Sečoveljske soline

{mosimage}Na skrajnem jugozahodnem roglju Slovenije, tik ob meji s Hrvaško, ležijo Sečoveljske soline, ki že od daleč zbudijo našo pozornost s pravilnimi pravokotniki solinarskih bazenov, belimi stožci soli poleti in ruševinami opuščenih solinarskih hiš v ozadju. Ta sploh ne majhen del slovenske obale, le nekaj kilometrov stran od turističnega vrveža, nudi veliko možnosti za opazovanje narave, saj je danes bogata zakladnica rastlinskega in živalskega sveta.

Na območju solin uspeva 45 v Sloveniji ogroženih rastlinskih vrst, predvsem halofitov ali slanuš. Tu gnezdi okoli 80 ptičjih vrst, okrog 200 pa jih na tem območju živi občasno. Zaradi izjemno bogate naravne in kulturne dediščine je bilo območje Sečoveljskih solin razglašeno za krajinski park, območje Muzeja solinarstva pa za kulturni spomenik državnega pomena. Leta 1993 so Sečoveljske soline postale prvo slovensko mokrišče, uvrščeno na seznam Unescove ramsarske konvencije.

Krajinski park Sečoveljske soline, ki ga sestavljata solinsko območje in polotok Seča, obsega približno 6,5 km². Sečoveljske soline so skupaj z bližnjimi Strunjanskimi solinami najbolj severno ležeče še delujoče soline v Sredozemlju. So ene redkih solin, kjer se sol še prideluje po več stoletij starih postopkih.

Soline ob ustju Dragonje omenjajo že v 13. stoletju, pravi razcvet pa so doživele v času avstroogrske monarhije, ko je bila prodaja omejena z državnim monopolom in so po naših krajih hodili Martini Krpani. Tedaj se je površina solin povečala, zgrajeni so bili nasipi, kanali, črpalke, mostovi in solinarske hiše, v katerih so se zadrževali solinarji v času žetve soli. Pozneje je dejavnost postopoma upadala.

Danes pridobivajo sol le v delu parka, ki se imenuje Lera. Na preostalem, večjem delu, imenovanem Fontanigge, od leta 1967 soli aktivno ne pridobivajo več, razen v muzejskem kompleksu. Na Fontaniggah so veliki bazeni, prepredeni s sistemom starodavnih nasipov, od katerih pa so ohranjeni le še večji. Ob večjih kanalih je raztresenih okoli 120 nekdanjih solinarskih hiš, ki s svojim značilnim videzom oblikujejo edinstveno podobo solinske pokrajine. Piranski muzej je eno izmed hiš na solinah ob kanalu Giassi preuredil v etnografski muzej, v katerem si je mogoče ogledati orodje nekdanjih solinarjev in spoznati postopek pridobivanja soli, ki izvira iz 14. stoletja. Sol so pridobivali v kristalizacijskih bazenih s postopkom, imenovanim »petolo«. To je posebna umetno gojena vrsta biosedimenta, ki preprečuje prehajanje morskega blata v sol in zadržuje minerale. Solna letina je trajala od aprila do konca septembra. Solinarji, povečini najemniki solnih polj, so bili v celoti odgovorni za pridelavo soli na določenem polju. Poznali so nihanja plime in oseke ter vremenske razmere in ustrezno uravnavali dotok vode v polja ter pobirali sol v kristalizacijskih bazenih. Morska voda je prihajala v solna polja skozi zapornice. Iz nižjih so jo črpali v višje dele solnih polj z ročnimi črpalkami, kasneje pa s samodejnimi črpalkami na veter.

Danes so opuščene Sečoveljske soline največja in najlepše razvita območja s slanoljubno vegetacijo. Med najbolj značilnimi slanušami so mrežica, osočnik in lobodovec. Med izredno pestrim živalskim svetom pa posebej izstopa favna ptic. Rdečenogemu polojniku in mali čigri so Sečoveljske soline edino redno gnezdišče pri nas, za rumenonogega galeba, navadno čigro in beločelega deževnika pa je tu najpomembnejše gnezdišče v Sloveniji. Najbolj pestra je favna ptic spomladi in jeseni, ko se v solinah ustavljajo množice ptic na selitveni poti med Evropo in Afriko. V solinah se vse leto zadržujejo tudi tri vrste čapelj, ki pa tu ne gnezdijo: velika in mala bela čaplja ter siva čaplja.

{map 41,373}

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *