zvonik, banjasto obokana ladja ter križno grebenasto obokan tristrano sklenjen prezbiterij in zakristija. Leta 1756 so ob hudi živalski kugi prizidali kapelo sv. Izidorja, ob zvoniku pa postavili lopi z oltarjema, saj je na shode prihajalo vse več romarjev, tudi iz Bele krajine in Hrvaške.

Nadaljujte z branjem članka Trška gora.

Na oblem griču v neposredni bližini Gracarjevega turna v Hrastju pri Šentjerneju stoji renesančni dvorec Vrhovo. O njem piše tudi Valvazor, ki ne more prehvaliti zlasti lepega in prijetnega kraja z rodovitnimi vinogradi, celimi gozdovi kostanjev, ki so debelejši in okusnejši od laških, ter plemenitim sadjem.

Valvazor, ki je grad dobro poznal, saj se je prav tu zagledal v mlado grajsko baronico Ano Maksimilo Zetscheker in se z njo v grajski kapeli leta 1687 poročil, omenja tudi, da je nekoč blizu njega stal stolpast dvor Freihofer – turn. Ta se v pisnih virih prvič omenja ob koncu 14. stoletja, leta 1389. Lastniki Freihoferji, ki so se imenovali po dvoru, so ga leta 1509 izročili Verneškim, ti pa so stolpast dvor Vrhovo opustili in namesto njega okoli leta 1533 pozidali novo istoimensko stavbo. Vrhovo je ostalo v njihovi posesti do 18. stoletja, potem so se zvrstili različni lastniki, ki so z njim tudi različno gospodarili.

Nadaljujte z branjem članka Dvorec Vrhovo.

Žužemberk je središče istoimenske občine v dolini reke Krke, ki zajema velik in osrednji del Suhe krajine, ene izmed najbolj kraških pokrajin v Sloveniji. Razvil se je v zavetju starodavnega gradu na terasi nad reko Krko. Nekoč eden najmogočnejših srednjeveških gradov na Kranjskem je danes le še senca preteklosti. Prvič je bil omenjen leta 1246 kot Seisenberk, imenovan po griču Eisenberg, kjer so kopali železovo rudo. Po eni izmed domnev naj bi se iz tega izoblikovalo ime Žužemberk.

Do 14. stoletja so bili lastniki gradu goriški grofje, nato Habsburžani, leta 1538 pa so ga odkupili Auerspergovi. V njihovi lasti je ostal do 2. svetovne vojne. Grad je bil v svoji zgodovini mnogokrat dozidan. Največjo dozidavo je omogočil turški davek v 16. stoletju. Prvotno romansko obzidje so utrdili s sedmimi obrambnimi zidovi ter bastijami, ga povečali, notranje dvorišče pa opremili z nadstropnimi arkadami. V gradu so bile hude ječe, kasneje pa razni uradi in okrajno sodišče, ki se je iz gradu izselilo leta 1893.

Nadaljujte z branjem članka Žužemberk.

»Lepšega ptiča nej, ku je petjeln,
lepšega kraja nej, ku je Šentjern …«

Že iz te priljubljene pesmi je razvidno, da so petje, petelin in vino razpoznavni znaki Šentjerneja, ki je gospodarsko in upravno središče ob robu rodovitnega Šentjernejskega polja. Občina Šentjernej je bila ustanovljena leta 1995 in s 6.850 prebivalci spada med manjše občine v Sloveniji.

V občini prevladuje agrarno-vinogradniška dejavnost. Šentjernej je znan po pridelavi cvička. Zaradi vse večje prepoznavnosti tega vina je nastal projekt vinske ceste, ki usmerja turiste vse od Novega mesta do Kostanjevice in je v velikem delu speljana preko šentjernejskih vinskih goric. Šentjernej je znan tudi po tradicionalnih konjskih dirkah, ki jih Konjeniški klub Šentjernej prireja dvakrat letno (maja in avgusta) in imajo že 200-letno tradicijo. Pomembno je tudi ohranjanje ljudskega izročila: eno najpomembnejših je žegnanje konj v Dolenji Stari vasi na štefanovo in koledovanje pred farno cerkvijo.

Nadaljujte z branjem članka Šentjernej.

Reka Krupa, ki je naravni spomenik, predstavlja s svojim izvirom in okolico izjemno naravno ter kulturno dediščino semiške občine in Bele krajine. Izvira pod naseljem Krupa (164 m, 50 prebivalcev) izpod mogočne 60 metrov visoke previsne stene. Vodnatost izvira in njegov biološki pomen uvrščata Krupo med najlepše in najpomembnejše slovenske kraške reke.

Izvir Krupe je edino znano nahajališče jamske školjke Congeria kusceri v Sloveniji, tu pa najdemo še druge endemne vrste jamskih polžev in človeško ribico.

Kljub kanjonsko ujeti strugi je možen sprehod ob reki, ki se po 2,5 km toka izlije v reko Lahinjo. Šest metrov višinske razlike med izvirom Krupe in njenim izlivom je v preteklosti omogočalo delovanje štirih mlinov in treh žag. Danes obratuje le še nekdanji grajski mlin.

Na desnem bregu reke Krupe je že v 13.

Nadaljujte z branjem članka Krupa.

Dvor leži na terasah levega brega reke Krke ob cesti Žužemberk–Novo mesto, od koder se tu odcepi cesta proti Kočevju. Krka teče tod v brzicah in slapiščih čez več slikovitih lehnjakovih pragov.

Krka je edina slovenska reka, v kateri se izloča lehnjak. Lehnjak nastaja v razmeroma plitvi vodi, iz katere se izloča raztopljeni apnenec, ki se nabira na rastlinah v rečni strugi. Ko rastline odmrejo, ostane luknjičava usedlina. Tako se oblikujejo lehnjakovi pragovi. Na Krki jih je 90, najslikovitejši so pri vasi Krka, v Žužemberku in na Dvoru, kjer so najvišji. V preteklosti so ob lehnjakovih pragovih gradili mline in žage in da bi voda odtekala stalno v isti višini, so pragove žagali. Zaradi propada večine mlinov in žag tega ne počnejo več, zato se pregrade vsako leto zvišajo za nekaj centimetrov.

Na Dvoru, ki se prvič omenja leta 1334, je danes tovarna gugalnikov (obrat Novolesa iz Straže) in ribogojnica plemenitih sladkovodnih rib.

Nadaljujte z branjem članka Dvor.

Idilična vas (255 m, 399 prebivalcev) leži sredi vinogradov in sadovnjakov na južnem pobočju pogorja Orlice, ki je poraščeno z gozdovi kostanja in hrasta. V Pišecah lahko obiščete rojstno hišo Maksa Pleteršnika, grad Pišece, ki ga zdaj obnavljajo, odpravite se lahko na »vodno učno pot« … in uživate v lepotah bizeljske pokrajine, ki se tu še prav posebno ponaša z »razkošjem preprostosti«.

Jedro vasi Pišece je zgoščeno ob vaški cesti pod cerkvijo sv. Mihaela. Do 2. svetovne vojne sta tu cveteli vinska trgovina in mlinarstvo, kar kažejo velike stavbe, ki dajejo vasi trški videz; izstopajo gostilna, stara šola, trgovina in kovaški muzej.

Ob potoku Gabrnici, ki izvira v podzemnih razpokah Orlice, je bilo nekdaj na terasah razporejenih veliko mlinov. Manjši mlin ob cerkvi je obnovljen. Tu je prva postaja vodne učne poti Gabrnica, ki se nadaljuje do ribnika ob gradu Pišece, potem pa po Dolini, mimo Globokega in skozi gozd Dobrava do Jovsov.

Nadaljujte z branjem članka Pišece.

Na Dolenjskem, v prelepi dolini Radulje, dobre tri kilometre od njenega izliva v Krko, leži na zložnem pobočju Mastnega Vrha naselje Škocjan. Zgodovinski viri navajajo številne prazgodovinske in rimske najdbe, kar pomeni, da je bilo to območje poseljeno že v davnini, sam kraj Škocjan pa se prvič omenja okrog leta 1306. Danes je Škocjan središče občine z istim imenom in šteje nekaj več kot 3.000 prebivalcev. Vodilna gospodarska panoga je še vedno kmetijstvo, predvsem živinoreja, čeprav se večina prebivalcev vozi na delo v Novo mesto, Šentjernej in Dobruško vas.

V osrednjem delu Škocjana se dviguje cerkev svetega Kancijana, ki je v pisnih virih prvič omenjena leta 1526. Stavba je doživela več prezidav, temeljito barokizacijo, ki ji je dala sedanjo podobo, pa leta 1778. Veliki oltar in stranska oltarja so delo italijanskega slikarja Fantonija, sliko svetega Kancijana in tovarišev pa je naslikal slikar Stroj. Prvotno je bila farna cerkev sedanja podružnica svetega Nikolaja na Otoku pri Dobravi, leta 1492 pa so sedež fare prestavili v Škocjan.

Nadaljujte z branjem članka Škocjan.

Če se peljemo po lokalni cesti Škocjan–Šentjernej in v Dobravi prečkamo reko Krko, lahko v Otoku pri Dobravi na desnem bregu reke Krke opazimo nenavadno slamnato streho. Kaj le se skriva pod njo?

To so ostanki srednjeveškega trga Gutenwert. Trg, ki mu je lega na otoku sredi Krke nudila odlično možnost za obrambo in je zato desetletja veljal za enega največjih srednjeveških trgov pri nas, je bil že leta 1074 središče posesti brižinskih škofov. Tu je bila pomembna mitnica.

Naselbina se je začela močneje razvijati v 12. stoletju, od sredine 13. stoletja pa je imela samoupravo s sodnikom, razvito trgovino, železarstvo in tudi lastno kovnico denarja. Novci iz kovnice v Otoku so bili znani tudi po Hrvaški in južni Ogrski. Kraj je vrhunec dosegel v 14. stoletju, ko je postal pomembno obrtno in trgovsko središče. Razvite so bile železarska, lončarska in krznarska obrt.

Nadaljujte z branjem članka Otok pri Dobravi.

V rajskem kraju, kot pravi Janez Trdina v eni od svojih zgodb, na razglednem pobočju v Hrastju pod Gorjanci, jugozahodno od Šentjerneja stoji grad Gracajev turn. Domačini ga imenujejo tudi Tolsti vrh, kar naj bi ponazarjalo rodovitnost okolice. Uradno se imenuje po Grazerjih, plemenitaški družini iz belokranjskega Gradca, ki je sezidala skromen, neutrjen stolpast dvor, ki se prvič omenja že leta 1311.

Šele v 16. stoletju je stavba dobila videz, ki se je v temeljnih obrisih ohranil do danes. Takrat so stolp za nadstropje povišali in modernizirali njegove okenske odprtine ter mu dodali venec stanovanjskih traktov z notranjim arkadnim dvoriščem. Stavbo so uredili tako, da je bila sposobna tudi za obrambo, zato so na južni strani, na vogalih, pozidali dva široka stolpa, ki imata v tlorisu romboidno klinasto obliko, tako da sta klina obrnjena navzven in s tem kar najbolj pripravna za obrambo.

Nadaljujte z branjem članka Gracarjev turn.

Na položni vzpetini v severnem pobočju Gorjancev, na robu naselja Cerov Log, jugozahodno od Šentjerneja, stoji graščina Prežek, od katere sta danes ohranjeni le lupina in streha. Prežek ima poseben pomen predvsem v naši kulturni zgodovini, saj je bil nekaj časa last Andreja Smoleta, najožjega prijatelja pesnika Franceta Prešerna. Ko je nekaj desetletij kasneje pripovednik Janez Trdina, samotnik in popotnik pod Gorjanci, iskal njune sledi, je v svojih spisih zabeležil marsikaj zbadljivega o njunih srečanjih.

Graščina Prežek stoji pred nekdanjim gradom, ki mu domačini pravijo Stari grad, a od njega ni razen ostanka polkrožnega jarka nobenega drugega sledu. Iz starih listin je znano, da je stari Prežek, ki je bil imeniten grad, stal že v 12. stoletju. Do 15. stoletja so ga upravljali vitezi iz Prežeka, potem pa je pripadel Auerspergom. Obstaja domneva, da ga je leta 1511 razdejal potres, vendar ni potrjena. Verjetno so ga opustili kasneje, v poznem 16.

Nadaljujte z branjem članka Graščina Prežek.

Izvir Minutnik ali po domače Prenehavnik v dolini Pendirjevke je ena izmed znamenitosti Gorjancev. Sodi med presihajoče studence, ki so velika redkost po vsem svetu, in je zavarovan kot naravni spomenik. Izvira v pobočju strme grape na levem bregu Pendirjevke.

Do izvira najlažje pridemo, če s ceste Novo mesto–Šentjernej v Dolenjem Mokrem Polju zavijemo desno proti Orehovici. V Orehovici nadaljujemo pot po glavni cesti proti Cerovemu Logu, kjer se napotimo po spodnji poti (žal ni kažipotov) za Gorjance. Pri kamnolomu Cerov Log zavijemo desno na makadamsko markirano pot in kmalu nas tabla ob poti opozori na naravno znamenitost.

Voda priteka iz špranje, ki je prekrita z dolomitnim gruščem, približno 3 metre nad dolinskim dnom. Ker se količina vode v izviru v določenih časovnih intervalih ritmično spreminja, ga uvrščamo med zaganjalnike ali presihajoče studence. To so pomembne naravne posebnosti, ki so redke ne samo pri nas, ampak tudi po svetu.

Nadaljujte z branjem članka Izvir Minutnik.

Iz Novega mesta se lahko napotimo na zanimiv izlet v romantično sotesko Radulje, kjer je pod razvalinami starodavnega gradu Klevevž skupek izjemnih naravnih znamenitosti, ki jih omenja že Janez Vajkard Valvazor v svoji Slavi vojvodine Kranjske.

Pot nas pelje mimo Šmarjeških Toplic preko Šmarjete še naprej do vasi Zbure, kjer zavijemo levo v smeri kažipota Grič pri Klevevžu. Ko prispemo v vas, zagledamo lepe nasade sadnega drevja in poslopja kmetijske zadruge. Nekoč je za njimi na skalnem pomolu stal klevevški grad. Pod pomolom je kanjon Radulje.

Radulja je nekaj deset kilometrov dolg potok, levi pritok Krke, ki se steka vanjo v ravnini pod Dobruško vasjo. V svojem zgornjem toku, v divji, okoli 100 metrov dolgi soteski s skoraj navpičnimi bregovi, ustvarja manjše glasne in šumeče slapove in skoke.

Na vrhu navpičnega levega brega so v 13. stoletju freisinški škofje zgradili grad Klevevž, nemško Klingenfels (»zveneča skala«), kar je srednjeveško romantično ime za slapišče Radulje.

Nadaljujte z branjem članka Klevevž.

Novo mesto, eno najstarejših in najznamenitejših slovenskih mest, je kot osrednje upravno, kulturno, cerkveno, izobraževalno in poslovno središče metropola Dolenjske, razgibane, valovite pokrajine, skozi katero se vije zelena lepotica Krka. Majhnemu naselju s slikovito lego v okljuku reke Krke je 7. aprila 1365 avstrijski vojvoda Rudolf IV. Habsburški podelil mestne pravice in mesto po sebi poimenoval Rudolfswerth, čeprav se je od vsega začetka uporabljajo tudi ime Novo mesto. Mesto pa takrat ni bilo ustanovljeno iz nič, saj lahko najdemo sledove naselitve ljudi na tem območju že daleč nazaj – v 10. stoletju pr. n. št. O vsem tem pričajo izredno bogata prazgodovinska in rimska odkritja. Novo mesto sodi med najbogatejša, evropsko pomembna arheološka najdišča v Sloveniji in se ponaša tudi z nazivom »mesto situl«.

Novo mesto, ki je danes predvsem industrijsko središče s približno 22.000 prebivalci, stoji na sedmih gričih: na levem bregu reke Krke sta Kapiteljski hrib (202 m) in Marof (228 m), na desnem pa Ragov log (218 m), Mrvarjev hrib (215 m), Recljev hrib (221 m), Grm (215 m) in vrh Portovala Na Drski (229 m).

Nadaljujte z branjem članka Novo mesto.

Mnogi radi obiščejo kartuzijo Pleterje, saj še danes predstavlja oazo miru in tišine, ki človeka poživlja. Kartuzija Pleterje, ki jo je leta 1407 ustanovil celjski grof Herman II., je najmlajša in edina še živa skupnost kartuzijanov v Sloveniji. Leži ob vznožju Gorjancev, na severu pa jo obdaja Pleterski hrib (282 m), ki je porasel z vinogradi. Pleterje je 2 km oddaljeno od Šentjerneja, od koder skozi vas Šmarje vodi pot do kartuzije. Mogočno 3 metre visoko in 2300 metrov dolgo obzidje loči samostanski kompleks od zunanjega sveta.

Kartuzijanski red je kot skupnost samotarjev v duhovno nemirnem času druge polovice 11. stoletja ustanovil sv. Bruno. To je bilo leta 1084 v samotni dolini blizu Grenobla, v Chartreuseu. Leta 1165 je bila ustanovljena tudi prva kartuzija na Slovenskem v Žičah. Tej so sledile leta 1209 kartuzija Jurklošter, okoli leta 1260 Bistra in leta 1407 Pleterje.

Kartuzijo Pleterje sta zaznamovali zlasti dve obdobji: čas srednjega veka, ko je bila ustanovljena in leta 1595 že ukinjena, in čas nove kartuzije, ko je leta 1899 kartuzijanski red z nakupom spet pridobil svojo nekdanjo pletersko posest in zgradil nov samostan.

Nadaljujte z branjem članka Kartuzija Pleterje.

Šentrupert je častitljiv kraj v Mirnski dolini; omenja se že 1044. leta, ko je Ema Krška, lastnica škrljevskega gradu, to posestvo podarila šentruperski cerkvi, sama pa šla v samostan Krka na Koroškem, ki ga je pred tem zgradila, naslednje leto pa tam že umrla. Ema Krška je začetnica slovenske državnosti in prva svetnica slovenskega rodu – čeprav je bila 1938. leta proglašena kot avstrijska svetnica.

Središče te pokrajine se je kasneje iz Škrljevega preneslo v Šentrupert; Šentrupert se že zelo zgodaj omenja kot najstarejša prafara na Dolenjskem.

Naselje Šentrupert je svoje ime dobilo v 14. stoletju po cerkvenem patronu svetem Rupertu, prvem škofu v Salzburgu. Celjski grof Herman II. je leta 1393 pridobil patronat nad župnijo in tedaj se je začela graditi mogočna gotska cerkev v Šentrupertu.

Ko so Celjski grofje zasnovali gradnjo šentruperske cerkve, so mislili, da bo to področje še dolgo vodilno v dolenjskem prostoru.

Nadaljujte z branjem članka Šentrupert.

Grad Otočec je edini ohranjeni otoški grad v Sloveniji. Edinstvena naravna lega, razgibana stavba, prostran park in hotel visoke kategorije z znamenito kulinarično ponudbo ga gotovo uvrščajo med najpogosteje obiskane slovenske gradove.

Grad Otočec je nekoč stal na desnem bregu Krke, nato pa so ob njem speljali kanal, tako da odslej stoji na otoku. Njegov nastanek sega v 13. stoletje, v virih se omenja že 1252. leta. Grajska stavba je zanimiva kombinacija gotskih, renesančnih in baročnih prvin, ko je bil razvoj grajske stavbe zaključen. Današnja podoba gradu je nastala ob koncu 15. stoletja; gre za štiri grajska krila z obrambnimi stolpi na vogalih, ki varujejo notranje grajsko dvorišče. Grajska kapela, ki je bila dozidana v 18. stoletju, je bila sprva v dvoriščnem traktu, kasneje pa so jo premestili v zahodni obrambni stolp.

Graščina je zamenjala številne lastnike. V 2. svetovni vojni je bila požgana. Po vojni so stavbo obnovili in jo namenili za hotelsko dejavnost.

Nadaljujte z branjem članka Otočec.

Če vas zanima, kako je danes videti graščina, ki jo je Janez Vajkard Valvasor označil za eno najlepših v vsej deželi Kranjski, in zakaj se bližnji vrtni paviljon imenuje Hudičev turn, je Soteska, vasica ob reki Krki, pravi kraj za vas.

Dvorec Soteska je veličastna stavba na levem bregu reke Krke. Pred današnjo stavbo je na istem mestu stal starejši gradič, ki so ga v 16. stoletju zgradili gospodje Širski; še pred tem so uporabljali srednjeveški grad Soteska na levem bregu reke. Dvorec, zasnovan v obliki pravokotnika, je dal med letoma 1664 in 1689 postaviti grof Jurij Žiga Gallenberg. Dvorec je imel notranje arkadno dvorišče, ki so ga obdajali štirje enonadstropni trakti, vogale pa so krasili štirje stolpi. Dvorec je nekdaj slovel predvsem po bogato poslikanih prostorih.

Gallenbergi so dvorec kasneje prodali grofom Auerspergom, ti pa grofom Lichtenbergom. Kasneje so ga spet prevzeli Auerspergi z gradu Žužemberk in ostali njegovi lastniki do leta 1943, ko so dvorec požgali partizani, da se v njem ne bi naselili Nemci.

Nadaljujte z branjem članka Soteska.