Grad Grad

{mosimage}Kadar ima kakšno naselje v svojem imenu »grad«, lahko pričakujemo, da je tam nekje res grad – ali je vsaj nekoč bil. In če je Grad zapisan z veliko začetnico, so pričakovanja še toliko večja.

Ko gre za Grad na Goričkem, povsem upravičeno! Kajti ta mogočna grajska stavba v severozahodnem kotu najbolj severovzhodne slovenske pokrajine, Prekmurja, je menda največja fevdalna stavba na Slovenskem.

{mosimage}Grad je sezidal viteški red templarjev v obrambne namene, prvič je bil omenjen leta 1208. Po letu 1311 je v njem tri stoletja bivala fevdalna rodbina Széchy, ki je v 16. stoletju razširjala protestantizem, po izumrtju leta 1684 jo je nasledila rodbina Batthyány, nato Szapáry in Széchenyi. Med obema vojnama je bil lastnik gradu industrialec Geza Hartner iz Murske Sobote, leta 1945 pa je bil grad opustošen. Čeprav se v zasnovi skrivajo elementi srednjeveškega grajskega jedra, kaže danes celota baročno podobo iz 17. stoletja. Med njo so vpleteni deli iz 16. in 18. stoletja.

Notranje dvorišče ima nenavadno obliko z višjim zahodnim in nižjim vzhodnim nivojem, kar je posledica terenske oblike grajskega hriba. Notranje dvorišče obdajajo arkade, ponekod tudi v dveh nadstropjih. Znotraj grajskega obzidja je tudi s ploščo zavarovan globok vodnjak, vklesan v živo skalo, ki je bil dragocen zlasti v času napadov, saj je bil grad sezidan predvsem zaradi obrambnih potreb. Grajsko dvorišče in še posebno vodnjak so menda območje sevanja zdravilnih energij. V gradu so ogromne kleti in ječe, pred gradom pa je bil nekdaj velik park in vrt z dvema ribnikoma. V grajskem parku so še danes poleg domačih drevesnih vrst platane, rdeče bukve, rdeči hrasti, gledičevke, sofore, cedre in tulipanovci.

{mosimage}V svojih najlepših časih je grad menda imel 365 sob (bolj verjetno vseh prostorov s sobanami in shrambami in kletmi vred), torej za vsak dan v letu po eno – če jih je kdo res natančno preštel? »Menda« zato, ker je bila velikanska zgradba, obdana z nekoč imenitnim parkom, polnim redkih dreves, večkrat prezidana, nekateri deli pa so se celo porušili, dokler ni novo ostrešje pred dobrim desetletjem ustavilo propadanja. Grad je še vedno deloma v razvalinah, v zadnjih letih pa ga obnavljajo s pomočjo programa Phare.

V obnovljenih prostorih so poročna dvorana, kulturnoinformacijsko središče regijskega parka Goričko na tromeji med Avstrijo, Madžarsko in Slovenijo ter razstavni prostori Pokrajinskega muzeja, v katerih so na ogled etnografske zbirke, po naročilu pripravijo tudi delavnice:

  • žganjekuha: {mosimage}kuhanje žganja (žganjice, palinke) se je v Sloveniji razvilo v prvi polovici 19. stoletja in je bila precej razširjena dejavnost kmečkega prebivalstva. V Prekmurju žgejo jeseni in spomladi, ko ni večjega dela. Zaradi obdavčitve so v prvi polovici 20. stoletja žganje pogosto kuhali skrivaj.
  • tkalstvo: poleg lončarstva je bila to najbolj pomembna domača dejavnost v Prekmurju. Tehnika tkanja je univerzalna, razlikujejo se le orodja in statve.
  • zeliščarstvo: na podeželju so predvsem ženske za domače potrebe nabirale zdravilne rastline za zdravljenje najrazličnejših bolezni. Prekmursko ljudsko zdravilstvo pozna nad 500 zdravilnih rastlin.
  • lončarstvo: sodi med najstarejše obrti. Geografsko in zaradi različnosti pri izdelkih razlikujemo dve skupini prekmurskih lončarjev: filovsko in goričko.
  • kovaštvo: zelo pomembna domača dejavnost, kovači so izdelovali različno železno orodje, žeblje in tudi orožje, podkovali so konje, sodelovali so s kolarji.
  • kolarstvo: kolarji so izdelovali lesene dele prevoznih sredstev, predvsem vozov; njihovo delo je bilo povezano s kovaškim. Poleg vozov so izdelovali in popravljali različno leseno orodje, ročaje, pa tudi sani, smuči in drugo.

V gradu je tudi velika kuhinja z odprtim ognjiščem, kjer po dogovoru zakurijo in na odprtem ognjišču kaj skuhajo ali spečejo – (skoraj) tako kot nekoč. Poleg tega si lahko izposodimo tudi kolesa za izlet do bližnje grajske grobnice ali se zapeljemo po prijaznih gričkih gori-doli do kakšne turistične kmetije ali v vas, kjer nosi stara gotska cerkev pečat predelave mojstra Jožeta Plečnika. Čisto blizu je seveda tudi do prvih vasi na avstrijski in madžarski strani. Stoletnih meja skoraj ni več čutiti, vedno več je reči, ki nekdanje daljne sosede zbližujejo, povezujejo in spreminjajo v prijatelje.

{nmap http://zemljevid.najdi.si/search.jsp?q=grad&tab=maps&x1=583746.3&y1=184772.1&zoom=48000&gx=583752.4375&gy=184777.890625} 

 

Več slik


{mosimage}{mosimage}{mosimage}{mosimage}
{mosimage}{mosimage}{mosimage}{mosimage}
{mosimage}{mosimage}{mosimage}{mosimage}
{mosimage}{mosimage}

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *