Ste že slišali, da se ob reki Dravi nahaja prav posebna čokoladna vas? To so prava nebesa za vse navdušence nad čokolado, pa tudi za vse ljubitelje narave, saj se čokoladna vas nahaja sredi krajinskega parka Mariborsko jezero, ki je zaščiten v okviru projekta Natura 2000. Kombinacija neokrnjene narave in slastne čokolade vsekakor predstavlja dober razlog za obisk, pa naj si bo to kratek izlet, vikend oddih ali počitnice.

V čokoladni vasi se namreč nahajajo tudi eko glamping hiške iz naravnih materialov, v katerih lahko gostje prespijo na blazinah iz kakavovih zrn, se umijejo s čokoladnim milom ter že za zajtrk uživajo tako v lepem razgledu kot v sladkih dobrotah iz prvovrstne čokolade. Gre torej za idealen kraj za razvajanje, sploh ker se v čokoladni vasi nahajata tudi bazen in savna, gostje pa si lahko privoščijo tudi čokoladno masažo in še marsikaj drugega, kar bo popestrilo njihov dopust.

Nadaljujte z branjem članka Čokoladna vas in kavarna Teta Frida.

Z vse večjim vlaganjem v športno infrastrukturo, so smučišča v zadnjih letih po vsem svetu doživela korenito prenovo. Tako se zaradi umetnega zasneževanja, smučarske sezone lahko pričnejo še preden v resnici zapade prvi sneg in končajo v zgodnji pomladi, ko na bližnjih travnikih, takoj ob smučiščih, že cvetijo prve rože.

Rogla od modernih smučišč ne odstopa in je v zadnjih letih v izgradnjo športne infrastrukture vložila zares veliko. Smučarski center Rogla je sicer eden največjih v Sloveniji in obsega deset smučišč različnih težavnostnih stopenj. Vsako smučišče je dobro zavarovano in urejeno, prav tako so ob njih napravljene moderne sedežnice, ki lahko na vrh vsako uro prepeljejo vse več gostov. Ti se lahko potem cele dni brezskrbno spuščajo navzdol po belih strminah in se vračajo nazaj na vrh, ne da bi bili preveč zadihani.

Za sprostitev ob smučiščih je poskrbljeno, saj je dovolj počivališč, ob nekaterih so na razpolago celo ležalniki.

Nadaljujte z branjem članka Rogla.

Celotno območje današnjega Vitanja obsega predvsem hribovito pokrajino na obronkih zahodnega dela Pohorja in podaljška Karavank. Tu je sedem vasi in trg Vitanje; imeni naselij Zgornji in Spodnji Brezen namigujeta na vulkansko poreklo masiva Paški Kozjak. Območje se ponaša z bogato naravno in kulturno-zgodovinsko dediščino: v Vitanju je ohranjen edinstven pojav, da opravljajo obrede v poletnem in zimskem času v dveh različnih cerkvah. Med drugim lahko tu obiščete tudi spominsko sobo Hermana Potočnika Noordunga.

Kraj Vitanje je nastal na močvirnem sotočju Hudinje, ki priteče izpod Rogle, s potokoma Jesenica in Hočna. Nastal je na osnovi že v antiki znane cestne povezave med vzhodno Štajersko in Koroško. Že tedaj se je oblikovalo pomembno središče, rimljanski mansio – postojanka ob pomembni cestni povezavi Celeje s Colacijem in Virunumom na Koroškem. Ime kraja Vitanje je slovanski prevod besede mansio. Arheološke izkopanine pričajo, da je bilo v bližini svetega Vida na Hudinji v rimski dobi in verjetno že prej bogato nahajališče marmorja.

Nadaljujte z branjem članka Vitanje.

Med potepanjem po deželi kralja Matjaža pod Peco vsekakor obiščite tudi najstarejšo lipo v Sloveniji, ki raste na Lundranskem vrhu. Izjemna je zaradi svojega videza, starosti, pričevalnosti in seveda mer, saj je znana tudi kot najdebelejše drevo v Sloveniji. Upodobljena je celo na eni od poštnih znamk o naravni dediščini Slovenije. Avgusta 1991 je bilo tu prvo srečanje slovenskih državnikov, ki je postalo tradicionalna prireditev v juliju, malo kasneje pa se tam odvija turistični teden; gostitelji predstavijo koroške običaje in organizirajo različna tekmovanja.

Najevska lipa ali točneje Najevnikov lipovec (Tilia cordata) je »mati vseh slovenskih lip« in menda celo najstarejša lipa na svetu. Raste ob domačiji Osojnik (po domače Najevnik) na Ludranskem vrhu (754 m) južno od Črne na Koroškem, pod najmlajšim slovenskim vulkanom Smrekovcem.

Mogočna lipa velja za najdebelejše drevo v Sloveniji. Gozdarski inženir Sgerm ji je leta 1969 izmeril 11,24 metrov obsega debla v prsni višini.

Nadaljujte z branjem članka Najevska lipa.

Naselje Poljana (447 m, 130 prebivalcev) leži dobre 4 km iz Prevalj, ob cesti proti Mežici. Tu se cesta odcepi na severozahod in po 4,5 km smo pri mednarodnemu prehodu Holmec. Poljana, ki je zaznamovana s pomembnimi dogodki novejše slovenske zgodovine, je zaščiteno spominsko območje z imenom »Spominski park svobode in miru«.

Na Poljani so potekali zadnji boji druge svetovne vojne v Evropi. Ob naselju stoji tonalitni spomenik 14. diviziji in Tretji armadi, ki sta na tem mestu 14. in 15. maja 1945 razorožili okupatorsko armado. Na levi strani ceste, ki pelje proti Homcu, stoji spomenik Stojana Batiča – lik bombe, ki se razpre v obliki cveta, iz nje pa leti jata golobov – simbol vojne in miru. Na Holmcu je bila 26. junija 1991 izobešena slovenska zastava kot znak samostojne Republike Slovenije; v spomin na te dogodke občina Prevalje praznuje občinski praznik na ta dan.

Nadaljujte z branjem članka Poljana in Holmec.

Puhova cimprača s spominsko sobo svetovno znanega izumitelja Janeza Puha stoji v njegovi rojstni vasi Sakušak pri Juršincih v Slovenskih goricah. Z etnološko dediščino, arhivskim gradivom in muzejskimi eksponati sta predstavljena njegovo življenje in delo na področju prometnih sredstev in motorologije. Janez Puh je bil izumitelj in vizionar, tovarnar in podjetnik. Za Puhov muzej skrbi Društvo rojaka Janeza Puha.

Puhov muzej je cimprača, viničarska hiša, kakršne so bile nekoč, pokrita je z žitno slamo in ima majhna okna. Glavni prostori v cimprači – predvsem kuhinja in hiša (soba) – so opremljeni, v njih je razstavljenih več etnoloških predmetov: žrmlje, krušna peč, tesarska skrinja, bohkov kot in drugi. Predstavlja dobo, v kateri je odraščal in se izobraževal Janez Puh. Cimprača močno spominja na domačijo, v kateri se je rodil Janez Puh. Na kraju, kjer je nekoč stala Puhova rojstna hiša, na Sakušaku 79, pa stoji sodobna stanovanjska hiša z vgrajeno spominsko ploščo.

Nadaljujte z branjem članka Puhov muzej.

Veliko Zavrhov je v Sloveniji, eden je razloženo naselje na slemenu nad Pesniško dolino v Slovenskih goricah, ki je priljubljena izletniška točka. Z Maistrovega stolpa je namreč lep razgled na velik del severovzhodne Slovenije. Postavili so ga v spomin na generala Rudolfa Maistra, ki je rad zahajal na Zavrh; v kulturnem domu je tudi njegova spominska soba.

Sleme, na katerem se razprostira Zavrh (370 m), je na osojni strani pokrito z mešanim gozdom, na prisojni pa se raztezajo vinogradi, sadovnjaki in majhne njive. Področje spada med stara vinogradniška območja, kjer so v preteklosti prevladovale viničarije. Pojav trtne uši konec 19. stoletja je uničil precej vinogradov, ki se šele v zadnjih letih ponovno obnavljajo.

Skozi kraj, kjer je zaradi bližine Maribora precej vikend hišic, potekata vinska in sadjarska cesta. Tu imata točko tudi Pomurska transverzala ter Pot kurirjev in vezistov. Izletnikom, ki radi pešačijo, pa je namenjena Pot na Zavrh, ki vodi od Lenarta do Maistrovega stolpa (1,5 ure).

Nadaljujte z branjem članka Zavrh v Slovenskih goricah.

Nedaleč od vasi Žiče in v neposredni bližini Žičke kartuzije je romanska cerkev Marijinega obiskanja, ki je edina v celoti ohranjena priča življenja kartuzijanov v tej dolini. Njen vhod krasi kamnit romanski portal, eden najstarejših v Sloveniji. Ime vasi je pomanjševalnica besede »špital«, bolnišnica. Kraj je s t. i. »Spodnjim« žičkim samostanom nudil gostoljubje popotnikom in oskrboval »Zgornji« samostan.

Špitalič pri Slovenskih Konjicah je v dolini Žičnice, 13 km iz Slovenskih Konjic. V 12. stoletju, ko so te kraje naselili kartuzijanski bratje – laiki, sta bila v tem kraju zgrajena »Spodnji« žički samostan in manjša cerkev. Med turškimi vpadi v 15. stoletju je bil samostan porušen in bratje laiki so se preselili v »Zgornji« samostan. Ostala pa je romanska cerkev Marijinega obiskanja, ki so jo po ukinitvi samostana začeli uporabljati kot lokalno župnijsko cerkev. Ima dvokapno streho ter izrazite, masivne zunanje opornike, zvonik pa ima baročni čebulasti zaključek.

Nadaljujte z branjem članka Špitalič.

Priljubljena izletniška točka za romarje, turiste, pohodnike in kolesarje, Ptujska Gora, leži na enem od zadnjih Haloških gričev, ob cesti Ptuj–Majšperk. Prekrasen pogled z vrha gručastega naselja nam ob jasnem vremenu ponudi pogled od Pohorja, Slovenskih goric in Haloz do Boča. Na vrhu 352 metrov visokega griča se bohoti edinstvena gotska cerkev svete Marije, ki jo mnogi upravičeno imenujejo »visoka pesem gotike«, zato ne čudi podatek, da je v zadnjem času Ptujska Gora postala ena najbolj obiskanih štajerskih romarskih poti.

Zgodovina Ptujske Gore sega v srednji vek. Vas, ki se je razvila na ravnici pod cerkvijo, je leta 1447 dobila tržne pravice. Da je bil tu nekaj časa sedež deželskega sodišča, dokazuje sramotilni steber – pranger, kamor so privezovali kaznovanega, ki so se mu mimoidoči posmehovali, ga kamenjali in pljuvali. Današnji steber, ki ga je moč videti na cerkvenem dvorišču, nosi letnico 1855, prvotni pa naj bi bil iz 15.

Nadaljujte z branjem članka Ptujska Gora.

Kdor meni, da je Bohinjsko jezero naše največje jezero – če ne štejemo Cerkniškega, ki zdaj je, zdaj ga pa (skoraj) ni –, ima prav, pa tudi ne! Kajti ta čast, če seveda upoštevamo samo dolžino obale, pripada Šmartinskemu jezeru, ki je nastalo tako, da je voda preplavila nekaj ravnic in globeli med griči severno od Celja in vzhodno od Vojnika. Marsikdo se že leta vozi le dva, tri kilometre stran, pa sploh ne ve, da se prav blizu avtoceste skriva tolikšna vodna površina! Šmartinsko jezero velja tudi za največji vodni zadrževalnik za vodno pregrado v državi.

Nenavadno, v vse smeri razčlenjeno jezero, ki zviška spominja na migotajočo amebo, namreč pokriva 113 hektarjev površine, globoko je do 15 metrov, njegova obrežja pa merijo dobrih 12 kilometrov! Ime je dobilo po bližnjem Šmartnem v Rožni dolini, to pa po zavetniku svetem Martinu, ki mu je posvečena vaška cerkev z osnovami iz prve polovice 14.

Nadaljujte z branjem članka Šmartinsko jezero.

Stari Rimljani so že vedeli, kaj dobro dene duhu in telesu! Kadar se niso vojskovali, so znali – seveda predvsem pripadniki patricijskega sloja – izbrano uživati in se sproščati. Še najraje pri vrelcih zdravilne, tudi pozimi tople vode, kakršnih na naših tleh ne manjka in so zanje vedeli tudi že staroselci pred prihodom rimskih legij. Okrog večine so se v novejšem času razvili gromozanski rekreacijsko-zabaviščni centri, le malo kje, tako kot v Dobrni nedaleč od Celja, pa je ostalo še bolj po starem.

Seveda ne čisto tako kot v rimskih časih ali leta 1414, ko se prvič omenjajo toplice; tudi drugače kot v 16. stoletju, ko se je začela organizirana zdraviliška dejavnost – prvo zdraviliško stavbo z bazenom so postavili leta 1624 –, a vendarle manj množično in hrupno kot skoraj povsod drugod; vsaj približno tako kot je bilo v večini slovenskih termalnih zdravilišč še pred dvajsetimi, tridesetimi leti.

Nadaljujte z branjem članka Dobrna.

Staro upravno, cerkveno in trgovsko naselje je doživljalo svojski zgodovinski in politični razvoj, saj je bilo Prekmurje priključeno Sloveniji šele leta 1919. Po 2. svetovni vojni se je Murska Sobota razvila v pomembno središče Prekmurja; po osamosvojitvi Slovenije se je znašlo na stičišču štirih držav, narodov in kultur. Najsevernejše mesto Slovenije in največje pomursko mesto je značilno subpanonsko naselje.

Murska Sobota (190 m, 13.857 prebivalcev) se je razvila v ravnini Ravensko, ob rečici Ledava, na presečišču magistralnih cest iz Madžarske proti Italiji in prečnih poti z Goričkega proti Muri. Na zahodni strani mesta je 7,5 km dolg prekop Ledava–Mura, ki mesto varuje pred poplavami potokov z Goričkega. Mesto ima številne drevorede, stanovanjske bloke v zaledju in soseske z vrtovi. Med značilnimi mestnimi stavbami so secesijske hiše L. Takácsa ob Slovenski ulici in moderna arhitektura F. Novaka; oba oblikovalca sta bila domačina, ki sta mestu vtisnila poseben pečat.

Nadaljujte z branjem članka Murska Sobota.

Največje naselje na Goričkem se je razvilo okrog gradu Grad, ki je največji v Sloveniji. Pod gradom je cerkev Marije Vnebovzete, ki spada med najlepše gotske spomenike Pomurja in ji je svoj pečat vtisnil tudi Jože Plečnik. V gradu sta sedež Krajinskega parka Goričko in Informacijski center Trideželnega parka Goričko–Raab–Õrség.

Grad (271 m, 809 prebivalcev), ki je tudi sedež občine Grad, je razloženo naselje na najbolj razgibanem zahodnem delu Goričkega. Tu je bilo več stoletij upravno središče Goričkega in dolgo časa tudi Ravenskega. Ozemlje širšega območja Goričkega je vključil v madžarsko državo Bela III. in ga leta 1183 podaril cistercijanskemu samostanu v Monoštru. Naselje je kot trg omenjeno leta 1478.

Na več mestih se pojavlja na površini bazaltni tuf, prej so ga lomili za gradbeni material (zdaj so kamnolomi opuščeni). Na strmem griču iz bazaltnega tufa je veličasten grad Grad, ki je deloma v razvalinah, v zadnjem času pa ga uspešno obnavljajo s pomočjo programa Phare.

Nadaljujte z branjem članka Grad na Goričkem.

Na južnih obronkih Goričkega stoji cerkev Gospodovega vnebohoda. Arhitekt Plečnik je pri gradnji nove cerkve popolnoma ohranil staro romansko-gotsko cerkvico, upošteval krajevno lončarsko izročilo in ji dal pečat svoje genialne ustvarjalnosti. Njen bel okrogel stolp je v pomurski ravnici viden že od daleč …

Bogojina (185 m, 659 prebivalcev) je naselje ob regionalni cesti Murska Sobota–Lendava. V pisnih virih je bila prvič omenjena leta 1208, trške pravice pa je dobila leta 1688, ko je imela dobro razvito cehovsko obrt (lončarji, tkalci, sodarji).

Župnijska cerkev Gospodovega vnebohoda je bila sezidana v letih 1925–1927, po načrtih najpomembnejšega slovenskega arhitekta Jožefa Plečnika (1872–1957), ko je bil župnik v Bogojini Ivan Baša (1875–1931).

»Gospod, sezidal sem ti hišo
za tvoje prebivališče.«
(I Kr 8, 13)

Staro cerkvico iz 14. stoletja je v novo cerkev vgradil kot podhodno lopo in pevski kor.

Nadaljujte z branjem članka Bogojina.

Mesto, ki ima sredi julija tradicionalno kulturno-turistično prireditev Pivo in cvetje, je osrednje naselje ter upravno, gospodarsko in kulturno središče ob reki Savinji med Celjsko kotlino in dolino reke Save. Osnova mestnega razvoja sta bila v novejšem času predvsem zdravilišče in pivovarna. Laško je tudi izhodišče za več zanimivih izletov.

Laško (228 m, 3.641 prebivalcev) z bližnjo okolico je bilo naseljeno že v obdobju kulture žarnih grobišč (okrog 800 pr. n. št.). Fevdalci enega največjih gospostev na Slovenskem s sedežem v Laškem so bili po letu 1016 savinjski mejni grofi, nato pa je območje prehajalo iz rok v roke, dokler ga Habsburžani leta 1620 niso prodali baronom Mosconom. Naselje je bilo prvič omenjeno leta 1147, trg in sedež deželnega sodišča 1227, župnija 1257. Do leta 1816, ko so zgradili cesto Celje–Zidani Most, je bil kraj prometno odrezan, nato je začela nastajati manjša industrija, s svetom ga je leta 1849 povezala Južna železnica.

Nadaljujte z branjem članka Laško.

Ob prastari poti, ki vodi iz Celja proti Slovenj Gradcu, se ob vstopu v Šaleško dolino razkazuje mogočen Velenjski grad. Dolga stoletja je skupaj s svojima sosedoma, gradovoma Šalek in Ekenštajn, obvladoval poti iz Celjske kotline na Koroško ter uspešno kljuboval zobu časa. Preživel je vojne vihre, turške napade in puntarske kmete, ki so mnoge gradove v njegovi bližini spremenili v razvaline.

Velenjski grad je prvič omenjen v sredini 13. stoletja, ko naj bi ga imeli v rokah gospodje s Kunšperka, sorodniki gospodov Ptujskih. Imel je zemljišču prilagojen peterokrak obod, znotraj katerega je bilo dvorišče z vodnjakom. K jugovzhodnemu vogalu se je prislanjal palacij, v severovzhodnem kotu dvorišča pa je bil manjši obrambni stolp. Toda niti takšna zasnova niti gospodarji niso dolgo ostali isti. Od 14. stoletja dalje je grad večkrat menjal lastnike: gospodovala mu je rodbina Liechtenberg z Dolenjskega, pa Hans Wagensberški, med lastniki so omenjeni še Gabriel Pauer, Eduard Trigler, Karl pl.

Nadaljujte z branjem članka Velenjski grad in Muzej Velenje.

»Premog je naredil to mesto.« Če bi naredili anketo, bi zagotovo dobili odgovor, da imamo s tem stavkom v mislih Velenje. Upravno, politično, gospodarsko in kulturno središče Šaleške doline, po velikosti peto mesto v Sloveniji. Mesto, ki se razlikuje od drugih slovenskih mest, je mesto brez starega mestnega jedra, brez strnjenih ulic, je mesto moderne arhitekture, parkov in igrišč, velikih zelenic. Mesto, v katerem življenje ni zaspano.

Območje današnjega Velenja je bilo prvič omenjeno leta 1250, poseljeno pa že od mlajše kamene dobe dalje. Njegove korenine segajo v neznatno rudarsko naselje; premog so, ko je nanj leta 1767 opozoril kovač Zajc, začeli prevažati v bolj oddaljene kraje. Predvsem po letu 1950 je bila rast mesta nenehno povezana z rastjo premogovnika, danes enega najsodobnejših na svetu, in tovarne gospodinjske opreme Gorenje, ki je s svojimi proizvodi prisotna na vseh celinah.

Prve tone velenjskega lignita so iz 180 metrov globokega jaška potegnili na dan maja 1887; danes se lahko po tem jašku spustite v skrivnostni podzemni lignitni svet.

Nadaljujte z branjem članka Velenje.

Razpotegnjeno kmečko naselje na Dolinskem (166 m, blizu 1.000 prebivalcev) je obdano z nižinskimi travniki in močvirskimi logi. Poznano je po štorkljinih gnezdih; Evropska fundacija Euronatur mu je leta 1999 podelila naziv »Evropska vas štorkelj«. Polano pa poznamo tudi po dobrih ljudeh, kot jih je v svojih knjigah predstavljal rojak pisatelj Miško Kranjec.

Suhi otočki znotraj zamočvirjenega in poplavljenega sveta so bili očitno primerni za varno naselitev, saj o zgodnji poselitvi pričajo tri prazgodovinska kamnita orodja in naselbina iz bakrene dobe na vzpetini Selca, severovzhodno od Brezovice. Severno od Male Polane je v gozdu Košnata greda, kjer je bilo še pred 2. svetovno vojno več gomilnih grobišč iz rimskega obdobja, danes je dobro vidna le ena gomila. Sled rimske ceste pa je najti vzhodno od vzpetine Gaje, ki se nahaja med Brezovico in Nedelico.

Sicer pa se kraja z imenom Palina (danes Velika in Mala Polana) in Brezouica (danes Brezovica) v srednjeveških pisanih virih prvič omenjata v dokumentu iz leta 1322.

Nadaljujte z branjem članka Velika Polana.

Krajinski park Goričko je slovenski del Trideželnega parka, ki ga sestavljata še Narodni park Õrség na Madžarskem in Narodni park Raab v Avstriji. Nastal je, da bi zaščitil svojsko prepletenost naravnih prvin s kmetijsko kulturno krajino. Poleg naravnih lepot in kulturnozgodovinskih znamenitosti ga je vredno obiskati zaradi prijaznih prebivalcev in kulinaričnih dobrot.

Zamisel o ustanovitvi Trideželnega parka med Slovenijo, Avstrijo in Madžarsko se je porodila proti koncu prejšnjega stoletja zaradi dobro ohranjene krajine, ki je drugod po Evropi zaradi industrializacije kmetijstva že zdavnaj izginila. Odmaknjenost območij od prometnih središč in tokov namreč pomeni novo in bolj zdravo kakovost za življenje človeka ter priložnost za ohranitev številnih rastlinskih in živalskih vrst. Kljub podobnostim pa je zaradi zgodovinskega izročila park v vsaki od treh dežel moč doživeti drugače. Informacijski center Trideželnega parka Goričko – Raab – Õrség in hkrati sedež Krajinskega parka Goričko je v gradu Grad.

Nadaljujte z branjem članka Krajinski park Goričko.

Prostori Pokrajinskega muzeja, ustanovljenega leta 1955, so v gradu sredi parka v Murski Soboti. Stalna muzejska razstava je na ogled od septembra 1997; nudi predvsem privlačen pregled razvoja Prekmurja od davne preteklosti do polpreteklih časov. Za stalno razstavo je muzej v letu 1999 prejel posebno priznanje Evropskega muzejskega foruma.

Grad stoji na mestu nekdanjega dvorca Belmura iz 13. stoletja. V 14. stoletju so bili lastniki Széchyji, leta 1687 ga je kupil Peter Szapáry in ga 1934 prodal soboški mestni občini.

Grajsko poslopje je bilo v obliki pravilnega renesančnega kastela sezidano v 16. stoletju. V prvi polovici 18. stoletja so dvoriščne trakte obzidali z arkadami in naredili portala. Glavni portal ima baročni kamnoseški okras, kipa atlantov sta podobna tistima na portalu palače Grassalkovich v Budimpešti. V zahodnem traktu so prizidali baročno kapelo, v notranjosti pa so baročno uredili salon (slike in oprema iz konca 18.

Nadaljujte z branjem članka Pokrajinski muzej v Murski Soboti.

Ob regionalni cesti Murska Sobota–Lendava, 4 km od Murske Sobote in dober kilometer od Moravskih Toplic, je cerkev svetega Martina. Čudovita gotska cerkev z lepim zvonikom, ki je obdana s tremi visokimi kostanji in štirimi lipami, hrani freske Janeza Aquila, mojstra, ki je deloval predvsem v Pomurju.

Martjanci (195 m, 567 prebivalcev) so od 17. stoletja dalje večkrat omenjeni kot trg, vendar so ohranili vaško podobo. Svetnik sv. Martin je dal ime kraju, kjer je še vedno vsako leto 11. novembra kramarski sejem.

Martin se je rodil okoli leta 316 v Szombathelyju v Panoniji (današnja Madžarska). Njegov oče je bil častnik rimske vojske in tudi sinu je preskrbel vojaško službo. Martin je kmalu postal častnik. V nekem mrzlem zimskem jutru je pred mestnimi vrati srečal berača. Ker ni imel nič drugega, kar bi mu lahko podaril, je prerezal na pol svoj vojaški plašč in eno polovico podaril beraču.

Nadaljujte z branjem članka Martjanci.

To je edino judovsko pokopališče v vsem Prekmurju, ki je ostalo neokrnjeno, in je največje judovsko pokopališče v Sloveniji. 387 judovskim žrtvam fašizma so leta 1947 postavili spomenik z Judovsko zvezdo. Lendava z okolico ima največ vidnih sledi judovskega prebivalstva v Sloveniji.

Ker so na njem le stari grobovi brez gomil, judovsko pokopališče morda lahko občutimo kot lepo urejen park s kamnitimi nagrobniki na trati. Nekaj je cipres in drugih okrasnih dreves ter grmičja, toda nikjer ni cvetja ali sveč. Judje polagajo na nagrobnike kamne, ali bolje kamenčke, toda ker je v okolici Lendave po 2. svetovni vojni ostal komaj kateri potomec Judov, boste na vsem pokopališču našli komajda kakšen grob s kamni. Kamniti nagrobniki so različne velikosti, odvisno pač od pomembnosti rodbine. Na njih prebiramo značilna judovska imena in priimke: Marx Lebli in Marx Jakab, ki sta bila menda prva judovska priseljenca v Lendavi, oba trgovca; Hermina Brünner, rojena Löwenstein, zadnja učiteljica, Mor Lowy, zadnji rabin v Lendavi.

Nadaljujte z branjem članka Judovsko pokopališče v Dolgi vasi pri Lendavi.

Jezero se razprostira sredi gozda, 2 km severno nad vasjo Dobrovnik in v neposredni bližini zaselka Bukovnica. Omogoča taborjenje, kopanje, čolnarjenje in ribolov. V bližini je božjepotna kapela sv. Vida, kjer se je v zadnjih letih razvil park naravnih energij.

Bukovniško jezero je akumulacijsko jezero, veliko 4,5 ha. Nastalo je z zajezitvijo potoka Bukovnica. Jezero je povprečno globoko 2 metra, ponekod pa tudi 5 metrov; bogato je z ribami (amur, linj, krap, ploščič, ostriž). Jezero je obdano z gozdovi, ki nudijo domovanje srnam, jelenom in divjim svinjam; na obrobju živijo fazani, jerebice, prepelice in poljski zajci. Vodni ekosistem gosti čapljo, mlakarico in vodomca.

V bližini jezera v gozdu stoji kapela sv. Vida. Na tem mestu že stoletja stoji cerkev, saj so ljudje že nekdaj verjeli, da ima voda iz izvira sv. Vida zdravilno moč za oči. Ljudsko izročilo pravi, da so nekateri s pitjem in umivanjem oči z vodo iz tega izvira tudi spregledali.

Nadaljujte z branjem članka Bukovniško jezero.

Kadar ima kakšno naselje v svojem imenu »grad«, lahko pričakujemo, da je tam nekje res grad – ali je vsaj nekoč bil. In če je Grad zapisan z veliko začetnico, so pričakovanja še toliko večja.

Ko gre za Grad na Goričkem, povsem upravičeno! Kajti ta mogočna grajska stavba v severozahodnem kotu najbolj severovzhodne slovenske pokrajine, Prekmurja, je menda največja fevdalna stavba na Slovenskem.

Grad je sezidal viteški red templarjev v obrambne namene, prvič je bil omenjen leta 1208. Po letu 1311 je v njem tri stoletja bivala fevdalna rodbina Széchy, ki je v 16. stoletju razširjala protestantizem, po izumrtju leta 1684 jo je nasledila rodbina Batthyány, nato Szapáry in Széchenyi. Med obema vojnama je bil lastnik gradu industrialec Geza Hartner iz Murske Sobote, leta 1945 pa je bil grad opustošen. Čeprav se v zasnovi skrivajo elementi srednjeveškega grajskega jedra, kaže danes celota baročno podobo iz 17.

Nadaljujte z branjem članka Grad Grad.

Nenavadno ime za kraj, ki danes sploh ni več otok – oziroma se spremeni v otok le še ob zelo visokem vodostaju Mure! Kot pravijo, je ta kos s kamni utrjenega rečnega brega v bližini vasi Ižakovci dobil ime po grofici iz bližnje beltinške graščine, ki se je tja hodila kopat – in iskat ljubezenske dogodivščine z domačimi kmečkimi fanti. Tako pravijo … Pa je tudi danes vredno zaviti po malce boljšem kolovozu ali kar po skrivnih stezah čez nasipe, ki okoliška polja še vedno varujejo pred poplavami, do temne, skrivnostno šumeče reke. Zaljubljenci – se ve zakaj in po kaj – drugi pa na ogled zanimivosti, kakršnih pri nas ni več nikjer drugod.

Otok ljubezni je jasa v nekdanji drevesnici Tiloš, kjer je nekoč prirejal beltinški graščak skupne pojedine na prostem. To je v neposredni bližini vasi Ižakovci, ki leži 4 km južno od Beltinec, ob obmurski cesti, blizu starega rokava Mure.

Nadaljujte z branjem članka Otok ljubezni.

Olimje je kraj v občini Podčetrtek ob vznožju Kozjanskega hribovja. Kraj je bil prvič omenjen leta 1208, že v začetku 11. stoletja pa je bil na tem področju zgrajen grad, po katerem je Olimje najbolj znano.

Grad Olimje je v zgodovini zamenjal več lastnikov. Nekaj časa je pripadal grofom von Pilsteinskim; ena izmed njegovih lastnikov je bila tudi sveta Ema iz Pilštajna, bolj znana kot sveta Hema Krška. Okrog leta 1550 je grad v renesančnem slogu preuredil grof Tattenbach, istočasno so ga zaradi nevarnosti turških vpadov obdali tudi z obrambnim jarkom. Leta 1658 je grad kupil zagrebški baron Ivan Zakmardy, ki ga je kasneje začel preurejati v samostan in ga leta 1663 podaril pavlinskim menihom iz Lipoglava na Hrvaškem. Kasneje so grad popolnoma preuredili v samostan in dozidali še baročno cerkev.

Cerkev slovi po baročnem oltarju, posvečenem Mariji Vnebovzeti, ki velja za enega najlepših baročnih oltarjev v Sloveniji.

Nadaljujte z branjem članka Samostan Olimje.

Legenda pravi, da je Apolon, bog sonca in zdravilstva, ustavil krilatega konja Pegaza, ko je hotel odleteti na goro Parnas, in mu naročil piti vodo Rogaškega vrelca. Od tod izvira tudi podoba krilatega konja v občinskem grbu. Rogaška Slatina se uvršča med znana srednjeevropska zdravilišča. Slovi po slatinskih vrelcih Tempel, Styria in Donat, ob katerih je nastal zdraviliški kompleks hotelov in medicinskih ustanov. Mineralno vodo zajemajo tudi v komercialne namene; poznamo jo ustekleničeno in z imeni vrelcev. Zgodovinski razvoj mesta je tesno povezan z zdraviliško dejavnostjo in steklarstvom v 2 km oddaljenem Tržišču.

Rogaška Slatina (228 m, 4.904 prebivalcev) je eno najmlajših slovenskih mest in hkrati eden najstarejših slovenskih turističnih krajev. Sodi med starejša zdravilišča v Sloveniji; izkopanine ter rimska cesta, ki je mimo Lemberga in Rogatca vodila iz Celeie v Petovium, dokazujejo, da so območje Rogaške Slatine poznali že Kelti in Rimljani. Zdravilne učinke vode so poznali številni okoličani, pa tudi romarji, ki so širili glas o čudežni zdravilni vodi.

Nadaljujte z branjem članka Rogaška Slatina.

S 700-letnimi trškimi pravicami se uvršča med najstarejše trge na Slovenskem, vendar ni nikoli dosegel mestnega statusa. Ponaša se z bogato in zanimivo preteklostjo; pretežni del zgodovine je bil Rogatec cvetoče naselje raznih obrtnikov in trgovcev. Na to danes spominjajo staro trško jedro, ostanki dveh gradov, dve cerkvi in drugi umetnostno-zgodovinski spomeniki (nekateri so razstavljeni v Muzeju na prostem).

Rogatec (220 m, 1.484 prebivalcev) leži pod Donačko (Rogaško) goro, ob sotočju potokov Sotle in Draganje. Zaradi svoje zemljepisne lege na prehodu iz predalpskega v panonski svet je bil pomembno križišče trgovskih in vojaških poti. Že v rimskih časih je bil znana vojaška naselbina. Svoj največji razvoj je kot obmejno področje in kot posest različnih zemljiških gospodov doživel v srednjem veku. V pisnih virih je bil prvič omenjen leta 1130, leta 1283 pa je pridobil tržne pravice. Njegovi lastniki so bili grofje Breže-Selški, krški škofi, Celjski grofje in Habsburžani.

Nadaljujte z branjem članka Rogatec.

Senožete, Rimske Toplice, Globoko in Šmarjeta so tesno povezani s pesnikom Antonom Aškercem. Nekatere teh krajev obiščemo, če se podamo po Aškerčevi poti. Na Senožetah je spominska hiša Antona Aškerca, v kateri je predstavljeno pesnikovo življenje in delo; v njej pa je tudi precej predmetov etnografske vrednosti, ki kažejo, kakšen je bil v preteklosti način življenja v teh krajih.

Senožete (440 m, 27 prebivalcev) so le dober kilometer po cesti (15 minut hoda) od Rimskih Toplic na pobočju nad njimi. Spominska hiša Antona Aškerca je v hiši, kamor se je družina Aškerčevih preselila z Globokega, ko je bilo Antonu tri leta. Tu je užival v prostranstvu; bil je pastir in vodnik radovednim obiskovalcem zdravilišča Rimske Toplice. Oskrbnik spominske hiše je pesnikov pranečak Avgust Aškerc.

Anton Aškerc (1856–1912) je po želji tete Ajtke študiral bogoslužje, čeprav za duhovniški poklic ni čutil nagnjenja; že tedaj je bral koran, preučeval različna orientalska verstva in materialistično filozofijo.

Nadaljujte z branjem članka Aškerčeva spominska hiša in pot.

Muzej na prostem v Rogatcu ohranja srednještajersko ljudsko stavbno dediščino subpanonskega tipa in kulturno izročilo ljudi, ki so živeli na območju Obsotelja, predvsem Rogatca in na pobočjih Boča, Donačke gore in Maclja, v času od 19. do sredine 20. stoletja. Jedro muzeja tvorijo originali in rekonstrukcije. Prvotna ideja domačinov, da ohranijo rojstni hišo pesnika Jožeta Šmita je z leti prerasla v doslej največji muzej na prostem v Sloveniji. Leta 1997 je bil nominiran za evropski muzej leta.

Na muzejskem prostoru je predstavljenih petnajst različnih objektov v treh različnih sklopih. Domačijo predstavljajo gospodarsko poslopje z gnojiščem in poljskim straniščem, čebelnjak, svinjaki in kozolec. Upravni del predstavlja »loden«, prvotno trška trgovina z mešanim blagom, ki ima danes tudi funkcijo muzejske trgovine z upravnimi prostori. V tretjem sklopu pa je gostinski del z vinsko kletjo v funkciji »pušenšanka« in značilno zasajenimi brajdami.

Stanovanjska hiša iz začetka 19.

Nadaljujte z branjem članka Muzej na prostem Rogatec.

»Mesto vina in cvetja«, ki ima v svojem grbu konja, je središče Dravinjske doline. Slovenske Konjice (322 m) ležijo pod Konjiško goro (Stolpnik, 1012 m), na severni strani pa so griči Škalce, ki prehajajo v obronke Pohorja. Prijazno podeželsko mesto s 5.000 prebivalci ima tisočletno starotrško zasnovo. V njem se je rodil tudi pesnik Ivan Minatti, avtor pesmi Nekoga moraš imeti rad. Konjičani imajo nedvomno radi svoje mesto in lepo skrbijo zanj, saj je odlikovano s petimi priznanji najlepšega izletniškega mesta in z zlato medaljo evropskega tekmovanja entente florale.

Prva pisna omemba naselja pod nazivom Counowiz sega v leto 1146. Tedaj je bilo sedež prafare, sto let kasneje je dobilo tržne pravice. Požari so ga prizadeli štirikrat, nazadnje v 18. stoletju. Med kmečkimi upori leta 1515 so tu zborovali uporni kmetje. Razcvet gospodarskih dejavnosti je omogočila cesta Dunaj–Trst v 18. stoletju.

Nadaljujte z branjem članka Slovenske Konjice.

Legenda pravi, da je samostan Žiče nastal na jasi sredi gozda na južnem pobočju Konjiške gore, kjer se je štajerskemu mejnemu grofu Otokarju Traungauskemu, ki je med lovom zadremal pod hrastom, v naročje zatekel zajec, bežeč pred psi. Grof je v tem videl božje znamenje in je ukazal na tistem mestu postaviti samostan. Gonjači so mu povedali, da se prestrašeni živalci po slovensko reče zajec, kar so nemški pisarji zapisali kot Seitz. Samostanu so tudi pozneje po domače rekli klošter zajčki.

Tako pravi izročilo, dokumenti pa govorijo, da so samostan okrog leta 1160 postavili kartuzijani, pripadniki enega od meniških redov, oziroma sijajni gradbeniki, ki so jih pripeljali s seboj iz Francije. Pred nezaželenimi gosti dobro skrit, predvsem pa miren kot za razmišljanje in molitev so našli na koncu tihe doline sv. Janeza ob sotočju potokov Soješke in Kumenske vode, v nadaljevanju Žičnice. Tesne celice okrog križnega hodnika, v katerih so prebivali menihi, cerkev, pokopališče in gospodarska poslopja so obdali z obzidjem, ki so ga v času turških vpadov utrdili še z močnimi obrambnimi stolpi.

Nadaljujte z branjem članka Žička kartuzija.

Preden se bomo povzpeli na Kozjak (nad levim bregom Drave), se pomudimo malo tudi v dolini Drave, ki poteka vse od Dravograda pa do Maribora. Tokrat si bomo v Osrednji Dravski dolini ogledali Selnico ob Dravi (na levem bregu, na nasprotnem bregu pa so Ruše).

Dravska dolina je s svojo specifično lego odigrala zanimivo vlogo v političnem, kulturnem in gospodarskem pomenu. Slovenci so jo poselili konec 6. stoletja.

Ko je bil leta 1091 ustanovljen benediktinski samostan v Št. Pavlu v Labotski dolini, je prejel številne posesti v Dravski dolini (na darovnici iz leta 1093 je omenjena tudi Selnica – Celninitz). Kmetje spodnjega dela Dravske doline so bili torej podložniki samostana Št. Pavel v Labotski dolini, kasneje pa gospoščine Viltuš. V 13. stoletju so po krčenju gozdov na pobočjih nastale kmetije, v 14. stoletju se je razmahnila ovčereja, nastale so sirnice in drugi ovčarski obrati.

Nadaljujte z branjem članka Selnica ob Dravi.

Smo v osrednji dravski dolini, na desnem bregu Drave, ob vznožju Ruškega Pohorja. Obiskali bomo Ruše (308 m, 4.705 prebivalcev), ki so danes spet mesto, toda v 18. stoletju so se domačini zaradi dajatev odpovedali tržnim pravicam in so postale vas. Po 1. svetovni vojni pa je bil to najbolj zaveden kraj v mariborski okolici. Morda vas bo začudilo, da so v okolici naselja na dravski terasi nasadi hmelja.

Ruše in okolica so bile poseljene že v prazgodovini; odkrili so gradišče iz starejše železne dobe v Bistrici pri Rušah in žarno grobišče v Rušah. Iz rimske dobe so gomilno grobišče v Bezeni in rimske gomile, temelji rimskih stavb ter ostanki mitreja v Rušah. Kraj omenjajo že leta 1091, ko je Engelbert I. Spannheim podaril ruško in lovrenško območje menihom iz Št. Pavla na Koroškem. Sredi 19. stoletja je bila tu največja pohorska glažuta. Med 1. svetovno vojno je bila ob reki pri železniški postaji zgrajena tovarna karbida in dušika, ki še danes proizvaja umetna gnojila in tehnične pline.

Nadaljujte z branjem članka Ruše.

Ob cesti med Dobrno in Vojnikom, nedaleč od vasi Lemberg z zapuščenim srednjeveškim gradom na eni in Novo vasjo na drugi strani, stoji kažipot z napisom Polže. Če mu sledimo, se po drevoredu pripeljemo v vasico, ki svojega nenavadnega imena ni dobila po polžih, kot bi kdo pomislil; bliže resnici smo, če si rečemo, da gre tam najbrž vse po polžje.

Pa to ne pomeni nič slabega. Vse se nekako upočasni in uglasi z žuborenjem rečice Hudinje, ki si je tudi zaslužila svoje ime: preden so jo regulirali in vanjo namočili grla številnih vodovodov, se je kdaj pa kdaj znala pošteno razhuditi in prestopiti bregove. Zdaj mirno teče skozi vasico, ki daleč naokoli slovi po mogočnih kozolcih, starih lesenih hišah in drugih spomenikih nekdanjega kmečkega stavbarstva. Mednje sodi tudi pred nedavnim obnovljena Mlinarjeva hiša, ki se ji tako pravi – kajpada – zato, ker stoji ob mlinu.

Nadaljujte z branjem članka Polže in Soržev mlin.

Koroška je dežela, ki jo boste večkrat obiskali in raziskovali, en izlet pa vsekakor namenite Kotljam, Prežihovemu Vorancu in Vorančevi poti. Obiščite Prežihovo bajto, ki je spominski muzej in pomemben etnološki spomenik.

Kotlje so vaško naselje na južnem koncu Mežiške doline, ob potoku Hotuljka, pod Uršljo goro. Prehodnost hotuljske kotline je bila poznana že Rimljanom, saj je tod mimo v 2. stoletju n. št. vodila rimska cesta Celeia–Virunum. Prvič pa se kraj omenja leta 1313. V 15. in 16. stoletju so ga ropali Turki; na Preškem vrhu je mogoče še danes zaznati obrambne nasipe, »turške šance«, ki so zavirale turške vdore proti Podjuni.

Starejši vaški del naselja se je razvil ob cerkvi sv. Marjete. Cerkev je baročna, na romanskih temeljih, prižnica pa je mladostno delo F. Bernekerja. Na pokopališču je grob Prežihovega Voranca, pred pokopališkim zidom pa spomenik žrtvam 2.

Nadaljujte z branjem članka Kotlje.

Na desnem, štajerskem bregu reke Mure v kraju Veržej mlinsko kolo poganja moč rečnega toka. Plavajoči mlin na Muri je v lasti družine Babič, ki zanj skrbi tako, da je danes hkrati turistična zanimivost, zgodovinska posebnost in še vedno delujoč mlin.

Plavajoči mlin je posebnost panonske pokrajine in lahko delno ali pa v celoti plava na reki. Razlog za tako vrsto gradnje je pogosto poplavljanje panonskih rek; plavajoči mlin se dviguje skupaj z naraščanjem vodne gladine, saj bi sicer voda mlinsko kolo odnesla ali zalila. V preteklosti so poznali celo t. i. mlinski zakon, ki je v 18. stoletju določal, da se mline lahko postavlja le ob večjih rekah. Tako so nastali obrtniški mlini, ki so služili potrebam širše okolice. V začetku 19. stoletja so zakon spremenili; od tedaj je bilo dovoljeno mline graditi tudi na potokih in nastali so hišni mlini, ki so služili le potrebam lastnika.

Nadaljujte z branjem članka Mlin na Muri – Veržej.

Eden izmed najlepših mestnih biserov je Ptuj, najstarejše dokumentirano mesto na Slovenskem. Prav poseben čar imajo drobne stare kamnite ulice, ki prepredajo mesto. Najstarejše in najbolj očarljive so prav pod gradom, ki kraljuje nad mestom.

Ptujski grič je bil zaradi strateško pomembne lege poseljen že v drugi polovici 3. tisočletja pred našim štetjem, Rimljani pa so mesto imenovali Petovia. Danes je Ptuj kljub industrializaciji središče agrarne pokrajine; velik pomen ima pridelovanje grozdja in vina.

Najstarejši ohranjeni del ptujskega gradu je nekoliko odmaknjen zahodni stolp. Izhaja iz 10. stoletja in velja za najstarejšo ohranjeno civilno stavbo v Sloveniji. Na istem mestu je že prej stal starejši grad, današnje osrednje grajsko poslopje pa je na njegovih temeljih okrog leta 1140 začel graditi salzburški nadškof Konrad I.. Sedanjo podobo je grad dobil ob koncu 17. stoletja. Z grajskega dvorišča se ponuja čudovit razgled na stari del Ptuja.

Nadaljujte z branjem članka Ptuj.

Na vzhodnem obrobju Goričkega, na nadmorski višini komaj 310 metrov, od koder lahko s pogledom zajamete prekmurske ravnice, v vasi Selo stoji romanska rotunda oz. kapela svetega Nikolaja.

Kapela svetega Nikolaja stoji nekoliko na samem, na valovitem terenu. Zgrajena je bila verjetno v 13. stoletju, kot valjasta cerkvena notranjščina s plitvo kupolo in polkrožno apsido. Zgrajena je v romanskem stilu; njena notranjost je krožno oblikovana in poslikana v dveh plasteh. Starejše poslikave izhajajo iz sredine 14., mlajše pa iz začetka 15. stoletja. Notranjost osvetljuje svetloba, ki prihaja skozi romanska okna.

V letih 1845–46 so cerkev prezidali; polkrožno apsido so nadomestili z vhodno vežo in zvonikom nad njo, a so cerkvi v 20. stoletju vrnili njeno prvotno podobo.

Za ogled cerkvene notranjščine poprosite za ključ pri najbližji hiši.

V bližini rotunde je tudi manjše, v tišino gozda odmaknjeno pokopališče.

Vas Selo ima le nekaj sto prebivalcev in leži 3 km od Madžarske meje, v občini Moravske Toplice.

Nadaljujte z branjem članka Selo.