Žužemberk je središče istoimenske občine v dolini reke Krke, ki zajema velik in osrednji del Suhe krajine, ene izmed najbolj kraških pokrajin v Sloveniji. Razvil se je v zavetju starodavnega gradu na terasi nad reko Krko. Nekoč eden najmogočnejših srednjeveških gradov na Kranjskem je danes le še senca preteklosti. Prvič je bil omenjen leta 1246 kot Seisenberk, imenovan po griču Eisenberg, kjer so kopali železovo rudo. Po eni izmed domnev naj bi se iz tega izoblikovalo ime Žužemberk.

Do 14. stoletja so bili lastniki gradu goriški grofje, nato Habsburžani, leta 1538 pa so ga odkupili Auerspergovi. V njihovi lasti je ostal do 2. svetovne vojne. Grad je bil v svoji zgodovini mnogokrat dozidan. Največjo dozidavo je omogočil turški davek v 16. stoletju. Prvotno romansko obzidje so utrdili s sedmimi obrambnimi zidovi ter bastijami, ga povečali, notranje dvorišče pa opremili z nadstropnimi arkadami. V gradu so bile hude ječe, kasneje pa razni uradi in okrajno sodišče, ki se je iz gradu izselilo leta 1893. Med 2. svetovno vojno je bil italijanska okupatorska postojanka, ki so jo leta 1943 po obleganju zajeli partizani. Dokončno je grad uničilo zavezniško bombardiranje. Ostala sta samo obzidje in vinska klet v renesančnem stilu. Danes grad, ki je zavarovan kot kulturni spomenik, prizadevno obnavljajo in je prizorišče mnogih kulturnih prireditev.

Ob gradu sta se razvijala naselje ter srednjeveški trg, ki se v virih prvič omenja že leta 1399, leta 1413 pa je postal sedež župnije. Žužemberška župnija, katere ozemlje se razprostira na obeh straneh Krke, je imela do 2. svetovne vojne poleg župnijske še 16 podružničnih cerkva, danes jih je 12. Najimenitnejša je cerkev svetega Mohorja in Fortunata na razglednem griču nad Žužemberkom, kjer je bilo v času Keltov naselje, kasneje pa zgrajena cerkev svetega Janeza Krstnika, ki je bila v 14. stoletju posvečena svetemu Mohorju in Fortunatu. Leta 1769 so jo na novo sezidali v renesančnem slogu z dvema zvonikoma in sedmimi oltarji. Med 2. svetovno vojno je bila požgana, leta 1994 pa na novo pozidana.

Najstarejši cerkvi v občini sta cerkev svetega Nikolaja na desnem bregu Krke, ki je bila zgrajena v 13. stoletju in ima še ohranjene ostanke srednjeveških fresk, ter cerkev svetega Roka nad Stransko vasjo iz zgodnjega baroka, pozidana v zahvalo, da je prenehala kuga, ki je v Žužemberku morila leta 1625. Obe sta zavarovani kot kulturni spomenik. Ogleda vredne so tudi ostale cerkve v občini: cerkev svete Trojice v Ajdovcu, cerkev svetega Mihaela v Šmihelu, cerkev svetega Križa v Prevolah in cerkev svete Neže v Lopati iz 13. stoletja, ki je še danes takšna, kot je bila leta 1706.

Žužemberk se je že v srednjem veku razvil v gospodarsko središče Suhe krajine. Tržani so se ukvarjali zlasti s krznarstvom, strojarstvom, čevljarstvom, krojaštvom in ribištvom. Obrtniki so bili povezani v cehe, od katerih je bil najbolj številčen usnjarski, dejaven vse od 17. do začetka 19. stoletja. Pomembni so bili trški sejmi, na katere so prihajali kupci iz cele doline Krke in Suhe krajine. V Žužemberku je bila tudi mitnica, omenjena že 1458. V prvi polovici 17. stoletja je v kraju delovala Strahova zvonarna. Pomembno vlogo so imeli tudi mlini in žage na Krki, ki jim je zagotavljala idealne pogoje, saj njena voda ni usahnila niti v največjih sušah. V začetku 20. stoletja je delovalo 40 mlinov in 24 žag. Danes je ohranjenih le še nekaj mlinov, edini občasno še delujoči pa je Zajčev mlin v Praprečah, ki je na voljo tudi za oglede.

Ob reki Krki je bila po letu 1716 papirnica, ki je bila po 1875 preurejena v strojarno in usnjarno. Leta 1730 je bila v kraju tudi smodnišnica. Pomembno vlogo za celotno dolino je imela železolivarna v sosednjem Dvoru. Železnica je dolino obšla in tako v veliki meri povzročila njeno počasno zamiranje.

Z ustanovitvijo svoje občine, ki zajema 4.579 prebivalcev, in društev se v dolino počasi vrača razcvet. Zaradi izjemnih naravnih danosti, vezanih zlasti na reko Krko, postaja v zadnjih letih v občini vedno bolj pomemben turizem. Krka, najbolj prepoznaven naravni biser občine Žužemberk, teče čez slikovite lehnjakove pragove in je bogata z ribami, zato je mnogo možnosti za ribarjenje. V Žužemberku, Stavči vasi, Šmihelu in Dvoru je možno kopanje. Na reki nudijo čolnarjenje, kajakaštvo in rafting. Ponujajo pa se tudi druge vrste športov, kot so jahanje, tenis, odbojka, lokostrelstvo in kolesarjenje. Urejenih je veliko sprehajalnih in pohodniških poti: evropska pešpot E7 in njen odcep na Dobrnič, gozdarska pešpot od Straže do Frate ter rimska pot, ki poteka krožno med Žužemberkom in Dvorom (smer I) ter od Ivančne Gorice do Dvora (smer II). Čez občino pelje tudi kolesarska Krkina pot od Žužemberka do Dolenjskih Toplic. Privlačni sta tudi planinski poti na Sveti Peter in Frato ter pot od Ljubljane do Zagreba.

V Osnovni šoli Žužemberk, ki je pravo kulturno in domoznansko središče Suhe krajine, imajo muzej znanih Suhokranjcev, etnološki muzej, zbirko zdravilnih rastlin, zbirko naravne dediščine Suhe krajine, zbirko starih razglednic iz Žužemberka in zbirko starih tiskov.

Na Cviblju je spomenik padlim v NOB, ki ima danes mednarodni pomen, saj je v grobnici pokopanih 1.440 partizanov iz Slovenije, Italije, Avstrije, Madžarske, Rusije in nekdanjih jugoslovanskih republik. Komemoracijo ob spomeniku vsako leto obišče mnogo tujih diplomatov.

Prikaži na zemljevidu