Ime Dolenjske Benetke se je mesteca oprijelo zaradi pogostih poplav, toda na Benetke spominja tudi vrsta kulturnih spomenikov in umetniških zbirk, ki si jih obiskovalci tukaj lahko ogledajo. Kostanjevica, eno najmanjših in hkrati eno najstarejših mest na Slovenskem, se je razvilo na umetnem otoku v meandru reke Krke, blizu gradu Landestrost, nekdanje spanheimske obmejne trdnjave, ob vznožju Gorjancev. Mestna struktura z dvema ulicama se je ohranila vse do danes, ko je kraj kot celota razglašen za kulturni spomenik.

O davni naseljenosti pričajo številne arheološke najdbe, ki jih hrani Narodni muzej v Ljubljani. Kostanjevica je bila od 11. stoletja pomembno središče fevdalne posesti grofov Speinheimov in hkrati njihovo oporišče na stari kranjsko-hrvaški meji. Prvotno nemško ime »Landestrost« – zaupanje, vera, pogum dežele – govori, da je Kostanjevica s kovnico denarja in z novoustanovljenim samostanom v neposredni bližini zavzemala pomemben politični, gospodarski in verski položaj v okviru teritorija Spanheimov.

Nadaljujte z branjem članka Kostanjevica na Krki.

Začetki galerijske dejavnosti v Kostanjevici na Krki segajo v leto 1956, ko je bila – na pobudo tedanjega ravnatelja Lada Smrekarja – v prostorih osnovne šole ustanovljena Gorjupova galerija. Pomeni predhodnico vseh kasnejših kulturnih dogajanj v Kostanjevici na Krki: Dolenjskega kulturnega festivala 1956–1981, Lamutovega likovnega salona, kiparskega simpozija Forma viva in Grafičnega bienala jugoslovanskih otrok. Sedaj dejavnosti potekajo v okviru Galerije Božidar Jakac, ki je bila ustanovljena leta 1974.

Galerija Božidar Jakac se od začetka svojega delovanja tematsko nagiba k ekspresionizmu in predstavlja najbolj obsežno zbirko te umetnostne smeri na Slovenskem. Sedež ima v prostorih nekdanjega cistercijanskega samostana, ki je danes kulturni spomenik, katerega obnova še vedno poteka. V obnovljenih dvoranah nekdanjega samostana so naslednje stalne zbirke:

Božidar Jakac (1899–1989), slikar in grafik, eden od pobudnikov ustanovitve ljubljanske likovne akademije, njen redni profesor za grafiko in prvi rektor. Galerija hrani njegova zgodnja dela (med njimi okrog 2500 risb).

Nadaljujte z branjem članka Galerija Božidar Jakac.

Idilična vas (255 m, 399 prebivalcev) leži sredi vinogradov in sadovnjakov na južnem pobočju pogorja Orlice, ki je poraščeno z gozdovi kostanja in hrasta. V Pišecah lahko obiščete rojstno hišo Maksa Pleteršnika, grad Pišece, ki ga zdaj obnavljajo, odpravite se lahko na »vodno učno pot« … in uživate v lepotah bizeljske pokrajine, ki se tu še prav posebno ponaša z »razkošjem preprostosti«.

Jedro vasi Pišece je zgoščeno ob vaški cesti pod cerkvijo sv. Mihaela. Do 2. svetovne vojne sta tu cveteli vinska trgovina in mlinarstvo, kar kažejo velike stavbe, ki dajejo vasi trški videz; izstopajo gostilna, stara šola, trgovina in kovaški muzej.

Ob potoku Gabrnici, ki izvira v podzemnih razpokah Orlice, je bilo nekdaj na terasah razporejenih veliko mlinov. Manjši mlin ob cerkvi je obnovljen. Tu je prva postaja vodne učne poti Gabrnica, ki se nadaljuje do ribnika ob gradu Pišece, potem pa po Dolini, mimo Globokega in skozi gozd Dobrava do Jovsov.

Nadaljujte z branjem članka Pišece.

En hribček bom kupil … poje Slomškova pesem in vabi na Bizeljsko, v vinorodno pokrajino, ki obsega valovito jugovzhodno pobočje Orlice in Kunšperške gore, približno med povirnim delom potoka Dramlja na zahodu in desnim bregom reke Sotle na vzhodu. Značilni so vinogradi (vina rosé) in sadovnjaki, ob Sotli so polja in travniki. Bizeljsko se imenujeta tudi glavno naselje in grad. V resnici se je naprej grad imenoval po vitezih Wisell, po njih se je tekom stoletij poimenovalo tudi samo področje: Wisell – Bizel – Bizeljsko.

Grad Bizeljsko (imenovan tudi grad Orešje) stoji nad vasjo Orešje (391 m), na skrajnem obrobju Bizeljskih goric pod gozdovi mogočne Orlice. Prvič se pisno omenja leta 1404, ko so se tukaj naselili vitezi Wisell. Sedanja stavba je iz 16. stoletja, ko so rekonstruirali grad, ki je tam stal že od 10. stoletja. Grad ima srednjeveško grajsko zasnovo: stanovanjsko jedro in širši utrdbeni del.

Nadaljujte z branjem članka Bizeljsko.

Nekaj kilometrov iz Brežic v smeri proti Bizeljskemu, jugovzhodno od Dobrave se razprostirajo Jovsi (tudi Jousi), ki sodijo med največja strnjena območja mokrotnih in poplavnih travnikov v Sloveniji. Dobrava pa je nižinski gozd, eden od dveh večjih ohranjenih sestojev poplavnega gozda v Sloveniji. Jovsi in Dobrava naj bi zaradi svoje izjemnosti postali del evropskega ekološkega omrežja Natura 2000, ki se postopoma razvija v vseh državah Evropske unije. Vanj so vključena vsa območja, ki so pomembna za ohranjanje ogroženih vrst rastlin in živali ter njihovih življenjskih okolij.

V obdobju 2005–2007 potekajo akcije za zagotavljanje dolgotrajnega ohranjanja območij Natura 2000, ki obsegajo vzpostavitev mreže ekocelic v Dobravi (da bi ohranili detla, pivko, goloba duplarja, črno štorkljo, belovratega muharja idr.), ohranjanje mokrotnih travnikov ob reki Sotli, izboljšnje hidroloških razmer in postavitev opazovalnega stolpa v Jovsih, ureditev informativne sobe v Kapelah ter ozaveščanje javnosti.

Nižinski gozd Dobrava je poleg Krakovskega gozda zadnji večji ohranjeni sestoj poplavnega gozda pri nas.

Nadaljujte z branjem članka Jovsi in Dobrava.

Naselje (162 m, 6.856 prebivalcev) na tektonski prelomnici pod Gorjanci, v neposredni bližini sotočja Save in Krke, je upravno, gospodarsko in kulturno središče Brežiške ravnine. Brežice se danes razraščajo med jedrom ob gradu in 2 km oddaljeno železniško progo ter ob cestah proti Bizeljskemu in Dobovi. Imajo nekaj industrije (pohištvo, tekstil, obrat kovinske industrije), razvite so trgovina na debelo (vino), proizvodne in storitvene obrti. Osrednji kulturni spomenik je renesančni grad, v katerem je Posavski muzej. Tudi okolica Brežic nudi več kulturnih in naravnih znamenitosti.

V Velikih Malencah, 3 km nad izlivom Krke v Savo, je bilo prazgodovinsko gradišče (o njem pričajo izkopani žgani grobovi iz mlajše kamene dobe); na tem mestu so tudi Rimljani zgradili utrdbo, kastel. Leta 1241 prvič omenjene Brežice pa so se razvile ob gradu kot upravno središče posesti salzburških škofov, ki se je oblikovala v Posavju v začetku 11. stoletja. Okoli gradu, ki se je nemško imenoval Rein (rečni breg), sta se v srednjem veku razvijali predvsem obrt in trgovina.

Nadaljujte z branjem članka Brežice.