Gorjanci je bilo sprva ime za prebivalce hribovja med Slovenijo in Hrvaško, danes pa je to postalo ime hribovja, ki je Slovencem znano predvsem izpod peresa Janeza Trdine, neutrudnega popotnika in zapisovalca običajev, značajev in ljudskih zgodb. Če si Gorjance ogledamo iz Brežic, vidimo nepregleden niz hribov, ki se dvigujejo iz panonske nižine do Trdinovega vrha – Svete Gere (1178 m), najvišjega vrha Gorjancev, oziroma Žumberačke gore, kot jo imenujejo Hrvati.

V primerjavi s pretežno apnenčastim Kočevskim rogom Gorjance odlikuje pestrejša kamninska sestava, ki se na primeru Gorjancev izraža s prisotnostjo različnih kamnin. Na jugozahodu matično podlago tvorijo apnenci, ki proti severovzhodu počasi prehajajo v dolomite, ponekod se mestoma pojavljajo roženci, najdemo pa tudi laporje, ki so cenjen okrasni kamen. Ta raznolika kamninska sestava je odločilno vplivala na pojavno obliko vode, ki jo gozd kontrolirano prepušča v notranjost gorovja.

Ker je Dolenjska pretežno kraška dežela, Gorjanci iz okolice izstopajo s svojo vodnatostjo. Na predelu, kjer prevladujejo dolomitne kamnine, so tipični manjši izviri, ki počasi pricurljajo iz dna doline. Najbolj znan med njimi je Gospodična, za katerega vodo Trdinova istoimenska bajka pravi, da vam bo ob pitju pozdravila marsikatero bolezen, umivanje z njo pa vam bo pomladilo obraz in telo.

Tovrstni izviri se združujejo v večje in večje potoke, ki počasi dolbejo doline. Danes, ko večino Gorjancev prekriva gozd, erozija vpliva predvsem na najfinejše delce kamnin, prsti in opada. Drugače pa je bilo v tisočletjih ledenih dob, ko Gorjancev nad višino 600 metrov pred erozijo ni ščitila rastlinska odeja; takrat so ti potoki izdolbli izjemne doline. Najznačilnejša izmed takih potokov sta Kobila in Pendirjevka, ki sta v toku tisočletij izdolbla istoimenski dolini. Dolini, ki sta med seboj ločeni le z ostrim grebenom, se začenjata že na samem slemenu Gorjancev, tako da sta potoka dejansko izpodjedla polovico hriba. Material teh dveh potokov pa je ustvaril dolinam ustrezno velike vršaje, ki so tok reke Krke pomaknili daleč od pogorja.

Na predelu, kjer prevladujejo apnenčaste kamnine Gorjancev, je površinskih voda malo. Tu so posamezne luže, ki so nastale pod vplivom živali ter ljudi, in pa kraški izviri. Kraškim izvirom pripadajoči vodotoki imajo lahko za razliko od potokov na dolomitnih področjih znaten del vodnega toka pod zemljo in so lahko že na samem izviru izredno obilni. Tak je recimo potok Studena, ki je že na svojem izviru izredno vodnat. Njegov podzemni tok je na svoji poti izdolbel Kostanjeviško jamo, najdaljši znan dolenjski jamski sistem, sestavljen iz brzic, jezer, sifonov, kanjonov in številnih kraških pojavov, ki sta jih sooblikovala voda in kamen.

Predvsem na Žumberački strani so številne ponikalnice, ki so v Sloveniji sicer pogoste, obiskovalcem iz dežel, kjer so kraški pojavi redki, pa vzamejo sapo. Največ pozornosti zbuja potok Jamnik, ki izvira na vodonepropustnih lapornatih kamninah, nato pa svoj tok nadaljuje na oziroma pod apnenčastimi kamninami. Tok na apnenčasti površini se namreč kmalu konča in Jamnik v slikovitem slapu zgrmi v brezno Pečenjevka ter nadaljuje svoj tok v podzemlju.

Na Gorjancih najdemo tudi različne hidrološke posebnosti. Ena izmed njih je izvir Minutnik. Kot že ime namigne, je njegova značilnost nekajminutna časovna amplituda, v kateri vodnatost izvira že od vekomaj pada in narašča. V odvisnosti od letnega časa je to nihanje bolj ali manj izrazito, vedno pa je potrebno v opazovanje nihanja usmeriti vso pozornost, včasih pa tudi iznajdljivost.

Za obisk Gorjancev vam priporočamo planinsko opremo, v vsakem primeru pa morate na pot ponesti tudi knjigo Bajke in povesti o Gorjancih.

Prikaži na zemljevidu