Bohinjsko jezero je popolno utelešenje lepote, ki se skriva globoko v notranjosti in ni takoj vidna s prostim očesom. Jezero, ki leži v gorati slovenski pokrajini Zgornja Kranjska v senci Julijskih Alp, se ponaša z neokrnjeno in nedotaknjeno naravno lepoto, ki se lahko kosa s klasičnimi alpskimi vasicami na podeželju južne Nemčije, Švice in Avstrije. Na tem mestu se nahaja tudi veliko očarljivih vasi, spektakularnih razgledov in lesketajočih se jezer.

Kje je Bohinjsko jezero?

Velik del jezera se nahaja v Triglavskem narodnem parku, ki je edini narodni park v državi. Jezero je običajno v senci Blejskega jezera, njegovega bolj znanega bratranca, ki je oddaljeno le 30 minut vožnje. 

Triglavski narodni park na severozahodu Slovenije je dobil ime po Triglavu, glavnem vrhu, ki je tudi najvišja gora v Julijskih Alpah. Ledeniško jezero se nahaja na južnem delu Triglava. 

Bohinjsko jezero je največje naravno in stalno jezero v Sloveniji

Najbližje večje mesto je Bled, vendar je v okolici Bohinjskega jezera veliko majhnih vasic, ki so vredne ogleda.

Nadaljujte z branjem članka Poiščite lepoto in čudež v Bohinjskem jezeru.

Idrija, nekoč pomembno rudarsko mesto, je tudi glavno in najstarejše slovensko središče ročno klekljane čipke. Klekljarska obrt se je razživela na vrhuncu rudarjenja in se ohranila do danes, ko se ob tradicionalnem klekljarskem znanju razvijajo tudi novi pristopi in inovativni izdelki. Obiskovalci lahko idrijsko čipko v Idriji spoznavajo tekom celega leta, ogledajo si lahko razstave, demonstracijo klekljanja, obiščejo trgovinice s čipko ali se celo naučijo klekljati. Idrija se sredi junija prelevi v festivalsko mesto v znamenju čipke, na 3-dnevnem Festivalu idrijske čipke, ki je eden največjih etnoloških festivalov v Sloveniji in ponuja tako strokovne kot zabavne dogodke.

Kratka zgodovina čipke

Čipke so se v Evropi pojavile v začetku 16. stoletja in v začetnem obdobju so na širšem evropskem območju izdelovali podobne čipke enostavnih vzorcev. Čipke so bile v glavnem šivane in klekljane, od 18. stoletja naprej pa se pojavijo tudi strojne. V 17. stoletju je čipka doživela razcvet, nastajale so tehnološko in slogovno zelo raznolike čipke.

Nadaljujte z branjem članka Vabljeni v Idrijo – središče idrijske čipke.

Izvedite vse kar potrebujete o vremenu v Kranjski Gori.

Vreme v Kranjski Gori in na Gorenjskem nasploh je nekoliko drugačno od vremena v drugih pokrajinah Slovenije, kjer so razmere navadno precej konstantne in predvidljive. Izjema je še Primorska, saj ima ta zaradi vpliva morja spet svoje posebnosti, predvsem višje temperature in milejše zime, pa tudi občasno burjo. Gorenjska se nasprotno lahko pohvali z mrzlimi zimami in na splošno hladnejšim vremenom. Pohvali? Seveda, saj so razmere v Kranjski Gori kot nalašč za smučarje, ki pozimi obiščejo gorenjske kraje v želji po smučanju – zasnežena pobočja pa so najbolj privlačna prav v tej slovenski pokrajini, saj drugje snega ni v takem izobilju.

Vreme v Kranjski gori pozimi

V Kranjski Gori vreme navdušuje tiste, ki imajo radi zimo, medtem ko bodo bolj »poletni« ljudje verjetno nergali nad nizkimi temperaturami, ki se samo poleti dvignejo nad zanje primernih 25 stopinj Celzija.

Nadaljujte z branjem članka Vreme Kranjska Gora.

Na začetku vasi Goropeke stoji cerkev svetega Janeza Krstnika. Gre za gotsko stavbo iz 15. stoletja, ki so jo v poznem baroku predelali in prezidali. Spremenili so tudi oltar, ki so mu dodali podstavek, in strop.

Oltarju so bili v času predelave dodani podstavek ter slikani zastori ob straneh. Zasluge za izdelane zastore gredo Štefanu Šubicu. Tudi stranska oltarja sta delo istega avtorja. Levi oltar je posvečen sveti Uršuli, sveti Marjeti in svetemu Ignaciju, desni pa svetemu Primožu, svetemu Janezu in svetemu Pavlu.

Stene cerkve so v notranjosti cerkve opremljene z bavarskimi bakrorezi.

Zunanja poslikava cerkve je dobro znana daleč naokoli. Poslikavo je izdelal Štefan Šubic leta 1872, predstavlja pa svetega Krištofa z Jezusom.

Zemljevid

Nadaljujte z branjem članka Podružnična cerkev sv. Janeza Krstnika na Goropekah.

Cerkev je znana kot božja pot. Že pred sedanjo baročno stavbo iz 17. stoletja je stala na tem mestu gotska cerkev. Po slavoloku in ostalih robovih ima vtisnjeno modelno ornamentiko. Prezbiterij je obokan in ima plitvo kupolo, ki ima sosvodnice kot redukcijo reber. Ladja je deljena z rahlo nakazanimi oprogami in obokana s svodnimi kapami.

Južni vhod je v nivoju tal, vhod pod zvonikom pa se prilagaja terenu, ki se tu nekoliko dviga. Uvožena ideja arhitekture se je tu popolnoma udomačila in ob opremi domačinov zaživela. Na zvoniku so pri prekrivanju strehe leta 1913 našli letnico 1771, ko so cerkev v notranjosti prenovili.

Cerkev ima pet oltarjev. Veliki oltar svete Ane je iz leta 1774. Štefan Šubic je oltar leta 1864 renoviral, vendar arhitekture oltarja ni spreminjal, zamenjal je le svetnike: sveto Notburgo, svetega Frančiška Ksaverija, svetega Valentina in sveto (H)Emo.

Stranski oltar svetega Križa je prav tako Šubičev iz leta 1864.

Nadaljujte z branjem članka Podružnična cerkev sv. Ane na Ledinici.

Prvotno je bila cerkev gotska stavba s pravokotno ladjo in triosminskim prezbiterijem. V baroku je bila ladja povišana in baročno preobokana. Enako se je zgodilo tudi prezbiteriju, kjer so še vidni sledovi zazidanih gotskih oken.

Oltarji so trije in so silno lepo delo Facijeve delavnice iz Polhovega Gradca iz leta 1740. Glavni oltar ima svedrasto zavite stebre, ki obdajajo osrednjo nišo s svetim Lenartom, obdanim z oblaki in angelskimi glavicami. Nad njim je sveti Duh v obliki goloba. Sozavetnika cerkve sta sveti Peter in sveti Rok. Zelo zanimiv je tabernakelj, saj je eden redkih v Sloveniji, ki se vrti na vreteno. Levi stranski oltar je posvečen svetemu Antonu Padovanskemu. Osrednji del takoj preide v sliko z oblaki in žarki. Na oltarju so še kipi svete Neže, svete Terezije, deteta Jezusa in nepoznanega svetnika. Desni stranski oltar je enak kot levi in je posvečen svetemu Lovrencu.

Nadaljujte z branjem članka Podružnična cerkev sv. Lenarta na Dobračevi.

Enostavna gotska stavba je iz konca 15. ali začetka 16. stoletja. Večkrat je bila temeljito predelana. Letnica nad korom (1859) pove, da je bila takrat cerkev obokana in povišana. Opazijo se še zazidana gotska okna v prezbiteriju.

Zvonik ima poznobaročno kapo, v njem pa so trije zvonovi. Eden je starejši, dva pa sta bila ponovno dana v zvonik leta 2002 z darom pokojne Anice Žen, rojene na Breznici. Cerkev ima samo en oltar poznobaročne konstrukcije, ki je verjetno Šubičevo delo. Posvečen je svetemu Kancijanu. Kipa svetega Simona in svetega Brikcija sta pozlačena in sta verjetno iz kakšnega prejšnjega zlatega oltarja.

Na stropu ladje so naslikani Marijino Vnebovzetje, sveta Lucija in sveti Tomaž. Delo je izvršil Tine Seljak. V ladji so slika svetega Kancijana, ki je bila prvotno na glavnem oltarju, ter kipca Marije in Jožefa.

Cerkev je bila zadnjič obnovljena leta 2002.

Nadaljujte z branjem članka Podružnična cerkev sv. Kancijana na Breznici pri Žireh.

Ob glavni cesti skozi Žiri stoji farna cerkev svetega Martina, zgrajena v novoromanskem slogu. Cerkev je bila posvečena 11. novembra 1912. Fizična višina notranjosti cerkve je 16 metrov, v širino meri 24 metrov, dolga pa je 47 metrov. Dva zvonika segata kar 58 metrov visoko.

Načrte za cerkev je na Dunaju izdelal arhitekt A Weber. Gradbeni mojster je bil gospod Peter Bevk iz Cerknega, gradili pa so jo italijanski delavci.

Glavni oltar ima v sredini v mozaiku upodobljenega svetega Martina. Tudi ta je bil izdelan na Dunaju in je delo L. Forstnerja iz leta 1913. Na straneh sta v naravni velikosti upodobljena mučena sveti Andrej in sveti Štefan. Vse kipe je izdelal gospod Ivan Pengov iz Ljubljane. Novejši oltar so izdelali v Marmorju na Hotavljah. Stilizirani amfori nosita vrhnjo ploščo. Blagoslovil ga je pomožni ljubljanski škof Stanislav Lenič.

Mogočne orgle so bile postavljene v vojnem letu 1914 in v mesecu decembru blagoslovljene.

Nadaljujte z branjem članka Župnijska cerkev sv. Martina v Žireh.

Izletniška točka je dobila ime po vasi, ki leži na zelenem hrbtu nad Škofjo Loko. Na travnatem gričku je cerkev svetega Križa, v kateri so dragocene gotske freske mojstra Jerneja iz Loke. Od tu je lep razgled po Gorenjski: na Julijce, Karavanke in Kamniške Alpe, Ljubljansko polje in Polhograjske Dolomite ter Škofjeloško hribovje.

Križna gora (669 m), griček s cerkvijo, je le kakih 15 minut stran od vasi, pod vrhom Soteske (735 m). To je skrajni del hribovitega hrbta, ki se razprostira od Škofje Loke do Kranja, kjer ga zaključuje Sveti Jošt (847 m). Hriboviti hrbet je prepreden s potmi, primernimi za pohodništvo in (gorsko) kolesarjenje.

Najbolj običajna pot na Križno goro je iz Podlubnika, zahodnega dela Škofje Loke. Markacije in kažipot nas s ceste proti Železnikom usmerijo na stransko cesto proti severu. Pot začnemo med hišami in čez travnik, ob potoku in čez strmino do zaselka Cavrn, kjer se svet položi in prvič zagledamo naš cilj, nato pa še navkreber po poti skozi gozd.

Nadaljujte z branjem članka Križna gora.

Ob cesti iz Kranjske Gore proti Ratečam, le nekaj minut po pešpoti od parkirišča, se razprostira jezero izrazito zelene barve. V tem 2 metra globokem jezeru vre na dan Sava Dolinka; porozna jezerska kreda na dnu neprestano prepušča talno vodo. Ker je to edinstven primer v Sloveniji, so bili Zelenci leta 1992 razglašeni za naravni rezervat.

Najbolj se mi je priljubila Savska dolina s svojimi slapovi in jezeri.
Ne poznam v Evropi nič lepšega.
Humphry Davy (1778–1829), angleški naravoslovec)

Naravni rezervat Zelenci (834 m) obsega 14 ha; ob urejenih poteh so postavljeni informativne table in razgledni stolp. Talni izviri so pravzaprav drugi del potoka, imenovanega Nadiža, ki izvira blizu koče v Tamarju in večji del teče poniknjen pod gruščem, sicer pa prvi izvir Save, ki je s svojimi 219 km najdaljša slovenska reka. Izviri v jezerskih usedlinah so v obliki vulkančkov.

Nadaljujte z branjem članka Zelenci.

Soča teče po zahodnem robu Slovenije in v severni Italiji. Izvira visoko v Julijskih Alpah, teče proti jugu in se po 140 km izlije v Jadransko morje v Italiji, blizu Tržiča, v Tržaškem zalivu. Soča in Soška dolina veljata za enega najlepših predelov Slovenije. Tu so ostanki iz različnih zgodovinskih obdobij, od arheoloških najdišč iz železne dobe do ostankov iz Soške fronte v 1. svetovni vojni. Obiskovalci lahko uživajo v naravnih lepotah visokih gora in bistrih voda, srečujejo se s kulturno dediščino, spoznavajo številne kraje, predajajo se različnim športnim aktivnostim …

Toda tokrat bomo predstavili le izvir Soče, ki je v Zadnji Trenti, najbolj skrajnem koncu doline, pod gorsko verigo, ki se razprostira od Jalovca do Travnika in naprej do Mojstrovke. Soča privre na dan iz jame (1087 m) na koncu ozke soteske pod pobočjem Travnika. Kot je značilno za kraške izvire, pretok vode močno niha: v sušnem obdobju je šibkejši, včasih celo presahne, v deževnih dneh pa je izvir zelo močan.

Nadaljujte z branjem članka Izvir Soče.

V vasi na pobočju Blegoša se je rodil Anton Ažbe, slovenski slikar in likovni pedagog, ena prvih resnično svetovljanskih osebnosti v sodobni slovenski likovni umetnosti. Domačijo je Ivan Prijatelj imenoval »pravi dom poljanskih kmečkih baronov«. Hiša izvira iz konca 17. stoletja in je bila večkrat prezidana. Zdaj so jo za potrebe kmečkega turizma povsem prenovili, spominska soba pa je ohranila podobo iz časa slikarjevega življenja.

Dolenčice (650 m, 64 prebivalcev) so položene visoko na strmo pobočje Blegoša, tik pod vasjo Javorje. Vse naokrog so griči in gozdovi, zeleni travniki in njive. Pogled odkriva zmeraj nove in zmeraj lepše podobe majhnih vasic po pobočjih in v tesnih dolinah, v daljavi pa spet hribi, pokriti z neskončnimi gozdovi. Dolenčice so star kraj, omenjen že leta 1291. V vasi je majhna poznobaročna cerkvica sv. Tilna.

Najvišje v bregu stoji Ažbetova rojstna hiša, pred njo pa spomenik Antonu Ažbetu.

Nadaljujte z branjem članka Dolenčice.

Največje slovensko središče črne metalurgije je tudi pomembno prometno križišče. Železarstvo in mednarodni promet sta narekovala razvoj kraja ter hitro naraščanje prebivalstva. Jesenice, kjer prevladujejo obrati železarne in delavski stanovanjski bloki, si zelo prizadevajo za videz in se predstavljajo kot »Mesto jekla in rož«.

Jesenice (514–574 m, 18.800 prebivalcev) ležijo ob izteku Doline v Radovljiško kotlino. V bližini sta železniški in cestni predor med Slovenijo in Avstrijo. Železniško povezavo z Ljubljano imajo od leta 1870, tisto skozi bohinjski predor in po dolini Soče proti Novi Gorici pa od leta 1906.

Mesto obdajajo na severu Karavanke z znano Golico in na jugu Mežakla. Gore v svoji notranjosti skrivajo tudi železovo rudo. Prvotni rovi za kopanje železove rude in prve fužine so bile v pobočju Karavank; kasneje so fužine prestavili v dolino. Na Jesenicah so se razvile tri fužinske lokacije: Stara Sava, kamor so leta 1538 s Planine pod Golico preselili železarske obrate, Javornik, z začetki v 15.

Nadaljujte z branjem članka Jesenice.

Idilična Vrba na Gorenjskem (537 m, 197 prebivalcev) je lep primer gručaste alpske vasi; leži v občini Žirovnica, na robu višje savske terase, pod visokimi vrhovi Karavank. Ima tri pomembne kulturne spomenike: rojstno hišo pesnika Franceta Prešerna, cerkev sv. Marka in srenjske kamne pod vaško lipo. Vrbo in cerkev sv. Marka opeva France Prešeren v Sonetjih nesreče.

O Vrba! srečna, draga vas domača,
kjer hiša mojega stoji očeta;
de b’ uka žeja me iz tvojga svéta
speljala ne bila, goljfiva kača!
(dr. France Prešeren)

Doprsni kip največjemu slovenskemu pesniku nas pozdravi že na robu vasi.

France Prešeren (3. december 1800–8. februar 1849) se je rodil v eni najstarejših hiš v Vrbi, »Pri Ribiču«. Bil je tretji otrok dokaj premožnega gruntarja in za takratne razmere dobro šolane matere.

Nadaljujte z branjem članka Vrba.

Kranj je po svoji urbanistični zasnovi predstavnik longitudinalnega tipa mestnih naselij s tremi vzporednimi komunikacijami – glavno ulico in dvema vzporednima stranskima, ki sta napajali (in še vedno napajata) stavbe ob glavni ulici.

Mestni stolp na Pungartu je edini v celoti ohranjen stolp mestnega obzidja. V različnih zgodovinskih obdobjih je služil kot mestna ječa. Cerkev na Pungartu, v kateri je danes pravoslavna cerkev, je posvečena zaščitnikom proti kugi sv. Fabianu, Sebastianu in Roku. Oltarna slika priprošnjikov proti kugi avstrijskega baročnega slikarja Kremser Schmida se nahaja v baročnem župnišču ob farni cerkvi.

S Pungarta je lep razgled na sotočje rek Save in Kokre, pa tudi na številne balvane, ki padajo v strugo Kokre s konglomeratnih sten. Nižje pod mestno naselbino ob reki Savi so številni industrijski objekti. Pogled seže na drugo stran reke Save, kjer je naselje Stražišče z lepo cerkvijo sv.

Nadaljujte z branjem članka Kranj: sprehod po mestnem jedru.

France Prešeren, ki je zadnja leta svojega življenja preživel v Kranju, je mesto močno zaznamoval. Prešernovo mesto je od leta 1983 zaščiteno kot kulturni spomenik. Če se sprehodite po mestu in ste pozorni prav na vse, kar je povezano s Prešernom, se lahko sami prepričate, da tega ni malo.

Pot proti mestnemu jedru Kranja pelje čez Slovenski trg, ki ga obdajajo gimnazija, občina in kino Storžič, ki je z zelo neposrečeno predelano fasado nastal iz Narodnega doma. Na Slovenskem trgu stoje kipi s tematiko NOB domačega kiparja Lojzeta Dolinarja.

Največja škoda kulturni dediščini je bila storjena v 60. in 70. letih prejšnjega stoletja z rušenjem stavb na obeh straneh Koroške ceste. Hotelu se je morala umakniti Majdičeva hiša, ena najlepših meščanskih hiš v Kranju, pa tudi druge meščanske hiše na tej strani ceste, med njimi zapuščen benediktinski samostan na koncu ulice.

Nadaljujte z branjem članka Kranj: Prešernovo mesto.

Kranj (338 m, okrog 37.000 prebivalcev) ima dominantno lego v osrednji Gorenjski ter zato tudi položaj njenega upravnega in gospodarskega središča. Mesto tvorijo srednjeveško mestno jedro na konglomeratni skali nad sotočjem rek Save in Kokre, upravno središče severno od jedra, športni centri, industrijska območja in številna stanovanjska naselja ob robu jedra mesta.

Številne arheološke najdbe kažejo, da je bilo območje Kranja naseljeno že ob koncu mlajše kamene dobe (Drulovka, Goriče, Kokra). Pomembna naselbina je Kranj postal v 5. stoletju v času preseljevanja ljudstev. Iz tega obdobja so tudi imena Carnium v pokrajini Carneoli, Savus (Sava) in Corcas (Kokra).

Jedro srednjeveške naselbine se je razvilo okoli starejše prednice sedanje župnijske cerkve sv. Kancijana in tovarišev (sv. Kancijan, Kancij, Kancianila in Prot – oglejski mučenci). Ime Chreina se je prvič pojavilo leta 1060 v listinah briksenških škofov, leta 1256 pa je Kranj že dobil mestne pravice in grb.

Nadaljujte z branjem članka Kranj nekoč in danes.

Suha je gručasta vas (338 m, 132 prebivalcev), 2 km iz Škofje Loke, pravzaprav na njenem vzhodnem robu, na terasah Sore ob južnem robu Sorškega polja. Vas je zanimiva zaradi starih hiš, med katerimi izstopa Španova hiša (št. 4) s poznobaročnim znamenjem iz leta 1794 in ostanki baročnih fresk na fasadi. Posebno pa je ogleda vredna cerkev sv. Janeza Krstnika, katere prezbiterij je eden največjih dosežkov ustvarjalnosti naše podeželske gotike tako v arhitekturi kot v slikarstvu.

Podružnična cerkev sv. Janeza Krstnika sameva nad vasjo, sredi polja. Je značilna srednjeveška vaška podružnica, ki ima pravokotno ladjo, nižji tristrano zaključen prezbiterij, kasneje dozidan zvonik na južni strani in lopo pred zahodno fasado. Zunanjost je pravzaprav skromna, prav tako ladijska notranjščina z novogotsko predelavo iz 19. stoletja in novimi okni, kar je »zagrešil« v Loki udomačeni stavbenik furlanskega rodu Molinaro v želji, da bi bila cerkev videti bolj »gotska«.

Nadaljujte z branjem članka Suha pri Škofji Loki.

Staro mestno jedro – lep primer srednjeveške meščanske arhitekture – je na 75 metrov visokem pomolu nad slikovitim sotočjem Save Bohinjke in Save Dolinke, novi deli pa so se razrasli na ravnicah na dveh straneh griča Obla gorica, ki je ostanek čelne morene Bohinjskega ledenika. Radovljica (496 m, okrog 6200 prebivalcev) je največje naselje v Deželi (kot imenujejo del Gorenjske – trikotnik Radovljico, Žirovnico in Begunje), kulturno in upravno središče občine. Znamenitosti mesta so predvsem stare meščanske hiše ter Čebelarski muzej.

O naselitvi Radovljiške ravnine pričajo že staroveške najdbe. V 11. stoletju je pripadala briksenškim škofom, zatem Ortenburžanom in Celjanom ter od 2. polovice 15. stoletja Habsburžanom. V 12. stoletju je bila Radovljica (Radolca) vasica, v 13. stoletju pa se je sem prenesel sedež prafare. Prvič se omenja kot trg leta 1333, s pridobitvijo mestnih pravic ob koncu 15. stoletja pa se je razvila v živahno obrtno in trgovsko središče.

Nadaljujte z branjem članka Radovljica.

Če se iz Škofje Loke peljete še 17 kilometrov proti severozahodu, boste po dvajsetih minutah vožnje skozi Selško dolino prišli do Železnikov. Mesto je z vseh strani obdano s hribi, nad njim pa se kot varuh s svojimi 1666 m dviguje Ratitovec, priljubljena točka pohodnikov v vseh letnih časih.

Avto pustite na parkirišču pred pošto in se na kratkem sprehodu seznanite z Železniki. Pot pričnete pri gostilni Pr’Pujsu in jo nadaljujete po pločniku ob glavni cesti, mimo tovarn Niko in Domel. Nato čez kamniti most Na grivi zavijete levo na Racovnik. Po ljudskem izročilu naj bi bilo tod nekdaj močvirje, kjer so se zadrževale divje race. Najprej se ob ozkem trgu vrstijo stare, enonadstropne hiše s portali, kovanimi polkni in skrilastimi strehami. Kjer se Racovnik zožuje in končuje, stoji hiša planinskega pisatelja Janka Mlakarja. Tu je drugi most čez Soro, imenovan Na klovžah, ob njem pa stoji znamenje z razgibano streho iz skrila.

Nadaljujte z branjem članka Železniki.

Crngorbsko romarsko cerkev je – po legendi sodeč – zidarjem pomagala graditi ajdovska deklica, ki je tiste čase živela v Crngorbskih gozdovih in je bila tako velika, da je z eno nogo stala na vrhu Šmarne, z drugo pa na vrhu Šmarjetne gore, ko je delavcem pomagala zajemati vodo iz Save in prinašati ogromne skale. V spomin na ajdovsko deklico v cerkvi še danes visi njeno rebro.

Crngorb je majhna vasica z le nekaj deset prebivalci, ki leži 5 km od glavne ceste Škofja Loka–Kranj (odcep pri Dorfarjih). Znan je po cerkvi Marijinega oznanjenja, ki je bila že v 13. stoletju cilj romarske poti in je eden najpomembnejših umetnostnih spomenikov v Sloveniji. Cerkev je bila kmalu premajhna za številne romarje, ki so prijahali vanjo, zato so jo večkrat povečali in razširili, pa tudi polepšali. Mojster Jurko iz Loke je v letih 1521–24 zgradil sedanji dvoranski prezbiterij s stebri in rebrastim svodom ter čokat zvonik z baročno kapo.

Nadaljujte z branjem članka Crngrob.

Za Blejski Vintgar pravijo, da za pot skozenj sicer res potrebujete le približno pol ure, a da ga zaradi njegove lepote ne boste mogli nikoli pozabiti. Urejene poti in mostovi omogočajo pot skozi sotesko, ki jo je v skalo izklesala reka Radovna.

Vintgar je 1600 metrov dolga, zelo ozka in globoka soteska. Dolgo časa je bila neprehodna, vse do leta 1891, ko sta jo raziskala tedanji župan Gorij Jakob Žumer in fotograf Benedikt Largerporter. Za obiskovalce je odprta od leta 1893. Vse od takrat torej turisti lahko uživajo v sprehodu skozi sotesko in uživajo ob žuborenju brzic, zeleni barvi tolmunov in bučanjem slapov – manjših po vsej soteski in najvišjega, 13 metrov visokega slapa Šum, ob koncu soteske.

Pot skozi sotesko je varna, a slikovita: vsekana je v skale in speljana po galerijah, na katerih so tudi spominske plošče. Najlepši pogled pa se ponuja z mostov, ki se vzpenjajo visoko nad kristalno čisto vodo.

Nadaljujte z branjem članka Blejski Vintgar.

Bled je zagotovo najbolj znana slovenska turistična točka med tujimi turisti, saj gre za naravno znamenitost v svetovnem merilu. Ker ga je vredno videti vedno znova, pa tja radi zahajajo tudi slovenski izletniki.

Blejsko jezero je 2120 metrov dolgo in od 500 do 1000 metrov široko, globoko pa do 31 metrov.  Nastalo je približno 14 000 let nazaj; takrat se je iz kotanje umaknil ledenik in jo je zalila voda. Poleti je primerno za kopanje (urejeni sta kopališči pod gradom in v Zaki), v najbolj mrzlih zimah pa gladina jezera zamrzne.

Sprehod ob jezeru je prijeten v vsakem letnem času, saj skoraj vse okrog jezera vodi urejena, od cestišča ločena sprehajalna pot. Sladek zaključek sprehoda so lahko kremne rezine, po katerih Bled slovi.

Podobo Blejskega jezera nedvomno zaznamuje otok s cerkvijo. Otok je bil verjetno kultno središče že v poganskih časih.

Nadaljujte z branjem članka Bled.

Več kot 1000 let staro mesto se bo priljubilo predvsem tistim, ki uživate v mirnih starih manjših mestih. Velja za mesto z najbolje ohranjenim srednjeveškim jedrom v Sloveniji; mestno jedro je zaprto za promet in zato ponuja prostor za sproščujoč sprehod med zanimivimi starimi zgradbami.

Leta 973 je cesar Oton II. freisinškemu škofu Abrahamu podelil staro naselje Loka (danes Stara Loka), vso Selško dolino ter večji del Poljanske doline in Sorškega polja. Vse od takrat je dokumentirana tudi zgodovina Škofje Loke. Freisinški škofje so kraj zaradi ugodne lege izbrali za upravno središče dodeljene posesti. Po tistem je bila Škofja Loka kot trg prvič omenjena leta 1248, kot mesto pa leta 1274.

Če sprehod po starem mestnem jedru začnemo na severnem delu, prečkamo reko Soro po kamnitem Kapucinskem mostu. Prvotni most je bil ožji; obnovili in razširili so ga leta 1888, 1892. leta pa so ga okrasili s kipom Janeza Nepomuka.

Nadaljujte z branjem članka Škofja Loka.

Alpska dolina Bohinj se nahaja na območju Triglavskega narodnega parka, podajate pa se v eno izmed najlepših slovenskih naravnih izletniških območij, kjer je še moč najti neokrnjeno naravo.

Bohinjsko jezero je največje stalno jezero v Sloveniji: dolgo je 4100 metrov, široko 1200 metrov in globoko 45 metrov. Poleti je primerno za plavanje in veslanje, ob njegovi obali pa je predvsem nešteto prijetnih kotičkov, kjer si lahko odpočijemo in uživamo v lepotah narave. Bohinj je priljubljen med rekreativnimi kolesarji, tisti bolj pohodniško razpoloženi pa lahko nekaj ur izkoristite za hojo okrog jezera. Za to boste potrebovali športne copate ali lažje pohodne čevlje.

Cesta jezero doseže na vzhodni strani, pri Ribčevem Lazu. Čez slikovit kamnit most pot vodi do cerkvice svetega Janeza Krstnika. Notranjost je okrašena s freskami iz 14. stoletja in baročnimi oltarji. Zunanje pročelje krasi zaščitnik popotnikov sveti Krištof. V bližini je tudi nekaj turističnih objektov.

Nadaljujte z branjem članka Bohinj.