Sveti Jakob je 806 metrov visok vrh Polhograjskega hribovja, ki je – če se nanj podamo po najlažji, a hkrati tudi najlepši poti – bolj primeren za sprehajalce kot za prave pohodnike. Vrh in cerkev svetega Jakoba na njem se vidita že od daleč, z vrha pa se ob jasnih dneh ponuja čudovit pogled na Sorško polje, Ljubljansko kotlino, Karavanke, Julijske Alpe s Triglavom, Polhograjsko, zasavsko in notranjsko hribovje.

Pot na Sveti Jakob je najenostavnejša, če za izhodišče izberemo vas Topol (738 m), ki je lahko začetna točka tudi za pohod na druge okoliške vrhove. Topol, ki mu mnogi zaradi svetnici Katarini posvečene cerkve pravijo kar Katarina, je najbolj obiskan izletniški kraj v Polhograjskem hribovju.

Približno pol ure hoda do Svetega Jakoba začnemo po strmi asfaltni cesti skozi vas. Na desno se nam odpre pogled na cerkev svete Katarine, mi pa pri kapelici sredi vasi zavijemo levo.

Nadaljujte z branjem članka Sveti Jakob v Polhograjskem hribovju.

GEOSS, geometrično središče Slovenije leži – tako nas opozarja nenavaden kažipot v neposredni bližini težiščne točke države – 29 km od Ljubljane, 80 km od Triglava, 6.800 km od Tokia, 15.160 km od Južnega tečaja in kar 384.000 km od Lune. Veliko bliže pa so Vače, ki so poznane predvsem kor najdišče vaške situle, bronastega vedra izpred približno 2.500 let.

Vače (525 m, 255 prebivalcev) so gručasto naselje v občini Litija. Ležijo na planotastem svetu pod pobočji Posavskega hribovja in skupaj z okolico veljajo za eno najbogatejših znanih prazgodovinskih najdišč v Sloveniji. V okoliških grobiščih so našli številne grobne pridatke, kot so npr. posode, orožje in nakit iz starejše železne dobe. Leta 1882 pa je kmet Grilc naletel na 23,8 cm visoko figuralno okrašeno vedro iz bronaste pločevine, danes po vsem svetu poznano kot vaška situla.

Vaška situla, ki jo danes hrani Narodni muzej Slovenije, je en najlepših primerkov situlske umetnosti, ki se je v starejši železni dobi, med koncem 7.

Nadaljujte z branjem članka Vače in GEOSS.

Crngorbsko romarsko cerkev je – po legendi sodeč – zidarjem pomagala graditi ajdovska deklica, ki je tiste čase živela v Crngorbskih gozdovih in je bila tako velika, da je z eno nogo stala na vrhu Šmarne, z drugo pa na vrhu Šmarjetne gore, ko je delavcem pomagala zajemati vodo iz Save in prinašati ogromne skale. V spomin na ajdovsko deklico v cerkvi še danes visi njeno rebro.

Crngorb je majhna vasica z le nekaj deset prebivalci, ki leži 5 km od glavne ceste Škofja Loka–Kranj (odcep pri Dorfarjih). Znan je po cerkvi Marijinega oznanjenja, ki je bila že v 13. stoletju cilj romarske poti in je eden najpomembnejših umetnostnih spomenikov v Sloveniji. Cerkev je bila kmalu premajhna za številne romarje, ki so prijahali vanjo, zato so jo večkrat povečali in razširili, pa tudi polepšali. Mojster Jurko iz Loke je v letih 1521–24 zgradil sedanji dvoranski prezbiterij s stebri in rebrastim svodom ter čokat zvonik z baročno kapo.

Nadaljujte z branjem članka Crngrob.

Lipico, ki leži na visoki kraški planoti, 5 km od Sežane, le malo ljudi pozna po galeriji Avgusta Černigoja ali po »lipiškem marmorju«. Več je tistih, in to po vsem svetu, ki jo bolje poznajo po lipicancih, elegantnih kraških žrebcih, in kobilarni, kjer jih vzgajajo že od leta 1580.

Konje, ki so sloveli po svoji moči, hitrosti in vzdržljivosti, so na Krasu kupovali že Rimljani. Leta 1580 je Lipico in pripadajoča zemljišča od tržaškega škofa kupil nadvojvoda Karel in ustanovil kobilarno, katere naloga je bila oskrbovati dvorne hleve v Gradcu in špansko jahalno šolo na Dunaju z elegantnimi jahalnimi in voznimi konji. Kobilarna se je hitro širila. V času vojn (z Napoleonom, 1. in 2. svetovne vojne) so konje preselili na varno. Tako se je jeseni leta 1947 v Lipico vrnilo le 11 lipicancev. Kobilarna se je obnovila z zbiranjem konj iz nekdanjih lipicanskih kobilarn po Jugoslaviji ter z nakupom in zamenjavo plemenskih žrebcev tudi od drugod.

Nadaljujte z branjem članka Lipica.

Na desnem, štajerskem bregu reke Mure v kraju Veržej mlinsko kolo poganja moč rečnega toka. Plavajoči mlin na Muri je v lasti družine Babič, ki zanj skrbi tako, da je danes hkrati turistična zanimivost, zgodovinska posebnost in še vedno delujoč mlin.

Plavajoči mlin je posebnost panonske pokrajine in lahko delno ali pa v celoti plava na reki. Razlog za tako vrsto gradnje je pogosto poplavljanje panonskih rek; plavajoči mlin se dviguje skupaj z naraščanjem vodne gladine, saj bi sicer voda mlinsko kolo odnesla ali zalila. V preteklosti so poznali celo t. i. mlinski zakon, ki je v 18. stoletju določal, da se mline lahko postavlja le ob večjih rekah. Tako so nastali obrtniški mlini, ki so služili potrebam širše okolice. V začetku 19. stoletja so zakon spremenili; od tedaj je bilo dovoljeno mline graditi tudi na potokih in nastali so hišni mlini, ki so služili le potrebam lastnika.

Nadaljujte z branjem članka Mlin na Muri – Veržej.

Če vas zanima, kako je danes videti graščina, ki jo je Janez Vajkard Valvasor označil za eno najlepših v vsej deželi Kranjski, in zakaj se bližnji vrtni paviljon imenuje Hudičev turn, je Soteska, vasica ob reki Krki, pravi kraj za vas.

Dvorec Soteska je veličastna stavba na levem bregu reke Krke. Pred današnjo stavbo je na istem mestu stal starejši gradič, ki so ga v 16. stoletju zgradili gospodje Širski; še pred tem so uporabljali srednjeveški grad Soteska na levem bregu reke. Dvorec, zasnovan v obliki pravokotnika, je dal med letoma 1664 in 1689 postaviti grof Jurij Žiga Gallenberg. Dvorec je imel notranje arkadno dvorišče, ki so ga obdajali štirje enonadstropni trakti, vogale pa so krasili štirje stolpi. Dvorec je nekdaj slovel predvsem po bogato poslikanih prostorih.

Gallenbergi so dvorec kasneje prodali grofom Auerspergom, ti pa grofom Lichtenbergom. Kasneje so ga spet prevzeli Auerspergi z gradu Žužemberk in ostali njegovi lastniki do leta 1943, ko so dvorec požgali partizani, da se v njem ne bi naselili Nemci.

Nadaljujte z branjem članka Soteska.

Grad Otočec je edini ohranjeni otoški grad v Sloveniji. Edinstvena naravna lega, razgibana stavba, prostran park in hotel visoke kategorije z znamenito kulinarično ponudbo ga gotovo uvrščajo med najpogosteje obiskane slovenske gradove.

Grad Otočec je nekoč stal na desnem bregu Krke, nato pa so ob njem speljali kanal, tako da odslej stoji na otoku. Njegov nastanek sega v 13. stoletje, v virih se omenja že 1252. leta. Grajska stavba je zanimiva kombinacija gotskih, renesančnih in baročnih prvin, ko je bil razvoj grajske stavbe zaključen. Današnja podoba gradu je nastala ob koncu 15. stoletja; gre za štiri grajska krila z obrambnimi stolpi na vogalih, ki varujejo notranje grajsko dvorišče. Grajska kapela, ki je bila dozidana v 18. stoletju, je bila sprva v dvoriščnem traktu, kasneje pa so jo premestili v zahodni obrambni stolp.

Graščina je zamenjala številne lastnike. V 2. svetovni vojni je bila požgana. Po vojni so stavbo obnovili in jo namenili za hotelsko dejavnost.

Nadaljujte z branjem članka Otočec.

Koper, hkrati mirno srednjeveško mesto v svojem starem jedru ter politično in gospodarsko središče slovenske obale s svojim novejšim delom, je tudi edino večje slovensko pristanišče.

Območje Kopra je bilo poseljeno že v rimskih časih; antična naselbina se je imenovala Aegida. V pisnih virih iz tega obdobja se pojavlja tudi ime Capris, ki izhaja iz besede za kozje staje oz. prostor za rejo koz. Severno Istro s Koprom vred so v 6. stoletju zasedli Bizantinci, leta 932 pa se je Koper povezal z Benečani. Pomembno gospodarsko in trgovsko vlogo je ohranil vse do propada beneške republike leta 1797 in dograditve železnice Dunaj–Trst leta 1857.

Srednjeveški Koper je obdajalo obzidje z dvanajstimi vrati, do danes pa so dobro ohranjena glavna vrata Muda na južnem robu starega mesta. Mestna vrata iz leta 1516 posnemajo antični slavolok; levji glavi ob straneh simbolizirata moč in pogum mesta in beneške republike.

Nadaljujte z branjem članka Koper.

Za Postojnsko jamo pravijo, da je najznamenitejša kraška jama na vsem svetu. Prav zagotovo pa je najbolj turistična izmed vseh jam slovenskega Krasa, saj jo vsako leto obišče veliko tujih in domačih turistov: v 175 letih organiziranega turizma si je Postojnsko jamo ogledalo več 26 milijonov obiskovalcev, stari podpisi na vhodnih rovih pa pričajo, da ljudje vanjo zahajajo že vse od 13. stoletja.

Postojnska jama je nekaj več kot 20 km dolg kraški jamski sistem, od tega je za turistične oglede odprtih 5,3 km rovov. V jamo in iz nje turiste vozi turistični vlakec, peš ogled notranjosti jame pa je voden. Ogled traja približno uro in pol, zanj pa ne potrebujete posebne opreme, le primerno topla oblačila, saj se temperatura v jami skozi vse leto giba med 8 in 10° C.

Postojnsko jamo je izdolbla reka Pivka, da je jama dobila današnjo podobo, pa je bilo potrebno ogromno časa.

Nadaljujte z branjem članka Postojnska jama.

Predjamski grad je prav gotovo eden izmed najslikovitejših, najskrivnostnejših in najbolj viteških gradov v Sloveniji. Edinstven je predvsem zaradi svoje srednjeveške domiselnosti, ki je spojila zidano človeško domovanje s tisočletnim delom narave. Predjamski grad je namreč vzidan v 123 metrov visoko skalo, pod njim pa se nahaja kraška jama.

Od zunaj je moč videti le novejšo renesančno zgradbo iz 16. stoletja, ostanki starejšega dela gradu iz 13. stoletja pa se skrivajo za njo v večji naravni votlini z obzidano zunanjo steno. Delo človeških rok in živa skala se izmenjujeta v vsem poslopju, ki kljub svoji navidezni velikosti nima veliko uporabnih prostorov.

V Predjamskem gradu je bival uporni vitez Erazem, ki je imel mnogo sovražnikov, a njegov v skalo vzidan grad ga je uspešno varoval pred njimi. Kljub temu, da je bil grad dolgo oblegan, Erazmu ni manjkalo ničesar, saj iz gradu vodi toliko skrivnih rovov, da so mu lahko dostavili kar koli – celo toliko, da se je ponorčeval iz svojih sovražnikov tako, da jim je med obleganjem pošiljal darila.

Nadaljujte z branjem članka Predjamski grad.

Cerkniško jezero ima dva povsem različna obraza: v sušnih obdobjih popolnoma presahne, v vodnatih obdobjih pa je največje jezero v Sloveniji. A če smo natančnejši, to nista njegova edina obraza; nivo vode se neprestano spreminja, zato ima jezero ob vsakem letnem času, ob vsakem obisku novo podobo.

Nestalno Cerkniško jezero leži na južnem delu Cerkniškega polja. S svojimi pojavi je bilo močno zanimivo Janezu Vajkardu Valvasorju, ki je presihanje jezera zelo natančno popisal. Starejši avtorji so jezero označili za redkost, saj lahko na njegovem območju domačini poleti kosijo, žanjejo in pasejo, ko območje zalije voda, pa na istem mestu lovijo ribe in se pozimi drsajo na ledu. Cerkniško jezero je v največjem obsegu dolgo 10,5 km in široko 5 km. Ima površino 26 km², včasih celo do 38 km². Največja globina jezera je približno 10 metrov.

Jezero polni voda iz številnih pritokov in studencev. Jezerski odtoki pa so samo podzemni.

Nadaljujte z branjem članka Cerkniško jezero.

Šmarna gora je 669 metrov nadmorske višine visok osamelec v Ljubljanski kotlini, ki je najbolj priljubljena izletniška točka Ljubljančanov in okoliških prebivalcev, prav tako pa je lahko zanimiv izletniški cilj za ljudi z drugih koncev Slovenije. Na Šmarno goro vodi več poti, najbolj priljubljeni pa sta pot iz Tacna in pot iz Vikrč »čez peske«.

Pot iz Tacna je bolj primerna predvsem za tiste, ki bodo uporabili javni prevoz, saj avtobus Ljubljanskega potniškega prometa pripelje skoraj do vznožja Šmarne gore, ter za tiste, ki bi se pri vzponu radi bolj spotili, saj je pot iz Tacna bolj strma in zato tudi nekoliko hitrejša od tiste »čez peske«. Za vzpon na vrh je po tej poti potrebnih približno 30 minut.

Pot iz Vikrč, ki je hkrati tudi gozdna učna pot, je precejšen del vzpona peščena in nekoliko lažja od tiste iz Tacna, zato je za vzpon na vrh Šmarne gore potrebnih nekaj minut več.

Nadaljujte z branjem članka Šmarna gora.

Eden izmed najlepših mestnih biserov je Ptuj, najstarejše dokumentirano mesto na Slovenskem. Prav poseben čar imajo drobne stare kamnite ulice, ki prepredajo mesto. Najstarejše in najbolj očarljive so prav pod gradom, ki kraljuje nad mestom.

Ptujski grič je bil zaradi strateško pomembne lege poseljen že v drugi polovici 3. tisočletja pred našim štetjem, Rimljani pa so mesto imenovali Petovia. Danes je Ptuj kljub industrializaciji središče agrarne pokrajine; velik pomen ima pridelovanje grozdja in vina.

Najstarejši ohranjeni del ptujskega gradu je nekoliko odmaknjen zahodni stolp. Izhaja iz 10. stoletja in velja za najstarejšo ohranjeno civilno stavbo v Sloveniji. Na istem mestu je že prej stal starejši grad, današnje osrednje grajsko poslopje pa je na njegovih temeljih okrog leta 1140 začel graditi salzburški nadškof Konrad I.. Sedanjo podobo je grad dobil ob koncu 17. stoletja. Z grajskega dvorišča se ponuja čudovit razgled na stari del Ptuja.

Nadaljujte z branjem članka Ptuj.

Na vzhodnem obrobju Goričkega, na nadmorski višini komaj 310 metrov, od koder lahko s pogledom zajamete prekmurske ravnice, v vasi Selo stoji romanska rotunda oz. kapela svetega Nikolaja.

Kapela svetega Nikolaja stoji nekoliko na samem, na valovitem terenu. Zgrajena je bila verjetno v 13. stoletju, kot valjasta cerkvena notranjščina s plitvo kupolo in polkrožno apsido. Zgrajena je v romanskem stilu; njena notranjost je krožno oblikovana in poslikana v dveh plasteh. Starejše poslikave izhajajo iz sredine 14., mlajše pa iz začetka 15. stoletja. Notranjost osvetljuje svetloba, ki prihaja skozi romanska okna.

V letih 1845–46 so cerkev prezidali; polkrožno apsido so nadomestili z vhodno vežo in zvonikom nad njo, a so cerkvi v 20. stoletju vrnili njeno prvotno podobo.

Za ogled cerkvene notranjščine poprosite za ključ pri najbližji hiši.

V bližini rotunde je tudi manjše, v tišino gozda odmaknjeno pokopališče.

Vas Selo ima le nekaj sto prebivalcev in leži 3 km od Madžarske meje, v občini Moravske Toplice.

Nadaljujte z branjem članka Selo.

Za Blejski Vintgar pravijo, da za pot skozenj sicer res potrebujete le približno pol ure, a da ga zaradi njegove lepote ne boste mogli nikoli pozabiti. Urejene poti in mostovi omogočajo pot skozi sotesko, ki jo je v skalo izklesala reka Radovna.

Vintgar je 1600 metrov dolga, zelo ozka in globoka soteska. Dolgo časa je bila neprehodna, vse do leta 1891, ko sta jo raziskala tedanji župan Gorij Jakob Žumer in fotograf Benedikt Largerporter. Za obiskovalce je odprta od leta 1893. Vse od takrat torej turisti lahko uživajo v sprehodu skozi sotesko in uživajo ob žuborenju brzic, zeleni barvi tolmunov in bučanjem slapov – manjših po vsej soteski in najvišjega, 13 metrov visokega slapa Šum, ob koncu soteske.

Pot skozi sotesko je varna, a slikovita: vsekana je v skale in speljana po galerijah, na katerih so tudi spominske plošče. Najlepši pogled pa se ponuja z mostov, ki se vzpenjajo visoko nad kristalno čisto vodo.

Nadaljujte z branjem članka Blejski Vintgar.

Alpska dolina Bohinj se nahaja na območju Triglavskega narodnega parka, podajate pa se v eno izmed najlepših slovenskih naravnih izletniških območij, kjer je še moč najti neokrnjeno naravo.

Bohinjsko jezero je največje stalno jezero v Sloveniji: dolgo je 4100 metrov, široko 1200 metrov in globoko 45 metrov. Poleti je primerno za plavanje in veslanje, ob njegovi obali pa je predvsem nešteto prijetnih kotičkov, kjer si lahko odpočijemo in uživamo v lepotah narave. Bohinj je priljubljen med rekreativnimi kolesarji, tisti bolj pohodniško razpoloženi pa lahko nekaj ur izkoristite za hojo okrog jezera. Za to boste potrebovali športne copate ali lažje pohodne čevlje.

Cesta jezero doseže na vzhodni strani, pri Ribčevem Lazu. Čez slikovit kamnit most pot vodi do cerkvice svetega Janeza Krstnika. Notranjost je okrašena s freskami iz 14. stoletja in baročnimi oltarji. Zunanje pročelje krasi zaščitnik popotnikov sveti Krištof. V bližini je tudi nekaj turističnih objektov.

Nadaljujte z branjem članka Bohinj.

Bled je zagotovo najbolj znana slovenska turistična točka med tujimi turisti, saj gre za naravno znamenitost v svetovnem merilu. Ker ga je vredno videti vedno znova, pa tja radi zahajajo tudi slovenski izletniki.

Blejsko jezero je 2120 metrov dolgo in od 500 do 1000 metrov široko, globoko pa do 31 metrov.  Nastalo je približno 14 000 let nazaj; takrat se je iz kotanje umaknil ledenik in jo je zalila voda. Poleti je primerno za kopanje (urejeni sta kopališči pod gradom in v Zaki), v najbolj mrzlih zimah pa gladina jezera zamrzne.

Sprehod ob jezeru je prijeten v vsakem letnem času, saj skoraj vse okrog jezera vodi urejena, od cestišča ločena sprehajalna pot. Sladek zaključek sprehoda so lahko kremne rezine, po katerih Bled slovi.

Podobo Blejskega jezera nedvomno zaznamuje otok s cerkvijo. Otok je bil verjetno kultno središče že v poganskih časih.

Nadaljujte z branjem članka Bled.

Več kot 1000 let staro mesto se bo priljubilo predvsem tistim, ki uživate v mirnih starih manjših mestih. Velja za mesto z najbolje ohranjenim srednjeveškim jedrom v Sloveniji; mestno jedro je zaprto za promet in zato ponuja prostor za sproščujoč sprehod med zanimivimi starimi zgradbami.

Leta 973 je cesar Oton II. freisinškemu škofu Abrahamu podelil staro naselje Loka (danes Stara Loka), vso Selško dolino ter večji del Poljanske doline in Sorškega polja. Vse od takrat je dokumentirana tudi zgodovina Škofje Loke. Freisinški škofje so kraj zaradi ugodne lege izbrali za upravno središče dodeljene posesti. Po tistem je bila Škofja Loka kot trg prvič omenjena leta 1248, kot mesto pa leta 1274.

Če sprehod po starem mestnem jedru začnemo na severnem delu, prečkamo reko Soro po kamnitem Kapucinskem mostu. Prvotni most je bil ožji; obnovili in razširili so ga leta 1888, 1892. leta pa so ga okrasili s kipom Janeza Nepomuka.

Nadaljujte z branjem članka Škofja Loka.