Svoje ime je dobila po vinu, izhaja namreč iz latinskega Vinitum. Naselje na visoki terasi nad Kolpo, neposredno ob slovensko-hrvaški meji, zaznamujeta mednarodni mejni prehod in rojstna hiša pesnika Otona Župančiča. Poleti topla in dovolj čista reka Kolpa omogoča kopanje; neposredno pod Vinico je na obrežju urejen kamp.

Vinica (189 m, 224 prebivalcev) je bila naseljena že v prazgodovini. Nad naseljem so odkrili obsežni gradišči, v bližnjem Stražnem dolu pa grobišče prazgodovinskih Japodov. Prvi arhivski zapis o srednjeveški Vinici je iz leta 1082, ko je tedaj skromno naselje okrog istoimenskega gradu prešlo v last Konrada Turjaškega. V 13. stoletju je Vinica z gradom in okoliško posestjo zamenjala več plemiških rodbin, ob koncu 19. stoletja je zadnji lastnik graščinsko posest razdelil in po kosih prodal domačinom. V času turških vpadov – zlasti od 1469 do 1591 – je bilo močno obzidano naselje pomembna obrambna postojanka. Zaradi strateškega pomena je naselje v tem času dobilo trške pravice, torej tudi lastno upravo, sodstvo in grb. Ko so turški vpadi prenehali, so ljudi še dolgo ustrahovali hajduki. Oblastem je roparsko hajduštvo uspelo zatreti šele v začetku 19. stoletja.

Ostanki viniškega gradu, katerega jedro je iz 15. stoletja, so na visoki terasi nad Kolpo. Z grajske terase je lep razgled na dolino ob Kolpi, ki je tu precej široka, na njenem bregu pa se nizajo vasi in zaselki.

Cerkev svetega Križa je v osnovi gotska stavba iz 13. stoletja, a je močno predelana. Glavni oltar je iz 18. stoletja, slika Sveti Križ v njem pa delo slikarja Antona Cebeja.

Zgodovinsko pomemben datum je 21. april 1919, ko so kmetje iz Vinice in okolice pod vplivom idej povratnikov iz vojske razglasili Viniško republiko, temelječo na ljudski oblasti. Po treh dneh jo je zadušila vojska. Na glavnem trgu je spomenik Viniški republiki, delo akademskega kiparja Jožeta Vrščaja.

Vinico je leta 1941 zasedla italijanska vojska. Po kapitulaciji Italije so bile tu številne partizanske ustanove. Naselje je bilo večkrat cilj nemških napadov, ki so kraj močno prizadeli. O tem obdobju priča več spominskih plošč in spomenikov.

Rojstna hiša pesnika Otona Župančiča (1878–1949), ki stoji sredi trga, je obnovljena, saj je prvotna hiša pogorela v velikem požaru leta 1888. V pritličju je od leta 1951 urejena pesnikova spominska zbirka, ki zajema njegova dela in dokumente iz njegovega življenja. V prvem nadstropju pa je zbirka viniškega rojaka Otona Berkopca (1906–1988), literarnega zgodovinarja in prevajalca. Na pročelju stavbe so vzidane tri spominske plošče, od katerih je ena posvečena pesniku Otonu Župančiču, druga viniškemu nadučitelju Franju Lovšinu, tretja pa 5. prekomorski brigadi. Na vrtu stoji doprsni Župančičev kip, delo Jakoba Savinška.

Na hribu Žeželj (334 m) nad Vinico je romarska cerkev Matere božje, do katere vodi iz vasi Golek križev pot s 14 kapelami. Prostorna baročna cerkev je bila na mestu starejše prednice pozidana v 2. polovici 17. stoletja. Ima veliko lopo pred glavnim vhodom. Trinadstropni »zlati« glavni oltar, največji v Beli krajini, je iz 1. polovice 18. stoletja. Na Žežlju je tudi lovska koča. V Vinici se končuje Župančičeva pot, dve poti pa se začenjata; po obeh je tradicionalni pohod spomladi.

Najjužnejša slovenska pešpot poteka od Vinice do Damlja, na območju Krajinskega parka Kolpa: tik ob reki Kolpi, mimo izvira Trpotec, ki velja za vodo večne mladosti, do vasi Breg, kjer deluje še edini mlin na reki Kolpi, nedaleč stran pa se nahaja najdaljša belokranjska kraška jama Kobiljača. Pot se nadaljuje do najjužnejše slovenske vasi Kot pri Damlju, kjer je označena tudi najjužnejša točka Slovenije.

Sejemska pešpot od Vinice do Žuničev poteka prav tako na območju Krajinskega parka Kolpa. V preteklosti so jo uporabljali kmetje, ko so peljali živino na sejem v Vinico. Del poti poteka ob slikoviti reki Kolpi, mimo opuščenih mlinov in žag, del poti pa pelje mimo vasi in gozdov.

Prikaži na zemljevidu