Staro upravno, cerkveno in trgovsko naselje je doživljalo svojski zgodovinski in politični razvoj, saj je bilo Prekmurje priključeno Sloveniji šele leta 1919. Po 2. svetovni vojni se je Murska Sobota razvila v pomembno središče Prekmurja; po osamosvojitvi Slovenije se je znašlo na stičišču štirih držav, narodov in kultur. Najsevernejše mesto Slovenije in največje pomursko mesto je značilno subpanonsko naselje.

Murska Sobota (190 m, 13.857 prebivalcev) se je razvila v ravnini Ravensko, ob rečici Ledava, na presečišču magistralnih cest iz Madžarske proti Italiji in prečnih poti z Goričkega proti Muri. Na zahodni strani mesta je 7,5 km dolg prekop Ledava–Mura, ki mesto varuje pred poplavami potokov z Goričkega. Mesto ima številne drevorede, stanovanjske bloke v zaledju in soseske z vrtovi. Med značilnimi mestnimi stavbami so secesijske hiše L. Takácsa ob Slovenski ulici in moderna arhitektura F. Novaka; oba oblikovalca sta bila domačina, ki sta mestu vtisnila poseben pečat.

Nadaljujte z branjem članka Murska Sobota.

Največje naselje na Goričkem se je razvilo okrog gradu Grad, ki je največji v Sloveniji. Pod gradom je cerkev Marije Vnebovzete, ki spada med najlepše gotske spomenike Pomurja in ji je svoj pečat vtisnil tudi Jože Plečnik. V gradu sta sedež Krajinskega parka Goričko in Informacijski center Trideželnega parka Goričko–Raab–Õrség.

Grad (271 m, 809 prebivalcev), ki je tudi sedež občine Grad, je razloženo naselje na najbolj razgibanem zahodnem delu Goričkega. Tu je bilo več stoletij upravno središče Goričkega in dolgo časa tudi Ravenskega. Ozemlje širšega območja Goričkega je vključil v madžarsko državo Bela III. in ga leta 1183 podaril cistercijanskemu samostanu v Monoštru. Naselje je kot trg omenjeno leta 1478.

Na več mestih se pojavlja na površini bazaltni tuf, prej so ga lomili za gradbeni material (zdaj so kamnolomi opuščeni). Na strmem griču iz bazaltnega tufa je veličasten grad Grad, ki je deloma v razvalinah, v zadnjem času pa ga uspešno obnavljajo s pomočjo programa Phare.

Nadaljujte z branjem članka Grad na Goričkem.

Na južnih obronkih Goričkega stoji cerkev Gospodovega vnebohoda. Arhitekt Plečnik je pri gradnji nove cerkve popolnoma ohranil staro romansko-gotsko cerkvico, upošteval krajevno lončarsko izročilo in ji dal pečat svoje genialne ustvarjalnosti. Njen bel okrogel stolp je v pomurski ravnici viden že od daleč …

Bogojina (185 m, 659 prebivalcev) je naselje ob regionalni cesti Murska Sobota–Lendava. V pisnih virih je bila prvič omenjena leta 1208, trške pravice pa je dobila leta 1688, ko je imela dobro razvito cehovsko obrt (lončarji, tkalci, sodarji).

Župnijska cerkev Gospodovega vnebohoda je bila sezidana v letih 1925–1927, po načrtih najpomembnejšega slovenskega arhitekta Jožefa Plečnika (1872–1957), ko je bil župnik v Bogojini Ivan Baša (1875–1931).

»Gospod, sezidal sem ti hišo
za tvoje prebivališče.«
(I Kr 8, 13)

Staro cerkvico iz 14. stoletja je v novo cerkev vgradil kot podhodno lopo in pevski kor.

Nadaljujte z branjem članka Bogojina.

Razpotegnjeno kmečko naselje na Dolinskem (166 m, blizu 1.000 prebivalcev) je obdano z nižinskimi travniki in močvirskimi logi. Poznano je po štorkljinih gnezdih; Evropska fundacija Euronatur mu je leta 1999 podelila naziv »Evropska vas štorkelj«. Polano pa poznamo tudi po dobrih ljudeh, kot jih je v svojih knjigah predstavljal rojak pisatelj Miško Kranjec.

Suhi otočki znotraj zamočvirjenega in poplavljenega sveta so bili očitno primerni za varno naselitev, saj o zgodnji poselitvi pričajo tri prazgodovinska kamnita orodja in naselbina iz bakrene dobe na vzpetini Selca, severovzhodno od Brezovice. Severno od Male Polane je v gozdu Košnata greda, kjer je bilo še pred 2. svetovno vojno več gomilnih grobišč iz rimskega obdobja, danes je dobro vidna le ena gomila. Sled rimske ceste pa je najti vzhodno od vzpetine Gaje, ki se nahaja med Brezovico in Nedelico.

Sicer pa se kraja z imenom Palina (danes Velika in Mala Polana) in Brezouica (danes Brezovica) v srednjeveških pisanih virih prvič omenjata v dokumentu iz leta 1322.

Nadaljujte z branjem članka Velika Polana.

Krajinski park Goričko je slovenski del Trideželnega parka, ki ga sestavljata še Narodni park Õrség na Madžarskem in Narodni park Raab v Avstriji. Nastal je, da bi zaščitil svojsko prepletenost naravnih prvin s kmetijsko kulturno krajino. Poleg naravnih lepot in kulturnozgodovinskih znamenitosti ga je vredno obiskati zaradi prijaznih prebivalcev in kulinaričnih dobrot.

Zamisel o ustanovitvi Trideželnega parka med Slovenijo, Avstrijo in Madžarsko se je porodila proti koncu prejšnjega stoletja zaradi dobro ohranjene krajine, ki je drugod po Evropi zaradi industrializacije kmetijstva že zdavnaj izginila. Odmaknjenost območij od prometnih središč in tokov namreč pomeni novo in bolj zdravo kakovost za življenje človeka ter priložnost za ohranitev številnih rastlinskih in živalskih vrst. Kljub podobnostim pa je zaradi zgodovinskega izročila park v vsaki od treh dežel moč doživeti drugače. Informacijski center Trideželnega parka Goričko – Raab – Õrség in hkrati sedež Krajinskega parka Goričko je v gradu Grad.

Nadaljujte z branjem članka Krajinski park Goričko.

Prostori Pokrajinskega muzeja, ustanovljenega leta 1955, so v gradu sredi parka v Murski Soboti. Stalna muzejska razstava je na ogled od septembra 1997; nudi predvsem privlačen pregled razvoja Prekmurja od davne preteklosti do polpreteklih časov. Za stalno razstavo je muzej v letu 1999 prejel posebno priznanje Evropskega muzejskega foruma.

Grad stoji na mestu nekdanjega dvorca Belmura iz 13. stoletja. V 14. stoletju so bili lastniki Széchyji, leta 1687 ga je kupil Peter Szapáry in ga 1934 prodal soboški mestni občini.

Grajsko poslopje je bilo v obliki pravilnega renesančnega kastela sezidano v 16. stoletju. V prvi polovici 18. stoletja so dvoriščne trakte obzidali z arkadami in naredili portala. Glavni portal ima baročni kamnoseški okras, kipa atlantov sta podobna tistima na portalu palače Grassalkovich v Budimpešti. V zahodnem traktu so prizidali baročno kapelo, v notranjosti pa so baročno uredili salon (slike in oprema iz konca 18.

Nadaljujte z branjem članka Pokrajinski muzej v Murski Soboti.

Ob regionalni cesti Murska Sobota–Lendava, 4 km od Murske Sobote in dober kilometer od Moravskih Toplic, je cerkev svetega Martina. Čudovita gotska cerkev z lepim zvonikom, ki je obdana s tremi visokimi kostanji in štirimi lipami, hrani freske Janeza Aquila, mojstra, ki je deloval predvsem v Pomurju.

Martjanci (195 m, 567 prebivalcev) so od 17. stoletja dalje večkrat omenjeni kot trg, vendar so ohranili vaško podobo. Svetnik sv. Martin je dal ime kraju, kjer je še vedno vsako leto 11. novembra kramarski sejem.

Martin se je rodil okoli leta 316 v Szombathelyju v Panoniji (današnja Madžarska). Njegov oče je bil častnik rimske vojske in tudi sinu je preskrbel vojaško službo. Martin je kmalu postal častnik. V nekem mrzlem zimskem jutru je pred mestnimi vrati srečal berača. Ker ni imel nič drugega, kar bi mu lahko podaril, je prerezal na pol svoj vojaški plašč in eno polovico podaril beraču.

Nadaljujte z branjem članka Martjanci.

To je edino judovsko pokopališče v vsem Prekmurju, ki je ostalo neokrnjeno, in je največje judovsko pokopališče v Sloveniji. 387 judovskim žrtvam fašizma so leta 1947 postavili spomenik z Judovsko zvezdo. Lendava z okolico ima največ vidnih sledi judovskega prebivalstva v Sloveniji.

Ker so na njem le stari grobovi brez gomil, judovsko pokopališče morda lahko občutimo kot lepo urejen park s kamnitimi nagrobniki na trati. Nekaj je cipres in drugih okrasnih dreves ter grmičja, toda nikjer ni cvetja ali sveč. Judje polagajo na nagrobnike kamne, ali bolje kamenčke, toda ker je v okolici Lendave po 2. svetovni vojni ostal komaj kateri potomec Judov, boste na vsem pokopališču našli komajda kakšen grob s kamni. Kamniti nagrobniki so različne velikosti, odvisno pač od pomembnosti rodbine. Na njih prebiramo značilna judovska imena in priimke: Marx Lebli in Marx Jakab, ki sta bila menda prva judovska priseljenca v Lendavi, oba trgovca; Hermina Brünner, rojena Löwenstein, zadnja učiteljica, Mor Lowy, zadnji rabin v Lendavi.

Nadaljujte z branjem članka Judovsko pokopališče v Dolgi vasi pri Lendavi.

Jezero se razprostira sredi gozda, 2 km severno nad vasjo Dobrovnik in v neposredni bližini zaselka Bukovnica. Omogoča taborjenje, kopanje, čolnarjenje in ribolov. V bližini je božjepotna kapela sv. Vida, kjer se je v zadnjih letih razvil park naravnih energij.

Bukovniško jezero je akumulacijsko jezero, veliko 4,5 ha. Nastalo je z zajezitvijo potoka Bukovnica. Jezero je povprečno globoko 2 metra, ponekod pa tudi 5 metrov; bogato je z ribami (amur, linj, krap, ploščič, ostriž). Jezero je obdano z gozdovi, ki nudijo domovanje srnam, jelenom in divjim svinjam; na obrobju živijo fazani, jerebice, prepelice in poljski zajci. Vodni ekosistem gosti čapljo, mlakarico in vodomca.

V bližini jezera v gozdu stoji kapela sv. Vida. Na tem mestu že stoletja stoji cerkev, saj so ljudje že nekdaj verjeli, da ima voda iz izvira sv. Vida zdravilno moč za oči. Ljudsko izročilo pravi, da so nekateri s pitjem in umivanjem oči z vodo iz tega izvira tudi spregledali.

Nadaljujte z branjem članka Bukovniško jezero.

Kadar ima kakšno naselje v svojem imenu »grad«, lahko pričakujemo, da je tam nekje res grad – ali je vsaj nekoč bil. In če je Grad zapisan z veliko začetnico, so pričakovanja še toliko večja.

Ko gre za Grad na Goričkem, povsem upravičeno! Kajti ta mogočna grajska stavba v severozahodnem kotu najbolj severovzhodne slovenske pokrajine, Prekmurja, je menda največja fevdalna stavba na Slovenskem.

Grad je sezidal viteški red templarjev v obrambne namene, prvič je bil omenjen leta 1208. Po letu 1311 je v njem tri stoletja bivala fevdalna rodbina Széchy, ki je v 16. stoletju razširjala protestantizem, po izumrtju leta 1684 jo je nasledila rodbina Batthyány, nato Szapáry in Széchenyi. Med obema vojnama je bil lastnik gradu industrialec Geza Hartner iz Murske Sobote, leta 1945 pa je bil grad opustošen. Čeprav se v zasnovi skrivajo elementi srednjeveškega grajskega jedra, kaže danes celota baročno podobo iz 17.

Nadaljujte z branjem članka Grad Grad.

Nenavadno ime za kraj, ki danes sploh ni več otok – oziroma se spremeni v otok le še ob zelo visokem vodostaju Mure! Kot pravijo, je ta kos s kamni utrjenega rečnega brega v bližini vasi Ižakovci dobil ime po grofici iz bližnje beltinške graščine, ki se je tja hodila kopat – in iskat ljubezenske dogodivščine z domačimi kmečkimi fanti. Tako pravijo … Pa je tudi danes vredno zaviti po malce boljšem kolovozu ali kar po skrivnih stezah čez nasipe, ki okoliška polja še vedno varujejo pred poplavami, do temne, skrivnostno šumeče reke. Zaljubljenci – se ve zakaj in po kaj – drugi pa na ogled zanimivosti, kakršnih pri nas ni več nikjer drugod.

Otok ljubezni je jasa v nekdanji drevesnici Tiloš, kjer je nekoč prirejal beltinški graščak skupne pojedine na prostem. To je v neposredni bližini vasi Ižakovci, ki leži 4 km južno od Beltinec, ob obmurski cesti, blizu starega rokava Mure.

Nadaljujte z branjem članka Otok ljubezni.

Na desnem, štajerskem bregu reke Mure v kraju Veržej mlinsko kolo poganja moč rečnega toka. Plavajoči mlin na Muri je v lasti družine Babič, ki zanj skrbi tako, da je danes hkrati turistična zanimivost, zgodovinska posebnost in še vedno delujoč mlin.

Plavajoči mlin je posebnost panonske pokrajine in lahko delno ali pa v celoti plava na reki. Razlog za tako vrsto gradnje je pogosto poplavljanje panonskih rek; plavajoči mlin se dviguje skupaj z naraščanjem vodne gladine, saj bi sicer voda mlinsko kolo odnesla ali zalila. V preteklosti so poznali celo t. i. mlinski zakon, ki je v 18. stoletju določal, da se mline lahko postavlja le ob večjih rekah. Tako so nastali obrtniški mlini, ki so služili potrebam širše okolice. V začetku 19. stoletja so zakon spremenili; od tedaj je bilo dovoljeno mline graditi tudi na potokih in nastali so hišni mlini, ki so služili le potrebam lastnika.

Nadaljujte z branjem članka Mlin na Muri – Veržej.

Na vzhodnem obrobju Goričkega, na nadmorski višini komaj 310 metrov, od koder lahko s pogledom zajamete prekmurske ravnice, v vasi Selo stoji romanska rotunda oz. kapela svetega Nikolaja.

Kapela svetega Nikolaja stoji nekoliko na samem, na valovitem terenu. Zgrajena je bila verjetno v 13. stoletju, kot valjasta cerkvena notranjščina s plitvo kupolo in polkrožno apsido. Zgrajena je v romanskem stilu; njena notranjost je krožno oblikovana in poslikana v dveh plasteh. Starejše poslikave izhajajo iz sredine 14., mlajše pa iz začetka 15. stoletja. Notranjost osvetljuje svetloba, ki prihaja skozi romanska okna.

V letih 1845–46 so cerkev prezidali; polkrožno apsido so nadomestili z vhodno vežo in zvonikom nad njo, a so cerkvi v 20. stoletju vrnili njeno prvotno podobo.

Za ogled cerkvene notranjščine poprosite za ključ pri najbližji hiši.

V bližini rotunde je tudi manjše, v tišino gozda odmaknjeno pokopališče.

Vas Selo ima le nekaj sto prebivalcev in leži 3 km od Madžarske meje, v občini Moravske Toplice.

Nadaljujte z branjem članka Selo.