Ljudje so si v davnini postavljali bivališča ob križiščih prometnih poti, da so imeli stike s svetom, in na težko dostopnih vzpetinah, da so se lažje branili, če so po teh poteh namesto trgovcev pridrli sovražniki. Tak je tudi Štanjel: pod vznožjem griča, na katerem ždi, se steka kar pet cest, ki v eno stran vodijo prek Krasa proti morju, v drugo pa v rodovitno Braniško in Vipavsko dolino.

Takšna lega je bila všeč že ljudem v železni dobi; nanje spominjajo ostanki gradišča na vrhu griča Turna, kjer je bila utrdba, zaradi dobrega razgleda v vse smeri imenovana Gledanca, tudi v antični dobi. V srednjem veku je bilo naselje v goriškem urbarju prvič omenjeno leta 1402. Ime je dobilo po zavetniku sv. Danielu, v starejših virih pa je zapisano tudi ime Sv. Angel (San Angelo), kot se je imenoval grad, ko je pripadal Goriškim grofom, pozneje pa Habsburžanom oziroma grofom Cobenzlom in Coroninijem.

Kljub v jedru gotski cerkvi z edinstvenim, limonasto prišiljenim zvonikom, in gradu s prostranim dvoriščem in bogato galerijo Lojzeta Spacala nad restavracijo, ki dajejo Štanjelu mestni videz, naselje velja za vas. Starejši del, ki ga obdaja obzidje s konca 15. stoletja, ko so v te kraje vdirali Turki in Benečani, se še zdaj imenuje Gornja vas, novejši del z udobnejšimi sodobnimi hišam, ki so si jih utesnjenosti naveličani Štanjelci postavili na ravnici pod gričem, pa je Dolnja vas.

Ozke ceste med zgnetenimi hišami, ki ponekod še kažejo gotsko in celo poznoromansko enocelično zasnovo (npr. muzejska Kraška hiša), so bili pretesne za vozove, zato so nekdanjim Štanjelcem tovore nosili konji in osli. Na trgih, v katere se stekajo te uličice, steze in prehodi, so stali in večinoma še danes stojijo monumentalni vodnjaki – shajališča ljudi in predvsem shrambe na kamnitem Krasu nadvse dragocene vode.

Že ta starodavna slikovitost, polna še ohranjenih kamnoseških in zidarskih detajlov, zlasti imenitnih kamnitih oken in nenavadnih kamnitih žlebov, je magnet za obiskovalce, željne čudovitih razgledov. Vendar ima Štanjel še nekaj, po čemer se opazno razlikuje od vseh drugih kamnitih kraških naselij. Ta posebni pečat mu je dal znameniti arhitekt in urbanist Maks Fabiani iz bližnjega Kobdilja, ko je za tržaškega zdravnika Enrica Ferrarija preuredil niz hiš na južnem robu vasi in pod njimi uredil edinstven vrt s senčnimi stezami, z umetnim ribnikom, ledenico in drugimi, za sušni Kras zelo nenavadnimi rečmi.

Grad, v katerem je v letih 1935–1945 županoval, je Fabiani spremenil v javni prostor s šolo, knjižnico in zdravniško ordinacijo, dvorišče pa je bilo prizorišče različnih družabnih dogodkov. Med drugo svetovno vojno so vojske, ki so ga zavzemale in zapuščale, gradu in celotnemu Štanjelu prizadejale nepopravljivo škodo. Kljub prizadevanjem obnoviteljev v zadnjih letih so mnoge hiše še vedno v razvalinah in romantične le iz varne razdalje. Toliko bolj so zato prijazne sprehajalne poti, ki v več obročih objemajo Štanjel in Ferrarijev vrt, vodijo pa tudi v dolino do skrivnostnega pokopališča žrtev prve svetovne vojne in prek skupnega pokopališča z gotsko cerkvico sv. Gregorja do Kobdilja.

Prikaži na zemljevidu