Simončičev kozolec

Simončičev toplar stoji na Bistrici pri Šentrupertu, na vasi, ob cesti Mirna–Mokronog. Gre za enega najlepših kozolcev na Slovenskem, poznavalci dediščine ga poznajo predvsem kot vrhunskega predstavnika arhitekturnega razvoja kozolcev.

Kozólec (v narečju kazuc, kzoc, stog ali kozu) je ponavadi lesena, s strani odprta stavba za sušenje žita in trave, značilna za slovensko podeželje in arhitekturo. Kozolce delimo na enojne in dvojne kozolce (toplarje). Najbolj znani so kozolci v Studorju blizu Bohinjskega jezera. Približno 80 % vseh kozolcev najdemo v Sloveniji, najdemo pa jih tudi na zahodu Italije in na jugu Avstrije.

Kozolec se je na slovenskem etničnem ozemlju razvil v več oblikah in konstrukcijskih posebnostih. Zlasti pomembni sta razširjenost in razporeditev različnih tipov po slovenskih pokrajinah. Kozolci so zanimivi tudi zaradi raznovrstne namembnosti. V prednosti so dvojni kozolci – toplarji, kozolci »na kozla« in nizki kozolci, ki služijo več namenom. V njih in pod njimi lastniki shranjujejo kmetijsko mehanizacijo (mlatilnice, puhalnike in podobno), vozove, orodje in druge naprave ter zlagajo žitne snope, seno, slamo, praprot, koruznico in druga krmila. Ponekod imajo v osrednjem hodniku postavljeno kaščo, pod ali sobo, drugod so pod kozolcem skopali vinsko klet. V zavetju kozolcev so uprizorili marsikatero gledališko igro ter pripravili različna družabna srečanja. Marsikje so kozolci še vedno vključeni v najrazličnejše oblike gospodarskih prizadevanj, zato jih lastniki obnavljajo ali celo gradijo na novo. To so dobri znaki, ki kažejo, da se bo kozolec še naprej ohranil na slovenskem etničnem ozemlju.

Vsakih nekaj let oživi zanimanje za kozolce. So stavbe in unikatne sušilne naprave, ki že stoletja sooblikujejo podobo našega alpskega, osrednjeslovenskega in dela panonskega kulturnega območja. Pogosto so predmet zanimanja slikarjev, potopiscev, kronistov, fotografov in raziskovalcev vseh vrst. Večkrat jih je v svojih znamenitih delih omenil in na bakrorezih upodobil Janez Valjkard Valvasor, od druge polovice 18. in prve polovice 19. stoletja dalje pa so bili pogosto zastopani na vedutah, tj. slikarskih upodobitvah krajev. V sodobnem času so priljubljen motiv fotografov.

Ohranimo Slovenski kozolecSimončičev (tudi Župančičev) toplar (Vito Hazler ga v svoji knjigi z naslovom Kozolci na Slovenskem imenuje Blažetov (Župančičev) kozolec na Bistrici pri Mokronogu) je po naročilu Blažetovih leta 1936 postavil tesar Janez Gregorčič iz bližnje Slovenske vasi, ki je prav pri tem kozolcu dokazal svoje izjemno tesarsko in mizarsko mojstrstvo. S skupino sodelavcev je postavil kozolec, polno poudarjen z različnimi lesnimi zvezami, gankom, stebriči in raznovrstnimi okraski, ki zapolnjujejo najbolj imenitno čelno stran kozolca. Toplar ima tri pare oken, dvokapno streho in čop. Zatrepni del z gankom, ki je obrnjen proti cesti, je bogato rastlinsko ornamentiran.

Simončičev kozolec je pogost okras letnih koledarjev in turističnooglasnih tiskov ter nujen predmet analize vseh resnejših spisov o slovenski kulturni dediščini. Zaradi slikovitega videza je pridobil status kulturnega spomenika državnega pomena, toda brez prvotne namembnosti je že vrsto let le samotna turistična zanimivost.

Leto kasneje kot Simončičev kozolec, 1937, je isti mojster postavil toplar na Petjevi domačiji v Dolenjih Jesenicah, le nekaj kilometrov severno od Mokronoga.

Le nekaj deset metrov naprej se pne v treh lokih čez reko Bistrico kamnit most, eden najslikovitejših na Slovenskem. Ograja je kamnita, na severni strani je v sklepnem kamnu osrednjega loka vklesana letnica nastanka, 1830; obnovljen je bil pred leti.

V Evropi je zelo malo tako kakovostnih mostov, kot jih lahko vidimo v Mirnski dolini. Njihov nastanek je najverjetneje povezan z renesančno prezidavo gradu na Mirni in z razgibano gospodarsko dejavnostjo Mirnske doline. Mostovi so grajeni iz rezanega apnenca, statično natančno preračunani, z izvrstno izpeljanimi prekatnimi loki in edinstvenim občutkom za urbanistično celoto naselja. Tako dajejo mostovi enkratno dopolnilo krajem, v katerih so nastali ob koncu 17. stoletja.

{nmap http://zemljevid.najdi.si/search_maps.jsp?q=%C5%A1entrupert&tab=maps&x1=507609.79999999993&y1=92786&zoom=48000&gx=507421.125&gy=92534.671875}

Več slik


Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *