»Mesto naravoslovne in tehniške kulture« (325 m, okrog 7.000 prebivalcev) leži v globoki kotlini, na sotočju reke Idrijce in hudourniške Nikove, ki jo obkrožajo do 900 metrov visoke vzpetine. Razvilo se je v kotlini med gozdovi, kjer so leta 1490 odkrili bogato nahajališče živega srebra. Nastal je rudnik, ki je med drugim pritegnil znamenite naravoslovce. Idrija je doživela vsesplošen razvoj; do 1. svetovne vojne je bila eno najpomembnejših slovenskih kulturnih žarišč. Idrija in okoliški kraji so poznani tudi po čipkah, žlikrofih in številnih naravnih, kulturnozgodovinskih in tehniških znamenitostih.

Po pripovedki je neki kmet podstavil pod domači studenec škaf in vanj se je nateklo živo srebro. V naslednjih desetletjih so rudarji izkopali globoke jaške; o njih poroča tudi Valvasor. Od rudarstva je živela večina Idrijčanov in okoličanov. Rudnik je potreboval veliko jamskega lesa in veliko ljudi je živelo tudi od sekanja in plavljenja drv in hlodov; pomagali so si z zapornicami – klavžami.

Nadaljujte z branjem članka Idrija.

Sodobno urejena Nova Gorica (92 m, 14.638 prebivalcev) je eno najmlajših slovenskih mest, ustanovljena leta 1947, ko je z določitvijo meje med Italijo in Jugoslavijo Gorica ostala na italijanskem ozemlju, spodnja Soška dolina, Goriška Brda in spodnja Vipavska dolina na jugoslovanski strani meje pa brez naravnega središča. Zaradi ugodne prometne lege se je Nova Gorica hitro razvila v regionalno gospodarsko, kulturno, izobraževalno, upravno in prometno središče. Ker je zasnovana kot park z velikimi nasadi vrtnic, redkih dreves in grmovnic med stanovanjskimi bloki, ji pravijo tudi »mesto cvetja«. Vrtnice so tudi v občinskem grbu.

Prvo urbanistično zasnovo mesta je sredi leta 1947 začrtal B. Gvardjančič, končno verzijo pa je leta 1948 izdelal E. Ravnikar. Mladinske delovne brigade so v letih 1947/48 opravile pripravljalna dela in junija 1948 so začeli z gradnjo prvih šestih stanovanjskih blokov. Ime Nova Gorica se prvič omenja leta 1949. Razteza se na robu Goriškega polja in danes vključuje tudi več nekdanjih samostojnih naselij.

Nadaljujte z branjem članka Nova Gorica.

Dolina Soče velja za eno najlepših v Sloveniji, polna je naravnih lepot, zgodovinskih in drugih znamenitosti. Tokrat vas vabimo v Vrsno, sončno planinsko vas (590 m) na južnem delu Posoških Julijskih Alp, pod mogočnim Krnom. Vrsno je rojstni kraj pesnika Simona Gregorčiča (1844–1906), »goriškega slavčka«. V njegovi rojstni hiši, ki je pomemben etnološki spomenik, je urejen spominski muzej.

Simon Gregorčič je po maturi na gimnaziji v Gorici želel študirati klasično filologijo, a se je zaradi pomanjkanja denarja in na željo staršev vpisal na goriško bogoslovje. Kot kaplan je služboval v Kobaridu in Braniku, začasno upokojen je kot vikar živel na Gradišču nad Prvačino, umrl je v Gorici, pokopan je pri Sv. Lovrencu. Bil je svobodomiseln in narodno zaveden, pomembna je njegova narodno prebujevalna in prosvetna dejavnost, ustanovil je čitalnico v Kobaridu, eno prvih na Slovenskem.
Pesmi je začel pisati že v gimnazijskih letih, prvo zbirko Poezij pa je izdal leta 1882; bralci so jo z navdušenjem sprejeli, imenovali so jo »zlata knjiga«.

Nadaljujte z branjem članka Vrsno.

Ajdovščina je gospodarsko in kulturno središče Vipavske doline. Leži ob potoku Hubelj, ki je nekdaj predstavljal mejo med Primorsko in Kranjsko, in pod strmim robom Trnovskega gozda, s katerega pozimi in zgodaj spomladi piha burja. Že enodnevni ogled Ajdovščine razkrije več tisoč let njene zgodovine.

Ime Ajdovščina izvira iz besede ajd – pogan, kar je bilo nekdaj ime za človeka, ki ni bil kristjan. Torej je bilo na mestu današnje Ajdovščina naselje že pred razmahom krščanstva na tem področju.

Res so na vzpetini Gradišče severno od Ajdovščine našli ostanke utrjenega naselja iz železne dobe iz 1. tisočletja pr. n št. Na območju današnjega mesta pa je bila poznorimska postojanka Castrum ad Frigidum (Utrdba ob Hublju). Pomembna je bila predvsem v 3. in 4. stoletju n. št., ko je bila poveljniško mesto v obrambni črti Rimskega imperija pred Germani.

Del obzidja iz rimskih časov je še danes ohranjen; ob njem poteka obhodna pot.

Nadaljujte z branjem članka Ajdovščina.