Idrija, nekoč pomembno rudarsko mesto, je tudi glavno in najstarejše slovensko središče ročno klekljane čipke. Klekljarska obrt se je razživela na vrhuncu rudarjenja in se ohranila do danes, ko se ob tradicionalnem klekljarskem znanju razvijajo tudi novi pristopi in inovativni izdelki. Obiskovalci lahko idrijsko čipko v Idriji spoznavajo tekom celega leta, ogledajo si lahko razstave, demonstracijo klekljanja, obiščejo trgovinice s čipko ali se celo naučijo klekljati. Idrija se sredi junija prelevi v festivalsko mesto v znamenju čipke, na 3-dnevnem Festivalu idrijske čipke, ki je eden največjih etnoloških festivalov v Sloveniji in ponuja tako strokovne kot zabavne dogodke.

Kratka zgodovina čipke

Čipke so se v Evropi pojavile v začetku 16. stoletja in v začetnem obdobju so na širšem evropskem območju izdelovali podobne čipke enostavnih vzorcev. Čipke so bile v glavnem šivane in klekljane, od 18. stoletja naprej pa se pojavijo tudi strojne. V 17. stoletju je čipka doživela razcvet, nastajale so tehnološko in slogovno zelo raznolike čipke.

Nadaljujte z branjem članka Vabljeni v Idrijo – središče idrijske čipke.

Muzej podvodnih dejavnosti Piran ponuja ljubiteljem potapljanja in pomorske zgodovine nemalo novih odkritij. V muzeju se lahko prepustite domišljiji, ki vas bo popeljala v čudoviti podvodni svet, poln skrivnosti, zanimivih mitoloških bitij in potopljenih zakladov … Med drugim si boste lahko ogledali najrazličnejše tehnike potapljanja in potapljaške pripomočke, ki so jih uporabljali potapljači in podmorničarji od prvih začetkov pa do danes.

V muzeju so prikazani starodavni skafandri, podvodne obleke, noži, zračne tlačilke in osebni predmeti naših delovnih potapljačev. Posebno zanimiv je hrbtni regulator zraka iz leta 1890, ki so ga uporabljali pripadniki Avstro-ogrske cesarsko kraljeve vojne mornarice in je verjetno edini takšen regulator, ki se je ohranil prav do današnjih dni. V muzeju so vsebinsko podrobneje predstavljeni delovni, športni in mornariški potapljači, posebna pozornost pa je posvečena našim podmorničerjem od leta 1909 pa do leta 1991.

Zbirka vodi obiskovalca skozi čas delovanja različnih vojnih mornaric na Jadranu in ob tem postavlja slovenske potapljače na njihovo zasluženo priznano mesto.

Nadaljujte z branjem članka Muzej podvodnih dejavnosti Piran.

Simončičev toplar stoji na Bistrici pri Šentrupertu, na vasi, ob cesti Mirna–Mokronog. Gre za enega najlepših kozolcev na Slovenskem, poznavalci dediščine ga poznajo predvsem kot vrhunskega predstavnika arhitekturnega razvoja kozolcev.

Kozólec (v narečju kazuc, kzoc, stog ali kozu) je ponavadi lesena, s strani odprta stavba za sušenje žita in trave, značilna za slovensko podeželje in arhitekturo. Kozolce delimo na enojne in dvojne kozolce (toplarje). Najbolj znani so kozolci v Studorju blizu Bohinjskega jezera. Približno 80 % vseh kozolcev najdemo v Sloveniji, najdemo pa jih tudi na zahodu Italije in na jugu Avstrije.

Kozolec se je na slovenskem etničnem ozemlju razvil v več oblikah in konstrukcijskih posebnostih. Zlasti pomembni sta razširjenost in razporeditev različnih tipov po slovenskih pokrajinah. Kozolci so zanimivi tudi zaradi raznovrstne namembnosti. V prednosti so dvojni kozolci – toplarji, kozolci »na kozla« in nizki kozolci, ki služijo več namenom.

Nadaljujte z branjem članka Simončičev kozolec.

Črnomelj je največje naselje v Beli krajini in sedež istoimenske občine. Nastal je na strateški legi, na pomolu med strugama rečic Lahinje in Dobličice. Je prometno, gospodarsko, upravno in kulturno središče osrednjega dela Bele krajine. Vsako leto od leta 1964 dalje v kresni dobi pripravijo jurjevanje – z osrednjim obredom Zelenega Jurija oz. spomladnika – ki je najstarejši folklorni festival v Sloveniji.

Črnomelj (171 m, 5.854 prebivalcev) je po pripovedki menda dobil ime po mlinu, ki je mlel črno moko. Arheološka najdišča kažejo na poselitev že v času železne dobe. Prvi pomembnejši znan dogodek je iz leta 1165, ko je Oton Kraški tu zgradil grad Črnomelj, ki je postal domovanje t. i. gospodov Črnomaljskih. Naselje je bilo prvič omenjeno leta 1228, leta 1277 je prejelo trške pravice, leta 1407 pa status mesta. V 15. stoletju so ga zaradi turških vpadov utrdili z obzidjem in izkopali jarek. Do leta 1579 je bil Črnomelj pomembno obrambno vojaško oporišče pred Turki; to je bil čas njegovega razcveta, saj so se v njem poleg vojakov zbirali tudi obrtniki in trgovci.

Nadaljujte z branjem članka Črnomelj.

Velja za najstarejšo ohranjeno kraško domačijo in je izjemen spomenik kmečkega stavbarstva; tu je bila nekdaj furmanska gostilna. Danes si v hiši lahko ogledamo stalno spominsko razstavo Slovenske kinoteke, posvečeno prvi slovenski filmski igralki Iti Rini. V pritličju ima svojo galerijo kipar samouk Viktor Frank.

Divača (435 m, 1.246 prebivalcev), danes pomembno prometno križišče in manjše gospodarsko središče na južnem delu Krasa, je bila v 16. stoletju le zaselek ovčerejcev, z razvojem prometa, ki je potekal iz tržaškega pristanišča v notranjost in naprej na Dunaj, pa je pridobivala na pomenu, se širila in razvijala. Furmani, ki so tovorili blago po cestah v obe smeri, so se ustavljali v gostilnah. Ena takšnih je bila gostilna »Pri Škrateljnu«, ki je bila počivališče za potnike in je imela hleve za konje. Čeprav je bila hiša v stoletjih večkrat predelana in dozidana, je ohranila prvotno stavbno zasnovo; njeno jedro izvira iz 17.

Nadaljujte z branjem članka Škrateljnova domačija v Divači.

Puhova cimprača s spominsko sobo svetovno znanega izumitelja Janeza Puha stoji v njegovi rojstni vasi Sakušak pri Juršincih v Slovenskih goricah. Z etnološko dediščino, arhivskim gradivom in muzejskimi eksponati sta predstavljena njegovo življenje in delo na področju prometnih sredstev in motorologije. Janez Puh je bil izumitelj in vizionar, tovarnar in podjetnik. Za Puhov muzej skrbi Društvo rojaka Janeza Puha.

Puhov muzej je cimprača, viničarska hiša, kakršne so bile nekoč, pokrita je z žitno slamo in ima majhna okna. Glavni prostori v cimprači – predvsem kuhinja in hiša (soba) – so opremljeni, v njih je razstavljenih več etnoloških predmetov: žrmlje, krušna peč, tesarska skrinja, bohkov kot in drugi. Predstavlja dobo, v kateri je odraščal in se izobraževal Janez Puh. Cimprača močno spominja na domačijo, v kateri se je rodil Janez Puh. Na kraju, kjer je nekoč stala Puhova rojstna hiša, na Sakušaku 79, pa stoji sodobna stanovanjska hiša z vgrajeno spominsko ploščo.

Nadaljujte z branjem članka Puhov muzej.

Na skrajnem jugozahodnem roglju Slovenije, tik ob meji s Hrvaško, ležijo Sečoveljske soline, ki že od daleč zbudijo našo pozornost s pravilnimi pravokotniki solinarskih bazenov, belimi stožci soli poleti in ruševinami opuščenih solinarskih hiš v ozadju. Ta sploh ne majhen del slovenske obale, le nekaj kilometrov stran od turističnega vrveža, nudi veliko možnosti za opazovanje narave, saj je danes bogata zakladnica rastlinskega in živalskega sveta.

Na območju solin uspeva 45 v Sloveniji ogroženih rastlinskih vrst, predvsem halofitov ali slanuš. Tu gnezdi okoli 80 ptičjih vrst, okrog 200 pa jih na tem območju živi občasno. Zaradi izjemno bogate naravne in kulturne dediščine je bilo območje Sečoveljskih solin razglašeno za krajinski park, območje Muzeja solinarstva pa za kulturni spomenik državnega pomena. Leta 1993 so Sečoveljske soline postale prvo slovensko mokrišče, uvrščeno na seznam Unescove ramsarske konvencije.

Krajinski park Sečoveljske soline, ki ga sestavljata solinsko območje in polotok Seča, obsega približno 6,5 km².

Nadaljujte z branjem članka Sečoveljske soline.

Ob prastari poti, ki vodi iz Celja proti Slovenj Gradcu, se ob vstopu v Šaleško dolino razkazuje mogočen Velenjski grad. Dolga stoletja je skupaj s svojima sosedoma, gradovoma Šalek in Ekenštajn, obvladoval poti iz Celjske kotline na Koroško ter uspešno kljuboval zobu časa. Preživel je vojne vihre, turške napade in puntarske kmete, ki so mnoge gradove v njegovi bližini spremenili v razvaline.

Velenjski grad je prvič omenjen v sredini 13. stoletja, ko naj bi ga imeli v rokah gospodje s Kunšperka, sorodniki gospodov Ptujskih. Imel je zemljišču prilagojen peterokrak obod, znotraj katerega je bilo dvorišče z vodnjakom. K jugovzhodnemu vogalu se je prislanjal palacij, v severovzhodnem kotu dvorišča pa je bil manjši obrambni stolp. Toda niti takšna zasnova niti gospodarji niso dolgo ostali isti. Od 14. stoletja dalje je grad večkrat menjal lastnike: gospodovala mu je rodbina Liechtenberg z Dolenjskega, pa Hans Wagensberški, med lastniki so omenjeni še Gabriel Pauer, Eduard Trigler, Karl pl.

Nadaljujte z branjem članka Velenjski grad in Muzej Velenje.

Prostori Pokrajinskega muzeja, ustanovljenega leta 1955, so v gradu sredi parka v Murski Soboti. Stalna muzejska razstava je na ogled od septembra 1997; nudi predvsem privlačen pregled razvoja Prekmurja od davne preteklosti do polpreteklih časov. Za stalno razstavo je muzej v letu 1999 prejel posebno priznanje Evropskega muzejskega foruma.

Grad stoji na mestu nekdanjega dvorca Belmura iz 13. stoletja. V 14. stoletju so bili lastniki Széchyji, leta 1687 ga je kupil Peter Szapáry in ga 1934 prodal soboški mestni občini.

Grajsko poslopje je bilo v obliki pravilnega renesančnega kastela sezidano v 16. stoletju. V prvi polovici 18. stoletja so dvoriščne trakte obzidali z arkadami in naredili portala. Glavni portal ima baročni kamnoseški okras, kipa atlantov sta podobna tistima na portalu palače Grassalkovich v Budimpešti. V zahodnem traktu so prizidali baročno kapelo, v notranjosti pa so baročno uredili salon (slike in oprema iz konca 18.

Nadaljujte z branjem članka Pokrajinski muzej v Murski Soboti.

To je edino judovsko pokopališče v vsem Prekmurju, ki je ostalo neokrnjeno, in je največje judovsko pokopališče v Sloveniji. 387 judovskim žrtvam fašizma so leta 1947 postavili spomenik z Judovsko zvezdo. Lendava z okolico ima največ vidnih sledi judovskega prebivalstva v Sloveniji.

Ker so na njem le stari grobovi brez gomil, judovsko pokopališče morda lahko občutimo kot lepo urejen park s kamnitimi nagrobniki na trati. Nekaj je cipres in drugih okrasnih dreves ter grmičja, toda nikjer ni cvetja ali sveč. Judje polagajo na nagrobnike kamne, ali bolje kamenčke, toda ker je v okolici Lendave po 2. svetovni vojni ostal komaj kateri potomec Judov, boste na vsem pokopališču našli komajda kakšen grob s kamni. Kamniti nagrobniki so različne velikosti, odvisno pač od pomembnosti rodbine. Na njih prebiramo značilna judovska imena in priimke: Marx Lebli in Marx Jakab, ki sta bila menda prva judovska priseljenca v Lendavi, oba trgovca; Hermina Brünner, rojena Löwenstein, zadnja učiteljica, Mor Lowy, zadnji rabin v Lendavi.

Nadaljujte z branjem članka Judovsko pokopališče v Dolgi vasi pri Lendavi.

Idilična Vrba na Gorenjskem (537 m, 197 prebivalcev) je lep primer gručaste alpske vasi; leži v občini Žirovnica, na robu višje savske terase, pod visokimi vrhovi Karavank. Ima tri pomembne kulturne spomenike: rojstno hišo pesnika Franceta Prešerna, cerkev sv. Marka in srenjske kamne pod vaško lipo. Vrbo in cerkev sv. Marka opeva France Prešeren v Sonetjih nesreče.

O Vrba! srečna, draga vas domača,
kjer hiša mojega stoji očeta;
de b’ uka žeja me iz tvojga svéta
speljala ne bila, goljfiva kača!
(dr. France Prešeren)

Doprsni kip največjemu slovenskemu pesniku nas pozdravi že na robu vasi.

France Prešeren (3. december 1800–8. februar 1849) se je rodil v eni najstarejših hiš v Vrbi, »Pri Ribiču«. Bil je tretji otrok dokaj premožnega gruntarja in za takratne razmere dobro šolane matere.

Nadaljujte z branjem članka Vrba.

Začetki galerijske dejavnosti v Kostanjevici na Krki segajo v leto 1956, ko je bila – na pobudo tedanjega ravnatelja Lada Smrekarja – v prostorih osnovne šole ustanovljena Gorjupova galerija. Pomeni predhodnico vseh kasnejših kulturnih dogajanj v Kostanjevici na Krki: Dolenjskega kulturnega festivala 1956–1981, Lamutovega likovnega salona, kiparskega simpozija Forma viva in Grafičnega bienala jugoslovanskih otrok. Sedaj dejavnosti potekajo v okviru Galerije Božidar Jakac, ki je bila ustanovljena leta 1974.

Galerija Božidar Jakac se od začetka svojega delovanja tematsko nagiba k ekspresionizmu in predstavlja najbolj obsežno zbirko te umetnostne smeri na Slovenskem. Sedež ima v prostorih nekdanjega cistercijanskega samostana, ki je danes kulturni spomenik, katerega obnova še vedno poteka. V obnovljenih dvoranah nekdanjega samostana so naslednje stalne zbirke:

Božidar Jakac (1899–1989), slikar in grafik, eden od pobudnikov ustanovitve ljubljanske likovne akademije, njen redni profesor za grafiko in prvi rektor. Galerija hrani njegova zgodnja dela (med njimi okrog 2500 risb).

Nadaljujte z branjem članka Galerija Božidar Jakac.

Senožete, Rimske Toplice, Globoko in Šmarjeta so tesno povezani s pesnikom Antonom Aškercem. Nekatere teh krajev obiščemo, če se podamo po Aškerčevi poti. Na Senožetah je spominska hiša Antona Aškerca, v kateri je predstavljeno pesnikovo življenje in delo; v njej pa je tudi precej predmetov etnografske vrednosti, ki kažejo, kakšen je bil v preteklosti način življenja v teh krajih.

Senožete (440 m, 27 prebivalcev) so le dober kilometer po cesti (15 minut hoda) od Rimskih Toplic na pobočju nad njimi. Spominska hiša Antona Aškerca je v hiši, kamor se je družina Aškerčevih preselila z Globokega, ko je bilo Antonu tri leta. Tu je užival v prostranstvu; bil je pastir in vodnik radovednim obiskovalcem zdravilišča Rimske Toplice. Oskrbnik spominske hiše je pesnikov pranečak Avgust Aškerc.

Anton Aškerc (1856–1912) je po želji tete Ajtke študiral bogoslužje, čeprav za duhovniški poklic ni čutil nagnjenja; že tedaj je bral koran, preučeval različna orientalska verstva in materialistično filozofijo.

Nadaljujte z branjem članka Aškerčeva spominska hiša in pot.

Muzej na prostem v Rogatcu ohranja srednještajersko ljudsko stavbno dediščino subpanonskega tipa in kulturno izročilo ljudi, ki so živeli na območju Obsotelja, predvsem Rogatca in na pobočjih Boča, Donačke gore in Maclja, v času od 19. do sredine 20. stoletja. Jedro muzeja tvorijo originali in rekonstrukcije. Prvotna ideja domačinov, da ohranijo rojstni hišo pesnika Jožeta Šmita je z leti prerasla v doslej največji muzej na prostem v Sloveniji. Leta 1997 je bil nominiran za evropski muzej leta.

Na muzejskem prostoru je predstavljenih petnajst različnih objektov v treh različnih sklopih. Domačijo predstavljajo gospodarsko poslopje z gnojiščem in poljskim straniščem, čebelnjak, svinjaki in kozolec. Upravni del predstavlja »loden«, prvotno trška trgovina z mešanim blagom, ki ima danes tudi funkcijo muzejske trgovine z upravnimi prostori. V tretjem sklopu pa je gostinski del z vinsko kletjo v funkciji »pušenšanka« in značilno zasajenimi brajdami.

Stanovanjska hiša iz začetka 19.

Nadaljujte z branjem članka Muzej na prostem Rogatec.

GEOSS, geometrično središče Slovenije leži – tako nas opozarja nenavaden kažipot v neposredni bližini težiščne točke države – 29 km od Ljubljane, 80 km od Triglava, 6.800 km od Tokia, 15.160 km od Južnega tečaja in kar 384.000 km od Lune. Veliko bliže pa so Vače, ki so poznane predvsem kor najdišče vaške situle, bronastega vedra izpred približno 2.500 let.

Vače (525 m, 255 prebivalcev) so gručasto naselje v občini Litija. Ležijo na planotastem svetu pod pobočji Posavskega hribovja in skupaj z okolico veljajo za eno najbogatejših znanih prazgodovinskih najdišč v Sloveniji. V okoliških grobiščih so našli številne grobne pridatke, kot so npr. posode, orožje in nakit iz starejše železne dobe. Leta 1882 pa je kmet Grilc naletel na 23,8 cm visoko figuralno okrašeno vedro iz bronaste pločevine, danes po vsem svetu poznano kot vaška situla.

Vaška situla, ki jo danes hrani Narodni muzej Slovenije, je en najlepših primerkov situlske umetnosti, ki se je v starejši železni dobi, med koncem 7.

Nadaljujte z branjem članka Vače in GEOSS.

Ob cesti med Dobrno in Vojnikom, nedaleč od vasi Lemberg z zapuščenim srednjeveškim gradom na eni in Novo vasjo na drugi strani, stoji kažipot z napisom Polže. Če mu sledimo, se po drevoredu pripeljemo v vasico, ki svojega nenavadnega imena ni dobila po polžih, kot bi kdo pomislil; bliže resnici smo, če si rečemo, da gre tam najbrž vse po polžje.

Pa to ne pomeni nič slabega. Vse se nekako upočasni in uglasi z žuborenjem rečice Hudinje, ki si je tudi zaslužila svoje ime: preden so jo regulirali in vanjo namočili grla številnih vodovodov, se je kdaj pa kdaj znala pošteno razhuditi in prestopiti bregove. Zdaj mirno teče skozi vasico, ki daleč naokoli slovi po mogočnih kozolcih, starih lesenih hišah in drugih spomenikih nekdanjega kmečkega stavbarstva. Mednje sodi tudi pred nedavnim obnovljena Mlinarjeva hiša, ki se ji tako pravi – kajpada – zato, ker stoji ob mlinu.

Nadaljujte z branjem članka Polže in Soržev mlin.