Muzej podvodnih dejavnosti Piran ponuja ljubiteljem potapljanja in pomorske zgodovine nemalo novih odkritij. V muzeju se lahko prepustite domišljiji, ki vas bo popeljala v čudoviti podvodni svet, poln skrivnosti, zanimivih mitoloških bitij in potopljenih zakladov … Med drugim si boste lahko ogledali najrazličnejše tehnike potapljanja in potapljaške pripomočke, ki so jih uporabljali potapljači in podmorničarji od prvih začetkov pa do danes.

V muzeju so prikazani starodavni skafandri, podvodne obleke, noži, zračne tlačilke in osebni predmeti naših delovnih potapljačev. Posebno zanimiv je hrbtni regulator zraka iz leta 1890, ki so ga uporabljali pripadniki Avstro-ogrske cesarsko kraljeve vojne mornarice in je verjetno edini takšen regulator, ki se je ohranil prav do današnjih dni. V muzeju so vsebinsko podrobneje predstavljeni delovni, športni in mornariški potapljači, posebna pozornost pa je posvečena našim podmorničerjem od leta 1909 pa do leta 1991.

Zbirka vodi obiskovalca skozi čas delovanja različnih vojnih mornaric na Jadranu in ob tem postavlja slovenske potapljače na njihovo zasluženo priznano mesto.

Nadaljujte z branjem članka Muzej podvodnih dejavnosti Piran.

Dolg greben (1.027 m) je najvišja vzpetina razgibanega območja južno od Postojne. Pokrit je z gozdom in obširnimi travniki, slovi pa po značilnem kraškem in gorskem sredozemskem rastlinstvu, izjemnem razgledu ter burji. Čezenj je speljana Slovenska planinska pot; Vremščica je obvezna točka med Nanosom in Slavnikom.

Vremščica je blagih oblik, vzpon nanjo je mogoč z vseh strani, brez hudih strmin, skozi gozd in čez razgledne travnike. Z avtom lahko dostopni sta poti, ki vodita iz Senožeč in z roba magistralne ceste iz Senožeč proti Divači (največ dve uri vzpona).

Na Vremščico se lahko povzpnemo v vseh letnih časih, morda nas bo zadržala le burja, kadar je premočna. Veter pa je dobrodošel različnim jadralcem (npr. zmajarjem) in jadralnim letalom. Najvišjo točko domačini imenujejo tudi gora sv. Urbana po cerkvici, ki je nekoč stala na njej; njena vrata naj bi bila vedno odprta prav zaradi burje.

Nadaljujte z branjem članka Vremščica.

Ljudje so si v davnini postavljali bivališča ob križiščih prometnih poti, da so imeli stike s svetom, in na težko dostopnih vzpetinah, da so se lažje branili, če so po teh poteh namesto trgovcev pridrli sovražniki. Tak je tudi Štanjel: pod vznožjem griča, na katerem ždi, se steka kar pet cest, ki v eno stran vodijo prek Krasa proti morju, v drugo pa v rodovitno Braniško in Vipavsko dolino.

Takšna lega je bila všeč že ljudem v železni dobi; nanje spominjajo ostanki gradišča na vrhu griča Turna, kjer je bila utrdba, zaradi dobrega razgleda v vse smeri imenovana Gledanca, tudi v antični dobi. V srednjem veku je bilo naselje v goriškem urbarju prvič omenjeno leta 1402. Ime je dobilo po zavetniku sv. Danielu, v starejših virih pa je zapisano tudi ime Sv. Angel (San Angelo), kot se je imenoval grad, ko je pripadal Goriškim grofom, pozneje pa Habsburžanom oziroma grofom Cobenzlom in Coroninijem.

Nadaljujte z branjem članka Štanjel.

Krajevno ime Sežana je izpeljano iz imena patricijske rodbine Cesia, ki je imela tu zaselek ob nekdanji rimski cesti. Tudi danes je ob cesti v Trst ter v neposredni bližini Italije; oboje je kraju krojilo usodo skozi vso zgodovino. Status mesta ima vse od leta 1952 in je lepo urejeno. V Sežani se je rodil Srečko Kosovel, slovenski pesnik, kritik in publicist. Obiščemo lahko Kosovelovo pot in naredimo več drugih prijetnih izletov v okoliške kraške jame, po vinskih cestah , v pršutarno, v Lipico …

Bori, bori, temni bori
kakor stražniki pod goro
preko kamenite gmajne
težko, trudno šepetajo.
(Srečko Kosovel: Bori)

Sežana (368 m, ok. 6500 preb.) je danes gospodarsko, prometno, izobraževalno, kulturno in zdravstveno središče slovenskega Krasa in tudi eno od pomembnih središč širše primorske regije. Območje mesta, obkroženo z manjšimi vzpetinami, pa je bilo naseljeno že v prazgodovini, v pisni obliki se kraj prvič omenja okoli leta 1085.

Nadaljujte z branjem članka Sežana.

V lepih dneh se splača enkrat na izlet po Kraškem robu, s kolesom ali z avtomobilom, odvisno pač od vaših želja in pričakovanj. Zapeljite se v tri kraje slovenske Istre: Osp, Črni Kal in Socerb.

Na regionalni cesti Koper–Ljubljana, ki je primerna tudi za kolesarje, po približno 20-minutni vožnji iz Kopra zavijemo v vasico Osp. Pri plezalcih je daleč naokoli poznana po strmi steni nad vasjo. Pod previsno steno pa je sedaj za obiskovalce zaprta Osapska jama ali Grad, dragoceno najdišče s prazgodovinskimi in zgodnjesrednjeveškimi najdbami ter obrambnim zidom, ki pričajo, da so se tja ves čas pred sovražnimi vpadi zatekali prebivalci. Iz jame teče Osapska reka. V spodnjem delu vasi se nahaja tudi kamp, kjer plezalci in jamarji lahko šotorijo. Osp ima s kamnitimi hišami, grajenimi v terasah, značilno podobo gručaste vasi z ohranjeno tipično istrsko-kraško stavbno dediščino.

Nadaljujte z branjem članka Osp, Socerb in Črni Kal.

Notranjost slovenske Istre je polna prijaznih tipičnih istrskih vasic, ki jih obišče le malo izletnikov, zato so še toliko bolj posebne in zanimive.

Vas Kubed se nahaja ob glavni cesti med Koprom in Sočergo. Vas je v pisnih virih prvič omenjena leta 1067, arheološke najdbe pa pričajo, da je bilo območje naseljeno že v železni dobi. Kubed je bil pomembna obrambna točka v vojnah med Benetkami in Avstrijo ter v času turških vpadov, zato je bil tudi obzidan. Ozemlje znotraj obzidja z zanimivim obrambnim peterokotnim stolpom, ki so ga leta 1833 spremenili v zvonik, domačini imenujejo Grad. Vredna ogleda sta tudi cerkev sv. Florjana iz leta 1688 z Venturinijevo sliko iz leta 1598 in vaško pokopališče iz 11. stoletja. Vas je znana tudi po kubejskem narodnobuditeljskem taboru leta 1870. Tu je bil leta 1913 rojen Alojz Kocjančič, istrski duhovnik in pesnik.

Nadaljujte z branjem članka Kubed, Gračišče, Sočerga, Abitanti, Hrvoji in Gradin.

Slikovita vasica Krkavče je ena najzanimivejših, pa tudi najstarejših vasi slovenske Istre. V njeni bližini se nahaja strnjeno pozidana vas Koštabona. Oglejte si obe!

Krkavče so zgrajene na skali nad reko Dragonjo in poznane po znamenitem Krkavškem kamnu iz 1. stoletja pred našim štetjem. Vas in okolica sta bogato arheološko najdišče ostankov iz rimske dobe in srednjega veka. Poseben pečat daje Krkavčam vaška arhitektura. Vsekakor je vredna ogleda tudi cerkev sv. Mihaela iz 17. stoletja, ena najbogatejših v slovenski Istri, znamenitost Krkavč pa je tudi Živi muzej – Hiša Vrešje, ki si ga je možno ogledati ob pristni istrski glasbi.

Bližnja Koštabona leži nad dolino Dragonje na nadmorski višini 257 metrov. Območje je bilo naseljeno že v predrimskem (v bližini ostanki gradišča) in rimskem času. Tod je potekala stara rimska cesta. Ime Castrum Bonae – utrdba Bone naj bi dobila po poganski boginji zdravja, dobrote in materinstva Bonae, ki je imela v rimskem obdobju svoje svetišče ob nekdanjem vhodu v Koštabono.

Nadaljujte z branjem članka Krkavče in Koštabona.

Hrastovlje, ki ležijo na hribu nad Rižansko dolino, so morda najbolj znana istrska vasica. Ko boste že tam, pa res ni razloga, da si ne bi ogledali še bližnjih vasic Zanigrad in Podpeč.

Hrastovlje se ponašajo s svetovno znano cerkvijo sv. Trojice iz 13. stoletja, ki je v celoti poslikana s freskami iz leta 1490. Najznamenitejši je Mrtvaški ples, delo Janeza iz Kastva, ki ponazarja, da smo pred smrtjo vsi enaki. Ostale freske, poleg podob mučenk in prerokov, ponazarjajo motive iz Stare zaveze – genezo, pohod sv. Treh kraljev, simbole dvanajstih mesecev, prizore Kristusovega trpljenja …

Cerkev obkroža obzidje iz 16. stoletja z dvema obrambnima stolpoma. Sprva je obrambni tabor služil za obrambo pred Turki, kasneje pa je četverokotno taborsko obzidje vaščanom nudilo varno zavetje pred grozotami beneško-avstrijskih vojn. Hrastoveljska cerkvica z obrambnim taborom velja danes za najkvalitetnejšo kulturno-zgodovinsko znamenitost v Sloveniji in na svetu.

Nadaljujte z branjem članka Hrastovlje, Zanigrad in Podpeč.

Pot nas vodi po divji, zapuščeni in predvsem pozabljeni dolini reke Dragonje. Zapuščene terase, obdane s kamnitimi zidovi, bijejo bitko z nepremagljivim rastjem, ki briše že sedaj slabo opazno prisotnost človeka v preteklosti. Dolina, nekoč polna mlinov, danes sameva v pozabi in kar vabi raziskovalce.

Do vasi Dragonje se lahko pripeljemo z avtom iz Kopra, smer Buje, ali pa iz Portoroža. Izhodišče za turo je manjša avtobusna postaja v vasi Dragonja. Makadamska pot nas vodi po dolini Dragonje navzgor, do Škrlin, kjer se v reko Dragonjo izliva Pinjavec oz. Rokava. Nadaljujemo navzgor po občasno kar grdi in zahtevni poti. Spotoma si lahko ogledamo nekaj ruševin bivališč nekoč tam živečih kmetov in ostankov mlinov.

Zaradi težavne orientacije se kažipot ob prečkanju doline z daljnovoda ponovno začne z ničlo. Vzpnemo se preko Truškega potoka iz doline v vas Truške. Zadnji del vzpona proti Kortini in tudi naprej je asfaltna cesta, kar pa ni moteče, saj je cesta malo prometna.

Nadaljujte z branjem članka Dolina reke Dragonje.

Na skrajnem jugozahodnem roglju Slovenije, tik ob meji s Hrvaško, ležijo Sečoveljske soline, ki že od daleč zbudijo našo pozornost s pravilnimi pravokotniki solinarskih bazenov, belimi stožci soli poleti in ruševinami opuščenih solinarskih hiš v ozadju. Ta sploh ne majhen del slovenske obale, le nekaj kilometrov stran od turističnega vrveža, nudi veliko možnosti za opazovanje narave, saj je danes bogata zakladnica rastlinskega in živalskega sveta.

Na območju solin uspeva 45 v Sloveniji ogroženih rastlinskih vrst, predvsem halofitov ali slanuš. Tu gnezdi okoli 80 ptičjih vrst, okrog 200 pa jih na tem območju živi občasno. Zaradi izjemno bogate naravne in kulturne dediščine je bilo območje Sečoveljskih solin razglašeno za krajinski park, območje Muzeja solinarstva pa za kulturni spomenik državnega pomena. Leta 1993 so Sečoveljske soline postale prvo slovensko mokrišče, uvrščeno na seznam Unescove ramsarske konvencije.

Krajinski park Sečoveljske soline, ki ga sestavljata solinsko območje in polotok Seča, obsega približno 6,5 km².

Nadaljujte z branjem članka Sečoveljske soline.

Portorož je največje in najpomembnejše obmorsko letovišče v Sloveniji. Zaradi zatišne lege v Piranskem zalivu, sredozemskega podnebja, tople morske vode, bujnega rastlinstva in obsežnih peščenih plaž že dolgo privablja turiste.

Kot zdraviliški kraj je bil Portorož znan že v 13. stoletju. Takrat so benediktinci iz samostana sv. Lovrenca z morsko vodo in slanico (koncentrirana morska voda iz bližnjih solin) zdravili tuberkulozna vnetja, revmatične bolezni in vodenico. V 16. stoletju so začeli zdraviti še s solinskim blatom. Glas o zdravilni moči slanice in solinskega blata je bil spodbuda, da so leta 1830 v hotelske namene zgradili vilo Vesna in pred njo prvo kopališče na slovenski obali. Ko sta bili leta 1837 zgrajeni cesta Koper–Piran in 1857 železniška proga Dunaj–Trst, so začeli v Portorož prihajati avstrijski, češki in nemški turisti, ki so se zdravili v za to prirejenih bazenih. Leta 1890 je bila ustanovljena posebna delniška družba, ki je zgradila zdravilišče s kopališčem in že čez nekaj let je bil Portorož razglašen za klimatsko zdravilišče.

Nadaljujte z branjem članka Portorož.

Naš najlepši dvostranski drevored pinij ob glavni cesti Koper–Sečovlje nas pripelje do odcepa v star istrski solinarski kraj Strunjan. Strunjansko območje je eno najmikavnejših v Sloveniji. Polno je naravnih in kulturnih znamenitosti, zato je velik del tega območja zaščiten.

Strunjanski klif je najvišja flišna stena ob vsej Jadranski obali. Prepadna, 80 metrov visoka stena je edini še popolnoma naravni del slovenske obale, zato ima velik znanstven in ekološki pomen. Pod Strunjanskim klifom je verjetno najlepši kotiček slovenske obale – zaliv sv. Križa ali Mesečev zaliv. Nad njim stoji mogočen strunjanski križ, ki so ga pomorščaki opazovali že od leta 1600. Renesančna cerkev Matere božje na rtiču Strunjan je že pet stoletij osrednja romarska destinacija v Istri. S krajem je povezan tudi eden največjih svetovnih violinskih virtuozov, Giuseppe Tartini, rojen leta 1692 v Piranu, ki je del otroštva preživel v družinski vili v Strunjanu, ki je stala na mestu današnjega istoimenskega protokolarnega objekta, ki ga obdaja park eksotičnih rastlin.

Nadaljujte z branjem članka Naravni rezervat Strunjan.

Med tremi dragulji starih sredozemskih mest na slovenski obali izstopa Piran, ki leži na slikovitem polotoku med Piranskim in Strunjanskim zalivom. Staro pristaniško mesto, ki je pravzaprav en sam velik muzej na prostem, saj ima ohranjeno srednjeveško zasnovo z zanimivo arhitekturo in bogato kulturno dediščino, je v celoti zavarovano kot kulturnozgodovinski spomenik.

Gosto strnjene hiše se od obalne ravnice stopničasto dvigajo ob tesnih ulicah proti vrhu slemena, kjer se ob ostankih visokega mestnega obzidja konča stari del mesta. Z morske strani spominja lega mesta na zožujočem se polotoku na ladijski kljun. Polotok se konča na Punti (Špica) z rtom Madona. Na koncu rta stoji obrambni stolp iz srednjega veka, obnovljen v začetku 17. stoletja, s svetilnikom, ki so ga postavili v 19. stoletju. Legenda pravi, da so na istem kraju prvotni prebivalci prižigali ognje, ki so ladjam kazale pot in po grški besedi »pyr« (ogenj) naj bi Piran dobil ime.

Nadaljujte z branjem članka Piran.

Izola, najmanjše izmed treh obalnih mest, ki leži na majhnem apnenčastem polotoku med Koprom in Piranom, je bila vedno tesno povezana z morjem. Kraj, na katerem leži staro mestno jedro, je bil nekdaj otok, ki pa so ga že v 18. stoletju povezali s kopnim.

Otok je bil naseljen že v rimski dobi, domnevno se je imenoval Haliaetum. Večja najdišča iz tega obdobja so v Simonovem zalivu in v Viližanu. Ohranjeni so temelji stavbe, mozaiki in cevovod, na morskem dnu v zalivu Viližan pa tudi temelji rimskega pristanišča, ki se ob močni oseki prikažejo iz vode.

Kraj se prvič pisno omenja leta 973 kot Insula. Leta 1054 je prišel pod oblast oglejskih patriarhov, v obdobju 1280–1797 je bil beneški, kar je pustilo sledove v videzu naselbine, nato pod Avstroogrsko do leta 1918 in še pod Italijo do leta 1945.

Nadaljujte z branjem članka Izola.

Prem je čudovito lepa gručasta središčna vas v severo-vzhodnem delu Brkinov, nekaj kilometrov pred Ilirsko Bistrico. Zagledamo jo že od daleč, saj stoji na 486 metrov visokem griču. Jedro naselja je stisnjeno med starodavnim gradom na eni in cerkvijo svete Helene na drugi strani slemena nad strmim pobočjem reke Reke, ki se kmalu izgubi v znamenite Škocjanske jame. Od cerkve in gradu se ponuja razkošen razgled na bližnje in daljne zaselke te očarljive kraške pokrajine. Vas ima vse značilnosti brkinske arhitekture in je zaradi arhitekturnih, umetnostnozgodovinskih in etnoloških posebnosti zavarovana kot kulturni spomenik.

Danes šteje Prem 187 prebivalcev, od katerih je večina zaposlenih v Ilirski Bistrici.

V tem delu Slovenije je le malo ohranjenih srednjeveških gradov, grad Prem pa je edini med njimi, ki izvira iz romanske dobe, verjetno iz poznega 12. stoletja. Prvič se omenja leta 1213 kot last Uda de Prem.

Nadaljujte z branjem članka Prem.

Slovenska Istra je zelo razgibana pokrajina. Razprostira se od Kraškega roba na vzhodu do obale in morja na zahodu ter Dragonje na jugu. Razgibanih je tudi 47 km slovenske obale, ki idealno združuje turistične kraje ob morju z vasicami v zaledju. Tem starim, zanimivim vasem na Šavrinskem gričevju dajejo poseben čar naravne in kulturne znamenitosti, pestra kulinarična ponudba, vrhunska vina (malvazija in refošk) ter prijazni domačini. Do istrskih vasi se lahko odpravimo z avtomobilom, kolesom, konjem, ki jih ponujajo tamkajšnji jahalni klubi, ali kar peš in si jih ogledamo posamič ali pa se odločimo za daljši krožni izlet po označenih poteh. Ena takih slikovitih kamnitih vasi, ki je tudi kulturni spomenik, je Padna (215 m, 147 prebivalcev).

Padna je gručasta, tesno pozidana vas, ki stoji na slemenu vzpetine v jugozahodnem delu Šavrinskega gričevja, ki se na zahodu strmo spušča v dolino potoka Drnice, na severu pa v dolino potoka Piševca.

Nadaljujte z branjem članka Padna.

»Mesto naravoslovne in tehniške kulture« (325 m, okrog 7.000 prebivalcev) leži v globoki kotlini, na sotočju reke Idrijce in hudourniške Nikove, ki jo obkrožajo do 900 metrov visoke vzpetine. Razvilo se je v kotlini med gozdovi, kjer so leta 1490 odkrili bogato nahajališče živega srebra. Nastal je rudnik, ki je med drugim pritegnil znamenite naravoslovce. Idrija je doživela vsesplošen razvoj; do 1. svetovne vojne je bila eno najpomembnejših slovenskih kulturnih žarišč. Idrija in okoliški kraji so poznani tudi po čipkah, žlikrofih in številnih naravnih, kulturnozgodovinskih in tehniških znamenitostih.

Po pripovedki je neki kmet podstavil pod domači studenec škaf in vanj se je nateklo živo srebro. V naslednjih desetletjih so rudarji izkopali globoke jaške; o njih poroča tudi Valvasor. Od rudarstva je živela večina Idrijčanov in okoličanov. Rudnik je potreboval veliko jamskega lesa in veliko ljudi je živelo tudi od sekanja in plavljenja drv in hlodov; pomagali so si z zapornicami – klavžami.

Nadaljujte z branjem članka Idrija.

Sodobno urejena Nova Gorica (92 m, 14.638 prebivalcev) je eno najmlajših slovenskih mest, ustanovljena leta 1947, ko je z določitvijo meje med Italijo in Jugoslavijo Gorica ostala na italijanskem ozemlju, spodnja Soška dolina, Goriška Brda in spodnja Vipavska dolina na jugoslovanski strani meje pa brez naravnega središča. Zaradi ugodne prometne lege se je Nova Gorica hitro razvila v regionalno gospodarsko, kulturno, izobraževalno, upravno in prometno središče. Ker je zasnovana kot park z velikimi nasadi vrtnic, redkih dreves in grmovnic med stanovanjskimi bloki, ji pravijo tudi »mesto cvetja«. Vrtnice so tudi v občinskem grbu.

Prvo urbanistično zasnovo mesta je sredi leta 1947 začrtal B. Gvardjančič, končno verzijo pa je leta 1948 izdelal E. Ravnikar. Mladinske delovne brigade so v letih 1947/48 opravile pripravljalna dela in junija 1948 so začeli z gradnjo prvih šestih stanovanjskih blokov. Ime Nova Gorica se prvič omenja leta 1949. Razteza se na robu Goriškega polja in danes vključuje tudi več nekdanjih samostojnih naselij.

Nadaljujte z branjem članka Nova Gorica.

Lipico, ki leži na visoki kraški planoti, 5 km od Sežane, le malo ljudi pozna po galeriji Avgusta Černigoja ali po »lipiškem marmorju«. Več je tistih, in to po vsem svetu, ki jo bolje poznajo po lipicancih, elegantnih kraških žrebcih, in kobilarni, kjer jih vzgajajo že od leta 1580.

Konje, ki so sloveli po svoji moči, hitrosti in vzdržljivosti, so na Krasu kupovali že Rimljani. Leta 1580 je Lipico in pripadajoča zemljišča od tržaškega škofa kupil nadvojvoda Karel in ustanovil kobilarno, katere naloga je bila oskrbovati dvorne hleve v Gradcu in špansko jahalno šolo na Dunaju z elegantnimi jahalnimi in voznimi konji. Kobilarna se je hitro širila. V času vojn (z Napoleonom, 1. in 2. svetovne vojne) so konje preselili na varno. Tako se je jeseni leta 1947 v Lipico vrnilo le 11 lipicancev. Kobilarna se je obnovila z zbiranjem konj iz nekdanjih lipicanskih kobilarn po Jugoslaviji ter z nakupom in zamenjavo plemenskih žrebcev tudi od drugod.

Nadaljujte z branjem članka Lipica.

Cerkniško jezero ima dva povsem različna obraza: v sušnih obdobjih popolnoma presahne, v vodnatih obdobjih pa je največje jezero v Sloveniji. A če smo natančnejši, to nista njegova edina obraza; nivo vode se neprestano spreminja, zato ima jezero ob vsakem letnem času, ob vsakem obisku novo podobo.

Nestalno Cerkniško jezero leži na južnem delu Cerkniškega polja. S svojimi pojavi je bilo močno zanimivo Janezu Vajkardu Valvasorju, ki je presihanje jezera zelo natančno popisal. Starejši avtorji so jezero označili za redkost, saj lahko na njegovem območju domačini poleti kosijo, žanjejo in pasejo, ko območje zalije voda, pa na istem mestu lovijo ribe in se pozimi drsajo na ledu. Cerkniško jezero je v največjem obsegu dolgo 10,5 km in široko 5 km. Ima površino 26 km², včasih celo do 38 km². Največja globina jezera je približno 10 metrov.

Jezero polni voda iz številnih pritokov in studencev. Jezerski odtoki pa so samo podzemni.

Nadaljujte z branjem članka Cerkniško jezero.

Predjamski grad je prav gotovo eden izmed najslikovitejših, najskrivnostnejših in najbolj viteških gradov v Sloveniji. Edinstven je predvsem zaradi svoje srednjeveške domiselnosti, ki je spojila zidano človeško domovanje s tisočletnim delom narave. Predjamski grad je namreč vzidan v 123 metrov visoko skalo, pod njim pa se nahaja kraška jama.

Od zunaj je moč videti le novejšo renesančno zgradbo iz 16. stoletja, ostanki starejšega dela gradu iz 13. stoletja pa se skrivajo za njo v večji naravni votlini z obzidano zunanjo steno. Delo človeških rok in živa skala se izmenjujeta v vsem poslopju, ki kljub svoji navidezni velikosti nima veliko uporabnih prostorov.

V Predjamskem gradu je bival uporni vitez Erazem, ki je imel mnogo sovražnikov, a njegov v skalo vzidan grad ga je uspešno varoval pred njimi. Kljub temu, da je bil grad dolgo oblegan, Erazmu ni manjkalo ničesar, saj iz gradu vodi toliko skrivnih rovov, da so mu lahko dostavili kar koli – celo toliko, da se je ponorčeval iz svojih sovražnikov tako, da jim je med obleganjem pošiljal darila.

Nadaljujte z branjem članka Predjamski grad.

Za Postojnsko jamo pravijo, da je najznamenitejša kraška jama na vsem svetu. Prav zagotovo pa je najbolj turistična izmed vseh jam slovenskega Krasa, saj jo vsako leto obišče veliko tujih in domačih turistov: v 175 letih organiziranega turizma si je Postojnsko jamo ogledalo več 26 milijonov obiskovalcev, stari podpisi na vhodnih rovih pa pričajo, da ljudje vanjo zahajajo že vse od 13. stoletja.

Postojnska jama je nekaj več kot 20 km dolg kraški jamski sistem, od tega je za turistične oglede odprtih 5,3 km rovov. V jamo in iz nje turiste vozi turistični vlakec, peš ogled notranjosti jame pa je voden. Ogled traja približno uro in pol, zanj pa ne potrebujete posebne opreme, le primerno topla oblačila, saj se temperatura v jami skozi vse leto giba med 8 in 10° C.

Postojnsko jamo je izdolbla reka Pivka, da je jama dobila današnjo podobo, pa je bilo potrebno ogromno časa.

Nadaljujte z branjem članka Postojnska jama.

Koper, hkrati mirno srednjeveško mesto v svojem starem jedru ter politično in gospodarsko središče slovenske obale s svojim novejšim delom, je tudi edino večje slovensko pristanišče.

Območje Kopra je bilo poseljeno že v rimskih časih; antična naselbina se je imenovala Aegida. V pisnih virih iz tega obdobja se pojavlja tudi ime Capris, ki izhaja iz besede za kozje staje oz. prostor za rejo koz. Severno Istro s Koprom vred so v 6. stoletju zasedli Bizantinci, leta 932 pa se je Koper povezal z Benečani. Pomembno gospodarsko in trgovsko vlogo je ohranil vse do propada beneške republike leta 1797 in dograditve železnice Dunaj–Trst leta 1857.

Srednjeveški Koper je obdajalo obzidje z dvanajstimi vrati, do danes pa so dobro ohranjena glavna vrata Muda na južnem robu starega mesta. Mestna vrata iz leta 1516 posnemajo antični slavolok; levji glavi ob straneh simbolizirata moč in pogum mesta in beneške republike.

Nadaljujte z branjem članka Koper.