Celotno območje današnjega Vitanja obsega predvsem hribovito pokrajino na obronkih zahodnega dela Pohorja in podaljška Karavank. Tu je sedem vasi in trg Vitanje; imeni naselij Zgornji in Spodnji Brezen namigujeta na vulkansko poreklo masiva Paški Kozjak. Območje se ponaša z bogato naravno in kulturno-zgodovinsko dediščino: v Vitanju je ohranjen edinstven pojav, da opravljajo obrede v poletnem in zimskem času v dveh različnih cerkvah. Med drugim lahko tu obiščete tudi spominsko sobo Hermana Potočnika Noordunga.

Kraj Vitanje je nastal na močvirnem sotočju Hudinje, ki priteče izpod Rogle, s potokoma Jesenica in Hočna. Nastal je na osnovi že v antiki znane cestne povezave med vzhodno Štajersko in Koroško. Že tedaj se je oblikovalo pomembno središče, rimljanski mansio – postojanka ob pomembni cestni povezavi Celeje s Colacijem in Virunumom na Koroškem. Ime kraja Vitanje je slovanski prevod besede mansio. Arheološke izkopanine pričajo, da je bilo v bližini svetega Vida na Hudinji v rimski dobi in verjetno že prej bogato nahajališče marmorja.

Kot trg Vitanje omenjajo od leta 1306. Krški škofje so imeli tu ves srednji vek upravno središče obsežne posesti, ki je segala od Šaleške doline do Sotle. Razvil se je rod Vitanjske gospoščine; postavili so dva gradova, katerih razvaline so vidne še danes: stari ali »Spodnji grad« je stal na strmi vzpetini ob vhodu v sotesko Hudinje, prvič je bil omenjen leta 1140, propadel pa je po letu 1681; novi ali »Gornji grad« je nastal na južni strani naselbine, prvič je bil omenjen leta 1322, propadel pa je po požaru leta 1748. Leta 1404 je bil v Vitanju zgrajen »škofijski upravni dvorec«, ki je nadomestil težje dostopna gradova.

Z razvojem je trg Vitanje postal močno trgovsko in obrtniško središče, okolica pa je imela kmečki značaj. Že v 17. stoletju so se razvili zametki fužin in glažut. Med starimi obrtmi je imelo vidno vlogo kovaštvo, ki je vplivalo na razvoj današnjih kovinarskih podjetij Unior in Kovinar. Po gradnji železnice in tudi zaradi novih cestnih povezav, ki so obšle Vitanje, je kraj z okolico izgubil svojo veljavo. Toda danes, ko je posodobljena cesta na relaciji Slovenj Gradec–Zgornji Dolič–Vitanje–Stranice, ponovno dobiva veljavo, saj je to najbližja povezava Koroške s termami v Zrečah (10 km) in znanim rekreativnim centrom na Rogli (24 km), proti zahodu so tu terme Dobrna (15 km).

Nekatere hiše v Vitanju so ohranile stare fasade, okna, veže in portale. Sredi kraja stoji nekdanji dvorec krških škofov s prvinami italijanske renesanse iz prve polovice 16. stoletja; zdaj so v njem uradi in stanovanja. Grb Vitanjske gospoščine – tri školjke na rdeči podlagi – je kasneje prevzel trg in danes občina.

Župnijska cerkev svetega Petra in Pavla se imenuje tudi »zimska cerkev«, saj so v njej obredi od 1. novembra do velike noči. Staro romarsko cerkev so večkrat prezidali, nazadnje v prvi polovici 20. stoletja. Na zunanjosti sta gotski freski svetega Krištofa in Križanja, vzidan je rimski nagrobnik in več kasnejših. V notranjosti so na severni steni in slavoloku delno ohranjene freske iz druge polovice 15. stoletja. Cerkev ima štiri zlate oltarje iz leta 1662, slike na oltarjih v stranskih kapelah je naredil slikar J. A. Strauss. »Letna cerkev«, baročna Marijina cerkev na Hriberci (Cerkev Marije Pomočnice) pa je bila zgrajena sredi 18. stoletja in je najmlajša cerkev v župniji. Veliki oltar je izdelal Janez Jurij Mersija iz Slovenj Gradca, freske sta ob koncu prejšnjega stoletja slikala brata Brollo. Poleg svoje umetniške in kulturnozgodovinsko bogate notranjosti daje kraju pečat prepoznavnosti.

Znamenitost kraja je tudi Spominska soba Hermana Potočnika Noordunga v sklopu Knjižnice Vitanje. Herman Potočnik (1892–1929) se je sicer rodil slovenskim staršem v Pulju, toda v času šolanja je prihajal v Vitanje na obisk k starim staršem po materini strani, v hišo, kjer je danes gostilna Rupnik. Postal je raketni inženir in častnik avstrijske vojske; velja za izumitelja geostacionarnega umetnega satelita. Leta 1928 je pod psevdonimom Noordung izšla njegova knjiga Problem vožnje po vesolju, ki velja za eno ključnih del pionirske astronavtike.

Južno od gradu se s petmetrskim slapom v Hudinjo izliva potok Žimpret (Dantejev pekel). Vsako leto je v Vitanju tudi holcerija, tradicionalna prireditev, predstavitev starih običajev in tekmovanje v spravilu lesa.

Izjemen etnološki spomenik je Beškovnikova kašča, del domačije v zaselku Šentvid, kakšnih 7 km iz Vitanja, na pobočju hribčka s slikovito cerkvijo svetega Vida. V bližini je rimsko pokopališče in pod njim kapelica. Domačijo iz začetka 19. stoletja sestavljajo ometana lesena hiša, gospodarski objekt in kašča iz leta 1814, ki je lesena, pokrita s skodlami in postavljena na s kamnom zidano klet. V njej je muzej starih predmetov.

3 ure zmerne hoje iz Vitanja, v neokrnjeni naravi, je vasica Rakovec (1.000 m), nad njo je izvir Hudinje iz sedmih izvirov, uro hoda naprej pa rekreativno središče Rogla.

Že v 12. stoletju je bila znana povezava z Vojnikom in Celjem skozi Strmec (danes Nova Cerkev) in Socko. Sotesko Socka je v dolžini 3 km Hudinja zarezala v apnence in dolomite med Paškim Kozjakom in Stenico. Velja za naravno vrednoto in je zato zaščiteno področje. Najslikovitejša je v srednjem delu pri Fužinah, kjer je tudi slap. Pri kraju Socka teče po mehkih terciarnih plasteh, ki jih je geolog Teller opisal kot »soteške« plasti; tu je rastišče nenavadnega kamnokreča. Dvorec Socka iz začetka 15. stoletja je bil v 19. stoletju temeljito predelan, ob stavbi je bil urejen razkošen park, toda danes žal nista vzdrževana.

Prikaži na zemljevidu