Grad Miramare s čudovitim vrtom leži v Tržaškem zalivu in obiskovalcem ponuja slikovito okolje, ki se ponaša z lepoto narave in bogato zgodovino. Poleg veličastnih razgledov in cesarskih soban so vode okoli gradu tudi morski rezervat. Toda poleg tega, kar se vidi na prvi pogled, je ta grad poln skrivnosti, zaradi katerih je lepota, ki jo je treba videti, in hkrati strašljiv kraj, ki se mu je treba izogibati.

Gradovi so že dolgo povezani s pravljicami ter miti in legendami iz daljne preteklosti. Še danes ostajajo glavno prizorišče vseh vrst in žanrov zgodb. Mogočni in kraljevski gradovi, katerih videz spominja na starodavne čase, tudi po več sto letih ne prenehajo navduševati obiskovalcev. Te zgradbe vas s svojim sugestivnim in skrivnostnim pročeljem popeljejo v preteklost. Prav tako oddajajo to edinstveno čarobno avro, vendar imajo nekateri tudi zlovešč občutek. Grad Miramare je odličen primer gradu, ki je sicer čudovit, vendar je predmet številnih nerazložljivih zgodb. 

Nadaljujte z branjem članka Je grad Miramare pravljica ali nočna mora?.

Kraj, ki se prvič omenja okrog leta 1180, leži v dolini reke Mirne, ob cesti Trebnje–Sevnica, v občini Trebnje. Ponaša se s starim trškim jedrom, kamnitim mostom čez reko Mirno in Mirnskim gradom – Spečo lepotico … Mirno obdajajo številni grički, med njimi Trbinc in Debenec, ki sta lepi razgledni točki.

Mirna (249 m, 1465 prebivalcev) je manjše gospodarsko središče ob robu kotline. Pred 2. svetovno vojno so bili tu znani živinski sejmi, po letu 1945 je kraj dobil nekaj manjših industrijskih obratov: tovarno pijač ter obrata plastične embalaže in kovinske opreme. Mirna skoraj nima centra oziroma jih ima več. Razvoj v industrijsko mesto je namreč staro jedro preprosto preskočil; nastala so nova naselja blokov in individualnih hiš.

Župnijska cerkev svetega Janeza Krstnika

Župnijska cerkev svetega Janeza Krstnika stoji na malo dvignjeni terasi v starem delu Mirne. Cerkev je znana predvsem po arhitekturi in stenskih poslikavah.

Nadaljujte z branjem članka Mirna.

Na griču severozahodno od Mirne, ob sotočju rek Mirne in Vejerščice, stojijo razvaline Mirnskega gradu – Speče lepotice. To je eden lepših in redkih obnovljenih kulturnih spomenikov srednjeveške arhitekture na Slovenskem. Leta 1962 je razvalino gradu dobil v 99-letno uporabo Marko Marin, leta 1965 pa je dobil še dovoljenje za obnovo, ki jo večinoma sam financira še danes.

Grad Mirna na podaljšanem rebru hriba Gorenjske gore (263 m) je prvič omenjen že leta 1165. Novejše raziskave kažejo, da ima grad svoje zametke še iz časa rimske civilizacije. Grad je bil v srednjem veku močna gospodarska in politična postojanka.

Njegovi lastniki so se hitro menjavali. Prvi lastnik je bil koroški vojvoda Ulrik, ki je grad leta 1250 predal oglejskim patriarhom, ti pa so sem namestili svoje fevdnike Mirnske gospode, ki so bili pomembne politične osebnosti. Povezani so bili zlasti z gospodi Šumberškimi in so v takratni Evropi sloveli kot eni najmočnejših iz stranske veje dinastije kneginje Eme; udeleževali so se tudi viteških turnirjev.

Nadaljujte z branjem članka Grad Mirna.

Grad v kraju Gradac bomo morda obiskali na kolesarskem izletu, ki nas bo popeljal tudi k letalu DC 3 na Otoškem polju in na vzpetino Kučar. Nekaj rekreacije si bomo lahko privoščili tudi v športnem centru v Primostku ali na športnem letališču v Prilozju; kopali pa se bomo v Podzemlju, enem najbolj priljubljenih kopališč na Kolpi.

Gradac (150 m, 438 prebivalcev) leži na obeh bregovih okljuke reke Lahinje. Nekdanje obrtniško središče je slovelo po lončarjih in mizarjih, danes lomijo blizu železniške postaje školkoviti apnenec (marmor). Prevladuje nekmečko prebivalstvo, ki hodi na delo v bližnje večje kraje.

Naseljenost v halštatski in rimski dobi dokazujejo v okolici izkopani grobovi. Kraj in grad sta bila omenjena že leta 1220. Tako kot drugi kraji na tem območju je bil Gradac izpostavljen turškim napadom, ki so leta 1469 uničili frančiškanski samostan.

V Gradcu je ohranjen grad, ki je bil prvič omenjen že leta 1228.

Nadaljujte z branjem članka Gradac.

Črnomelj je največje naselje v Beli krajini in sedež istoimenske občine. Nastal je na strateški legi, na pomolu med strugama rečic Lahinje in Dobličice. Je prometno, gospodarsko, upravno in kulturno središče osrednjega dela Bele krajine. Vsako leto od leta 1964 dalje v kresni dobi pripravijo jurjevanje – z osrednjim obredom Zelenega Jurija oz. spomladnika – ki je najstarejši folklorni festival v Sloveniji.

Črnomelj (171 m, 5.854 prebivalcev) je po pripovedki menda dobil ime po mlinu, ki je mlel črno moko. Arheološka najdišča kažejo na poselitev že v času železne dobe. Prvi pomembnejši znan dogodek je iz leta 1165, ko je Oton Kraški tu zgradil grad Črnomelj, ki je postal domovanje t. i. gospodov Črnomaljskih. Naselje je bilo prvič omenjeno leta 1228, leta 1277 je prejelo trške pravice, leta 1407 pa status mesta. V 15. stoletju so ga zaradi turških vpadov utrdili z obzidjem in izkopali jarek. Do leta 1579 je bil Črnomelj pomembno obrambno vojaško oporišče pred Turki; to je bil čas njegovega razcveta, saj so se v njem poleg vojakov zbirali tudi obrtniki in trgovci.

Nadaljujte z branjem članka Črnomelj.

Nad avtocesto Ljubljana–Zagreb se blizu Otočca na vinorodnih pobočjih pod Trško goro že od daleč odpre pogled na slikovite obrise Starega gradu, pozidanega na nizki, a razgledni skalni terasi. Že ime gradu pove, da sodi med najstarejše pri nas, zato tudi ni čudno, da se je okrog njega spletlo mnogo zgodb.

Ena izmed njih pripoveduje, da je grad sezidal že starozavezni Samson. V štirinajstih dneh naj bi po bližnjih njivah pobral toliko kamenja, kolikor ga je potreboval za zidanje. Še konec 19. stoletja je bil pri vhodu v grad naslikan orjak, ki je držal na rami vogal gradu. To naj bi bil Samson. Po drugi zgodbi naj bi Stari grad zidali zidarji – velikani, ki so bili tako veliki, da so si z delavci v kamnolomu podajali kamenje kar iz rok v roke. Za zidanje naj bi uporabljali morsko vodo, zato je bil zid tako trden in močan, da se je upiral vsem sovražnikom.

Nadaljujte z branjem članka Stari grad.

Na južnem obrobju Novega mesta stoji na zložni vzpetini, do katere nas pripelje košat drevored, grad Grm. S svojo izbrano lego dominira nad vso bližnjo okolico in od tod se je svoje dni, ko območje novomeške Kandije še ni bilo gosto poseljeno, odpiral imeniten razgled na Novo mesto in bližnje gričevje.

Grad je bil, kot opisuje Valvazor, sezidan ob koncu 16. stoletja, ko so trije bratje Mordax, plemiči stare kranjsko-koroško-štajerske rodbine, ki so posedovali graščino Graben ob Krki pri Novem mestu, svojo posest bratovsko razdelili. Tako je eden od njih ostal na Grabnu, drugi je pozidal graščino Zaboršt, tretji, Krištof Mordax, pa je leta 1586 postavil graščino Grm.

Najstarejši del gradu je grajski stolp, h kateremu je bila na desni strani prizidana pritlična zgradba. Zaradi takrat še žive turške nevarnosti je imel stolp poleg stanovanjske tudi opazovalno in obrambno funkcijo.

Nadaljujte z branjem članka Grad Grm.

Na razgledni 507 metrov visoki vzpetini nad vasjo Karteljevo pod avtocesto Ljubljana–Zagreb, sedem kilometrov od Novega mesta, se dviga grad Hmeljnik. Grad, ki je tako po svoji dominantni legi med dolinama Temenice in Radulje kot po svoji arhitekturi sodil med najpomembnejše slovenske gradove, je bil med drugo svetovno vojno požgan in po njej večkrat miniran. Pozneje so ga za silo pokrili, tako da vsaj od daleč spominja na svojo nekdanjo podobo, čeprav je še vedno ruševina. Ko se mu približujemo, nas že od daleč prevzame njegova kompaktna kubična gmota, ki s svoje terase na jezikastem pomolu hriba še vedno obvladuje okolico.

Grad Hmeljnik, ki naj bi svoje ime dobil po hmelju, ki je v starih časih rasel tam okoli, se prvič omenja leta 1217 kot Hopfenbach. Že iz listin iz leta 1223 pa je razvidno, da je bil družinski grad z več uporabniki iz iste rodbine hmeljniških vitezov.

Nadaljujte z branjem članka Grad Hmeljnik.

Šest kilometrov južno od Novega mesta, ob cesti proti Uršnim selom, se med gozdovi, travniki in vinogradi z lepo urejenimi zidanicami na obli razgledni vzpetini nahaja naselje Ruperč vrh pri Stranski vasi. Tu lahko doživimo pristen stik z naravo, gozdom in živalmi v ograjenem delu gozda in travnika – obori Ruperčvrh, lahko pa se srečamo tudi s kulturno dediščino – razvalinami gradu Ruperčvrh.

Po obori, ki je del nekdanje posesti gradu Ruperčvrh, so speljane poti, na katerih nas med sprehodom lahko presenetijo ptice, avtohtona divjad (srne, jeleni, lisice, jazbeci, divje mačke, zajci, kune, divji prašiči), lahko pa celo damjek ali muflon. Divjad in gozd lahko opazujemo tudi z visokih prež.

Ob robu obore pa samevajo ruševine gradu Ruperčvrh. O nekdanji mogočnosti posestva gradu danes priča le še sekvoja velikanka, ki raste na grajskem vrtu.

Grad Ruperčvrh so sezidali leta 1657 lastniki mehovskega gospostva, grofje Paradajzarji.

Nadaljujte z branjem članka Ruperčvrh.

V lepih dneh se splača enkrat na izlet po Kraškem robu, s kolesom ali z avtomobilom, odvisno pač od vaših želja in pričakovanj. Zapeljite se v tri kraje slovenske Istre: Osp, Črni Kal in Socerb.

Na regionalni cesti Koper–Ljubljana, ki je primerna tudi za kolesarje, po približno 20-minutni vožnji iz Kopra zavijemo v vasico Osp. Pri plezalcih je daleč naokoli poznana po strmi steni nad vasjo. Pod previsno steno pa je sedaj za obiskovalce zaprta Osapska jama ali Grad, dragoceno najdišče s prazgodovinskimi in zgodnjesrednjeveškimi najdbami ter obrambnim zidom, ki pričajo, da so se tja ves čas pred sovražnimi vpadi zatekali prebivalci. Iz jame teče Osapska reka. V spodnjem delu vasi se nahaja tudi kamp, kjer plezalci in jamarji lahko šotorijo. Osp ima s kamnitimi hišami, grajenimi v terasah, značilno podobo gručaste vasi z ohranjeno tipično istrsko-kraško stavbno dediščino.

Nadaljujte z branjem članka Osp, Socerb in Črni Kal.

Na oblem griču v neposredni bližini Gracarjevega turna v Hrastju pri Šentjerneju stoji renesančni dvorec Vrhovo. O njem piše tudi Valvazor, ki ne more prehvaliti zlasti lepega in prijetnega kraja z rodovitnimi vinogradi, celimi gozdovi kostanjev, ki so debelejši in okusnejši od laških, ter plemenitim sadjem.

Valvazor, ki je grad dobro poznal, saj se je prav tu zagledal v mlado grajsko baronico Ano Maksimilo Zetscheker in se z njo v grajski kapeli leta 1687 poročil, omenja tudi, da je nekoč blizu njega stal stolpast dvor Freihofer – turn. Ta se v pisnih virih prvič omenja ob koncu 14. stoletja, leta 1389. Lastniki Freihoferji, ki so se imenovali po dvoru, so ga leta 1509 izročili Verneškim, ti pa so stolpast dvor Vrhovo opustili in namesto njega okoli leta 1533 pozidali novo istoimensko stavbo. Vrhovo je ostalo v njihovi posesti do 18. stoletja, potem so se zvrstili različni lastniki, ki so z njim tudi različno gospodarili.

Nadaljujte z branjem članka Dvorec Vrhovo.

Stari Rimljani so že vedeli, kaj dobro dene duhu in telesu! Kadar se niso vojskovali, so znali – seveda predvsem pripadniki patricijskega sloja – izbrano uživati in se sproščati. Še najraje pri vrelcih zdravilne, tudi pozimi tople vode, kakršnih na naših tleh ne manjka in so zanje vedeli tudi že staroselci pred prihodom rimskih legij. Okrog večine so se v novejšem času razvili gromozanski rekreacijsko-zabaviščni centri, le malo kje, tako kot v Dobrni nedaleč od Celja, pa je ostalo še bolj po starem.

Seveda ne čisto tako kot v rimskih časih ali leta 1414, ko se prvič omenjajo toplice; tudi drugače kot v 16. stoletju, ko se je začela organizirana zdraviliška dejavnost – prvo zdraviliško stavbo z bazenom so postavili leta 1624 –, a vendarle manj množično in hrupno kot skoraj povsod drugod; vsaj približno tako kot je bilo v večini slovenskih termalnih zdravilišč še pred dvajsetimi, tridesetimi leti.

Nadaljujte z branjem članka Dobrna.

Največje naselje na Goričkem se je razvilo okrog gradu Grad, ki je največji v Sloveniji. Pod gradom je cerkev Marije Vnebovzete, ki spada med najlepše gotske spomenike Pomurja in ji je svoj pečat vtisnil tudi Jože Plečnik. V gradu sta sedež Krajinskega parka Goričko in Informacijski center Trideželnega parka Goričko–Raab–Õrség.

Grad (271 m, 809 prebivalcev), ki je tudi sedež občine Grad, je razloženo naselje na najbolj razgibanem zahodnem delu Goričkega. Tu je bilo več stoletij upravno središče Goričkega in dolgo časa tudi Ravenskega. Ozemlje širšega območja Goričkega je vključil v madžarsko državo Bela III. in ga leta 1183 podaril cistercijanskemu samostanu v Monoštru. Naselje je kot trg omenjeno leta 1478.

Na več mestih se pojavlja na površini bazaltni tuf, prej so ga lomili za gradbeni material (zdaj so kamnolomi opuščeni). Na strmem griču iz bazaltnega tufa je veličasten grad Grad, ki je deloma v razvalinah, v zadnjem času pa ga uspešno obnavljajo s pomočjo programa Phare.

Nadaljujte z branjem članka Grad na Goričkem.

Ob prastari poti, ki vodi iz Celja proti Slovenj Gradcu, se ob vstopu v Šaleško dolino razkazuje mogočen Velenjski grad. Dolga stoletja je skupaj s svojima sosedoma, gradovoma Šalek in Ekenštajn, obvladoval poti iz Celjske kotline na Koroško ter uspešno kljuboval zobu časa. Preživel je vojne vihre, turške napade in puntarske kmete, ki so mnoge gradove v njegovi bližini spremenili v razvaline.

Velenjski grad je prvič omenjen v sredini 13. stoletja, ko naj bi ga imeli v rokah gospodje s Kunšperka, sorodniki gospodov Ptujskih. Imel je zemljišču prilagojen peterokrak obod, znotraj katerega je bilo dvorišče z vodnjakom. K jugovzhodnemu vogalu se je prislanjal palacij, v severovzhodnem kotu dvorišča pa je bil manjši obrambni stolp. Toda niti takšna zasnova niti gospodarji niso dolgo ostali isti. Od 14. stoletja dalje je grad večkrat menjal lastnike: gospodovala mu je rodbina Liechtenberg z Dolenjskega, pa Hans Wagensberški, med lastniki so omenjeni še Gabriel Pauer, Eduard Trigler, Karl pl.

Nadaljujte z branjem članka Velenjski grad in Muzej Velenje.

Kadar ima kakšno naselje v svojem imenu »grad«, lahko pričakujemo, da je tam nekje res grad – ali je vsaj nekoč bil. In če je Grad zapisan z veliko začetnico, so pričakovanja še toliko večja.

Ko gre za Grad na Goričkem, povsem upravičeno! Kajti ta mogočna grajska stavba v severozahodnem kotu najbolj severovzhodne slovenske pokrajine, Prekmurja, je menda največja fevdalna stavba na Slovenskem.

Grad je sezidal viteški red templarjev v obrambne namene, prvič je bil omenjen leta 1208. Po letu 1311 je v njem tri stoletja bivala fevdalna rodbina Széchy, ki je v 16. stoletju razširjala protestantizem, po izumrtju leta 1684 jo je nasledila rodbina Batthyány, nato Szapáry in Széchenyi. Med obema vojnama je bil lastnik gradu industrialec Geza Hartner iz Murske Sobote, leta 1945 pa je bil grad opustošen. Čeprav se v zasnovi skrivajo elementi srednjeveškega grajskega jedra, kaže danes celota baročno podobo iz 17.

Nadaljujte z branjem članka Grad Grad.

Olimje je kraj v občini Podčetrtek ob vznožju Kozjanskega hribovja. Kraj je bil prvič omenjen leta 1208, že v začetku 11. stoletja pa je bil na tem področju zgrajen grad, po katerem je Olimje najbolj znano.

Grad Olimje je v zgodovini zamenjal več lastnikov. Nekaj časa je pripadal grofom von Pilsteinskim; ena izmed njegovih lastnikov je bila tudi sveta Ema iz Pilštajna, bolj znana kot sveta Hema Krška. Okrog leta 1550 je grad v renesančnem slogu preuredil grof Tattenbach, istočasno so ga zaradi nevarnosti turških vpadov obdali tudi z obrambnim jarkom. Leta 1658 je grad kupil zagrebški baron Ivan Zakmardy, ki ga je kasneje začel preurejati v samostan in ga leta 1663 podaril pavlinskim menihom iz Lipoglava na Hrvaškem. Kasneje so grad popolnoma preuredili v samostan in dozidali še baročno cerkev.

Cerkev slovi po baročnem oltarju, posvečenem Mariji Vnebovzeti, ki velja za enega najlepših baročnih oltarjev v Sloveniji.

Nadaljujte z branjem članka Samostan Olimje.

V rajskem kraju, kot pravi Janez Trdina v eni od svojih zgodb, na razglednem pobočju v Hrastju pod Gorjanci, jugozahodno od Šentjerneja stoji grad Gracajev turn. Domačini ga imenujejo tudi Tolsti vrh, kar naj bi ponazarjalo rodovitnost okolice. Uradno se imenuje po Grazerjih, plemenitaški družini iz belokranjskega Gradca, ki je sezidala skromen, neutrjen stolpast dvor, ki se prvič omenja že leta 1311.

Šele v 16. stoletju je stavba dobila videz, ki se je v temeljnih obrisih ohranil do danes. Takrat so stolp za nadstropje povišali in modernizirali njegove okenske odprtine ter mu dodali venec stanovanjskih traktov z notranjim arkadnim dvoriščem. Stavbo so uredili tako, da je bila sposobna tudi za obrambo, zato so na južni strani, na vogalih, pozidali dva široka stolpa, ki imata v tlorisu romboidno klinasto obliko, tako da sta klina obrnjena navzven in s tem kar najbolj pripravna za obrambo.

Nadaljujte z branjem članka Gracarjev turn.

Na položni vzpetini v severnem pobočju Gorjancev, na robu naselja Cerov Log, jugozahodno od Šentjerneja, stoji graščina Prežek, od katere sta danes ohranjeni le lupina in streha. Prežek ima poseben pomen predvsem v naši kulturni zgodovini, saj je bil nekaj časa last Andreja Smoleta, najožjega prijatelja pesnika Franceta Prešerna. Ko je nekaj desetletij kasneje pripovednik Janez Trdina, samotnik in popotnik pod Gorjanci, iskal njune sledi, je v svojih spisih zabeležil marsikaj zbadljivega o njunih srečanjih.

Graščina Prežek stoji pred nekdanjim gradom, ki mu domačini pravijo Stari grad, a od njega ni razen ostanka polkrožnega jarka nobenega drugega sledu. Iz starih listin je znano, da je stari Prežek, ki je bil imeniten grad, stal že v 12. stoletju. Do 15. stoletja so ga upravljali vitezi iz Prežeka, potem pa je pripadel Auerspergom. Obstaja domneva, da ga je leta 1511 razdejal potres, vendar ni potrjena. Verjetno so ga opustili kasneje, v poznem 16.

Nadaljujte z branjem članka Graščina Prežek.

Iz Novega mesta se lahko napotimo na zanimiv izlet v romantično sotesko Radulje, kjer je pod razvalinami starodavnega gradu Klevevž skupek izjemnih naravnih znamenitosti, ki jih omenja že Janez Vajkard Valvazor v svoji Slavi vojvodine Kranjske.

Pot nas pelje mimo Šmarjeških Toplic preko Šmarjete še naprej do vasi Zbure, kjer zavijemo levo v smeri kažipota Grič pri Klevevžu. Ko prispemo v vas, zagledamo lepe nasade sadnega drevja in poslopja kmetijske zadruge. Nekoč je za njimi na skalnem pomolu stal klevevški grad. Pod pomolom je kanjon Radulje.

Radulja je nekaj deset kilometrov dolg potok, levi pritok Krke, ki se steka vanjo v ravnini pod Dobruško vasjo. V svojem zgornjem toku, v divji, okoli 100 metrov dolgi soteski s skoraj navpičnimi bregovi, ustvarja manjše glasne in šumeče slapove in skoke.

Na vrhu navpičnega levega brega so v 13. stoletju freisinški škofje zgradili grad Klevevž, nemško Klingenfels (»zveneča skala«), kar je srednjeveško romantično ime za slapišče Radulje.

Nadaljujte z branjem članka Klevevž.

Lukovica pri Domžalah (334 m, 385 prebivalcev) leži ob vhodu v Črni graben, skozi katerega je že nekdaj potekala pomembna prometna pot. V kraju je bila verjetno nekakšna straža pred cestnimi roparji: ime Lukovica namreč izhaja iz glagola »lukati«, kar pomeni opazovati, gledati, prežati. Pa vendar je kraj poznan tudi po rokovnjačih s konca 18. in začetka 19. stoletja; eden je tudi v občinskem grbu. V romanu z naslovom Rokovnjači sta jih opisala Josip Jurčič in Janko Kersnik. Slednji je živel na gradu Brdo pri Lukovici in bil med drugim tudi lukoviški župan.

Skozi Črni graben je pot potekala že v času Rimljanov (iz Emone čez Atrans v Celeio), kasneje je bila Lukovica pomembna poštna postaja ob cesti Dunaj–Trst in še danes je v tem gručastem naselju ohranjenih več mogočnih furmanskih hiš iz časov prevozništva. V kraju so tudi gostišča, po katerih je Črni graben slovel že v času rokovnjačev.

Nadaljujte z branjem članka Lukovica in grad Brdo pri Lukovici.

Naselje (162 m, 6.856 prebivalcev) na tektonski prelomnici pod Gorjanci, v neposredni bližini sotočja Save in Krke, je upravno, gospodarsko in kulturno središče Brežiške ravnine. Brežice se danes razraščajo med jedrom ob gradu in 2 km oddaljeno železniško progo ter ob cestah proti Bizeljskemu in Dobovi. Imajo nekaj industrije (pohištvo, tekstil, obrat kovinske industrije), razvite so trgovina na debelo (vino), proizvodne in storitvene obrti. Osrednji kulturni spomenik je renesančni grad, v katerem je Posavski muzej. Tudi okolica Brežic nudi več kulturnih in naravnih znamenitosti.

V Velikih Malencah, 3 km nad izlivom Krke v Savo, je bilo prazgodovinsko gradišče (o njem pričajo izkopani žgani grobovi iz mlajše kamene dobe); na tem mestu so tudi Rimljani zgradili utrdbo, kastel. Leta 1241 prvič omenjene Brežice pa so se razvile ob gradu kot upravno središče posesti salzburških škofov, ki se je oblikovala v Posavju v začetku 11. stoletja. Okoli gradu, ki se je nemško imenoval Rein (rečni breg), sta se v srednjem veku razvijali predvsem obrt in trgovina.

Nadaljujte z branjem članka Brežice.

Preden po Zasavski cesti proti Litiji zapeljemo v ozko dolino, nad katero se vzpenjajo Janče (na desni) in Murovica (na levi), ob cesti zagledamo podružnično cerkev sv. Agate, na levem pobočju nad cesto pa župnijsko cerkev sv. Helene in Žerjavov grad. Od tu se med drugim lahko povzpnemo na Janče in opravimo del evropske poti E6.

Podružnično cerkev sv. Agate ob Zasavski cesti naj bi leta 1500 kot pokopališko kapelo dala zgraditi grajska hči Agata. Danes je ob njej pokopališče za vasi Dolsko, Kamnica, Petelinje, Vinje in Osredke, ki pravzaprav tvorijo skupno celoto. Na pobočju nad Dolskim pa sta Žerjavov grad in mogočna cerkev sv. Helene.

Žerjavov grad je bil v začasni lasti nemškega viteškega reda. Kasneje ga je prevzela Avstro-Ogrska in ga izročila rodbini Račič v zahvalo, ker so z brodovjem pomagali v vojni proti Beneški republiki.

Nadaljujte z branjem članka Dolsko pri Ljubljani.

Ob cesti, ki vodi iz Medvod skozi Presko in proti Sori, boste zagledali grad Goričane, ki predstavlja – upoštevaje zgradbo in urejeni vrt – eno prvih k baroku usmerjenih arhitektur na Slovenskem. Čeprav je sedaj grad za turiste zaradi obnovitvenih del zaprt, bi vas radi opozorili na njegovo zgodovino. Sicer pa si lahko ogledate še nekatere druge zanimivosti v njegovi bližini.

Grad Goričane (Goriče) je dobil ime po starem gradu, ki je nekoč stal na griču nad sedanjo graščino in naj bi bil zgrajen že leta 928. Sprva je bil last oglejskih patriarhov, potem so jim ga odvzeli vojvode Španhajmski, a so jim ga morali po več kot sto letih vrniti. Patriarhi so ga dajali v najem, med drugim tudi Celjskim grofom, dokler ga ni cesar Friderik v 15. stoletju podaril ljubljanski škofiji. Leta 1511 je bil grad na hribu porušen v potresu, leta 1613 pa ga je požgala še strela.

Nadaljujte z branjem članka Goričane.

Renesančni grad Bogenšperk, na vzpetini 4 km iz Šmartna pri Litiji, je med najlepše ohranjenimi v Sloveniji. Njegova današnja podoba izvira iz leta 1511, ko ga je začela zidati rodbina Wagen (Wagensperg). Grad je bil v lasti več lastnikov, med njimi je bil znameniti kranjski raziskovalec in polihistor Janez Vajkard Valvasor, ki je v njem živel in ustvarjal dvajset let (1672–1692). To obdobje velja za najustvarjalnejše v Valvasorjevem življenju, saj je na gradu Bogenšperk ustvaril svoja najpomembnejša dela. Na njih je osnovanih večina zbirk, ki so danes razstavljene v gradu.

Janez Vajkard Valvasor (1641–1693) je bil plemiškega rodu. Rodil se je v Ljubljani, pri jezuitih končal gimnazijo, svoje znanje je izpopolnjeval na potovanjih po tujini (Nemčija, Severna Afrika, Francija, Švica) in v vojaških službah. Posvetil se je študiju in raziskovanju domovine, odločil se je, da bo predstavil Kranjsko tujcem v besedi in sliki. Bil je polihistor, zgodovinar, zemljepisec, narodopisec, krajepisec, topograf, etnograf, kartograf, risar, naravoslovec, tehnik, zbiratelj in založnik.

Nadaljujte z branjem članka Bogenšperk.

Če vas zanima, kako je danes videti graščina, ki jo je Janez Vajkard Valvasor označil za eno najlepših v vsej deželi Kranjski, in zakaj se bližnji vrtni paviljon imenuje Hudičev turn, je Soteska, vasica ob reki Krki, pravi kraj za vas.

Dvorec Soteska je veličastna stavba na levem bregu reke Krke. Pred današnjo stavbo je na istem mestu stal starejši gradič, ki so ga v 16. stoletju zgradili gospodje Širski; še pred tem so uporabljali srednjeveški grad Soteska na levem bregu reke. Dvorec, zasnovan v obliki pravokotnika, je dal med letoma 1664 in 1689 postaviti grof Jurij Žiga Gallenberg. Dvorec je imel notranje arkadno dvorišče, ki so ga obdajali štirje enonadstropni trakti, vogale pa so krasili štirje stolpi. Dvorec je nekdaj slovel predvsem po bogato poslikanih prostorih.

Gallenbergi so dvorec kasneje prodali grofom Auerspergom, ti pa grofom Lichtenbergom. Kasneje so ga spet prevzeli Auerspergi z gradu Žužemberk in ostali njegovi lastniki do leta 1943, ko so dvorec požgali partizani, da se v njem ne bi naselili Nemci.

Nadaljujte z branjem članka Soteska.

Predjamski grad je prav gotovo eden izmed najslikovitejših, najskrivnostnejših in najbolj viteških gradov v Sloveniji. Edinstven je predvsem zaradi svoje srednjeveške domiselnosti, ki je spojila zidano človeško domovanje s tisočletnim delom narave. Predjamski grad je namreč vzidan v 123 metrov visoko skalo, pod njim pa se nahaja kraška jama.

Od zunaj je moč videti le novejšo renesančno zgradbo iz 16. stoletja, ostanki starejšega dela gradu iz 13. stoletja pa se skrivajo za njo v večji naravni votlini z obzidano zunanjo steno. Delo človeških rok in živa skala se izmenjujeta v vsem poslopju, ki kljub svoji navidezni velikosti nima veliko uporabnih prostorov.

V Predjamskem gradu je bival uporni vitez Erazem, ki je imel mnogo sovražnikov, a njegov v skalo vzidan grad ga je uspešno varoval pred njimi. Kljub temu, da je bil grad dolgo oblegan, Erazmu ni manjkalo ničesar, saj iz gradu vodi toliko skrivnih rovov, da so mu lahko dostavili kar koli – celo toliko, da se je ponorčeval iz svojih sovražnikov tako, da jim je med obleganjem pošiljal darila.

Nadaljujte z branjem članka Predjamski grad.

Grad Otočec je edini ohranjeni otoški grad v Sloveniji. Edinstvena naravna lega, razgibana stavba, prostran park in hotel visoke kategorije z znamenito kulinarično ponudbo ga gotovo uvrščajo med najpogosteje obiskane slovenske gradove.

Grad Otočec je nekoč stal na desnem bregu Krke, nato pa so ob njem speljali kanal, tako da odslej stoji na otoku. Njegov nastanek sega v 13. stoletje, v virih se omenja že 1252. leta. Grajska stavba je zanimiva kombinacija gotskih, renesančnih in baročnih prvin, ko je bil razvoj grajske stavbe zaključen. Današnja podoba gradu je nastala ob koncu 15. stoletja; gre za štiri grajska krila z obrambnimi stolpi na vogalih, ki varujejo notranje grajsko dvorišče. Grajska kapela, ki je bila dozidana v 18. stoletju, je bila sprva v dvoriščnem traktu, kasneje pa so jo premestili v zahodni obrambni stolp.

Graščina je zamenjala številne lastnike. V 2. svetovni vojni je bila požgana. Po vojni so stavbo obnovili in jo namenili za hotelsko dejavnost.

Nadaljujte z branjem članka Otočec.