Danes ljudje iščemo različne načine sproščanja, s katerimi želimo poskrbeti za boljše splošno počutje in zdravje. Če načrtujete obisk term, potem ste že seznanjeni s tem, da boste tam deležni številnih tretmajev in wellnes storitev, med katerimi je tudi solna terapija.

Solna terapija v termah združuje elemente sprostitve, aromaterapije in inhalacijske terapije. Zanjo je značilno vdihavanje in izpostavljenost telesa suhemu solnemu aerosolu, zato se izvaja v posebnih tako imenovanih solnih sobah. Pri tem se uporablja posebna medicinska naparava, ki jo imenujemo halogenerator. Ta v prostor sistematično vpihava mikronske delčke suhega aerosola kamene soli in na ta način ustvarja mikroklimo značilno za naravne solne jame.

Kako deluje solna terapija v termah?

Solna terapija v termah se izvaja v posebnih solnih sobah in s pomočjo halogeneratorja. Po tem, ko halogenerator razpršuje mikrodelce solnih aerosolov v prostor, ti delci prodirajo globoko v dihalne poti in pljuča.

Suh solni aerosol v solni sobi prav tako ustvarja sterilno, hipobakterijsko in z negativnimi ioni nabito atmosfero.

Nadaljujte z branjem članka Prednosti solne terapije v termah.

Z vse večjim vlaganjem v športno infrastrukturo, so smučišča v zadnjih letih po vsem svetu doživela korenito prenovo. Tako se zaradi umetnega zasneževanja, smučarske sezone lahko pričnejo še preden v resnici zapade prvi sneg in končajo v zgodnji pomladi, ko na bližnjih travnikih, takoj ob smučiščih, že cvetijo prve rože.

Rogla od modernih smučišč ne odstopa in je v zadnjih letih v izgradnjo športne infrastrukture vložila zares veliko. Smučarski center Rogla je sicer eden največjih v Sloveniji in obsega deset smučišč različnih težavnostnih stopenj. Vsako smučišče je dobro zavarovano in urejeno, prav tako so ob njih napravljene moderne sedežnice, ki lahko na vrh vsako uro prepeljejo vse več gostov. Ti se lahko potem cele dni brezskrbno spuščajo navzdol po belih strminah in se vračajo nazaj na vrh, ne da bi bili preveč zadihani.

Za sprostitev ob smučiščih je poskrbljeno, saj je dovolj počivališč, ob nekaterih so na razpolago celo ležalniki.

Nadaljujte z branjem članka Rogla.

Celotno območje današnjega Vitanja obsega predvsem hribovito pokrajino na obronkih zahodnega dela Pohorja in podaljška Karavank. Tu je sedem vasi in trg Vitanje; imeni naselij Zgornji in Spodnji Brezen namigujeta na vulkansko poreklo masiva Paški Kozjak. Območje se ponaša z bogato naravno in kulturno-zgodovinsko dediščino: v Vitanju je ohranjen edinstven pojav, da opravljajo obrede v poletnem in zimskem času v dveh različnih cerkvah. Med drugim lahko tu obiščete tudi spominsko sobo Hermana Potočnika Noordunga.

Kraj Vitanje je nastal na močvirnem sotočju Hudinje, ki priteče izpod Rogle, s potokoma Jesenica in Hočna. Nastal je na osnovi že v antiki znane cestne povezave med vzhodno Štajersko in Koroško. Že tedaj se je oblikovalo pomembno središče, rimljanski mansio – postojanka ob pomembni cestni povezavi Celeje s Colacijem in Virunumom na Koroškem. Ime kraja Vitanje je slovanski prevod besede mansio. Arheološke izkopanine pričajo, da je bilo v bližini svetega Vida na Hudinji v rimski dobi in verjetno že prej bogato nahajališče marmorja.

Nadaljujte z branjem članka Vitanje.

Nedaleč od vasi Žiče in v neposredni bližini Žičke kartuzije je romanska cerkev Marijinega obiskanja, ki je edina v celoti ohranjena priča življenja kartuzijanov v tej dolini. Njen vhod krasi kamnit romanski portal, eden najstarejših v Sloveniji. Ime vasi je pomanjševalnica besede »špital«, bolnišnica. Kraj je s t. i. »Spodnjim« žičkim samostanom nudil gostoljubje popotnikom in oskrboval »Zgornji« samostan.

Špitalič pri Slovenskih Konjicah je v dolini Žičnice, 13 km iz Slovenskih Konjic. V 12. stoletju, ko so te kraje naselili kartuzijanski bratje – laiki, sta bila v tem kraju zgrajena »Spodnji« žički samostan in manjša cerkev. Med turškimi vpadi v 15. stoletju je bil samostan porušen in bratje laiki so se preselili v »Zgornji« samostan. Ostala pa je romanska cerkev Marijinega obiskanja, ki so jo po ukinitvi samostana začeli uporabljati kot lokalno župnijsko cerkev. Ima dvokapno streho ter izrazite, masivne zunanje opornike, zvonik pa ima baročni čebulasti zaključek.

Nadaljujte z branjem članka Špitalič.

Kdor meni, da je Bohinjsko jezero naše največje jezero – če ne štejemo Cerkniškega, ki zdaj je, zdaj ga pa (skoraj) ni –, ima prav, pa tudi ne! Kajti ta čast, če seveda upoštevamo samo dolžino obale, pripada Šmartinskemu jezeru, ki je nastalo tako, da je voda preplavila nekaj ravnic in globeli med griči severno od Celja in vzhodno od Vojnika. Marsikdo se že leta vozi le dva, tri kilometre stran, pa sploh ne ve, da se prav blizu avtoceste skriva tolikšna vodna površina! Šmartinsko jezero velja tudi za največji vodni zadrževalnik za vodno pregrado v državi.

Nenavadno, v vse smeri razčlenjeno jezero, ki zviška spominja na migotajočo amebo, namreč pokriva 113 hektarjev površine, globoko je do 15 metrov, njegova obrežja pa merijo dobrih 12 kilometrov! Ime je dobilo po bližnjem Šmartnem v Rožni dolini, to pa po zavetniku svetem Martinu, ki mu je posvečena vaška cerkev z osnovami iz prve polovice 14.

Nadaljujte z branjem članka Šmartinsko jezero.

Stari Rimljani so že vedeli, kaj dobro dene duhu in telesu! Kadar se niso vojskovali, so znali – seveda predvsem pripadniki patricijskega sloja – izbrano uživati in se sproščati. Še najraje pri vrelcih zdravilne, tudi pozimi tople vode, kakršnih na naših tleh ne manjka in so zanje vedeli tudi že staroselci pred prihodom rimskih legij. Okrog večine so se v novejšem času razvili gromozanski rekreacijsko-zabaviščni centri, le malo kje, tako kot v Dobrni nedaleč od Celja, pa je ostalo še bolj po starem.

Seveda ne čisto tako kot v rimskih časih ali leta 1414, ko se prvič omenjajo toplice; tudi drugače kot v 16. stoletju, ko se je začela organizirana zdraviliška dejavnost – prvo zdraviliško stavbo z bazenom so postavili leta 1624 –, a vendarle manj množično in hrupno kot skoraj povsod drugod; vsaj približno tako kot je bilo v večini slovenskih termalnih zdravilišč še pred dvajsetimi, tridesetimi leti.

Nadaljujte z branjem članka Dobrna.

Mesto, ki ima sredi julija tradicionalno kulturno-turistično prireditev Pivo in cvetje, je osrednje naselje ter upravno, gospodarsko in kulturno središče ob reki Savinji med Celjsko kotlino in dolino reke Save. Osnova mestnega razvoja sta bila v novejšem času predvsem zdravilišče in pivovarna. Laško je tudi izhodišče za več zanimivih izletov.

Laško (228 m, 3.641 prebivalcev) z bližnjo okolico je bilo naseljeno že v obdobju kulture žarnih grobišč (okrog 800 pr. n. št.). Fevdalci enega največjih gospostev na Slovenskem s sedežem v Laškem so bili po letu 1016 savinjski mejni grofi, nato pa je območje prehajalo iz rok v roke, dokler ga Habsburžani leta 1620 niso prodali baronom Mosconom. Naselje je bilo prvič omenjeno leta 1147, trg in sedež deželnega sodišča 1227, župnija 1257. Do leta 1816, ko so zgradili cesto Celje–Zidani Most, je bil kraj prometno odrezan, nato je začela nastajati manjša industrija, s svetom ga je leta 1849 povezala Južna železnica.

Nadaljujte z branjem članka Laško.

Ob prastari poti, ki vodi iz Celja proti Slovenj Gradcu, se ob vstopu v Šaleško dolino razkazuje mogočen Velenjski grad. Dolga stoletja je skupaj s svojima sosedoma, gradovoma Šalek in Ekenštajn, obvladoval poti iz Celjske kotline na Koroško ter uspešno kljuboval zobu časa. Preživel je vojne vihre, turške napade in puntarske kmete, ki so mnoge gradove v njegovi bližini spremenili v razvaline.

Velenjski grad je prvič omenjen v sredini 13. stoletja, ko naj bi ga imeli v rokah gospodje s Kunšperka, sorodniki gospodov Ptujskih. Imel je zemljišču prilagojen peterokrak obod, znotraj katerega je bilo dvorišče z vodnjakom. K jugovzhodnemu vogalu se je prislanjal palacij, v severovzhodnem kotu dvorišča pa je bil manjši obrambni stolp. Toda niti takšna zasnova niti gospodarji niso dolgo ostali isti. Od 14. stoletja dalje je grad večkrat menjal lastnike: gospodovala mu je rodbina Liechtenberg z Dolenjskega, pa Hans Wagensberški, med lastniki so omenjeni še Gabriel Pauer, Eduard Trigler, Karl pl.

Nadaljujte z branjem članka Velenjski grad in Muzej Velenje.

»Premog je naredil to mesto.« Če bi naredili anketo, bi zagotovo dobili odgovor, da imamo s tem stavkom v mislih Velenje. Upravno, politično, gospodarsko in kulturno središče Šaleške doline, po velikosti peto mesto v Sloveniji. Mesto, ki se razlikuje od drugih slovenskih mest, je mesto brez starega mestnega jedra, brez strnjenih ulic, je mesto moderne arhitekture, parkov in igrišč, velikih zelenic. Mesto, v katerem življenje ni zaspano.

Območje današnjega Velenja je bilo prvič omenjeno leta 1250, poseljeno pa že od mlajše kamene dobe dalje. Njegove korenine segajo v neznatno rudarsko naselje; premog so, ko je nanj leta 1767 opozoril kovač Zajc, začeli prevažati v bolj oddaljene kraje. Predvsem po letu 1950 je bila rast mesta nenehno povezana z rastjo premogovnika, danes enega najsodobnejših na svetu, in tovarne gospodinjske opreme Gorenje, ki je s svojimi proizvodi prisotna na vseh celinah.

Prve tone velenjskega lignita so iz 180 metrov globokega jaška potegnili na dan maja 1887; danes se lahko po tem jašku spustite v skrivnostni podzemni lignitni svet.

Nadaljujte z branjem članka Velenje.

Olimje je kraj v občini Podčetrtek ob vznožju Kozjanskega hribovja. Kraj je bil prvič omenjen leta 1208, že v začetku 11. stoletja pa je bil na tem področju zgrajen grad, po katerem je Olimje najbolj znano.

Grad Olimje je v zgodovini zamenjal več lastnikov. Nekaj časa je pripadal grofom von Pilsteinskim; ena izmed njegovih lastnikov je bila tudi sveta Ema iz Pilštajna, bolj znana kot sveta Hema Krška. Okrog leta 1550 je grad v renesančnem slogu preuredil grof Tattenbach, istočasno so ga zaradi nevarnosti turških vpadov obdali tudi z obrambnim jarkom. Leta 1658 je grad kupil zagrebški baron Ivan Zakmardy, ki ga je kasneje začel preurejati v samostan in ga leta 1663 podaril pavlinskim menihom iz Lipoglava na Hrvaškem. Kasneje so grad popolnoma preuredili v samostan in dozidali še baročno cerkev.

Cerkev slovi po baročnem oltarju, posvečenem Mariji Vnebovzeti, ki velja za enega najlepših baročnih oltarjev v Sloveniji.

Nadaljujte z branjem članka Samostan Olimje.

Legenda pravi, da je Apolon, bog sonca in zdravilstva, ustavil krilatega konja Pegaza, ko je hotel odleteti na goro Parnas, in mu naročil piti vodo Rogaškega vrelca. Od tod izvira tudi podoba krilatega konja v občinskem grbu. Rogaška Slatina se uvršča med znana srednjeevropska zdravilišča. Slovi po slatinskih vrelcih Tempel, Styria in Donat, ob katerih je nastal zdraviliški kompleks hotelov in medicinskih ustanov. Mineralno vodo zajemajo tudi v komercialne namene; poznamo jo ustekleničeno in z imeni vrelcev. Zgodovinski razvoj mesta je tesno povezan z zdraviliško dejavnostjo in steklarstvom v 2 km oddaljenem Tržišču.

Rogaška Slatina (228 m, 4.904 prebivalcev) je eno najmlajših slovenskih mest in hkrati eden najstarejših slovenskih turističnih krajev. Sodi med starejša zdravilišča v Sloveniji; izkopanine ter rimska cesta, ki je mimo Lemberga in Rogatca vodila iz Celeie v Petovium, dokazujejo, da so območje Rogaške Slatine poznali že Kelti in Rimljani. Zdravilne učinke vode so poznali številni okoličani, pa tudi romarji, ki so širili glas o čudežni zdravilni vodi.

Nadaljujte z branjem članka Rogaška Slatina.

S 700-letnimi trškimi pravicami se uvršča med najstarejše trge na Slovenskem, vendar ni nikoli dosegel mestnega statusa. Ponaša se z bogato in zanimivo preteklostjo; pretežni del zgodovine je bil Rogatec cvetoče naselje raznih obrtnikov in trgovcev. Na to danes spominjajo staro trško jedro, ostanki dveh gradov, dve cerkvi in drugi umetnostno-zgodovinski spomeniki (nekateri so razstavljeni v Muzeju na prostem).

Rogatec (220 m, 1.484 prebivalcev) leži pod Donačko (Rogaško) goro, ob sotočju potokov Sotle in Draganje. Zaradi svoje zemljepisne lege na prehodu iz predalpskega v panonski svet je bil pomembno križišče trgovskih in vojaških poti. Že v rimskih časih je bil znana vojaška naselbina. Svoj največji razvoj je kot obmejno področje in kot posest različnih zemljiških gospodov doživel v srednjem veku. V pisnih virih je bil prvič omenjen leta 1130, leta 1283 pa je pridobil tržne pravice. Njegovi lastniki so bili grofje Breže-Selški, krški škofi, Celjski grofje in Habsburžani.

Nadaljujte z branjem članka Rogatec.

Senožete, Rimske Toplice, Globoko in Šmarjeta so tesno povezani s pesnikom Antonom Aškercem. Nekatere teh krajev obiščemo, če se podamo po Aškerčevi poti. Na Senožetah je spominska hiša Antona Aškerca, v kateri je predstavljeno pesnikovo življenje in delo; v njej pa je tudi precej predmetov etnografske vrednosti, ki kažejo, kakšen je bil v preteklosti način življenja v teh krajih.

Senožete (440 m, 27 prebivalcev) so le dober kilometer po cesti (15 minut hoda) od Rimskih Toplic na pobočju nad njimi. Spominska hiša Antona Aškerca je v hiši, kamor se je družina Aškerčevih preselila z Globokega, ko je bilo Antonu tri leta. Tu je užival v prostranstvu; bil je pastir in vodnik radovednim obiskovalcem zdravilišča Rimske Toplice. Oskrbnik spominske hiše je pesnikov pranečak Avgust Aškerc.

Anton Aškerc (1856–1912) je po želji tete Ajtke študiral bogoslužje, čeprav za duhovniški poklic ni čutil nagnjenja; že tedaj je bral koran, preučeval različna orientalska verstva in materialistično filozofijo.

Nadaljujte z branjem članka Aškerčeva spominska hiša in pot.

Muzej na prostem v Rogatcu ohranja srednještajersko ljudsko stavbno dediščino subpanonskega tipa in kulturno izročilo ljudi, ki so živeli na območju Obsotelja, predvsem Rogatca in na pobočjih Boča, Donačke gore in Maclja, v času od 19. do sredine 20. stoletja. Jedro muzeja tvorijo originali in rekonstrukcije. Prvotna ideja domačinov, da ohranijo rojstni hišo pesnika Jožeta Šmita je z leti prerasla v doslej največji muzej na prostem v Sloveniji. Leta 1997 je bil nominiran za evropski muzej leta.

Na muzejskem prostoru je predstavljenih petnajst različnih objektov v treh različnih sklopih. Domačijo predstavljajo gospodarsko poslopje z gnojiščem in poljskim straniščem, čebelnjak, svinjaki in kozolec. Upravni del predstavlja »loden«, prvotno trška trgovina z mešanim blagom, ki ima danes tudi funkcijo muzejske trgovine z upravnimi prostori. V tretjem sklopu pa je gostinski del z vinsko kletjo v funkciji »pušenšanka« in značilno zasajenimi brajdami.

Stanovanjska hiša iz začetka 19.

Nadaljujte z branjem članka Muzej na prostem Rogatec.

»Mesto vina in cvetja«, ki ima v svojem grbu konja, je središče Dravinjske doline. Slovenske Konjice (322 m) ležijo pod Konjiško goro (Stolpnik, 1012 m), na severni strani pa so griči Škalce, ki prehajajo v obronke Pohorja. Prijazno podeželsko mesto s 5.000 prebivalci ima tisočletno starotrško zasnovo. V njem se je rodil tudi pesnik Ivan Minatti, avtor pesmi Nekoga moraš imeti rad. Konjičani imajo nedvomno radi svoje mesto in lepo skrbijo zanj, saj je odlikovano s petimi priznanji najlepšega izletniškega mesta in z zlato medaljo evropskega tekmovanja entente florale.

Prva pisna omemba naselja pod nazivom Counowiz sega v leto 1146. Tedaj je bilo sedež prafare, sto let kasneje je dobilo tržne pravice. Požari so ga prizadeli štirikrat, nazadnje v 18. stoletju. Med kmečkimi upori leta 1515 so tu zborovali uporni kmetje. Razcvet gospodarskih dejavnosti je omogočila cesta Dunaj–Trst v 18. stoletju.

Nadaljujte z branjem članka Slovenske Konjice.

Legenda pravi, da je samostan Žiče nastal na jasi sredi gozda na južnem pobočju Konjiške gore, kjer se je štajerskemu mejnemu grofu Otokarju Traungauskemu, ki je med lovom zadremal pod hrastom, v naročje zatekel zajec, bežeč pred psi. Grof je v tem videl božje znamenje in je ukazal na tistem mestu postaviti samostan. Gonjači so mu povedali, da se prestrašeni živalci po slovensko reče zajec, kar so nemški pisarji zapisali kot Seitz. Samostanu so tudi pozneje po domače rekli klošter zajčki.

Tako pravi izročilo, dokumenti pa govorijo, da so samostan okrog leta 1160 postavili kartuzijani, pripadniki enega od meniških redov, oziroma sijajni gradbeniki, ki so jih pripeljali s seboj iz Francije. Pred nezaželenimi gosti dobro skrit, predvsem pa miren kot za razmišljanje in molitev so našli na koncu tihe doline sv. Janeza ob sotočju potokov Soješke in Kumenske vode, v nadaljevanju Žičnice. Tesne celice okrog križnega hodnika, v katerih so prebivali menihi, cerkev, pokopališče in gospodarska poslopja so obdali z obzidjem, ki so ga v času turških vpadov utrdili še z močnimi obrambnimi stolpi.

Nadaljujte z branjem članka Žička kartuzija.

Ob cesti med Dobrno in Vojnikom, nedaleč od vasi Lemberg z zapuščenim srednjeveškim gradom na eni in Novo vasjo na drugi strani, stoji kažipot z napisom Polže. Če mu sledimo, se po drevoredu pripeljemo v vasico, ki svojega nenavadnega imena ni dobila po polžih, kot bi kdo pomislil; bliže resnici smo, če si rečemo, da gre tam najbrž vse po polžje.

Pa to ne pomeni nič slabega. Vse se nekako upočasni in uglasi z žuborenjem rečice Hudinje, ki si je tudi zaslužila svoje ime: preden so jo regulirali in vanjo namočili grla številnih vodovodov, se je kdaj pa kdaj znala pošteno razhuditi in prestopiti bregove. Zdaj mirno teče skozi vasico, ki daleč naokoli slovi po mogočnih kozolcih, starih lesenih hišah in drugih spomenikih nekdanjega kmečkega stavbarstva. Mednje sodi tudi pred nedavnim obnovljena Mlinarjeva hiša, ki se ji tako pravi – kajpada – zato, ker stoji ob mlinu.

Nadaljujte z branjem članka Polže in Soržev mlin.