Ob cesti med Dobrno in Vojnikom, nedaleč od vasi Lemberg z zapuščenim srednjeveškim gradom na eni in Novo vasjo na drugi strani, stoji kažipot z napisom Polže. Če mu sledimo, se po drevoredu pripeljemo v vasico, ki svojega nenavadnega imena ni dobila po polžih, kot bi kdo pomislil; bliže resnici smo, če si rečemo, da gre tam najbrž vse po polžje.

Pa to ne pomeni nič slabega. Vse se nekako upočasni in uglasi z žuborenjem rečice Hudinje, ki si je tudi zaslužila svoje ime: preden so jo regulirali in vanjo namočili grla številnih vodovodov, se je kdaj pa kdaj znala pošteno razhuditi in prestopiti bregove. Zdaj mirno teče skozi vasico, ki daleč naokoli slovi po mogočnih kozolcih, starih lesenih hišah in drugih spomenikih nekdanjega kmečkega stavbarstva. Mednje sodi tudi pred nedavnim obnovljena Mlinarjeva hiša, ki se ji tako pravi – kajpada – zato, ker stoji ob mlinu. Ta mlin, po nekdanjem gospodarju imenovan Soržev mlin, še vedno pridno melje in oskrbuje številne obiskovalce s svežo moko in zdrobom.

No, mlin seveda ne melje sam, pač pa vodo na njegova lopatasta kolesa, ki poganjajo težke kamne, uravnava izkušeni in nadvse prijazni mlinar Oton Samec. Vse je tako, kot je bilo nekoč, ko ljudje še niso poznali električnih mlinov in nisi mogel kar skočiti v trgovino po zavitek moke za palačinke ali kolač. Še več, nekaj korakov od mlina stoji tudi stara žaga, tako imenivana venecijanka, prav tako na vodni pogon. Tudi ta, čeprav zavarovana kot tehnični spomenik, še deluje – čeprav bolj za turiste kot zares.

Domači pa tudi tuji gostje se pri Samčevih lahko ustavijo za več dni. Zanje je na voljo nekaj sob in apartmajev, predvsem pa idiličen mir, ki ga gaganje in kokodakanje raznovrstne perjadi sploh ne moti. Tako kot enakomerno zamolklo ropotanje starega mlina ni nadležen trušč, ampak uspavanka, da ji ni para.

Mlinar, ki v »prostem času« čebelari in nadzoruje vodostaj Hudinje, dobro ve, kje v njenih tolmunih so največje ribe in kje z brežine negibno preži na plen pisani vodomec. Sprehod z njim je prav zabaven in poučen. Vsem, ki si čez čas le zaželijo česa bolj vznemirljivega, pa tudi ni treba iti daleč. V starodavnem zdravilišču Dobrna in termah Zreče se lahko kopaš leto in dan, pri dvorcu Socka imajo konje, na umetnem Šmartinskem jezeru imajo »parnik« in trampoline, da o gugalnicah za najmlajše ter o kolesarjenju in nogometu za nekoliko večje niti ne govorimo.

Prikaži na zemljevidu