Na naših tleh zagotovo ni prav veliko krajev, ki bi poleg imena premogli le tri hišne številke – z nekaj gospodarskimi poslopji – in bi bili poznani tako daleč naokoli, kot to velja za Novo Štifto na Dolenjskem.

Zaselek na vzpetini nad cesto med Sodražico oziroma Bloško Polico na zahodni ter Ribnico na vzhodni strani dolguje to svojo znamenitost dejstvu, da velja za enega najbolj priljubljenih ciljev romarske poti na Dolenjskem. Ena od hišnih številk je – poleg še vedno imenitne hiše, ki ne skriva, da je bila v nekih boljših časih gostilna – pritrjena ob vhodu v frančiškanski samostan. To poslopje še zdaleč ni tako mogočno, kot je večina samostanov pri nas in drugod, a vendarle dovolj prostorno za peščico redovnikov, ki skrbijo za sijajno cerkev Marijinega vnebovzetja. Ta biser baročne arhitekture, sezidan v letih 1641–1671, ne vzbuja občudovanja le z nenavadnim osmerokotnim tlorisom in obodnimi arkadami, temveč tudi z razkošno notranjostjo.

Nadaljujte z branjem članka Nova Štifta.

Ljudje so si v davnini postavljali bivališča ob križiščih prometnih poti, da so imeli stike s svetom, in na težko dostopnih vzpetinah, da so se lažje branili, če so po teh poteh namesto trgovcev pridrli sovražniki. Tak je tudi Štanjel: pod vznožjem griča, na katerem ždi, se steka kar pet cest, ki v eno stran vodijo prek Krasa proti morju, v drugo pa v rodovitno Braniško in Vipavsko dolino.

Takšna lega je bila všeč že ljudem v železni dobi; nanje spominjajo ostanki gradišča na vrhu griča Turna, kjer je bila utrdba, zaradi dobrega razgleda v vse smeri imenovana Gledanca, tudi v antični dobi. V srednjem veku je bilo naselje v goriškem urbarju prvič omenjeno leta 1402. Ime je dobilo po zavetniku sv. Danielu, v starejših virih pa je zapisano tudi ime Sv. Angel (San Angelo), kot se je imenoval grad, ko je pripadal Goriškim grofom, pozneje pa Habsburžanom oziroma grofom Cobenzlom in Coroninijem.

Nadaljujte z branjem članka Štanjel.

Nad avtocesto Ljubljana–Zagreb se blizu Otočca na vinorodnih pobočjih pod Trško goro že od daleč odpre pogled na slikovite obrise Starega gradu, pozidanega na nizki, a razgledni skalni terasi. Že ime gradu pove, da sodi med najstarejše pri nas, zato tudi ni čudno, da se je okrog njega spletlo mnogo zgodb.

Ena izmed njih pripoveduje, da je grad sezidal že starozavezni Samson. V štirinajstih dneh naj bi po bližnjih njivah pobral toliko kamenja, kolikor ga je potreboval za zidanje. Še konec 19. stoletja je bil pri vhodu v grad naslikan orjak, ki je držal na rami vogal gradu. To naj bi bil Samson. Po drugi zgodbi naj bi Stari grad zidali zidarji – velikani, ki so bili tako veliki, da so si z delavci v kamnolomu podajali kamenje kar iz rok v roke. Za zidanje naj bi uporabljali morsko vodo, zato je bil zid tako trden in močan, da se je upiral vsem sovražnikom.

Nadaljujte z branjem članka Stari grad.

Na južnem obrobju Novega mesta stoji na zložni vzpetini, do katere nas pripelje košat drevored, grad Grm. S svojo izbrano lego dominira nad vso bližnjo okolico in od tod se je svoje dni, ko območje novomeške Kandije še ni bilo gosto poseljeno, odpiral imeniten razgled na Novo mesto in bližnje gričevje.

Grad je bil, kot opisuje Valvazor, sezidan ob koncu 16. stoletja, ko so trije bratje Mordax, plemiči stare kranjsko-koroško-štajerske rodbine, ki so posedovali graščino Graben ob Krki pri Novem mestu, svojo posest bratovsko razdelili. Tako je eden od njih ostal na Grabnu, drugi je pozidal graščino Zaboršt, tretji, Krištof Mordax, pa je leta 1586 postavil graščino Grm.

Najstarejši del gradu je grajski stolp, h kateremu je bila na desni strani prizidana pritlična zgradba. Zaradi takrat še žive turške nevarnosti je imel stolp poleg stanovanjske tudi opazovalno in obrambno funkcijo.

Nadaljujte z branjem članka Grad Grm.

Na razgledni 507 metrov visoki vzpetini nad vasjo Karteljevo pod avtocesto Ljubljana–Zagreb, sedem kilometrov od Novega mesta, se dviga grad Hmeljnik. Grad, ki je tako po svoji dominantni legi med dolinama Temenice in Radulje kot po svoji arhitekturi sodil med najpomembnejše slovenske gradove, je bil med drugo svetovno vojno požgan in po njej večkrat miniran. Pozneje so ga za silo pokrili, tako da vsaj od daleč spominja na svojo nekdanjo podobo, čeprav je še vedno ruševina. Ko se mu približujemo, nas že od daleč prevzame njegova kompaktna kubična gmota, ki s svoje terase na jezikastem pomolu hriba še vedno obvladuje okolico.

Grad Hmeljnik, ki naj bi svoje ime dobil po hmelju, ki je v starih časih rasel tam okoli, se prvič omenja leta 1217 kot Hopfenbach. Že iz listin iz leta 1223 pa je razvidno, da je bil družinski grad z več uporabniki iz iste rodbine hmeljniških vitezov.

Nadaljujte z branjem članka Grad Hmeljnik.

Šest kilometrov južno od Novega mesta, ob cesti proti Uršnim selom, se med gozdovi, travniki in vinogradi z lepo urejenimi zidanicami na obli razgledni vzpetini nahaja naselje Ruperč vrh pri Stranski vasi. Tu lahko doživimo pristen stik z naravo, gozdom in živalmi v ograjenem delu gozda in travnika – obori Ruperčvrh, lahko pa se srečamo tudi s kulturno dediščino – razvalinami gradu Ruperčvrh.

Po obori, ki je del nekdanje posesti gradu Ruperčvrh, so speljane poti, na katerih nas med sprehodom lahko presenetijo ptice, avtohtona divjad (srne, jeleni, lisice, jazbeci, divje mačke, zajci, kune, divji prašiči), lahko pa celo damjek ali muflon. Divjad in gozd lahko opazujemo tudi z visokih prež.

Ob robu obore pa samevajo ruševine gradu Ruperčvrh. O nekdanji mogočnosti posestva gradu danes priča le še sekvoja velikanka, ki raste na grajskem vrtu.

Grad Ruperčvrh so sezidali leta 1657 lastniki mehovskega gospostva, grofje Paradajzarji.

Nadaljujte z branjem članka Ruperčvrh.

Znamenita vinorodna Trška gora, privlačna izletniška točka, s katere so lepi razgledi na novomeško kotlino, šentjernejsko dolino, Gorjance ter vse tja do Brežic in Zagreba, se dviga nad reko Krko, pet kilometrov severovzhodno od Novega mesta. S treh strani jo obdaja vinska trta, med vinogradi pa so raztresene hiše, zidanice in počitniške hišice. Tu je domovina znamenitega cvička, dolenjskega in slovenskega posebneža med vini. Na vzhodu je blizu zaselka V Žlebeh znana Beceletova kraška jama. Na vrhu Trške gore (429 m) stoji daleč vidna romarska cerkev Marijinega rojstva.

Cerkev so na mestu starejše kapele zgradili stiški menihi leta 1620. Sezidana je v renesančnem slogu, le okna so šilasta. Cerkev sestavljajo zvonik, banjasto obokana ladja ter križno grebenasto obokan tristrano sklenjen prezbiterij in zakristija. Leta 1756 so ob hudi živalski kugi prizidali kapelo sv. Izidorja, ob zvoniku pa postavili lopi z oltarjema, saj je na shode prihajalo vse več romarjev, tudi iz Bele krajine in Hrvaške.

Nadaljujte z branjem članka Trška gora.

Kamnik obiskovalčevo pozornost pritegne z bogato kulturno-zgodovinsko zapuščino, pa tudi kot odskočna deska za izlete v Kamniško-Savinjske Alpe, v zdraviliščni raj v bližnjih Termah Snovik in Naravni zdravilni gaj v Tunjicah. Nenazadnje pa je Kamnik le za skok oddaljen od prekrasnega naravnega okolja raznovrstnega cvetja in grmičevja, ki ga gojijo v bližnjem Arboretumu Volčji potok. Ob potokih in livadah urejenega golf igrišča je krog sprostitvenega užitka ob obisku Kamnika in njegove okolice sklenjen.

Arboretum Volčji Potok se razprostira na 88 ha površine v neposredni bližini Kamnika, ob severozahodnem delu Kamniškega polja. Beseda arboretum pomeni zbirko dreves in grmov, ki je na¬menjena izobraževanju in raziskovanju. Arboretum v Volčjem Potoku je botanični vrt za lesnate rastline, edini v Sloveniji. Tu uspeva okoli 2500 vrst in sort iglavcev in listavcev ter okoli 300 samoniklih zelenih rastlin.

Iz Valvazorjevega opisa in slike je videti, da je že v njegovem času stal na podnožju hriba nov grad, na vrhu hriba prikazuje slika razvaline starega gradu.

Nadaljujte z branjem članka Okolica Kamnika.

V osrednjem delu Slovenije, v naročju Kamniških planin, ob Kamniški Bistrici že skoraj tisoč let domuje staro srednjeveško mesto Kamnik. Nekdaj uspešno obrtno in trgovsko središče se je razvilo v močno industrijsko središče na prehodu Gorenjske proti Štajerski in osrednji Sloveniji.

O prazgodovinskem obstoju naselbin na kamniškem območju pričajo nekatere najdbe v bližini. Najbolj znano je okostje mamuta, ki so ga našli v Nevljah pri Kamniku, ko so gradili most. Prav tako številne izkopanine pričajo o naseljenosti območja današnjega kamniškega mesta v prazgodovini in rimski dobi (ostanki rimske ceste). Prvi urbani zametki v poznejšem predmestju Šutna, južno od Klanca, ki povezuje Žalski hrib s skalo Malega gradu, segajo v 10. stoletje, čas nemške kolonizacije.

Sicer pa se je Kamnik kot srednjeveško mestece razvil ob nekdanji pomembni trgovski srednjeveški poti med Podonavjem in Jadranskim morjem. Od leta 1076 je bil središče obsežne posesti kranjske veje bavarskih grofov Andeških.

Nadaljujte z branjem članka Kamnik.

Priljubljena izletniška točka za romarje, turiste, pohodnike in kolesarje, Ptujska Gora, leži na enem od zadnjih Haloških gričev, ob cesti Ptuj–Majšperk. Prekrasen pogled z vrha gručastega naselja nam ob jasnem vremenu ponudi pogled od Pohorja, Slovenskih goric in Haloz do Boča. Na vrhu 352 metrov visokega griča se bohoti edinstvena gotska cerkev svete Marije, ki jo mnogi upravičeno imenujejo »visoka pesem gotike«, zato ne čudi podatek, da je v zadnjem času Ptujska Gora postala ena najbolj obiskanih štajerskih romarskih poti.

Zgodovina Ptujske Gore sega v srednji vek. Vas, ki se je razvila na ravnici pod cerkvijo, je leta 1447 dobila tržne pravice. Da je bil tu nekaj časa sedež deželskega sodišča, dokazuje sramotilni steber – pranger, kamor so privezovali kaznovanega, ki so se mu mimoidoči posmehovali, ga kamenjali in pljuvali. Današnji steber, ki ga je moč videti na cerkvenem dvorišču, nosi letnico 1855, prvotni pa naj bi bil iz 15.

Nadaljujte z branjem članka Ptujska Gora.

Na skrajnem jugozahodnem roglju Slovenije, tik ob meji s Hrvaško, ležijo Sečoveljske soline, ki že od daleč zbudijo našo pozornost s pravilnimi pravokotniki solinarskih bazenov, belimi stožci soli poleti in ruševinami opuščenih solinarskih hiš v ozadju. Ta sploh ne majhen del slovenske obale, le nekaj kilometrov stran od turističnega vrveža, nudi veliko možnosti za opazovanje narave, saj je danes bogata zakladnica rastlinskega in živalskega sveta.

Na območju solin uspeva 45 v Sloveniji ogroženih rastlinskih vrst, predvsem halofitov ali slanuš. Tu gnezdi okoli 80 ptičjih vrst, okrog 200 pa jih na tem območju živi občasno. Zaradi izjemno bogate naravne in kulturne dediščine je bilo območje Sečoveljskih solin razglašeno za krajinski park, območje Muzeja solinarstva pa za kulturni spomenik državnega pomena. Leta 1993 so Sečoveljske soline postale prvo slovensko mokrišče, uvrščeno na seznam Unescove ramsarske konvencije.

Krajinski park Sečoveljske soline, ki ga sestavljata solinsko območje in polotok Seča, obsega približno 6,5 km².

Nadaljujte z branjem članka Sečoveljske soline.

Na oblem griču v neposredni bližini Gracarjevega turna v Hrastju pri Šentjerneju stoji renesančni dvorec Vrhovo. O njem piše tudi Valvazor, ki ne more prehvaliti zlasti lepega in prijetnega kraja z rodovitnimi vinogradi, celimi gozdovi kostanjev, ki so debelejši in okusnejši od laških, ter plemenitim sadjem.

Valvazor, ki je grad dobro poznal, saj se je prav tu zagledal v mlado grajsko baronico Ano Maksimilo Zetscheker in se z njo v grajski kapeli leta 1687 poročil, omenja tudi, da je nekoč blizu njega stal stolpast dvor Freihofer – turn. Ta se v pisnih virih prvič omenja ob koncu 14. stoletja, leta 1389. Lastniki Freihoferji, ki so se imenovali po dvoru, so ga leta 1509 izročili Verneškim, ti pa so stolpast dvor Vrhovo opustili in namesto njega okoli leta 1533 pozidali novo istoimensko stavbo. Vrhovo je ostalo v njihovi posesti do 18. stoletja, potem so se zvrstili različni lastniki, ki so z njim tudi različno gospodarili.

Nadaljujte z branjem članka Dvorec Vrhovo.

Kdor meni, da je Bohinjsko jezero naše največje jezero – če ne štejemo Cerkniškega, ki zdaj je, zdaj ga pa (skoraj) ni –, ima prav, pa tudi ne! Kajti ta čast, če seveda upoštevamo samo dolžino obale, pripada Šmartinskemu jezeru, ki je nastalo tako, da je voda preplavila nekaj ravnic in globeli med griči severno od Celja in vzhodno od Vojnika. Marsikdo se že leta vozi le dva, tri kilometre stran, pa sploh ne ve, da se prav blizu avtoceste skriva tolikšna vodna površina! Šmartinsko jezero velja tudi za največji vodni zadrževalnik za vodno pregrado v državi.

Nenavadno, v vse smeri razčlenjeno jezero, ki zviška spominja na migotajočo amebo, namreč pokriva 113 hektarjev površine, globoko je do 15 metrov, njegova obrežja pa merijo dobrih 12 kilometrov! Ime je dobilo po bližnjem Šmartnem v Rožni dolini, to pa po zavetniku svetem Martinu, ki mu je posvečena vaška cerkev z osnovami iz prve polovice 14.

Nadaljujte z branjem članka Šmartinsko jezero.

Stari Rimljani so že vedeli, kaj dobro dene duhu in telesu! Kadar se niso vojskovali, so znali – seveda predvsem pripadniki patricijskega sloja – izbrano uživati in se sproščati. Še najraje pri vrelcih zdravilne, tudi pozimi tople vode, kakršnih na naših tleh ne manjka in so zanje vedeli tudi že staroselci pred prihodom rimskih legij. Okrog večine so se v novejšem času razvili gromozanski rekreacijsko-zabaviščni centri, le malo kje, tako kot v Dobrni nedaleč od Celja, pa je ostalo še bolj po starem.

Seveda ne čisto tako kot v rimskih časih ali leta 1414, ko se prvič omenjajo toplice; tudi drugače kot v 16. stoletju, ko se je začela organizirana zdraviliška dejavnost – prvo zdraviliško stavbo z bazenom so postavili leta 1624 –, a vendarle manj množično in hrupno kot skoraj povsod drugod; vsaj približno tako kot je bilo v večini slovenskih termalnih zdravilišč še pred dvajsetimi, tridesetimi leti.

Nadaljujte z branjem članka Dobrna.

Portorož je največje in najpomembnejše obmorsko letovišče v Sloveniji. Zaradi zatišne lege v Piranskem zalivu, sredozemskega podnebja, tople morske vode, bujnega rastlinstva in obsežnih peščenih plaž že dolgo privablja turiste.

Kot zdraviliški kraj je bil Portorož znan že v 13. stoletju. Takrat so benediktinci iz samostana sv. Lovrenca z morsko vodo in slanico (koncentrirana morska voda iz bližnjih solin) zdravili tuberkulozna vnetja, revmatične bolezni in vodenico. V 16. stoletju so začeli zdraviti še s solinskim blatom. Glas o zdravilni moči slanice in solinskega blata je bil spodbuda, da so leta 1830 v hotelske namene zgradili vilo Vesna in pred njo prvo kopališče na slovenski obali. Ko sta bili leta 1837 zgrajeni cesta Koper–Piran in 1857 železniška proga Dunaj–Trst, so začeli v Portorož prihajati avstrijski, češki in nemški turisti, ki so se zdravili v za to prirejenih bazenih. Leta 1890 je bila ustanovljena posebna delniška družba, ki je zgradila zdravilišče s kopališčem in že čez nekaj let je bil Portorož razglašen za klimatsko zdravilišče.

Nadaljujte z branjem članka Portorož.

Naš najlepši dvostranski drevored pinij ob glavni cesti Koper–Sečovlje nas pripelje do odcepa v star istrski solinarski kraj Strunjan. Strunjansko območje je eno najmikavnejših v Sloveniji. Polno je naravnih in kulturnih znamenitosti, zato je velik del tega območja zaščiten.

Strunjanski klif je najvišja flišna stena ob vsej Jadranski obali. Prepadna, 80 metrov visoka stena je edini še popolnoma naravni del slovenske obale, zato ima velik znanstven in ekološki pomen. Pod Strunjanskim klifom je verjetno najlepši kotiček slovenske obale – zaliv sv. Križa ali Mesečev zaliv. Nad njim stoji mogočen strunjanski križ, ki so ga pomorščaki opazovali že od leta 1600. Renesančna cerkev Matere božje na rtiču Strunjan je že pet stoletij osrednja romarska destinacija v Istri. S krajem je povezan tudi eden največjih svetovnih violinskih virtuozov, Giuseppe Tartini, rojen leta 1692 v Piranu, ki je del otroštva preživel v družinski vili v Strunjanu, ki je stala na mestu današnjega istoimenskega protokolarnega objekta, ki ga obdaja park eksotičnih rastlin.

Nadaljujte z branjem članka Naravni rezervat Strunjan.

Med tremi dragulji starih sredozemskih mest na slovenski obali izstopa Piran, ki leži na slikovitem polotoku med Piranskim in Strunjanskim zalivom. Staro pristaniško mesto, ki je pravzaprav en sam velik muzej na prostem, saj ima ohranjeno srednjeveško zasnovo z zanimivo arhitekturo in bogato kulturno dediščino, je v celoti zavarovano kot kulturnozgodovinski spomenik.

Gosto strnjene hiše se od obalne ravnice stopničasto dvigajo ob tesnih ulicah proti vrhu slemena, kjer se ob ostankih visokega mestnega obzidja konča stari del mesta. Z morske strani spominja lega mesta na zožujočem se polotoku na ladijski kljun. Polotok se konča na Punti (Špica) z rtom Madona. Na koncu rta stoji obrambni stolp iz srednjega veka, obnovljen v začetku 17. stoletja, s svetilnikom, ki so ga postavili v 19. stoletju. Legenda pravi, da so na istem kraju prvotni prebivalci prižigali ognje, ki so ladjam kazale pot in po grški besedi »pyr« (ogenj) naj bi Piran dobil ime.

Nadaljujte z branjem članka Piran.

Žužemberk je središče istoimenske občine v dolini reke Krke, ki zajema velik in osrednji del Suhe krajine, ene izmed najbolj kraških pokrajin v Sloveniji. Razvil se je v zavetju starodavnega gradu na terasi nad reko Krko. Nekoč eden najmogočnejših srednjeveških gradov na Kranjskem je danes le še senca preteklosti. Prvič je bil omenjen leta 1246 kot Seisenberk, imenovan po griču Eisenberg, kjer so kopali železovo rudo. Po eni izmed domnev naj bi se iz tega izoblikovalo ime Žužemberk.

Do 14. stoletja so bili lastniki gradu goriški grofje, nato Habsburžani, leta 1538 pa so ga odkupili Auerspergovi. V njihovi lasti je ostal do 2. svetovne vojne. Grad je bil v svoji zgodovini mnogokrat dozidan. Največjo dozidavo je omogočil turški davek v 16. stoletju. Prvotno romansko obzidje so utrdili s sedmimi obrambnimi zidovi ter bastijami, ga povečali, notranje dvorišče pa opremili z nadstropnimi arkadami. V gradu so bile hude ječe, kasneje pa razni uradi in okrajno sodišče, ki se je iz gradu izselilo leta 1893.

Nadaljujte z branjem članka Žužemberk.

»Lepšega ptiča nej, ku je petjeln,
lepšega kraja nej, ku je Šentjern …«

Že iz te priljubljene pesmi je razvidno, da so petje, petelin in vino razpoznavni znaki Šentjerneja, ki je gospodarsko in upravno središče ob robu rodovitnega Šentjernejskega polja. Občina Šentjernej je bila ustanovljena leta 1995 in s 6.850 prebivalci spada med manjše občine v Sloveniji.

V občini prevladuje agrarno-vinogradniška dejavnost. Šentjernej je znan po pridelavi cvička. Zaradi vse večje prepoznavnosti tega vina je nastal projekt vinske ceste, ki usmerja turiste vse od Novega mesta do Kostanjevice in je v velikem delu speljana preko šentjernejskih vinskih goric. Šentjernej je znan tudi po tradicionalnih konjskih dirkah, ki jih Konjeniški klub Šentjernej prireja dvakrat letno (maja in avgusta) in imajo že 200-letno tradicijo. Pomembno je tudi ohranjanje ljudskega izročila: eno najpomembnejših je žegnanje konj v Dolenji Stari vasi na štefanovo in koledovanje pred farno cerkvijo.

Nadaljujte z branjem članka Šentjernej.

Reka Krupa, ki je naravni spomenik, predstavlja s svojim izvirom in okolico izjemno naravno ter kulturno dediščino semiške občine in Bele krajine. Izvira pod naseljem Krupa (164 m, 50 prebivalcev) izpod mogočne 60 metrov visoke previsne stene. Vodnatost izvira in njegov biološki pomen uvrščata Krupo med najlepše in najpomembnejše slovenske kraške reke.

Izvir Krupe je edino znano nahajališče jamske školjke Congeria kusceri v Sloveniji, tu pa najdemo še druge endemne vrste jamskih polžev in človeško ribico.

Kljub kanjonsko ujeti strugi je možen sprehod ob reki, ki se po 2,5 km toka izlije v reko Lahinjo. Šest metrov višinske razlike med izvirom Krupe in njenim izlivom je v preteklosti omogočalo delovanje štirih mlinov in treh žag. Danes obratuje le še nekdanji grajski mlin.

Na desnem bregu reke Krupe je že v 13.

Nadaljujte z branjem članka Krupa.

Izola, najmanjše izmed treh obalnih mest, ki leži na majhnem apnenčastem polotoku med Koprom in Piranom, je bila vedno tesno povezana z morjem. Kraj, na katerem leži staro mestno jedro, je bil nekdaj otok, ki pa so ga že v 18. stoletju povezali s kopnim.

Otok je bil naseljen že v rimski dobi, domnevno se je imenoval Haliaetum. Večja najdišča iz tega obdobja so v Simonovem zalivu in v Viližanu. Ohranjeni so temelji stavbe, mozaiki in cevovod, na morskem dnu v zalivu Viližan pa tudi temelji rimskega pristanišča, ki se ob močni oseki prikažejo iz vode.

Kraj se prvič pisno omenja leta 973 kot Insula. Leta 1054 je prišel pod oblast oglejskih patriarhov, v obdobju 1280–1797 je bil beneški, kar je pustilo sledove v videzu naselbine, nato pod Avstroogrsko do leta 1918 in še pod Italijo do leta 1945.

Nadaljujte z branjem članka Izola.

Dvor leži na terasah levega brega reke Krke ob cesti Žužemberk–Novo mesto, od koder se tu odcepi cesta proti Kočevju. Krka teče tod v brzicah in slapiščih čez več slikovitih lehnjakovih pragov.

Krka je edina slovenska reka, v kateri se izloča lehnjak. Lehnjak nastaja v razmeroma plitvi vodi, iz katere se izloča raztopljeni apnenec, ki se nabira na rastlinah v rečni strugi. Ko rastline odmrejo, ostane luknjičava usedlina. Tako se oblikujejo lehnjakovi pragovi. Na Krki jih je 90, najslikovitejši so pri vasi Krka, v Žužemberku in na Dvoru, kjer so najvišji. V preteklosti so ob lehnjakovih pragovih gradili mline in žage in da bi voda odtekala stalno v isti višini, so pragove žagali. Zaradi propada večine mlinov in žag tega ne počnejo več, zato se pregrade vsako leto zvišajo za nekaj centimetrov.

Na Dvoru, ki se prvič omenja leta 1334, je danes tovarna gugalnikov (obrat Novolesa iz Straže) in ribogojnica plemenitih sladkovodnih rib.

Nadaljujte z branjem članka Dvor.

Na Dolenjskem, v prelepi dolini Radulje, dobre tri kilometre od njenega izliva v Krko, leži na zložnem pobočju Mastnega Vrha naselje Škocjan. Zgodovinski viri navajajo številne prazgodovinske in rimske najdbe, kar pomeni, da je bilo to območje poseljeno že v davnini, sam kraj Škocjan pa se prvič omenja okrog leta 1306. Danes je Škocjan središče občine z istim imenom in šteje nekaj več kot 3.000 prebivalcev. Vodilna gospodarska panoga je še vedno kmetijstvo, predvsem živinoreja, čeprav se večina prebivalcev vozi na delo v Novo mesto, Šentjernej in Dobruško vas.

V osrednjem delu Škocjana se dviguje cerkev svetega Kancijana, ki je v pisnih virih prvič omenjena leta 1526. Stavba je doživela več prezidav, temeljito barokizacijo, ki ji je dala sedanjo podobo, pa leta 1778. Veliki oltar in stranska oltarja so delo italijanskega slikarja Fantonija, sliko svetega Kancijana in tovarišev pa je naslikal slikar Stroj. Prvotno je bila farna cerkev sedanja podružnica svetega Nikolaja na Otoku pri Dobravi, leta 1492 pa so sedež fare prestavili v Škocjan.

Nadaljujte z branjem članka Škocjan.

Če se peljemo po lokalni cesti Škocjan–Šentjernej in v Dobravi prečkamo reko Krko, lahko v Otoku pri Dobravi na desnem bregu reke Krke opazimo nenavadno slamnato streho. Kaj le se skriva pod njo?

To so ostanki srednjeveškega trga Gutenwert. Trg, ki mu je lega na otoku sredi Krke nudila odlično možnost za obrambo in je zato desetletja veljal za enega največjih srednjeveških trgov pri nas, je bil že leta 1074 središče posesti brižinskih škofov. Tu je bila pomembna mitnica.

Naselbina se je začela močneje razvijati v 12. stoletju, od sredine 13. stoletja pa je imela samoupravo s sodnikom, razvito trgovino, železarstvo in tudi lastno kovnico denarja. Novci iz kovnice v Otoku so bili znani tudi po Hrvaški in južni Ogrski. Kraj je vrhunec dosegel v 14. stoletju, ko je postal pomembno obrtno in trgovsko središče. Razvite so bile železarska, lončarska in krznarska obrt.

Nadaljujte z branjem članka Otok pri Dobravi.

Prem je čudovito lepa gručasta središčna vas v severo-vzhodnem delu Brkinov, nekaj kilometrov pred Ilirsko Bistrico. Zagledamo jo že od daleč, saj stoji na 486 metrov visokem griču. Jedro naselja je stisnjeno med starodavnim gradom na eni in cerkvijo svete Helene na drugi strani slemena nad strmim pobočjem reke Reke, ki se kmalu izgubi v znamenite Škocjanske jame. Od cerkve in gradu se ponuja razkošen razgled na bližnje in daljne zaselke te očarljive kraške pokrajine. Vas ima vse značilnosti brkinske arhitekture in je zaradi arhitekturnih, umetnostnozgodovinskih in etnoloških posebnosti zavarovana kot kulturni spomenik.

Danes šteje Prem 187 prebivalcev, od katerih je večina zaposlenih v Ilirski Bistrici.

V tem delu Slovenije je le malo ohranjenih srednjeveških gradov, grad Prem pa je edini med njimi, ki izvira iz romanske dobe, verjetno iz poznega 12. stoletja. Prvič se omenja leta 1213 kot last Uda de Prem.

Nadaljujte z branjem članka Prem.

V rajskem kraju, kot pravi Janez Trdina v eni od svojih zgodb, na razglednem pobočju v Hrastju pod Gorjanci, jugozahodno od Šentjerneja stoji grad Gracajev turn. Domačini ga imenujejo tudi Tolsti vrh, kar naj bi ponazarjalo rodovitnost okolice. Uradno se imenuje po Grazerjih, plemenitaški družini iz belokranjskega Gradca, ki je sezidala skromen, neutrjen stolpast dvor, ki se prvič omenja že leta 1311.

Šele v 16. stoletju je stavba dobila videz, ki se je v temeljnih obrisih ohranil do danes. Takrat so stolp za nadstropje povišali in modernizirali njegove okenske odprtine ter mu dodali venec stanovanjskih traktov z notranjim arkadnim dvoriščem. Stavbo so uredili tako, da je bila sposobna tudi za obrambo, zato so na južni strani, na vogalih, pozidali dva široka stolpa, ki imata v tlorisu romboidno klinasto obliko, tako da sta klina obrnjena navzven in s tem kar najbolj pripravna za obrambo.

Nadaljujte z branjem članka Gracarjev turn.

Na položni vzpetini v severnem pobočju Gorjancev, na robu naselja Cerov Log, jugozahodno od Šentjerneja, stoji graščina Prežek, od katere sta danes ohranjeni le lupina in streha. Prežek ima poseben pomen predvsem v naši kulturni zgodovini, saj je bil nekaj časa last Andreja Smoleta, najožjega prijatelja pesnika Franceta Prešerna. Ko je nekaj desetletij kasneje pripovednik Janez Trdina, samotnik in popotnik pod Gorjanci, iskal njune sledi, je v svojih spisih zabeležil marsikaj zbadljivega o njunih srečanjih.

Graščina Prežek stoji pred nekdanjim gradom, ki mu domačini pravijo Stari grad, a od njega ni razen ostanka polkrožnega jarka nobenega drugega sledu. Iz starih listin je znano, da je stari Prežek, ki je bil imeniten grad, stal že v 12. stoletju. Do 15. stoletja so ga upravljali vitezi iz Prežeka, potem pa je pripadel Auerspergom. Obstaja domneva, da ga je leta 1511 razdejal potres, vendar ni potrjena. Verjetno so ga opustili kasneje, v poznem 16.

Nadaljujte z branjem članka Graščina Prežek.

Slovenska Istra je zelo razgibana pokrajina. Razprostira se od Kraškega roba na vzhodu do obale in morja na zahodu ter Dragonje na jugu. Razgibanih je tudi 47 km slovenske obale, ki idealno združuje turistične kraje ob morju z vasicami v zaledju. Tem starim, zanimivim vasem na Šavrinskem gričevju dajejo poseben čar naravne in kulturne znamenitosti, pestra kulinarična ponudba, vrhunska vina (malvazija in refošk) ter prijazni domačini. Do istrskih vasi se lahko odpravimo z avtomobilom, kolesom, konjem, ki jih ponujajo tamkajšnji jahalni klubi, ali kar peš in si jih ogledamo posamič ali pa se odločimo za daljši krožni izlet po označenih poteh. Ena takih slikovitih kamnitih vasi, ki je tudi kulturni spomenik, je Padna (215 m, 147 prebivalcev).

Padna je gručasta, tesno pozidana vas, ki stoji na slemenu vzpetine v jugozahodnem delu Šavrinskega gričevja, ki se na zahodu strmo spušča v dolino potoka Drnice, na severu pa v dolino potoka Piševca.

Nadaljujte z branjem članka Padna.

Izvir Minutnik ali po domače Prenehavnik v dolini Pendirjevke je ena izmed znamenitosti Gorjancev. Sodi med presihajoče studence, ki so velika redkost po vsem svetu, in je zavarovan kot naravni spomenik. Izvira v pobočju strme grape na levem bregu Pendirjevke.

Do izvira najlažje pridemo, če s ceste Novo mesto–Šentjernej v Dolenjem Mokrem Polju zavijemo desno proti Orehovici. V Orehovici nadaljujemo pot po glavni cesti proti Cerovemu Logu, kjer se napotimo po spodnji poti (žal ni kažipotov) za Gorjance. Pri kamnolomu Cerov Log zavijemo desno na makadamsko markirano pot in kmalu nas tabla ob poti opozori na naravno znamenitost.

Voda priteka iz špranje, ki je prekrita z dolomitnim gruščem, približno 3 metre nad dolinskim dnom. Ker se količina vode v izviru v določenih časovnih intervalih ritmično spreminja, ga uvrščamo med zaganjalnike ali presihajoče studence. To so pomembne naravne posebnosti, ki so redke ne samo pri nas, ampak tudi po svetu.

Nadaljujte z branjem članka Izvir Minutnik.

Iz Novega mesta se lahko napotimo na zanimiv izlet v romantično sotesko Radulje, kjer je pod razvalinami starodavnega gradu Klevevž skupek izjemnih naravnih znamenitosti, ki jih omenja že Janez Vajkard Valvazor v svoji Slavi vojvodine Kranjske.

Pot nas pelje mimo Šmarjeških Toplic preko Šmarjete še naprej do vasi Zbure, kjer zavijemo levo v smeri kažipota Grič pri Klevevžu. Ko prispemo v vas, zagledamo lepe nasade sadnega drevja in poslopja kmetijske zadruge. Nekoč je za njimi na skalnem pomolu stal klevevški grad. Pod pomolom je kanjon Radulje.

Radulja je nekaj deset kilometrov dolg potok, levi pritok Krke, ki se steka vanjo v ravnini pod Dobruško vasjo. V svojem zgornjem toku, v divji, okoli 100 metrov dolgi soteski s skoraj navpičnimi bregovi, ustvarja manjše glasne in šumeče slapove in skoke.

Na vrhu navpičnega levega brega so v 13. stoletju freisinški škofje zgradili grad Klevevž, nemško Klingenfels (»zveneča skala«), kar je srednjeveško romantično ime za slapišče Radulje.

Nadaljujte z branjem članka Klevevž.

Novo mesto, eno najstarejših in najznamenitejših slovenskih mest, je kot osrednje upravno, kulturno, cerkveno, izobraževalno in poslovno središče metropola Dolenjske, razgibane, valovite pokrajine, skozi katero se vije zelena lepotica Krka. Majhnemu naselju s slikovito lego v okljuku reke Krke je 7. aprila 1365 avstrijski vojvoda Rudolf IV. Habsburški podelil mestne pravice in mesto po sebi poimenoval Rudolfswerth, čeprav se je od vsega začetka uporabljajo tudi ime Novo mesto. Mesto pa takrat ni bilo ustanovljeno iz nič, saj lahko najdemo sledove naselitve ljudi na tem območju že daleč nazaj – v 10. stoletju pr. n. št. O vsem tem pričajo izredno bogata prazgodovinska in rimska odkritja. Novo mesto sodi med najbogatejša, evropsko pomembna arheološka najdišča v Sloveniji in se ponaša tudi z nazivom »mesto situl«.

Novo mesto, ki je danes predvsem industrijsko središče s približno 22.000 prebivalci, stoji na sedmih gričih: na levem bregu reke Krke sta Kapiteljski hrib (202 m) in Marof (228 m), na desnem pa Ragov log (218 m), Mrvarjev hrib (215 m), Recljev hrib (221 m), Grm (215 m) in vrh Portovala Na Drski (229 m).

Nadaljujte z branjem članka Novo mesto.

Rašica, rojstna vas Primoža Trubarja (1508–1586), očeta prve slovenske knjige in začetnika slovenskega jezika in narodne zavesti, je prijazna vasica ob cesti Ljubljana–Kočevje, takoj pod Turjakom oziroma Velikimi Laščami. Hiše so raztresene po griču okoli cerkvice sv. Jerneja. Pod vasico teče istoimenska ponikalnica, zaradi nje je bila Rašica mlinarska vas. Desno in levo od rečice se je izoblikovala romantična dolina, ki sega na eni strani v podnožje bloških hribov, na drugi pa v Dobrepolje.

Rašica je v Trubarjevih časih štela le 13 kmetij in 3 mline, vendar ni bila tako brez pomena, kakor je danes. Bila je podružnica starodavne škocijanske fare, ustanovljene leta 1260, in je sodila v slavno turjaško gospostvo.

Rašica je nastala na križišču trgovskih in krošnjarskih poti iz stiškega samostana proti Trstu in Vipavi ter poti iz Ljubljane proti Kočevju in Reki. Zaradi gostega prometa je bila v vasi mitnica.

Nadaljujte z branjem članka Rašica.

Legenda pravi, da je samostan Žiče nastal na jasi sredi gozda na južnem pobočju Konjiške gore, kjer se je štajerskemu mejnemu grofu Otokarju Traungauskemu, ki je med lovom zadremal pod hrastom, v naročje zatekel zajec, bežeč pred psi. Grof je v tem videl božje znamenje in je ukazal na tistem mestu postaviti samostan. Gonjači so mu povedali, da se prestrašeni živalci po slovensko reče zajec, kar so nemški pisarji zapisali kot Seitz. Samostanu so tudi pozneje po domače rekli klošter zajčki.

Tako pravi izročilo, dokumenti pa govorijo, da so samostan okrog leta 1160 postavili kartuzijani, pripadniki enega od meniških redov, oziroma sijajni gradbeniki, ki so jih pripeljali s seboj iz Francije. Pred nezaželenimi gosti dobro skrit, predvsem pa miren kot za razmišljanje in molitev so našli na koncu tihe doline sv. Janeza ob sotočju potokov Soješke in Kumenske vode, v nadaljevanju Žičnice. Tesne celice okrog križnega hodnika, v katerih so prebivali menihi, cerkev, pokopališče in gospodarska poslopja so obdali z obzidjem, ki so ga v času turških vpadov utrdili še z močnimi obrambnimi stolpi.

Nadaljujte z branjem članka Žička kartuzija.

Mnogi radi obiščejo kartuzijo Pleterje, saj še danes predstavlja oazo miru in tišine, ki človeka poživlja. Kartuzija Pleterje, ki jo je leta 1407 ustanovil celjski grof Herman II., je najmlajša in edina še živa skupnost kartuzijanov v Sloveniji. Leži ob vznožju Gorjancev, na severu pa jo obdaja Pleterski hrib (282 m), ki je porasel z vinogradi. Pleterje je 2 km oddaljeno od Šentjerneja, od koder skozi vas Šmarje vodi pot do kartuzije. Mogočno 3 metre visoko in 2300 metrov dolgo obzidje loči samostanski kompleks od zunanjega sveta.

Kartuzijanski red je kot skupnost samotarjev v duhovno nemirnem času druge polovice 11. stoletja ustanovil sv. Bruno. To je bilo leta 1084 v samotni dolini blizu Grenobla, v Chartreuseu. Leta 1165 je bila ustanovljena tudi prva kartuzija na Slovenskem v Žičah. Tej so sledile leta 1209 kartuzija Jurklošter, okoli leta 1260 Bistra in leta 1407 Pleterje.

Kartuzijo Pleterje sta zaznamovali zlasti dve obdobji: čas srednjega veka, ko je bila ustanovljena in leta 1595 že ukinjena, in čas nove kartuzije, ko je leta 1899 kartuzijanski red z nakupom spet pridobil svojo nekdanjo pletersko posest in zgradil nov samostan.

Nadaljujte z branjem članka Kartuzija Pleterje.

Ob cesti med Dobrno in Vojnikom, nedaleč od vasi Lemberg z zapuščenim srednjeveškim gradom na eni in Novo vasjo na drugi strani, stoji kažipot z napisom Polže. Če mu sledimo, se po drevoredu pripeljemo v vasico, ki svojega nenavadnega imena ni dobila po polžih, kot bi kdo pomislil; bliže resnici smo, če si rečemo, da gre tam najbrž vse po polžje.

Pa to ne pomeni nič slabega. Vse se nekako upočasni in uglasi z žuborenjem rečice Hudinje, ki si je tudi zaslužila svoje ime: preden so jo regulirali in vanjo namočili grla številnih vodovodov, se je kdaj pa kdaj znala pošteno razhuditi in prestopiti bregove. Zdaj mirno teče skozi vasico, ki daleč naokoli slovi po mogočnih kozolcih, starih lesenih hišah in drugih spomenikih nekdanjega kmečkega stavbarstva. Mednje sodi tudi pred nedavnim obnovljena Mlinarjeva hiša, ki se ji tako pravi – kajpada – zato, ker stoji ob mlinu.

Nadaljujte z branjem članka Polže in Soržev mlin.