Bohinjsko jezero je popolno utelešenje lepote, ki se skriva globoko v notranjosti in ni takoj vidna s prostim očesom. Jezero, ki leži v gorati slovenski pokrajini Zgornja Kranjska v senci Julijskih Alp, se ponaša z neokrnjeno in nedotaknjeno naravno lepoto, ki se lahko kosa s klasičnimi alpskimi vasicami na podeželju južne Nemčije, Švice in Avstrije. Na tem mestu se nahaja tudi veliko očarljivih vasi, spektakularnih razgledov in lesketajočih se jezer.

Kje je Bohinjsko jezero?

Velik del jezera se nahaja v Triglavskem narodnem parku, ki je edini narodni park v državi. Jezero je običajno v senci Blejskega jezera, njegovega bolj znanega bratranca, ki je oddaljeno le 30 minut vožnje. 

Triglavski narodni park na severozahodu Slovenije je dobil ime po Triglavu, glavnem vrhu, ki je tudi najvišja gora v Julijskih Alpah. Ledeniško jezero se nahaja na južnem delu Triglava. 

Bohinjsko jezero je največje naravno in stalno jezero v Sloveniji

Najbližje večje mesto je Bled, vendar je v okolici Bohinjskega jezera veliko majhnih vasic, ki so vredne ogleda.

Nadaljujte z branjem članka Poiščite lepoto in čudež v Bohinjskem jezeru.

Slovenija je čudovita turistična destinacija. Tega se zaveda tudi vedno več Slovencev in Slovenk, ki v internetnih iskalnikih pogosteje iščejo besedno zvezo turizem Slovenija. S pomočjo interneta namreč skušajo odkriti skrite kotičke naše države, ki jih doslej še niso obiskali, prav tako pa velikokrat domačine obiščejo tudi gostje iz tujine, ki bi si radi ogledali Slovenijo in njene turistične znamenitosti. Kam jih peljati? Ker Slovenija ni prevelika, jim jo lahko razkažete skoraj celo – od morja pa do gora in prekmurskih ravnic …

Kam na izlet?

Če v iskalnik vpišete turizem Slovenija, boste našli veliko idej za izlete. Poleg tistih najbolj znanih krajev, ki jih mora obiskati in videti prav vsak, boste s pomočjo iskalnega pojma turizem Slovenija med zadetki našli tudi manj znane bisere, ki jih večina še ne pozna. V primeru, da imate na obisku prijatelje ali poslovne partnerje iz druge države, je seveda več kot nujno, da obiščejo Portorož, Piran in Bled.

Nadaljujte z branjem članka Slovenija vabi z morjem in gorami.

Krajinski park Lahinja obsega območje povirja in prvih sedem kilometrov zgornjega toka reke Lahinje. Nahaja se jugovzhodno od Dragatuša, predvsem na območju vasi Pusti Gradac in Veliki Nerajec. Osrednja naravna znamenitost je reka Lahinja, ob njej je pa še sedem posebej zavarovanih naravnih spomenikov, dva naravna rezervata in pet kulturnih spomenikov. Krajinski park Lahinje sodi v območje Natura 2000.

Po parku so urejene poti s smerokazi in informativnimi tablami. Celotni obhod naj bi trajal 3 ure, vendar je zanimivosti res veliko in tako so raznolike, da se je vredno vračati v park večkrat, ob različnih urah, letnih časih, vremenu … in razpoloženju. Predvsem pa se je treba umiriti, opazovati, prisluhniti in »gledati s srcem«.

V parku je več naravnih zanimivosti: jama Zjot (Djud) s podzemnim jezerom in zasigano dvorano, izviri vode in požiralniki, vodna jama Pečina, močvirje Lugi – Nerajski in Lahinjski lugi ob izvirih Lahinje in njenem sotočju v Nerajčico ter druge.

Nadaljujte z branjem članka Krajinski park Lahinja.

Izvir Jelševnik je edini kraj na svetu, kjer lahko v naravnem okolju proučujemo črnega močerila, podvrsto človeške ribice. Odkrit je bil približno 300 let za belo podvrsto, leta 1986, v bližnjem izviru Dobličica, nekoliko kasneje pa še v izviru Jelševnik. Obiskovalci se lahko seznanijo s črnim močerilom v Zupančičevi hiši, kjer so na ogled informativni panoji in film o človeški ribici.

Dobličica je tista reka, ki skupaj z Lahinjo obdaja staro mestno jedro Črnomlja, izvira pa v vzhodnem vznožju Poljanske gore. Tam v bližini sta tudi izvir Jelševnik in kraj Jelševnik (165 m, 110 prebivalcev), 4,5 km oddaljena od Črnomlja. Na tem območju so leta 1986 delavci Geološkega zavoda pri poskusnem črpanju v jezeru našli črnega močerila.

Črni močeril ali črna človeška ribica je jamska dvoživka, podvrsta človeške ribice, svetovno znanega endemita podzemeljskih voda Dinarskega krasa. Po do sedaj znanih podatkih živi le v ožji okolici Črnomlja.

Nadaljujte z branjem članka Izvir Jelševnik.

Reka Krupa prihaja na površje sredi severnega dela belokranjskega ravnika v vasi z istim imenom – Krupa, 3 km severno od Gradca oz. 3 km južno od Semiča. Izvira izpod 30 m visoke skalne stene. Predstavlja največji izvir v Beli krajini, v katerega se stekajo podzemeljske vode s hribovitega zaledja. Reko Krupo z okoliškimi znamenitostmi predstavlja kraška učna pot Od Lebice do Krupe.

Zaledje Krupe predstavlja obrobje visokih dinarskih hrbtov Kočevskega Roga, Radohe in celo Gorjancev ter plitvi Kras s kraškim ravnikom in vrtačastim površjem. V zaledju je več kraških ponikalnic (Bajer v Rožnem Dolu, Rečica pri Vrčicah, Ponikve pod Mirno goro in Reka na Gorjancih); njihove podzemeljske povezave s Krupo so bile dokazane s sledilnimi poskusi s pomočjo barvanja.

Izvir Krupe je miren, skoraj prvobiten kraj sredi agrarne pokrajine. Na površje prihaja v močnih kraških izvirih; takoj je je dovolj, da je nekoč gnala mlin in žago (danes sta oba zapuščena).

Nadaljujte z branjem članka Izvir reke Krupe.

Soča teče po zahodnem robu Slovenije in v severni Italiji. Izvira visoko v Julijskih Alpah, teče proti jugu in se po 140 km izlije v Jadransko morje v Italiji, blizu Tržiča, v Tržaškem zalivu. Soča in Soška dolina veljata za enega najlepših predelov Slovenije. Tu so ostanki iz različnih zgodovinskih obdobij, od arheoloških najdišč iz železne dobe do ostankov iz Soške fronte v 1. svetovni vojni. Obiskovalci lahko uživajo v naravnih lepotah visokih gora in bistrih voda, srečujejo se s kulturno dediščino, spoznavajo številne kraje, predajajo se različnim športnim aktivnostim …

Toda tokrat bomo predstavili le izvir Soče, ki je v Zadnji Trenti, najbolj skrajnem koncu doline, pod gorsko verigo, ki se razprostira od Jalovca do Travnika in naprej do Mojstrovke. Soča privre na dan iz jame (1087 m) na koncu ozke soteske pod pobočjem Travnika. Kot je značilno za kraške izvire, pretok vode močno niha: v sušnem obdobju je šibkejši, včasih celo presahne, v deževnih dneh pa je izvir zelo močan.

Nadaljujte z branjem članka Izvir Soče.

Pot nas vodi po divji, zapuščeni in predvsem pozabljeni dolini reke Dragonje. Zapuščene terase, obdane s kamnitimi zidovi, bijejo bitko z nepremagljivim rastjem, ki briše že sedaj slabo opazno prisotnost človeka v preteklosti. Dolina, nekoč polna mlinov, danes sameva v pozabi in kar vabi raziskovalce.

Do vasi Dragonje se lahko pripeljemo z avtom iz Kopra, smer Buje, ali pa iz Portoroža. Izhodišče za turo je manjša avtobusna postaja v vasi Dragonja. Makadamska pot nas vodi po dolini Dragonje navzgor, do Škrlin, kjer se v reko Dragonjo izliva Pinjavec oz. Rokava. Nadaljujemo navzgor po občasno kar grdi in zahtevni poti. Spotoma si lahko ogledamo nekaj ruševin bivališč nekoč tam živečih kmetov in ostankov mlinov.

Zaradi težavne orientacije se kažipot ob prečkanju doline z daljnovoda ponovno začne z ničlo. Vzpnemo se preko Truškega potoka iz doline v vas Truške. Zadnji del vzpona proti Kortini in tudi naprej je asfaltna cesta, kar pa ni moteče, saj je cesta malo prometna.

Nadaljujte z branjem članka Dolina reke Dragonje.

Kamnik obiskovalčevo pozornost pritegne z bogato kulturno-zgodovinsko zapuščino, pa tudi kot odskočna deska za izlete v Kamniško-Savinjske Alpe, v zdraviliščni raj v bližnjih Termah Snovik in Naravni zdravilni gaj v Tunjicah. Nenazadnje pa je Kamnik le za skok oddaljen od prekrasnega naravnega okolja raznovrstnega cvetja in grmičevja, ki ga gojijo v bližnjem Arboretumu Volčji potok. Ob potokih in livadah urejenega golf igrišča je krog sprostitvenega užitka ob obisku Kamnika in njegove okolice sklenjen.

Arboretum Volčji Potok se razprostira na 88 ha površine v neposredni bližini Kamnika, ob severozahodnem delu Kamniškega polja. Beseda arboretum pomeni zbirko dreves in grmov, ki je na¬menjena izobraževanju in raziskovanju. Arboretum v Volčjem Potoku je botanični vrt za lesnate rastline, edini v Sloveniji. Tu uspeva okoli 2500 vrst in sort iglavcev in listavcev ter okoli 300 samoniklih zelenih rastlin.

Iz Valvazorjevega opisa in slike je videti, da je že v njegovem času stal na podnožju hriba nov grad, na vrhu hriba prikazuje slika razvaline starega gradu.

Nadaljujte z branjem članka Okolica Kamnika.

Kdor meni, da je Bohinjsko jezero naše največje jezero – če ne štejemo Cerkniškega, ki zdaj je, zdaj ga pa (skoraj) ni –, ima prav, pa tudi ne! Kajti ta čast, če seveda upoštevamo samo dolžino obale, pripada Šmartinskemu jezeru, ki je nastalo tako, da je voda preplavila nekaj ravnic in globeli med griči severno od Celja in vzhodno od Vojnika. Marsikdo se že leta vozi le dva, tri kilometre stran, pa sploh ne ve, da se prav blizu avtoceste skriva tolikšna vodna površina! Šmartinsko jezero velja tudi za največji vodni zadrževalnik za vodno pregrado v državi.

Nenavadno, v vse smeri razčlenjeno jezero, ki zviška spominja na migotajočo amebo, namreč pokriva 113 hektarjev površine, globoko je do 15 metrov, njegova obrežja pa merijo dobrih 12 kilometrov! Ime je dobilo po bližnjem Šmartnem v Rožni dolini, to pa po zavetniku svetem Martinu, ki mu je posvečena vaška cerkev z osnovami iz prve polovice 14.

Nadaljujte z branjem članka Šmartinsko jezero.

Jezero se razprostira sredi gozda, 2 km severno nad vasjo Dobrovnik in v neposredni bližini zaselka Bukovnica. Omogoča taborjenje, kopanje, čolnarjenje in ribolov. V bližini je božjepotna kapela sv. Vida, kjer se je v zadnjih letih razvil park naravnih energij.

Bukovniško jezero je akumulacijsko jezero, veliko 4,5 ha. Nastalo je z zajezitvijo potoka Bukovnica. Jezero je povprečno globoko 2 metra, ponekod pa tudi 5 metrov; bogato je z ribami (amur, linj, krap, ploščič, ostriž). Jezero je obdano z gozdovi, ki nudijo domovanje srnam, jelenom in divjim svinjam; na obrobju živijo fazani, jerebice, prepelice in poljski zajci. Vodni ekosistem gosti čapljo, mlakarico in vodomca.

V bližini jezera v gozdu stoji kapela sv. Vida. Na tem mestu že stoletja stoji cerkev, saj so ljudje že nekdaj verjeli, da ima voda iz izvira sv. Vida zdravilno moč za oči. Ljudsko izročilo pravi, da so nekateri s pitjem in umivanjem oči z vodo iz tega izvira tudi spregledali.

Nadaljujte z branjem članka Bukovniško jezero.

Nenavadno ime za kraj, ki danes sploh ni več otok – oziroma se spremeni v otok le še ob zelo visokem vodostaju Mure! Kot pravijo, je ta kos s kamni utrjenega rečnega brega v bližini vasi Ižakovci dobil ime po grofici iz bližnje beltinške graščine, ki se je tja hodila kopat – in iskat ljubezenske dogodivščine z domačimi kmečkimi fanti. Tako pravijo … Pa je tudi danes vredno zaviti po malce boljšem kolovozu ali kar po skrivnih stezah čez nasipe, ki okoliška polja še vedno varujejo pred poplavami, do temne, skrivnostno šumeče reke. Zaljubljenci – se ve zakaj in po kaj – drugi pa na ogled zanimivosti, kakršnih pri nas ni več nikjer drugod.

Otok ljubezni je jasa v nekdanji drevesnici Tiloš, kjer je nekoč prirejal beltinški graščak skupne pojedine na prostem. To je v neposredni bližini vasi Ižakovci, ki leži 4 km južno od Beltinec, ob obmurski cesti, blizu starega rokava Mure.

Nadaljujte z branjem članka Otok ljubezni.

Naš najlepši dvostranski drevored pinij ob glavni cesti Koper–Sečovlje nas pripelje do odcepa v star istrski solinarski kraj Strunjan. Strunjansko območje je eno najmikavnejših v Sloveniji. Polno je naravnih in kulturnih znamenitosti, zato je velik del tega območja zaščiten.

Strunjanski klif je najvišja flišna stena ob vsej Jadranski obali. Prepadna, 80 metrov visoka stena je edini še popolnoma naravni del slovenske obale, zato ima velik znanstven in ekološki pomen. Pod Strunjanskim klifom je verjetno najlepši kotiček slovenske obale – zaliv sv. Križa ali Mesečev zaliv. Nad njim stoji mogočen strunjanski križ, ki so ga pomorščaki opazovali že od leta 1600. Renesančna cerkev Matere božje na rtiču Strunjan je že pet stoletij osrednja romarska destinacija v Istri. S krajem je povezan tudi eden največjih svetovnih violinskih virtuozov, Giuseppe Tartini, rojen leta 1692 v Piranu, ki je del otroštva preživel v družinski vili v Strunjanu, ki je stala na mestu današnjega istoimenskega protokolarnega objekta, ki ga obdaja park eksotičnih rastlin.

Nadaljujte z branjem članka Naravni rezervat Strunjan.

Reka Krupa, ki je naravni spomenik, predstavlja s svojim izvirom in okolico izjemno naravno ter kulturno dediščino semiške občine in Bele krajine. Izvira pod naseljem Krupa (164 m, 50 prebivalcev) izpod mogočne 60 metrov visoke previsne stene. Vodnatost izvira in njegov biološki pomen uvrščata Krupo med najlepše in najpomembnejše slovenske kraške reke.

Izvir Krupe je edino znano nahajališče jamske školjke Congeria kusceri v Sloveniji, tu pa najdemo še druge endemne vrste jamskih polžev in človeško ribico.

Kljub kanjonsko ujeti strugi je možen sprehod ob reki, ki se po 2,5 km toka izlije v reko Lahinjo. Šest metrov višinske razlike med izvirom Krupe in njenim izlivom je v preteklosti omogočalo delovanje štirih mlinov in treh žag. Danes obratuje le še nekdanji grajski mlin.

Na desnem bregu reke Krupe je že v 13.

Nadaljujte z branjem članka Krupa.

Ime Dolenjske Benetke se je mesteca oprijelo zaradi pogostih poplav, toda na Benetke spominja tudi vrsta kulturnih spomenikov in umetniških zbirk, ki si jih obiskovalci tukaj lahko ogledajo. Kostanjevica, eno najmanjših in hkrati eno najstarejših mest na Slovenskem, se je razvilo na umetnem otoku v meandru reke Krke, blizu gradu Landestrost, nekdanje spanheimske obmejne trdnjave, ob vznožju Gorjancev. Mestna struktura z dvema ulicama se je ohranila vse do danes, ko je kraj kot celota razglašen za kulturni spomenik.

O davni naseljenosti pričajo številne arheološke najdbe, ki jih hrani Narodni muzej v Ljubljani. Kostanjevica je bila od 11. stoletja pomembno središče fevdalne posesti grofov Speinheimov in hkrati njihovo oporišče na stari kranjsko-hrvaški meji. Prvotno nemško ime »Landestrost« – zaupanje, vera, pogum dežele – govori, da je Kostanjevica s kovnico denarja in z novoustanovljenim samostanom v neposredni bližini zavzemala pomemben politični, gospodarski in verski položaj v okviru teritorija Spanheimov.

Nadaljujte z branjem članka Kostanjevica na Krki.

Izvir Minutnik ali po domače Prenehavnik v dolini Pendirjevke je ena izmed znamenitosti Gorjancev. Sodi med presihajoče studence, ki so velika redkost po vsem svetu, in je zavarovan kot naravni spomenik. Izvira v pobočju strme grape na levem bregu Pendirjevke.

Do izvira najlažje pridemo, če s ceste Novo mesto–Šentjernej v Dolenjem Mokrem Polju zavijemo desno proti Orehovici. V Orehovici nadaljujemo pot po glavni cesti proti Cerovemu Logu, kjer se napotimo po spodnji poti (žal ni kažipotov) za Gorjance. Pri kamnolomu Cerov Log zavijemo desno na makadamsko markirano pot in kmalu nas tabla ob poti opozori na naravno znamenitost.

Voda priteka iz špranje, ki je prekrita z dolomitnim gruščem, približno 3 metre nad dolinskim dnom. Ker se količina vode v izviru v določenih časovnih intervalih ritmično spreminja, ga uvrščamo med zaganjalnike ali presihajoče studence. To so pomembne naravne posebnosti, ki so redke ne samo pri nas, ampak tudi po svetu.

Nadaljujte z branjem članka Izvir Minutnik.

Zbiljsko jezero je umetno akumulacijsko jezero, ki je nastalo leta 1953, ko so zgradili hidroelektrarno Medvode na Savi. Ime je dobilo po vasi Zbilje (1 km iz Medvod). Jezero in okolica nudita številne možnosti za rekreacijo.

Zbiljsko jezero se razprostira na nadmorski višini 328,5 metra, ima površino 0,72 kvadratnega kilometra in 7 milijonov kubičnih metrov vode. Na jezeru je veliko vodnih ptic, v jezeru pa veliko rib. Ob jezeru so številne sprehajalne poti, v njem je možno tudi loviti ribe. V vasi Zbilje so čolnarna, športna igrišča za tenis, odbojko, košarko in namizni tenis ter več gostinskih obratov. Čez toplejši del leta se zvrsti več prireditev, med njimi je najbolj poznana zbiljska noč.

Zbilje so nastale dosti prej kot Zbiljsko jezero, prvič kraj omenjajo leta 1311. Na severni strani vasi je cerkev sv. Janeza Krstnika, ki so jo – na ostankih starejše cerkve – zgradili leta 1883/1884, glavni oltar pa je iz leta 1665.

Nadaljujte z branjem članka Zbilje in Zbiljsko jezero.

Cerkniško jezero ima dva povsem različna obraza: v sušnih obdobjih popolnoma presahne, v vodnatih obdobjih pa je največje jezero v Sloveniji. A če smo natančnejši, to nista njegova edina obraza; nivo vode se neprestano spreminja, zato ima jezero ob vsakem letnem času, ob vsakem obisku novo podobo.

Nestalno Cerkniško jezero leži na južnem delu Cerkniškega polja. S svojimi pojavi je bilo močno zanimivo Janezu Vajkardu Valvasorju, ki je presihanje jezera zelo natančno popisal. Starejši avtorji so jezero označili za redkost, saj lahko na njegovem območju domačini poleti kosijo, žanjejo in pasejo, ko območje zalije voda, pa na istem mestu lovijo ribe in se pozimi drsajo na ledu. Cerkniško jezero je v največjem obsegu dolgo 10,5 km in široko 5 km. Ima površino 26 km², včasih celo do 38 km². Največja globina jezera je približno 10 metrov.

Jezero polni voda iz številnih pritokov in studencev. Jezerski odtoki pa so samo podzemni.

Nadaljujte z branjem članka Cerkniško jezero.

Bled je zagotovo najbolj znana slovenska turistična točka med tujimi turisti, saj gre za naravno znamenitost v svetovnem merilu. Ker ga je vredno videti vedno znova, pa tja radi zahajajo tudi slovenski izletniki.

Blejsko jezero je 2120 metrov dolgo in od 500 do 1000 metrov široko, globoko pa do 31 metrov.  Nastalo je približno 14 000 let nazaj; takrat se je iz kotanje umaknil ledenik in jo je zalila voda. Poleti je primerno za kopanje (urejeni sta kopališči pod gradom in v Zaki), v najbolj mrzlih zimah pa gladina jezera zamrzne.

Sprehod ob jezeru je prijeten v vsakem letnem času, saj skoraj vse okrog jezera vodi urejena, od cestišča ločena sprehajalna pot. Sladek zaključek sprehoda so lahko kremne rezine, po katerih Bled slovi.

Podobo Blejskega jezera nedvomno zaznamuje otok s cerkvijo. Otok je bil verjetno kultno središče že v poganskih časih.

Nadaljujte z branjem članka Bled.

Za Blejski Vintgar pravijo, da za pot skozenj sicer res potrebujete le približno pol ure, a da ga zaradi njegove lepote ne boste mogli nikoli pozabiti. Urejene poti in mostovi omogočajo pot skozi sotesko, ki jo je v skalo izklesala reka Radovna.

Vintgar je 1600 metrov dolga, zelo ozka in globoka soteska. Dolgo časa je bila neprehodna, vse do leta 1891, ko sta jo raziskala tedanji župan Gorij Jakob Žumer in fotograf Benedikt Largerporter. Za obiskovalce je odprta od leta 1893. Vse od takrat torej turisti lahko uživajo v sprehodu skozi sotesko in uživajo ob žuborenju brzic, zeleni barvi tolmunov in bučanjem slapov – manjših po vsej soteski in najvišjega, 13 metrov visokega slapa Šum, ob koncu soteske.

Pot skozi sotesko je varna, a slikovita: vsekana je v skale in speljana po galerijah, na katerih so tudi spominske plošče. Najlepši pogled pa se ponuja z mostov, ki se vzpenjajo visoko nad kristalno čisto vodo.

Nadaljujte z branjem članka Blejski Vintgar.

Alpska dolina Bohinj se nahaja na območju Triglavskega narodnega parka, podajate pa se v eno izmed najlepših slovenskih naravnih izletniških območij, kjer je še moč najti neokrnjeno naravo.

Bohinjsko jezero je največje stalno jezero v Sloveniji: dolgo je 4100 metrov, široko 1200 metrov in globoko 45 metrov. Poleti je primerno za plavanje in veslanje, ob njegovi obali pa je predvsem nešteto prijetnih kotičkov, kjer si lahko odpočijemo in uživamo v lepotah narave. Bohinj je priljubljen med rekreativnimi kolesarji, tisti bolj pohodniško razpoloženi pa lahko nekaj ur izkoristite za hojo okrog jezera. Za to boste potrebovali športne copate ali lažje pohodne čevlje.

Cesta jezero doseže na vzhodni strani, pri Ribčevem Lazu. Čez slikovit kamnit most pot vodi do cerkvice svetega Janeza Krstnika. Notranjost je okrašena s freskami iz 14. stoletja in baročnimi oltarji. Zunanje pročelje krasi zaščitnik popotnikov sveti Krištof. V bližini je tudi nekaj turističnih objektov.

Nadaljujte z branjem članka Bohinj.