Muzej podvodnih dejavnosti Piran ponuja ljubiteljem potapljanja in pomorske zgodovine nemalo novih odkritij. V muzeju se lahko prepustite domišljiji, ki vas bo popeljala v čudoviti podvodni svet, poln skrivnosti, zanimivih mitoloških bitij in potopljenih zakladov … Med drugim si boste lahko ogledali najrazličnejše tehnike potapljanja in potapljaške pripomočke, ki so jih uporabljali potapljači in podmorničarji od prvih začetkov pa do danes.

V muzeju so prikazani starodavni skafandri, podvodne obleke, noži, zračne tlačilke in osebni predmeti naših delovnih potapljačev. Posebno zanimiv je hrbtni regulator zraka iz leta 1890, ki so ga uporabljali pripadniki Avstro-ogrske cesarsko kraljeve vojne mornarice in je verjetno edini takšen regulator, ki se je ohranil prav do današnjih dni. V muzeju so vsebinsko podrobneje predstavljeni delovni, športni in mornariški potapljači, posebna pozornost pa je posvečena našim podmorničerjem od leta 1909 pa do leta 1991.

Zbirka vodi obiskovalca skozi čas delovanja različnih vojnih mornaric na Jadranu in ob tem postavlja slovenske potapljače na njihovo zasluženo priznano mesto.

Nadaljujte z branjem članka Muzej podvodnih dejavnosti Piran.

Na začetku vasi Goropeke stoji cerkev svetega Janeza Krstnika. Gre za gotsko stavbo iz 15. stoletja, ki so jo v poznem baroku predelali in prezidali. Spremenili so tudi oltar, ki so mu dodali podstavek, in strop.

Oltarju so bili v času predelave dodani podstavek ter slikani zastori ob straneh. Zasluge za izdelane zastore gredo Štefanu Šubicu. Tudi stranska oltarja sta delo istega avtorja. Levi oltar je posvečen sveti Uršuli, sveti Marjeti in svetemu Ignaciju, desni pa svetemu Primožu, svetemu Janezu in svetemu Pavlu.

Stene cerkve so v notranjosti cerkve opremljene z bavarskimi bakrorezi.

Zunanja poslikava cerkve je dobro znana daleč naokoli. Poslikavo je izdelal Štefan Šubic leta 1872, predstavlja pa svetega Krištofa z Jezusom.

Zemljevid

Nadaljujte z branjem članka Podružnična cerkev sv. Janeza Krstnika na Goropekah.

Cerkev je znana kot božja pot. Že pred sedanjo baročno stavbo iz 17. stoletja je stala na tem mestu gotska cerkev. Po slavoloku in ostalih robovih ima vtisnjeno modelno ornamentiko. Prezbiterij je obokan in ima plitvo kupolo, ki ima sosvodnice kot redukcijo reber. Ladja je deljena z rahlo nakazanimi oprogami in obokana s svodnimi kapami.

Južni vhod je v nivoju tal, vhod pod zvonikom pa se prilagaja terenu, ki se tu nekoliko dviga. Uvožena ideja arhitekture se je tu popolnoma udomačila in ob opremi domačinov zaživela. Na zvoniku so pri prekrivanju strehe leta 1913 našli letnico 1771, ko so cerkev v notranjosti prenovili.

Cerkev ima pet oltarjev. Veliki oltar svete Ane je iz leta 1774. Štefan Šubic je oltar leta 1864 renoviral, vendar arhitekture oltarja ni spreminjal, zamenjal je le svetnike: sveto Notburgo, svetega Frančiška Ksaverija, svetega Valentina in sveto (H)Emo.

Stranski oltar svetega Križa je prav tako Šubičev iz leta 1864.

Nadaljujte z branjem članka Podružnična cerkev sv. Ane na Ledinici.

Prvotno je bila cerkev gotska stavba s pravokotno ladjo in triosminskim prezbiterijem. V baroku je bila ladja povišana in baročno preobokana. Enako se je zgodilo tudi prezbiteriju, kjer so še vidni sledovi zazidanih gotskih oken.

Oltarji so trije in so silno lepo delo Facijeve delavnice iz Polhovega Gradca iz leta 1740. Glavni oltar ima svedrasto zavite stebre, ki obdajajo osrednjo nišo s svetim Lenartom, obdanim z oblaki in angelskimi glavicami. Nad njim je sveti Duh v obliki goloba. Sozavetnika cerkve sta sveti Peter in sveti Rok. Zelo zanimiv je tabernakelj, saj je eden redkih v Sloveniji, ki se vrti na vreteno. Levi stranski oltar je posvečen svetemu Antonu Padovanskemu. Osrednji del takoj preide v sliko z oblaki in žarki. Na oltarju so še kipi svete Neže, svete Terezije, deteta Jezusa in nepoznanega svetnika. Desni stranski oltar je enak kot levi in je posvečen svetemu Lovrencu.

Nadaljujte z branjem članka Podružnična cerkev sv. Lenarta na Dobračevi.

Enostavna gotska stavba je iz konca 15. ali začetka 16. stoletja. Večkrat je bila temeljito predelana. Letnica nad korom (1859) pove, da je bila takrat cerkev obokana in povišana. Opazijo se še zazidana gotska okna v prezbiteriju.

Zvonik ima poznobaročno kapo, v njem pa so trije zvonovi. Eden je starejši, dva pa sta bila ponovno dana v zvonik leta 2002 z darom pokojne Anice Žen, rojene na Breznici. Cerkev ima samo en oltar poznobaročne konstrukcije, ki je verjetno Šubičevo delo. Posvečen je svetemu Kancijanu. Kipa svetega Simona in svetega Brikcija sta pozlačena in sta verjetno iz kakšnega prejšnjega zlatega oltarja.

Na stropu ladje so naslikani Marijino Vnebovzetje, sveta Lucija in sveti Tomaž. Delo je izvršil Tine Seljak. V ladji so slika svetega Kancijana, ki je bila prvotno na glavnem oltarju, ter kipca Marije in Jožefa.

Cerkev je bila zadnjič obnovljena leta 2002.

Nadaljujte z branjem članka Podružnična cerkev sv. Kancijana na Breznici pri Žireh.

Ob glavni cesti skozi Žiri stoji farna cerkev svetega Martina, zgrajena v novoromanskem slogu. Cerkev je bila posvečena 11. novembra 1912. Fizična višina notranjosti cerkve je 16 metrov, v širino meri 24 metrov, dolga pa je 47 metrov. Dva zvonika segata kar 58 metrov visoko.

Načrte za cerkev je na Dunaju izdelal arhitekt A Weber. Gradbeni mojster je bil gospod Peter Bevk iz Cerknega, gradili pa so jo italijanski delavci.

Glavni oltar ima v sredini v mozaiku upodobljenega svetega Martina. Tudi ta je bil izdelan na Dunaju in je delo L. Forstnerja iz leta 1913. Na straneh sta v naravni velikosti upodobljena mučena sveti Andrej in sveti Štefan. Vse kipe je izdelal gospod Ivan Pengov iz Ljubljane. Novejši oltar so izdelali v Marmorju na Hotavljah. Stilizirani amfori nosita vrhnjo ploščo. Blagoslovil ga je pomožni ljubljanski škof Stanislav Lenič.

Mogočne orgle so bile postavljene v vojnem letu 1914 in v mesecu decembru blagoslovljene.

Nadaljujte z branjem članka Župnijska cerkev sv. Martina v Žireh.

V lepih dneh se splača enkrat na izlet po Kraškem robu, s kolesom ali z avtomobilom, odvisno pač od vaših želja in pričakovanj. Zapeljite se v tri kraje slovenske Istre: Osp, Črni Kal in Socerb.

Na regionalni cesti Koper–Ljubljana, ki je primerna tudi za kolesarje, po približno 20-minutni vožnji iz Kopra zavijemo v vasico Osp. Pri plezalcih je daleč naokoli poznana po strmi steni nad vasjo. Pod previsno steno pa je sedaj za obiskovalce zaprta Osapska jama ali Grad, dragoceno najdišče s prazgodovinskimi in zgodnjesrednjeveškimi najdbami ter obrambnim zidom, ki pričajo, da so se tja ves čas pred sovražnimi vpadi zatekali prebivalci. Iz jame teče Osapska reka. V spodnjem delu vasi se nahaja tudi kamp, kjer plezalci in jamarji lahko šotorijo. Osp ima s kamnitimi hišami, grajenimi v terasah, značilno podobo gručaste vasi z ohranjeno tipično istrsko-kraško stavbno dediščino.

Nadaljujte z branjem članka Osp, Socerb in Črni Kal.

Notranjost slovenske Istre je polna prijaznih tipičnih istrskih vasic, ki jih obišče le malo izletnikov, zato so še toliko bolj posebne in zanimive.

Vas Kubed se nahaja ob glavni cesti med Koprom in Sočergo. Vas je v pisnih virih prvič omenjena leta 1067, arheološke najdbe pa pričajo, da je bilo območje naseljeno že v železni dobi. Kubed je bil pomembna obrambna točka v vojnah med Benetkami in Avstrijo ter v času turških vpadov, zato je bil tudi obzidan. Ozemlje znotraj obzidja z zanimivim obrambnim peterokotnim stolpom, ki so ga leta 1833 spremenili v zvonik, domačini imenujejo Grad. Vredna ogleda sta tudi cerkev sv. Florjana iz leta 1688 z Venturinijevo sliko iz leta 1598 in vaško pokopališče iz 11. stoletja. Vas je znana tudi po kubejskem narodnobuditeljskem taboru leta 1870. Tu je bil leta 1913 rojen Alojz Kocjančič, istrski duhovnik in pesnik.

Nadaljujte z branjem članka Kubed, Gračišče, Sočerga, Abitanti, Hrvoji in Gradin.

Slikovita vasica Krkavče je ena najzanimivejših, pa tudi najstarejših vasi slovenske Istre. V njeni bližini se nahaja strnjeno pozidana vas Koštabona. Oglejte si obe!

Krkavče so zgrajene na skali nad reko Dragonjo in poznane po znamenitem Krkavškem kamnu iz 1. stoletja pred našim štetjem. Vas in okolica sta bogato arheološko najdišče ostankov iz rimske dobe in srednjega veka. Poseben pečat daje Krkavčam vaška arhitektura. Vsekakor je vredna ogleda tudi cerkev sv. Mihaela iz 17. stoletja, ena najbogatejših v slovenski Istri, znamenitost Krkavč pa je tudi Živi muzej – Hiša Vrešje, ki si ga je možno ogledati ob pristni istrski glasbi.

Bližnja Koštabona leži nad dolino Dragonje na nadmorski višini 257 metrov. Območje je bilo naseljeno že v predrimskem (v bližini ostanki gradišča) in rimskem času. Tod je potekala stara rimska cesta. Ime Castrum Bonae – utrdba Bone naj bi dobila po poganski boginji zdravja, dobrote in materinstva Bonae, ki je imela v rimskem obdobju svoje svetišče ob nekdanjem vhodu v Koštabono.

Nadaljujte z branjem članka Krkavče in Koštabona.

Hrastovlje, ki ležijo na hribu nad Rižansko dolino, so morda najbolj znana istrska vasica. Ko boste že tam, pa res ni razloga, da si ne bi ogledali še bližnjih vasic Zanigrad in Podpeč.

Hrastovlje se ponašajo s svetovno znano cerkvijo sv. Trojice iz 13. stoletja, ki je v celoti poslikana s freskami iz leta 1490. Najznamenitejši je Mrtvaški ples, delo Janeza iz Kastva, ki ponazarja, da smo pred smrtjo vsi enaki. Ostale freske, poleg podob mučenk in prerokov, ponazarjajo motive iz Stare zaveze – genezo, pohod sv. Treh kraljev, simbole dvanajstih mesecev, prizore Kristusovega trpljenja …

Cerkev obkroža obzidje iz 16. stoletja z dvema obrambnima stolpoma. Sprva je obrambni tabor služil za obrambo pred Turki, kasneje pa je četverokotno taborsko obzidje vaščanom nudilo varno zavetje pred grozotami beneško-avstrijskih vojn. Hrastoveljska cerkvica z obrambnim taborom velja danes za najkvalitetnejšo kulturno-zgodovinsko znamenitost v Sloveniji in na svetu.

Nadaljujte z branjem članka Hrastovlje, Zanigrad in Podpeč.

Pot nas vodi po divji, zapuščeni in predvsem pozabljeni dolini reke Dragonje. Zapuščene terase, obdane s kamnitimi zidovi, bijejo bitko z nepremagljivim rastjem, ki briše že sedaj slabo opazno prisotnost človeka v preteklosti. Dolina, nekoč polna mlinov, danes sameva v pozabi in kar vabi raziskovalce.

Do vasi Dragonje se lahko pripeljemo z avtom iz Kopra, smer Buje, ali pa iz Portoroža. Izhodišče za turo je manjša avtobusna postaja v vasi Dragonja. Makadamska pot nas vodi po dolini Dragonje navzgor, do Škrlin, kjer se v reko Dragonjo izliva Pinjavec oz. Rokava. Nadaljujemo navzgor po občasno kar grdi in zahtevni poti. Spotoma si lahko ogledamo nekaj ruševin bivališč nekoč tam živečih kmetov in ostankov mlinov.

Zaradi težavne orientacije se kažipot ob prečkanju doline z daljnovoda ponovno začne z ničlo. Vzpnemo se preko Truškega potoka iz doline v vas Truške. Zadnji del vzpona proti Kortini in tudi naprej je asfaltna cesta, kar pa ni moteče, saj je cesta malo prometna.

Nadaljujte z branjem članka Dolina reke Dragonje.

Ob prastari poti, ki vodi iz Celja proti Slovenj Gradcu, se ob vstopu v Šaleško dolino razkazuje mogočen Velenjski grad. Dolga stoletja je skupaj s svojima sosedoma, gradovoma Šalek in Ekenštajn, obvladoval poti iz Celjske kotline na Koroško ter uspešno kljuboval zobu časa. Preživel je vojne vihre, turške napade in puntarske kmete, ki so mnoge gradove v njegovi bližini spremenili v razvaline.

Velenjski grad je prvič omenjen v sredini 13. stoletja, ko naj bi ga imeli v rokah gospodje s Kunšperka, sorodniki gospodov Ptujskih. Imel je zemljišču prilagojen peterokrak obod, znotraj katerega je bilo dvorišče z vodnjakom. K jugovzhodnemu vogalu se je prislanjal palacij, v severovzhodnem kotu dvorišča pa je bil manjši obrambni stolp. Toda niti takšna zasnova niti gospodarji niso dolgo ostali isti. Od 14. stoletja dalje je grad večkrat menjal lastnike: gospodovala mu je rodbina Liechtenberg z Dolenjskega, pa Hans Wagensberški, med lastniki so omenjeni še Gabriel Pauer, Eduard Trigler, Karl pl.

Nadaljujte z branjem članka Velenjski grad in Muzej Velenje.

»Premog je naredil to mesto.« Če bi naredili anketo, bi zagotovo dobili odgovor, da imamo s tem stavkom v mislih Velenje. Upravno, politično, gospodarsko in kulturno središče Šaleške doline, po velikosti peto mesto v Sloveniji. Mesto, ki se razlikuje od drugih slovenskih mest, je mesto brez starega mestnega jedra, brez strnjenih ulic, je mesto moderne arhitekture, parkov in igrišč, velikih zelenic. Mesto, v katerem življenje ni zaspano.

Območje današnjega Velenja je bilo prvič omenjeno leta 1250, poseljeno pa že od mlajše kamene dobe dalje. Njegove korenine segajo v neznatno rudarsko naselje; premog so, ko je nanj leta 1767 opozoril kovač Zajc, začeli prevažati v bolj oddaljene kraje. Predvsem po letu 1950 je bila rast mesta nenehno povezana z rastjo premogovnika, danes enega najsodobnejših na svetu, in tovarne gospodinjske opreme Gorenje, ki je s svojimi proizvodi prisotna na vseh celinah.

Prve tone velenjskega lignita so iz 180 metrov globokega jaška potegnili na dan maja 1887; danes se lahko po tem jašku spustite v skrivnostni podzemni lignitni svet.

Nadaljujte z branjem članka Velenje.

Kadar ima kakšno naselje v svojem imenu »grad«, lahko pričakujemo, da je tam nekje res grad – ali je vsaj nekoč bil. In če je Grad zapisan z veliko začetnico, so pričakovanja še toliko večja.

Ko gre za Grad na Goričkem, povsem upravičeno! Kajti ta mogočna grajska stavba v severozahodnem kotu najbolj severovzhodne slovenske pokrajine, Prekmurja, je menda največja fevdalna stavba na Slovenskem.

Grad je sezidal viteški red templarjev v obrambne namene, prvič je bil omenjen leta 1208. Po letu 1311 je v njem tri stoletja bivala fevdalna rodbina Széchy, ki je v 16. stoletju razširjala protestantizem, po izumrtju leta 1684 jo je nasledila rodbina Batthyány, nato Szapáry in Széchenyi. Med obema vojnama je bil lastnik gradu industrialec Geza Hartner iz Murske Sobote, leta 1945 pa je bil grad opustošen. Čeprav se v zasnovi skrivajo elementi srednjeveškega grajskega jedra, kaže danes celota baročno podobo iz 17.

Nadaljujte z branjem članka Grad Grad.

Nenavadno ime za kraj, ki danes sploh ni več otok – oziroma se spremeni v otok le še ob zelo visokem vodostaju Mure! Kot pravijo, je ta kos s kamni utrjenega rečnega brega v bližini vasi Ižakovci dobil ime po grofici iz bližnje beltinške graščine, ki se je tja hodila kopat – in iskat ljubezenske dogodivščine z domačimi kmečkimi fanti. Tako pravijo … Pa je tudi danes vredno zaviti po malce boljšem kolovozu ali kar po skrivnih stezah čez nasipe, ki okoliška polja še vedno varujejo pred poplavami, do temne, skrivnostno šumeče reke. Zaljubljenci – se ve zakaj in po kaj – drugi pa na ogled zanimivosti, kakršnih pri nas ni več nikjer drugod.

Otok ljubezni je jasa v nekdanji drevesnici Tiloš, kjer je nekoč prirejal beltinški graščak skupne pojedine na prostem. To je v neposredni bližini vasi Ižakovci, ki leži 4 km južno od Beltinec, ob obmurski cesti, blizu starega rokava Mure.

Nadaljujte z branjem članka Otok ljubezni.

Olimje je kraj v občini Podčetrtek ob vznožju Kozjanskega hribovja. Kraj je bil prvič omenjen leta 1208, že v začetku 11. stoletja pa je bil na tem področju zgrajen grad, po katerem je Olimje najbolj znano.

Grad Olimje je v zgodovini zamenjal več lastnikov. Nekaj časa je pripadal grofom von Pilsteinskim; ena izmed njegovih lastnikov je bila tudi sveta Ema iz Pilštajna, bolj znana kot sveta Hema Krška. Okrog leta 1550 je grad v renesančnem slogu preuredil grof Tattenbach, istočasno so ga zaradi nevarnosti turških vpadov obdali tudi z obrambnim jarkom. Leta 1658 je grad kupil zagrebški baron Ivan Zakmardy, ki ga je kasneje začel preurejati v samostan in ga leta 1663 podaril pavlinskim menihom iz Lipoglava na Hrvaškem. Kasneje so grad popolnoma preuredili v samostan in dozidali še baročno cerkev.

Cerkev slovi po baročnem oltarju, posvečenem Mariji Vnebovzeti, ki velja za enega najlepših baročnih oltarjev v Sloveniji.

Nadaljujte z branjem članka Samostan Olimje.

Kranj je po svoji urbanistični zasnovi predstavnik longitudinalnega tipa mestnih naselij s tremi vzporednimi komunikacijami – glavno ulico in dvema vzporednima stranskima, ki sta napajali (in še vedno napajata) stavbe ob glavni ulici.

Mestni stolp na Pungartu je edini v celoti ohranjen stolp mestnega obzidja. V različnih zgodovinskih obdobjih je služil kot mestna ječa. Cerkev na Pungartu, v kateri je danes pravoslavna cerkev, je posvečena zaščitnikom proti kugi sv. Fabianu, Sebastianu in Roku. Oltarna slika priprošnjikov proti kugi avstrijskega baročnega slikarja Kremser Schmida se nahaja v baročnem župnišču ob farni cerkvi.

S Pungarta je lep razgled na sotočje rek Save in Kokre, pa tudi na številne balvane, ki padajo v strugo Kokre s konglomeratnih sten. Nižje pod mestno naselbino ob reki Savi so številni industrijski objekti. Pogled seže na drugo stran reke Save, kjer je naselje Stražišče z lepo cerkvijo sv.

Nadaljujte z branjem članka Kranj: sprehod po mestnem jedru.

France Prešeren, ki je zadnja leta svojega življenja preživel v Kranju, je mesto močno zaznamoval. Prešernovo mesto je od leta 1983 zaščiteno kot kulturni spomenik. Če se sprehodite po mestu in ste pozorni prav na vse, kar je povezano s Prešernom, se lahko sami prepričate, da tega ni malo.

Pot proti mestnemu jedru Kranja pelje čez Slovenski trg, ki ga obdajajo gimnazija, občina in kino Storžič, ki je z zelo neposrečeno predelano fasado nastal iz Narodnega doma. Na Slovenskem trgu stoje kipi s tematiko NOB domačega kiparja Lojzeta Dolinarja.

Največja škoda kulturni dediščini je bila storjena v 60. in 70. letih prejšnjega stoletja z rušenjem stavb na obeh straneh Koroške ceste. Hotelu se je morala umakniti Majdičeva hiša, ena najlepših meščanskih hiš v Kranju, pa tudi druge meščanske hiše na tej strani ceste, med njimi zapuščen benediktinski samostan na koncu ulice.

Nadaljujte z branjem članka Kranj: Prešernovo mesto.

Kranj (338 m, okrog 37.000 prebivalcev) ima dominantno lego v osrednji Gorenjski ter zato tudi položaj njenega upravnega in gospodarskega središča. Mesto tvorijo srednjeveško mestno jedro na konglomeratni skali nad sotočjem rek Save in Kokre, upravno središče severno od jedra, športni centri, industrijska območja in številna stanovanjska naselja ob robu jedra mesta.

Številne arheološke najdbe kažejo, da je bilo območje Kranja naseljeno že ob koncu mlajše kamene dobe (Drulovka, Goriče, Kokra). Pomembna naselbina je Kranj postal v 5. stoletju v času preseljevanja ljudstev. Iz tega obdobja so tudi imena Carnium v pokrajini Carneoli, Savus (Sava) in Corcas (Kokra).

Jedro srednjeveške naselbine se je razvilo okoli starejše prednice sedanje župnijske cerkve sv. Kancijana in tovarišev (sv. Kancijan, Kancij, Kancianila in Prot – oglejski mučenci). Ime Chreina se je prvič pojavilo leta 1060 v listinah briksenških škofov, leta 1256 pa je Kranj že dobil mestne pravice in grb.

Nadaljujte z branjem članka Kranj nekoč in danes.

Gorjuša, majhna vasica na griču 2 kilometra od Doba proti Moravški dolini, je cilj mnogih nedeljskih izletov prebivalcev Domžal in okolice. Tja jih privabijo ravno prava oddaljenost za sprehod, zanimive kraške jame, konji, grad Krumperk in seveda gostilna z obilnimi nedeljskimi kosili.

Do Gorjuše se pripeljete z Doba, mimo cerkve, čez avtocesto in nato zavijete na desno. Če greste peš iz Domžal, pa vas makadamska pot vodi preko križišča, izvoza avtoceste pod skakalnico skozi gozd; krajša je in prijetna za sprehod.

Vas sama ni zanimiva, le nekaj hiš se tišči skupaj. Obiskovalcem priporočamo, da se odpeljejo do gradu Krumperk ali do Jamarskega doma. Pot okoli gradu sicer ni najbolj prijetna; naravovarstveniki tu niso opravili svojega dela, piščančje farme ta prijeten okoliš grdo zasmrajajo. Se je pa vredno sprehoditi proti gozdu ali po polju na drugi strani Jamarskega doma, pod vasjo.

Nadaljujte z branjem članka Gorjuša.

Šentrupert je častitljiv kraj v Mirnski dolini; omenja se že 1044. leta, ko je Ema Krška, lastnica škrljevskega gradu, to posestvo podarila šentruperski cerkvi, sama pa šla v samostan Krka na Koroškem, ki ga je pred tem zgradila, naslednje leto pa tam že umrla. Ema Krška je začetnica slovenske državnosti in prva svetnica slovenskega rodu – čeprav je bila 1938. leta proglašena kot avstrijska svetnica.

Središče te pokrajine se je kasneje iz Škrljevega preneslo v Šentrupert; Šentrupert se že zelo zgodaj omenja kot najstarejša prafara na Dolenjskem.

Naselje Šentrupert je svoje ime dobilo v 14. stoletju po cerkvenem patronu svetem Rupertu, prvem škofu v Salzburgu. Celjski grof Herman II. je leta 1393 pridobil patronat nad župnijo in tedaj se je začela graditi mogočna gotska cerkev v Šentrupertu.

Ko so Celjski grofje zasnovali gradnjo šentruperske cerkve, so mislili, da bo to področje še dolgo vodilno v dolenjskem prostoru.

Nadaljujte z branjem članka Šentrupert.

Če se iz Škofje Loke peljete še 17 kilometrov proti severozahodu, boste po dvajsetih minutah vožnje skozi Selško dolino prišli do Železnikov. Mesto je z vseh strani obdano s hribi, nad njim pa se kot varuh s svojimi 1666 m dviguje Ratitovec, priljubljena točka pohodnikov v vseh letnih časih.

Avto pustite na parkirišču pred pošto in se na kratkem sprehodu seznanite z Železniki. Pot pričnete pri gostilni Pr’Pujsu in jo nadaljujete po pločniku ob glavni cesti, mimo tovarn Niko in Domel. Nato čez kamniti most Na grivi zavijete levo na Racovnik. Po ljudskem izročilu naj bi bilo tod nekdaj močvirje, kjer so se zadrževale divje race. Najprej se ob ozkem trgu vrstijo stare, enonadstropne hiše s portali, kovanimi polkni in skrilastimi strehami. Kjer se Racovnik zožuje in končuje, stoji hiša planinskega pisatelja Janka Mlakarja. Tu je drugi most čez Soro, imenovan Na klovžah, ob njem pa stoji znamenje z razgibano streho iz skrila.

Nadaljujte z branjem članka Železniki.