Znamenita božjepotna cerkev Matere božje stoji na nižjem vrhu Zaplaškega hriba severozahodno od Čateža. Pot do nje vodi iz vasi, kjer je v vznožju hriba zidani portal s kipoma Kraljice Marije in Jožefa z detetom. Od tam so menda nekoč romarji po kolenih premagovali strmino do vrha, od koder je tudi izredno lep razgled.

Drugi dan je bila maša na Záplazu. Ta romarska sloveča kapelica stoji na hribu, precej nad Čatežem. Novo zidana je in lepo zmalana. Po Dolenjskem v teh krajih, ako se človek drži potov in cest, vedno pritiskajo hribje od vseh strani, da ne more videti daleč okoli! Zato sva imela z Radivojem veliko veselje, ko se je na Zaplazu nama svet nekoliko odprl.
(Fran Levstik: Popotovanje od Litije do Čateža)

Začetki božje poti na Zaplazu – dolgo časa so ji rekli »Dolenjske Brezje« – naj bi bili povezani z odkritjem Marijinega kipca v grmovju.

Nadaljujte z branjem članka Zaplaz.

Kraj, ki se prvič omenja okrog leta 1180, leži v dolini reke Mirne, ob cesti Trebnje–Sevnica, v občini Trebnje. Ponaša se s starim trškim jedrom, kamnitim mostom čez reko Mirno in Mirnskim gradom – Spečo lepotico … Mirno obdajajo številni grički, med njimi Trbinc in Debenec, ki sta lepi razgledni točki.

Mirna (249 m, 1465 prebivalcev) je manjše gospodarsko središče ob robu kotline. Pred 2. svetovno vojno so bili tu znani živinski sejmi, po letu 1945 je kraj dobil nekaj manjših industrijskih obratov: tovarno pijač ter obrata plastične embalaže in kovinske opreme. Mirna skoraj nima centra oziroma jih ima več. Razvoj v industrijsko mesto je namreč staro jedro preprosto preskočil; nastala so nova naselja blokov in individualnih hiš.

Župnijska cerkev svetega Janeza Krstnika

Župnijska cerkev svetega Janeza Krstnika stoji na malo dvignjeni terasi v starem delu Mirne. Cerkev je znana predvsem po arhitekturi in stenskih poslikavah.

Nadaljujte z branjem članka Mirna.

Romarski kompleks se odlikuje po treh gotskih cerkvah, stisnjenih znotraj visokega pokopališkega obzidja, ki je deloma verjetno še ostanek protiturškega tabora. Cerkve izvirajo iz 14. in 15. stoletja in ohranjajo gotske prvine; v 19. stoletju so jih preurejali, zato v notranjosti vseh treh cerkva prevladuje poznobaročna oprema z rokokojsko ornamentiko. Številni obiskovalci romajo sem ob svetem Jerneju (prva in tudi še druga nedelja po 24. avgustu) in ob velikonočnem času, ko obujajo tradicijo znamenite Božje poti.

Znamenito romarsko središče stoji na robu Rosalnic, razpotegnjenega naselja na kolpski terasi ob železniški progi Metlika–državna meja in cesti Metlika–Božakovo. Zgodovina in stavbni razvoj kompleksa še nista povsem pojasnjena, saj raziskave še niso zaključene. Začetke cerkve je treba iskati že ob koncu 11. stoletja, ko je bila ustanovljena škofija v Zagrebu. Valvasor navaja, da je cerkve gradil red templarjev v 12. stoletju. Zagotovo sta cerkev in župnija obstajali leta 1228, ko je cerkev pripadla novoustanovljeni župniji v Črnomlju.

Nadaljujte z branjem članka Tri fare v Rosalnicah.

Na začetku vasi Goropeke stoji cerkev svetega Janeza Krstnika. Gre za gotsko stavbo iz 15. stoletja, ki so jo v poznem baroku predelali in prezidali. Spremenili so tudi oltar, ki so mu dodali podstavek, in strop.

Oltarju so bili v času predelave dodani podstavek ter slikani zastori ob straneh. Zasluge za izdelane zastore gredo Štefanu Šubicu. Tudi stranska oltarja sta delo istega avtorja. Levi oltar je posvečen sveti Uršuli, sveti Marjeti in svetemu Ignaciju, desni pa svetemu Primožu, svetemu Janezu in svetemu Pavlu.

Stene cerkve so v notranjosti cerkve opremljene z bavarskimi bakrorezi.

Zunanja poslikava cerkve je dobro znana daleč naokoli. Poslikavo je izdelal Štefan Šubic leta 1872, predstavlja pa svetega Krištofa z Jezusom.

Zemljevid

Nadaljujte z branjem članka Podružnična cerkev sv. Janeza Krstnika na Goropekah.

Cerkev je znana kot božja pot. Že pred sedanjo baročno stavbo iz 17. stoletja je stala na tem mestu gotska cerkev. Po slavoloku in ostalih robovih ima vtisnjeno modelno ornamentiko. Prezbiterij je obokan in ima plitvo kupolo, ki ima sosvodnice kot redukcijo reber. Ladja je deljena z rahlo nakazanimi oprogami in obokana s svodnimi kapami.

Južni vhod je v nivoju tal, vhod pod zvonikom pa se prilagaja terenu, ki se tu nekoliko dviga. Uvožena ideja arhitekture se je tu popolnoma udomačila in ob opremi domačinov zaživela. Na zvoniku so pri prekrivanju strehe leta 1913 našli letnico 1771, ko so cerkev v notranjosti prenovili.

Cerkev ima pet oltarjev. Veliki oltar svete Ane je iz leta 1774. Štefan Šubic je oltar leta 1864 renoviral, vendar arhitekture oltarja ni spreminjal, zamenjal je le svetnike: sveto Notburgo, svetega Frančiška Ksaverija, svetega Valentina in sveto (H)Emo.

Stranski oltar svetega Križa je prav tako Šubičev iz leta 1864.

Nadaljujte z branjem članka Podružnična cerkev sv. Ane na Ledinici.

Prvotno je bila cerkev gotska stavba s pravokotno ladjo in triosminskim prezbiterijem. V baroku je bila ladja povišana in baročno preobokana. Enako se je zgodilo tudi prezbiteriju, kjer so še vidni sledovi zazidanih gotskih oken.

Oltarji so trije in so silno lepo delo Facijeve delavnice iz Polhovega Gradca iz leta 1740. Glavni oltar ima svedrasto zavite stebre, ki obdajajo osrednjo nišo s svetim Lenartom, obdanim z oblaki in angelskimi glavicami. Nad njim je sveti Duh v obliki goloba. Sozavetnika cerkve sta sveti Peter in sveti Rok. Zelo zanimiv je tabernakelj, saj je eden redkih v Sloveniji, ki se vrti na vreteno. Levi stranski oltar je posvečen svetemu Antonu Padovanskemu. Osrednji del takoj preide v sliko z oblaki in žarki. Na oltarju so še kipi svete Neže, svete Terezije, deteta Jezusa in nepoznanega svetnika. Desni stranski oltar je enak kot levi in je posvečen svetemu Lovrencu.

Nadaljujte z branjem članka Podružnična cerkev sv. Lenarta na Dobračevi.

Enostavna gotska stavba je iz konca 15. ali začetka 16. stoletja. Večkrat je bila temeljito predelana. Letnica nad korom (1859) pove, da je bila takrat cerkev obokana in povišana. Opazijo se še zazidana gotska okna v prezbiteriju.

Zvonik ima poznobaročno kapo, v njem pa so trije zvonovi. Eden je starejši, dva pa sta bila ponovno dana v zvonik leta 2002 z darom pokojne Anice Žen, rojene na Breznici. Cerkev ima samo en oltar poznobaročne konstrukcije, ki je verjetno Šubičevo delo. Posvečen je svetemu Kancijanu. Kipa svetega Simona in svetega Brikcija sta pozlačena in sta verjetno iz kakšnega prejšnjega zlatega oltarja.

Na stropu ladje so naslikani Marijino Vnebovzetje, sveta Lucija in sveti Tomaž. Delo je izvršil Tine Seljak. V ladji so slika svetega Kancijana, ki je bila prvotno na glavnem oltarju, ter kipca Marije in Jožefa.

Cerkev je bila zadnjič obnovljena leta 2002.

Nadaljujte z branjem članka Podružnična cerkev sv. Kancijana na Breznici pri Žireh.

Ob glavni cesti skozi Žiri stoji farna cerkev svetega Martina, zgrajena v novoromanskem slogu. Cerkev je bila posvečena 11. novembra 1912. Fizična višina notranjosti cerkve je 16 metrov, v širino meri 24 metrov, dolga pa je 47 metrov. Dva zvonika segata kar 58 metrov visoko.

Načrte za cerkev je na Dunaju izdelal arhitekt A Weber. Gradbeni mojster je bil gospod Peter Bevk iz Cerknega, gradili pa so jo italijanski delavci.

Glavni oltar ima v sredini v mozaiku upodobljenega svetega Martina. Tudi ta je bil izdelan na Dunaju in je delo L. Forstnerja iz leta 1913. Na straneh sta v naravni velikosti upodobljena mučena sveti Andrej in sveti Štefan. Vse kipe je izdelal gospod Ivan Pengov iz Ljubljane. Novejši oltar so izdelali v Marmorju na Hotavljah. Stilizirani amfori nosita vrhnjo ploščo. Blagoslovil ga je pomožni ljubljanski škof Stanislav Lenič.

Mogočne orgle so bile postavljene v vojnem letu 1914 in v mesecu decembru blagoslovljene.

Nadaljujte z branjem članka Župnijska cerkev sv. Martina v Žireh.

Stiški samostan je najstarejši na današnjem slovenskem ozemlju. Tu je nastal Stiški rokopis, tu so živeli in se izobraževali Jakob Gallus Petelin, dramatik Anton Tomaž Linhart, pesnica Vida Taufer … V samostanu so bili prostori nekdanje Stiške gimnazije, danes pa se v njem nahaja tudi Muzej krščanstva na Slovenskem.

Cistercijanski samostan je leta 1136 ustanovil oglejski patriarh Peregrin I. na ozemlju in ob podpori gospodov Višnjegorskih. Z ustanovno listino je samostan prejel mnogo posesti in se povezal z mrežo cistercijanskih samostanov po vsej Evropi. Menihi cistercijanci so se poleg molitve posvečali tudi delu, dobrodelnosti in gospodarskim dejavnostim. Zaposlovali so umetnike, ki so s svojimi deli bogatili dolenjske cerkve. V drugi polovici 15. stoletja je samostan doživel vrsto turških napadov in tudi v 16. stoletju doživljal krizo, ponoven razcvet pa je doživel v 17. stoletju in je trajal vse do njegovega razpusta leta 1784. Ponovno je bil naseljen leta 1898 in pridobil status pomembnega verskega, kulturnega in gospodarskega središča Dolenjske.

Nadaljujte z branjem članka Cistercijanski samostan Stična.

Urh (342 m) je grič vzhodno od Ljubljane v bližini Bizovika; na vrhu je cerkvica sv. Urha. Med 2. svetovno vojno je bila tu najprej postojanka vaških straž, nato pa domobranska postojanka, znana predvsem po mučenju in ubijanju partizanov in somišljenikov. V spomin na žrtve so leta 1955 osnovali spominski park in postavili spomenik.

Grič je dobil ime po starodavni, že večkrat prenovljeni podružnični cerkvi, posvečeni nemškemu škofu Ulriku. Po vojni je bila cerkev spremenjena v muzej, kasneje pa so jo spet posvetili. Na zunaj je cerkev nespremenjena, sledovi krogel v cerkvenem stolpu pa so ohranjeni spomini na vojna leta. Ob cerkvi je delno obnovljena mežnarija, ki je bila med 2. svetovno vojno domobranska kasarna, zapor in mučilnica. V bližini je grobnica, kjer ležijo posmrtni ostanki 123 žrtev zločinov in 56 borcev Cankarjeve brigade, ki so jih sem prenesli po koncu vojne.

Nadaljujte z branjem članka Urh.

Znamenita vinorodna Trška gora, privlačna izletniška točka, s katere so lepi razgledi na novomeško kotlino, šentjernejsko dolino, Gorjance ter vse tja do Brežic in Zagreba, se dviga nad reko Krko, pet kilometrov severovzhodno od Novega mesta. S treh strani jo obdaja vinska trta, med vinogradi pa so raztresene hiše, zidanice in počitniške hišice. Tu je domovina znamenitega cvička, dolenjskega in slovenskega posebneža med vini. Na vzhodu je blizu zaselka V Žlebeh znana Beceletova kraška jama. Na vrhu Trške gore (429 m) stoji daleč vidna romarska cerkev Marijinega rojstva.

Cerkev so na mestu starejše kapele zgradili stiški menihi leta 1620. Sezidana je v renesančnem slogu, le okna so šilasta. Cerkev sestavljajo zvonik, banjasto obokana ladja ter križno grebenasto obokan tristrano sklenjen prezbiterij in zakristija. Leta 1756 so ob hudi živalski kugi prizidali kapelo sv. Izidorja, ob zvoniku pa postavili lopi z oltarjema, saj je na shode prihajalo vse več romarjev, tudi iz Bele krajine in Hrvaške.

Nadaljujte z branjem članka Trška gora.

Na južnih obronkih Goričkega stoji cerkev Gospodovega vnebohoda. Arhitekt Plečnik je pri gradnji nove cerkve popolnoma ohranil staro romansko-gotsko cerkvico, upošteval krajevno lončarsko izročilo in ji dal pečat svoje genialne ustvarjalnosti. Njen bel okrogel stolp je v pomurski ravnici viden že od daleč …

Bogojina (185 m, 659 prebivalcev) je naselje ob regionalni cesti Murska Sobota–Lendava. V pisnih virih je bila prvič omenjena leta 1208, trške pravice pa je dobila leta 1688, ko je imela dobro razvito cehovsko obrt (lončarji, tkalci, sodarji).

Župnijska cerkev Gospodovega vnebohoda je bila sezidana v letih 1925–1927, po načrtih najpomembnejšega slovenskega arhitekta Jožefa Plečnika (1872–1957), ko je bil župnik v Bogojini Ivan Baša (1875–1931).

»Gospod, sezidal sem ti hišo
za tvoje prebivališče.«
(I Kr 8, 13)

Staro cerkvico iz 14. stoletja je v novo cerkev vgradil kot podhodno lopo in pevski kor.

Nadaljujte z branjem članka Bogojina.

Zaradi svoje lege in bogate duhovne zgodovine so Svete gore častitljiv kraj. To je skupina petih cerkvenih stavb na slemenu in istoimenskem vrhu (527 m) v pogorju Orlice, na vzhodnem robu slovenskega ozemlja. Svete gore so stara znamenita božja pot Slovencev in Hrvatov, romarska pot vodi sem že od leta 1265. Z vrha je lep razgled po slikoviti in mehki obsotelski pokrajini.

Svete gore so dostopne s prevala med Štajersko in Dolenjsko; na eni strani je Bistrica ob Sotli, na drugi Bizeljsko. Po odcepu s ceste po 2 km pridemo do gostilne in nadaljujemo še 10 minut peš po zelo strmem pobočju do vrha. Ob poti so leseni kipi križevega pota Staneta Jarma, ki so jih postavili leta 2002.

Pomen Svetih gor je predvsem v njihovem celotnem pojavu, ki združuje v spominsko celoto na vrhu hriba s prastaro kulturno tradicijo pet zanimivih cerkvenih stavb.

Največja je cerkev Marijinega rojstva, ki so jo zgradili v baročni dobi ob prelomu 17.

Nadaljujte z branjem članka Svete gore.

Naselje (162 m, 6.856 prebivalcev) na tektonski prelomnici pod Gorjanci, v neposredni bližini sotočja Save in Krke, je upravno, gospodarsko in kulturno središče Brežiške ravnine. Brežice se danes razraščajo med jedrom ob gradu in 2 km oddaljeno železniško progo ter ob cestah proti Bizeljskemu in Dobovi. Imajo nekaj industrije (pohištvo, tekstil, obrat kovinske industrije), razvite so trgovina na debelo (vino), proizvodne in storitvene obrti. Osrednji kulturni spomenik je renesančni grad, v katerem je Posavski muzej. Tudi okolica Brežic nudi več kulturnih in naravnih znamenitosti.

V Velikih Malencah, 3 km nad izlivom Krke v Savo, je bilo prazgodovinsko gradišče (o njem pričajo izkopani žgani grobovi iz mlajše kamene dobe); na tem mestu so tudi Rimljani zgradili utrdbo, kastel. Leta 1241 prvič omenjene Brežice pa so se razvile ob gradu kot upravno središče posesti salzburških škofov, ki se je oblikovala v Posavju v začetku 11. stoletja. Okoli gradu, ki se je nemško imenoval Rein (rečni breg), sta se v srednjem veku razvijali predvsem obrt in trgovina.

Nadaljujte z branjem članka Brežice.

Mnogi radi obiščejo kartuzijo Pleterje, saj še danes predstavlja oazo miru in tišine, ki človeka poživlja. Kartuzija Pleterje, ki jo je leta 1407 ustanovil celjski grof Herman II., je najmlajša in edina še živa skupnost kartuzijanov v Sloveniji. Leži ob vznožju Gorjancev, na severu pa jo obdaja Pleterski hrib (282 m), ki je porasel z vinogradi. Pleterje je 2 km oddaljeno od Šentjerneja, od koder skozi vas Šmarje vodi pot do kartuzije. Mogočno 3 metre visoko in 2300 metrov dolgo obzidje loči samostanski kompleks od zunanjega sveta.

Kartuzijanski red je kot skupnost samotarjev v duhovno nemirnem času druge polovice 11. stoletja ustanovil sv. Bruno. To je bilo leta 1084 v samotni dolini blizu Grenobla, v Chartreuseu. Leta 1165 je bila ustanovljena tudi prva kartuzija na Slovenskem v Žičah. Tej so sledile leta 1209 kartuzija Jurklošter, okoli leta 1260 Bistra in leta 1407 Pleterje.

Kartuzijo Pleterje sta zaznamovali zlasti dve obdobji: čas srednjega veka, ko je bila ustanovljena in leta 1595 že ukinjena, in čas nove kartuzije, ko je leta 1899 kartuzijanski red z nakupom spet pridobil svojo nekdanjo pletersko posest in zgradil nov samostan.

Nadaljujte z branjem članka Kartuzija Pleterje.

Preden po Zasavski cesti proti Litiji zapeljemo v ozko dolino, nad katero se vzpenjajo Janče (na desni) in Murovica (na levi), ob cesti zagledamo podružnično cerkev sv. Agate, na levem pobočju nad cesto pa župnijsko cerkev sv. Helene in Žerjavov grad. Od tu se med drugim lahko povzpnemo na Janče in opravimo del evropske poti E6.

Podružnično cerkev sv. Agate ob Zasavski cesti naj bi leta 1500 kot pokopališko kapelo dala zgraditi grajska hči Agata. Danes je ob njej pokopališče za vasi Dolsko, Kamnica, Petelinje, Vinje in Osredke, ki pravzaprav tvorijo skupno celoto. Na pobočju nad Dolskim pa sta Žerjavov grad in mogočna cerkev sv. Helene.

Žerjavov grad je bil v začasni lasti nemškega viteškega reda. Kasneje ga je prevzela Avstro-Ogrska in ga izročila rodbini Račič v zahvalo, ker so z brodovjem pomagali v vojni proti Beneški republiki.

Nadaljujte z branjem članka Dolsko pri Ljubljani.

Crngorbsko romarsko cerkev je – po legendi sodeč – zidarjem pomagala graditi ajdovska deklica, ki je tiste čase živela v Crngorbskih gozdovih in je bila tako velika, da je z eno nogo stala na vrhu Šmarne, z drugo pa na vrhu Šmarjetne gore, ko je delavcem pomagala zajemati vodo iz Save in prinašati ogromne skale. V spomin na ajdovsko deklico v cerkvi še danes visi njeno rebro.

Crngorb je majhna vasica z le nekaj deset prebivalci, ki leži 5 km od glavne ceste Škofja Loka–Kranj (odcep pri Dorfarjih). Znan je po cerkvi Marijinega oznanjenja, ki je bila že v 13. stoletju cilj romarske poti in je eden najpomembnejših umetnostnih spomenikov v Sloveniji. Cerkev je bila kmalu premajhna za številne romarje, ki so prijahali vanjo, zato so jo večkrat povečali in razširili, pa tudi polepšali. Mojster Jurko iz Loke je v letih 1521–24 zgradil sedanji dvoranski prezbiterij s stebri in rebrastim svodom ter čokat zvonik z baročno kapo.

Nadaljujte z branjem članka Crngrob.

Na vzhodnem obrobju Goričkega, na nadmorski višini komaj 310 metrov, od koder lahko s pogledom zajamete prekmurske ravnice, v vasi Selo stoji romanska rotunda oz. kapela svetega Nikolaja.

Kapela svetega Nikolaja stoji nekoliko na samem, na valovitem terenu. Zgrajena je bila verjetno v 13. stoletju, kot valjasta cerkvena notranjščina s plitvo kupolo in polkrožno apsido. Zgrajena je v romanskem stilu; njena notranjost je krožno oblikovana in poslikana v dveh plasteh. Starejše poslikave izhajajo iz sredine 14., mlajše pa iz začetka 15. stoletja. Notranjost osvetljuje svetloba, ki prihaja skozi romanska okna.

V letih 1845–46 so cerkev prezidali; polkrožno apsido so nadomestili z vhodno vežo in zvonikom nad njo, a so cerkvi v 20. stoletju vrnili njeno prvotno podobo.

Za ogled cerkvene notranjščine poprosite za ključ pri najbližji hiši.

V bližini rotunde je tudi manjše, v tišino gozda odmaknjeno pokopališče.

Vas Selo ima le nekaj sto prebivalcev in leži 3 km od Madžarske meje, v občini Moravske Toplice.

Nadaljujte z branjem članka Selo.