Grad Hmeljnik

Na razgledni 507 metrov visoki vzpetini nad vasjo Karteljevo pod avtocesto Ljubljana–Zagreb, sedem kilometrov od Novega mesta, se dviga grad Hmeljnik. Grad, ki je tako po svoji dominantni legi med dolinama Temenice in Radulje kot po svoji arhitekturi sodil med najpomembnejše slovenske gradove, je bil med drugo svetovno vojno požgan in po njej večkrat miniran. Pozneje so ga za silo pokrili, tako da vsaj od daleč spominja na svojo nekdanjo podobo, čeprav je še vedno ruševina. Ko se mu približujemo, nas že od daleč prevzame njegova kompaktna kubična gmota, ki s svoje terase na jezikastem pomolu hriba še vedno obvladuje okolico.

Grad Hmeljnik, ki naj bi svoje ime dobil po hmelju, ki je v starih časih rasel tam okoli, se prvič omenja leta 1217 kot Hopfenbach. Že iz listin iz leta 1223 pa je razvidno, da je bil družinski grad z več uporabniki iz iste rodbine hmeljniških vitezov. V začetku 14. stoletja je prešel v posest Auerspergov, potem pa zamenjal še dosti lastnikov, dokler ga ni leta 1876 kupila rodbina baronov Wamboldtov, ki so grad temeljito preuredili.

Zasnova gradu, ki je bila pozidana verjetno že v poznem 12. stoletju, je ena najobsežnejših romanskih arhitektur na Slovenskem. V stilnih obdobjih gotike in renesanse se je grad razvil v obsežno razraščeno arhitekturo. V Wamboldtovih časih je imel grad dvojno obrambno obzidje z okroglastimi stolpiči in vhodnim mostičem, svojo elektrarno, vodovod in ekonomijo ter v bližnji zaprti kraški kotlini V bajerjih ribnike, kjer se še sedaj vidijo umetni nasipi. Blizu gradu je 37 metrov globoka Pristavska jama, ki jo omenja tudi Valvazor. V grajski kapeli sv. Pankracija, ki jo je v ruševinah še mogoče opaziti, je imel zadnji lastnik Wamboldt mnogo starinskih dragocenosti. Na sploh je imel grad razkošno opremljene sobane in bogato knjižnico, v kateri sta bili menda tudi Dalmatinova Biblija in Bohoričeve Zimske urice. Ko pa so grad leta 1942 partizani zažgali, je bila vsa oprema z bogato knjižnico vred uničena. Po vojni je bilo veliko kamnoseško obdelanih kosov iz notranjosti in zidovja odpeljanih na razne konce in če ne bi v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja začeli gradu obnavljati, bi propadel. Nekaj skromnih ostankov opreme je ohranjenih v Dolenjskem muzeju – omeniti velja prenosni krilni oltarček sv. Križa iz leta 1651, ki je opremljen z rezljanimi reliefi in slikami.

{nmap http://zemljevid.najdi.si/search.jsp?q=Karteljevo&tab=maps&x1=511496&y1=80479.70000000001&zoom=48000&gx=511498.59375&gy=80474.2421875}

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *