Ljubljana je glavno mesto republike Slovenije. Ceprav je Slovenija geografsko zelo razgibana dezela, pa lezi Ljubljana prakticno v njenem geografskem srediscu.

O Ljubljani

Ljubljana je manjse evropsko mesto, kjer zivi priblizno 300.000 prebivalcev. Letno Ljubljano obisce veliko stevilo turistov in poslovnezev iz vsega sveta, pa tudi najbolj eminentnih gostov iz sveta kulture, sporta in politike – med zadnjimi je bila na obisku britanska kraljica Elizabeta II.

Ljubljana je tudi prometno vozlisce, v blizini mesta pa je mednarodno letalisce. Skozi stoletja so zgodovino mesta zaznamovali mnogi dogodki. Med 2. sv. vojno je dobila Ljubljana naziv »mesto heroj«, saj je bila 1171 dni obdana z zico in spremenjena v koncentracijsko taborisce.

Ker so Ljubljano veckrat v njeni zgodovini hudo prizadeli potresi, je bila po potresu 1511 ponovno zgrajena v renesancnem slogu, po potresu leta 1895 pa v neoklasicisticnem in se posebej secesijskem slogu.

Arhitekturo Ljubljane je med obema svetovnima vojnama zaznamoval izvrstni arhitekt Joze Plecnik, ki je mesto ob zacetku 20.

Nadaljujte z branjem članka Ljubljana.

Stiški samostan je najstarejši na današnjem slovenskem ozemlju. Tu je nastal Stiški rokopis, tu so živeli in se izobraževali Jakob Gallus Petelin, dramatik Anton Tomaž Linhart, pesnica Vida Taufer … V samostanu so bili prostori nekdanje Stiške gimnazije, danes pa se v njem nahaja tudi Muzej krščanstva na Slovenskem.

Cistercijanski samostan je leta 1136 ustanovil oglejski patriarh Peregrin I. na ozemlju in ob podpori gospodov Višnjegorskih. Z ustanovno listino je samostan prejel mnogo posesti in se povezal z mrežo cistercijanskih samostanov po vsej Evropi. Menihi cistercijanci so se poleg molitve posvečali tudi delu, dobrodelnosti in gospodarskim dejavnostim. Zaposlovali so umetnike, ki so s svojimi deli bogatili dolenjske cerkve. V drugi polovici 15. stoletja je samostan doživel vrsto turških napadov in tudi v 16. stoletju doživljal krizo, ponoven razcvet pa je doživel v 17. stoletju in je trajal vse do njegovega razpusta leta 1784. Ponovno je bil naseljen leta 1898 in pridobil status pomembnega verskega, kulturnega in gospodarskega središča Dolenjske.

Nadaljujte z branjem članka Cistercijanski samostan Stična.

Po hribih nad Stično lahko naredimo več krajših izletov ali pa opravimo krožno pot (22 km), po kateri vsako leto 1. maja poteka tudi t. i. Romanov pohod, ki ga je leta 1993 osnoval planinec domačin Roman Tratar. Začnemo pred cistercijanskim samostanom v Stični, pot nas vodi najprej na Nograd in Sela, nato sestopimo v Izirk, nadaljujemo na najvišji vrh Obolno, potem skozi Plate in Goričico mimo Lovske koče na Pristavo. Sledi spust mimo Dobrave in nato strm vzpon na Lavričevo kočo na Gradišču, od tam pa še sestop na izhodišče v Stično.

Obolno (776 m) je del širokega slemena, ki se vleče od Janč preko Prežganja in Trebeljevega na Obolno in naprej vedno nižje proti vzhodu. To je najvišji vrh na naši poti, obenem pa tudi v občini Ivančna Gorica. Z vrha je lep razgled. Čez Obolno je speljanih več markiranih in nemarkiranih poti.

Nadaljujte z branjem članka Obolno, Pristava in Gradišče nad Sticno.

Urh (342 m) je grič vzhodno od Ljubljane v bližini Bizovika; na vrhu je cerkvica sv. Urha. Med 2. svetovno vojno je bila tu najprej postojanka vaških straž, nato pa domobranska postojanka, znana predvsem po mučenju in ubijanju partizanov in somišljenikov. V spomin na žrtve so leta 1955 osnovali spominski park in postavili spomenik.

Grič je dobil ime po starodavni, že večkrat prenovljeni podružnični cerkvi, posvečeni nemškemu škofu Ulriku. Po vojni je bila cerkev spremenjena v muzej, kasneje pa so jo spet posvetili. Na zunaj je cerkev nespremenjena, sledovi krogel v cerkvenem stolpu pa so ohranjeni spomini na vojna leta. Ob cerkvi je delno obnovljena mežnarija, ki je bila med 2. svetovno vojno domobranska kasarna, zapor in mučilnica. V bližini je grobnica, kjer ležijo posmrtni ostanki 123 žrtev zločinov in 56 borcev Cankarjeve brigade, ki so jih sem prenesli po koncu vojne.

Nadaljujte z branjem članka Urh.

Kamnik obiskovalčevo pozornost pritegne z bogato kulturno-zgodovinsko zapuščino, pa tudi kot odskočna deska za izlete v Kamniško-Savinjske Alpe, v zdraviliščni raj v bližnjih Termah Snovik in Naravni zdravilni gaj v Tunjicah. Nenazadnje pa je Kamnik le za skok oddaljen od prekrasnega naravnega okolja raznovrstnega cvetja in grmičevja, ki ga gojijo v bližnjem Arboretumu Volčji potok. Ob potokih in livadah urejenega golf igrišča je krog sprostitvenega užitka ob obisku Kamnika in njegove okolice sklenjen.

Arboretum Volčji Potok se razprostira na 88 ha površine v neposredni bližini Kamnika, ob severozahodnem delu Kamniškega polja. Beseda arboretum pomeni zbirko dreves in grmov, ki je na¬menjena izobraževanju in raziskovanju. Arboretum v Volčjem Potoku je botanični vrt za lesnate rastline, edini v Sloveniji. Tu uspeva okoli 2500 vrst in sort iglavcev in listavcev ter okoli 300 samoniklih zelenih rastlin.

Iz Valvazorjevega opisa in slike je videti, da je že v njegovem času stal na podnožju hriba nov grad, na vrhu hriba prikazuje slika razvaline starega gradu.

Nadaljujte z branjem članka Okolica Kamnika.

V osrednjem delu Slovenije, v naročju Kamniških planin, ob Kamniški Bistrici že skoraj tisoč let domuje staro srednjeveško mesto Kamnik. Nekdaj uspešno obrtno in trgovsko središče se je razvilo v močno industrijsko središče na prehodu Gorenjske proti Štajerski in osrednji Sloveniji.

O prazgodovinskem obstoju naselbin na kamniškem območju pričajo nekatere najdbe v bližini. Najbolj znano je okostje mamuta, ki so ga našli v Nevljah pri Kamniku, ko so gradili most. Prav tako številne izkopanine pričajo o naseljenosti območja današnjega kamniškega mesta v prazgodovini in rimski dobi (ostanki rimske ceste). Prvi urbani zametki v poznejšem predmestju Šutna, južno od Klanca, ki povezuje Žalski hrib s skalo Malega gradu, segajo v 10. stoletje, čas nemške kolonizacije.

Sicer pa se je Kamnik kot srednjeveško mestece razvil ob nekdanji pomembni trgovski srednjeveški poti med Podonavjem in Jadranskim morjem. Od leta 1076 je bil središče obsežne posesti kranjske veje bavarskih grofov Andeških.

Nadaljujte z branjem članka Kamnik.

Sveti Jakob je 806 metrov visok vrh Polhograjskega hribovja, ki je – če se nanj podamo po najlažji, a hkrati tudi najlepši poti – bolj primeren za sprehajalce kot za prave pohodnike. Vrh in cerkev svetega Jakoba na njem se vidita že od daleč, z vrha pa se ob jasnih dneh ponuja čudovit pogled na Sorško polje, Ljubljansko kotlino, Karavanke, Julijske Alpe s Triglavom, Polhograjsko, zasavsko in notranjsko hribovje.

Pot na Sveti Jakob je najenostavnejša, če za izhodišče izberemo vas Topol (738 m), ki je lahko začetna točka tudi za pohod na druge okoliške vrhove. Topol, ki mu mnogi zaradi svetnici Katarini posvečene cerkve pravijo kar Katarina, je najbolj obiskan izletniški kraj v Polhograjskem hribovju.

Približno pol ure hoda do Svetega Jakoba začnemo po strmi asfaltni cesti skozi vas. Na desno se nam odpre pogled na cerkev svete Katarine, mi pa pri kapelici sredi vasi zavijemo levo.

Nadaljujte z branjem članka Sveti Jakob v Polhograjskem hribovju.

Lukovica pri Domžalah (334 m, 385 prebivalcev) leži ob vhodu v Črni graben, skozi katerega je že nekdaj potekala pomembna prometna pot. V kraju je bila verjetno nekakšna straža pred cestnimi roparji: ime Lukovica namreč izhaja iz glagola »lukati«, kar pomeni opazovati, gledati, prežati. Pa vendar je kraj poznan tudi po rokovnjačih s konca 18. in začetka 19. stoletja; eden je tudi v občinskem grbu. V romanu z naslovom Rokovnjači sta jih opisala Josip Jurčič in Janko Kersnik. Slednji je živel na gradu Brdo pri Lukovici in bil med drugim tudi lukoviški župan.

Skozi Črni graben je pot potekala že v času Rimljanov (iz Emone čez Atrans v Celeio), kasneje je bila Lukovica pomembna poštna postaja ob cesti Dunaj–Trst in še danes je v tem gručastem naselju ohranjenih več mogočnih furmanskih hiš iz časov prevozništva. V kraju so tudi gostišča, po katerih je Črni graben slovel že v času rokovnjačev.

Nadaljujte z branjem članka Lukovica in grad Brdo pri Lukovici.

GEOSS, geometrično središče Slovenije leži – tako nas opozarja nenavaden kažipot v neposredni bližini težiščne točke države – 29 km od Ljubljane, 80 km od Triglava, 6.800 km od Tokia, 15.160 km od Južnega tečaja in kar 384.000 km od Lune. Veliko bliže pa so Vače, ki so poznane predvsem kor najdišče vaške situle, bronastega vedra izpred približno 2.500 let.

Vače (525 m, 255 prebivalcev) so gručasto naselje v občini Litija. Ležijo na planotastem svetu pod pobočji Posavskega hribovja in skupaj z okolico veljajo za eno najbogatejših znanih prazgodovinskih najdišč v Sloveniji. V okoliških grobiščih so našli številne grobne pridatke, kot so npr. posode, orožje in nakit iz starejše železne dobe. Leta 1882 pa je kmet Grilc naletel na 23,8 cm visoko figuralno okrašeno vedro iz bronaste pločevine, danes po vsem svetu poznano kot vaška situla.

Vaška situla, ki jo danes hrani Narodni muzej Slovenije, je en najlepših primerkov situlske umetnosti, ki se je v starejši železni dobi, med koncem 7.

Nadaljujte z branjem članka Vače in GEOSS.

Rašica, rojstna vas Primoža Trubarja (1508–1586), očeta prve slovenske knjige in začetnika slovenskega jezika in narodne zavesti, je prijazna vasica ob cesti Ljubljana–Kočevje, takoj pod Turjakom oziroma Velikimi Laščami. Hiše so raztresene po griču okoli cerkvice sv. Jerneja. Pod vasico teče istoimenska ponikalnica, zaradi nje je bila Rašica mlinarska vas. Desno in levo od rečice se je izoblikovala romantična dolina, ki sega na eni strani v podnožje bloških hribov, na drugi pa v Dobrepolje.

Rašica je v Trubarjevih časih štela le 13 kmetij in 3 mline, vendar ni bila tako brez pomena, kakor je danes. Bila je podružnica starodavne škocijanske fare, ustanovljene leta 1260, in je sodila v slavno turjaško gospostvo.

Rašica je nastala na križišču trgovskih in krošnjarskih poti iz stiškega samostana proti Trstu in Vipavi ter poti iz Ljubljane proti Kočevju in Reki. Zaradi gostega prometa je bila v vasi mitnica.

Nadaljujte z branjem članka Rašica.

Mesto s približno 7.000 prebivalci, »prečuden kraj«, kot je svoj rojstni kraj imenoval Ivan Cankar, ima v svojem grbu ladjo, kar je povezano s pripovedko o Argonavtih in s prometom po Ljubljanici, od katerega je bil odvisen razvoj Vrhnike. Starogrška pripovedka iz 3. stoletja pr. n. št. pripoveduje, da so Vrhniko ustanovili Argonavti, ki so pod vodstvom tesalskega kraljeviča Jazona pripluli v te kraje. Od tu so svojo ladjo Argo prenesli preko Krasa do Jadranskega morja in nato nadaljevali plovbo v Grčijo.

Prvi dokazi človeškega bivališča segajo v mlajši paleolitik, veliko kasneje sledi obdobje mostiščarjev na Ljubljanskem barju. Področje Vrhnike je bilo že pred časom rimskega imperija pomembna trgovska postaja na prometni poti med vzhodom in zahodom, saj leži ob najlažjem prehodu iz Ljubljanske kotline čez Notranjsko proti morju. Tod je že nekdaj tekla jantarjeva pot in ena glavnih smeri osvajanj v času rimskega imperija. Današnja Vrhnika je nastala tam, kjer je bila rimska postojanka Nauportus in kasnejši srednjeveški Oberleibach.

Nadaljujte z branjem članka Vrhnika.

Gorjuša, majhna vasica na griču 2 kilometra od Doba proti Moravški dolini, je cilj mnogih nedeljskih izletov prebivalcev Domžal in okolice. Tja jih privabijo ravno prava oddaljenost za sprehod, zanimive kraške jame, konji, grad Krumperk in seveda gostilna z obilnimi nedeljskimi kosili.

Do Gorjuše se pripeljete z Doba, mimo cerkve, čez avtocesto in nato zavijete na desno. Če greste peš iz Domžal, pa vas makadamska pot vodi preko križišča, izvoza avtoceste pod skakalnico skozi gozd; krajša je in prijetna za sprehod.

Vas sama ni zanimiva, le nekaj hiš se tišči skupaj. Obiskovalcem priporočamo, da se odpeljejo do gradu Krumperk ali do Jamarskega doma. Pot okoli gradu sicer ni najbolj prijetna; naravovarstveniki tu niso opravili svojega dela, piščančje farme ta prijeten okoliš grdo zasmrajajo. Se je pa vredno sprehoditi proti gozdu ali po polju na drugi strani Jamarskega doma, pod vasjo.

Nadaljujte z branjem članka Gorjuša.

Preden po Zasavski cesti proti Litiji zapeljemo v ozko dolino, nad katero se vzpenjajo Janče (na desni) in Murovica (na levi), ob cesti zagledamo podružnično cerkev sv. Agate, na levem pobočju nad cesto pa župnijsko cerkev sv. Helene in Žerjavov grad. Od tu se med drugim lahko povzpnemo na Janče in opravimo del evropske poti E6.

Podružnično cerkev sv. Agate ob Zasavski cesti naj bi leta 1500 kot pokopališko kapelo dala zgraditi grajska hči Agata. Danes je ob njej pokopališče za vasi Dolsko, Kamnica, Petelinje, Vinje in Osredke, ki pravzaprav tvorijo skupno celoto. Na pobočju nad Dolskim pa sta Žerjavov grad in mogočna cerkev sv. Helene.

Žerjavov grad je bil v začasni lasti nemškega viteškega reda. Kasneje ga je prevzela Avstro-Ogrska in ga izročila rodbini Račič v zahvalo, ker so z brodovjem pomagali v vojni proti Beneški republiki.

Nadaljujte z branjem članka Dolsko pri Ljubljani.

Vabimo vas na enega ali kar več izletov na skrajni vzhod ljubljanske kotline med Savo in vzpetinami severno od ceste proti Litiji. Tu je na pobočjih in vznožjih razkropljenih 19 vasi; med njimi je Dol, po katerem se imenuje na novo nastala občina. Glavna domača obrt v občini je bila nekdaj pletenje kit iz slame in izdelovanje slamnikov, zato je pletena kitka tudi v občinskem grbu. Danes se s pletarstvom ljubiteljsko ukvarjajo le še posamezniki.

Ti kraji so bili že od nekdaj naseljeni, mimo Dola je tekla znamenita rimska cesta od Vrhnike proti Celju. Ker je tudi reka Sava še konec prejšnjega stoletja tekla bliže vasem, so bili tu pristani za čolnarje in splavarje.

Dol pri Ljubljani je pravzaprav skupek treh vasi Videm, Dol in Kleče, kjer je tovarna JUB. Nekdaj so Dol imenovali tudi dolina veselja, po graščini s tem imenom, ki jo je v letu 1540 dal sezidati Aleksander Gallenberg iz Sostrega.

Nadaljujte z branjem članka Dol pri Ljubljani.

Mesto Litija (238 m, 6.510 prebivalcev) je upravno, industrijsko in trgovsko središče širokega zaledja v Posavskem hribovju. Razprostira na obeh bregovih Save: starejši del na desnem bregu pod vzpetino Sitarjevec in novejši del na levem pod hribom Svibno. Litija je bila od rimskih časov do sredine 19. stoletja pomembno rečno pristanišče, zato ima še danes v svojem grbu brod in brodarja na reki, župnijska cerkev pa je posvečena sv. Miklavžu, zavetniku brodarjev in čolnarjev.

Naselje se je torej razvijalo predvsem zaradi brodarstva po Savi; v njem so brodarji prelagali tovor in prenočevali, saj se nižje začenja soteska z brzicami. Od tod so vodile cestne povezave na Dolenjsko in čez Vače v Moravško dolino. Že v antiki je deloval tudi rudnik svinca, osnova novodobnega razvoja pa je bilo rudišče v Sitarjevcu, od koder so dobivali predvsem svinčevo, srebrovo in barijevo rudo. Topilnica svinca je delovala od 1880 do 1935, rudarstvo je zamrlo leta 1966.

Nadaljujte z branjem članka Litija.

Ob cesti, ki vodi iz Medvod skozi Presko in proti Sori, boste zagledali grad Goričane, ki predstavlja – upoštevaje zgradbo in urejeni vrt – eno prvih k baroku usmerjenih arhitektur na Slovenskem. Čeprav je sedaj grad za turiste zaradi obnovitvenih del zaprt, bi vas radi opozorili na njegovo zgodovino. Sicer pa si lahko ogledate še nekatere druge zanimivosti v njegovi bližini.

Grad Goričane (Goriče) je dobil ime po starem gradu, ki je nekoč stal na griču nad sedanjo graščino in naj bi bil zgrajen že leta 928. Sprva je bil last oglejskih patriarhov, potem so jim ga odvzeli vojvode Španhajmski, a so jim ga morali po več kot sto letih vrniti. Patriarhi so ga dajali v najem, med drugim tudi Celjskim grofom, dokler ga ni cesar Friderik v 15. stoletju podaril ljubljanski škofiji. Leta 1511 je bil grad na hribu porušen v potresu, leta 1613 pa ga je požgala še strela.

Nadaljujte z branjem članka Goričane.

Medvode (316 m) so kraj, ki bi ga lahko imenovali kar Mezopotamija (medrečje), saj je nastal ob sotočju rek Sore in Save, obenem pa na stiku Sorškega in Ljubljanskega polja … pa na robu Balkana in Srednje Evrope (če res drži, da je meja med njima reka Sava), enako oddaljen tako od Ljubljane kot od Kranja (po 12 km). Danes so Medvode industrijski kraj z nekaj manj kot 5.000 prebivalci, s samostojno občino. Mnoge zanimivosti so predvsem v okolici Medvod.

Zgodovinski pregled nam potrjuje, da je bila medvoška kotlina že zelo zgodaj naseljena; o tem pričajo najdbe iz prazgodovinskih gradišč na Smledniškem hribu in v Polhograjskih Dolomitih ter ostanki rimske naselbine in grobov v Medvodah.

Po času preseljevanja ljudstev so se tu ustalila slovanska plemena, ki pa so kmalu prešla pod vpliv bavarske in kasneje karolinške frankovske države. Posestniki so se menjavali, med njimi so bili najbolj znani Celjski, Andeški in Španhajmski grofje.

Nadaljujte z branjem članka Medvode.

Med enodnevnim izletom v Smlednik in okolico se lahko povzpnete do razvalin smledniškega Starega gradu, enega najpomembnejših srednjeveških gradov v Sloveniji, si ogledate tri cerkve in se v bližnji vasi Hraše sprehodite ob močvirju ali si privoščite uro jahanja.

Smledniški Stari grad po zasnovi in gradbenem razvoju v najčistejši obliki predstavlja srednje velik srednjeveški grad v osrednji Sloveniji, zato njegove razvaline presegajo lokalni pomen ter se uvrščajo med pomembnejše v Sloveniji.

Ljudska pripovedka pravi, da je v smledniškem Starem gradu nekdaj živel vitez, strašno vdan kockanju. Neke noči, ko je igral s samim hudobcem, pa je zaigral vse imetje, svojo najmlajšo hčerko in nazadnje še svojo dušo. Hčerka je menda zakleta v kačo, ki pod razvalinami čuva zaklade, povezane v tri rjuhe.

Zgodovinski viri pa izpričujejo, da je imel hrib nad Smlednikom v srednjem veku velik strateški pomen za obrambo pomembne poti iz Kamnika proti Škofji Loki in dalje proti Italiji.

Nadaljujte z branjem članka Smlednik z okolico.

Zbiljsko jezero je umetno akumulacijsko jezero, ki je nastalo leta 1953, ko so zgradili hidroelektrarno Medvode na Savi. Ime je dobilo po vasi Zbilje (1 km iz Medvod). Jezero in okolica nudita številne možnosti za rekreacijo.

Zbiljsko jezero se razprostira na nadmorski višini 328,5 metra, ima površino 0,72 kvadratnega kilometra in 7 milijonov kubičnih metrov vode. Na jezeru je veliko vodnih ptic, v jezeru pa veliko rib. Ob jezeru so številne sprehajalne poti, v njem je možno tudi loviti ribe. V vasi Zbilje so čolnarna, športna igrišča za tenis, odbojko, košarko in namizni tenis ter več gostinskih obratov. Čez toplejši del leta se zvrsti več prireditev, med njimi je najbolj poznana zbiljska noč.

Zbilje so nastale dosti prej kot Zbiljsko jezero, prvič kraj omenjajo leta 1311. Na severni strani vasi je cerkev sv. Janeza Krstnika, ki so jo – na ostankih starejše cerkve – zgradili leta 1883/1884, glavni oltar pa je iz leta 1665.

Nadaljujte z branjem članka Zbilje in Zbiljsko jezero.

Renesančni grad Bogenšperk, na vzpetini 4 km iz Šmartna pri Litiji, je med najlepše ohranjenimi v Sloveniji. Njegova današnja podoba izvira iz leta 1511, ko ga je začela zidati rodbina Wagen (Wagensperg). Grad je bil v lasti več lastnikov, med njimi je bil znameniti kranjski raziskovalec in polihistor Janez Vajkard Valvasor, ki je v njem živel in ustvarjal dvajset let (1672–1692). To obdobje velja za najustvarjalnejše v Valvasorjevem življenju, saj je na gradu Bogenšperk ustvaril svoja najpomembnejša dela. Na njih je osnovanih večina zbirk, ki so danes razstavljene v gradu.

Janez Vajkard Valvasor (1641–1693) je bil plemiškega rodu. Rodil se je v Ljubljani, pri jezuitih končal gimnazijo, svoje znanje je izpopolnjeval na potovanjih po tujini (Nemčija, Severna Afrika, Francija, Švica) in v vojaških službah. Posvetil se je študiju in raziskovanju domovine, odločil se je, da bo predstavil Kranjsko tujcem v besedi in sliki. Bil je polihistor, zgodovinar, zemljepisec, narodopisec, krajepisec, topograf, etnograf, kartograf, risar, naravoslovec, tehnik, zbiratelj in založnik.

Nadaljujte z branjem članka Bogenšperk.

Šmarna gora je 669 metrov nadmorske višine visok osamelec v Ljubljanski kotlini, ki je najbolj priljubljena izletniška točka Ljubljančanov in okoliških prebivalcev, prav tako pa je lahko zanimiv izletniški cilj za ljudi z drugih koncev Slovenije. Na Šmarno goro vodi več poti, najbolj priljubljeni pa sta pot iz Tacna in pot iz Vikrč »čez peske«.

Pot iz Tacna je bolj primerna predvsem za tiste, ki bodo uporabili javni prevoz, saj avtobus Ljubljanskega potniškega prometa pripelje skoraj do vznožja Šmarne gore, ter za tiste, ki bi se pri vzponu radi bolj spotili, saj je pot iz Tacna bolj strma in zato tudi nekoliko hitrejša od tiste »čez peske«. Za vzpon na vrh je po tej poti potrebnih približno 30 minut.

Pot iz Vikrč, ki je hkrati tudi gozdna učna pot, je precejšen del vzpona peščena in nekoliko lažja od tiste iz Tacna, zato je za vzpon na vrh Šmarne gore potrebnih nekaj minut več.

Nadaljujte z branjem članka Šmarna gora.