Krajevno ime Sežana je izpeljano iz imena patricijske rodbine Cesia, ki je imela tu zaselek ob nekdanji rimski cesti. Tudi danes je ob cesti v Trst ter v neposredni bližini Italije; oboje je kraju krojilo usodo skozi vso zgodovino. Status mesta ima vse od leta 1952 in je lepo urejeno. V Sežani se je rodil Srečko Kosovel, slovenski pesnik, kritik in publicist. Obiščemo lahko Kosovelovo pot in naredimo več drugih prijetnih izletov v okoliške kraške jame, po vinskih cestah , v pršutarno, v Lipico …

Bori, bori, temni bori
kakor stražniki pod goro
preko kamenite gmajne
težko, trudno šepetajo.
(Srečko Kosovel: Bori)

Sežana (368 m, ok. 6500 preb.) je danes gospodarsko, prometno, izobraževalno, kulturno in zdravstveno središče slovenskega Krasa in tudi eno od pomembnih središč širše primorske regije. Območje mesta, obkroženo z manjšimi vzpetinami, pa je bilo naseljeno že v prazgodovini, v pisni obliki se kraj prvič omenja okoli leta 1085. Vse do zgraditve ceste med Dunajem in Trstom v začetku 18. stoletja, je bila zgolj nepomembna kraška vas, z dograditvijo ceste pa je njen pomen zrastel. Tudi so bile številne furmanske gostilne in hlevi, pa tudi veliki živinski sejmi, ki jih je spodbujaja razvita živinoreja na Krasu in so se ohranili vse do 2. svetovne vojne. Še hitrejši razvoj po letu 1857 prispeva železnica na trasi Dunaj – Trst. Leta 1870 je v kraju pomemben tabor. Po 1. svetovni vojni Sežana pripada Italiji do njene osvoboditve leta 1945. Med letoma 1945 in 1947 spada kraj z okolico pod upravo angleške vojske. Leta 1947 je dokončno priključen Jugoslaviji. Zaradi obmejne lege (v neposredni bližini je mejni prehod Fernetiči) se je razvija njegova tranzitna funkcija; v mestu so nastali manjši industrijski obrati, zaradi širokega kraškega vinorodnega zaledja pa vinska klet.

Najstarejši del mesta sestavljajo nekdanja vaška jedra in sicer: Gradišče ob vznožju Tabora, Britof ob župnijski cerkvi Sv. Martina, Vas in Vidmašče pod Planino, novejše soseske pa so pod Planino, Taborom in Lenivcem ter ob glavni cesti skozi mesto. V starem delu mesta je nekaj ostankov starejše kraške arhitekture. Baročna cerkev sv. Martina ima značilen stolp, ki ga zaključuje oglejska kapa. Botanični park se ponaša z bogatim izborom eksotičnih dreves in rastlinjakom-oranžerijo; nekdaj je bil to vrt ob hiši trgovske družine Scaramanga iz Trsta, ob sedanji novi občinski stavbi. V bližini pokopališča je vojaško pokopališče iz 1. svetovne vojen (191-1917).

Kulturni dom, zgrajen po načrtih arhitekta V. Ravnikarja, knjižnica, osnovna in srednja šola se imenujejo po Srečku Kosovelu (1904 – 1926). Pesnik se je rodil v Sežani kot peti otrok materi Katarini in očetu Antonu, nadučitelju, ki pa je zgubil službo zaradi nespoštovanja avstrijskega protokola, tedaj se je družina preselila v Tomaj.

Iz Sežane vodi Kosovela pot (2,5 ure), najprej skozi Šmarje, kjer ob cesti stoji poznogotska cerkev Marijinega vnebovzetja, ob njej pa majhna stavba iz prve polovice 16. stoletja, verjetno cerkvena kašča, na drugi strani ceste pa je mogočna lipa, katere deblo obsega 505 cm. Severno od Šmarja je borov gozd, eden tistih, ki so navdihnili pesnika Kosovela. Nato pridemo v Tomaj, naselje na pobočju griča Tabor; vse naokrog se razprostirajo vinogradi (kraški teran). Cerkev sv. Petra in Pavla iz leta 1637 je leta 1928 poslikal Tone Kralj. Pri cerkvi je nekdanji samostan šolskih sester, ki so pod fašizmom vodile slovensko šolo. V župnišču hranijo dragoceno knjižnico v 37 jezikih; rokopisi segajo v leto 1600. V družinski hiši Kosovelovih (št. 39) je spominska zbirka družine Kosovel. V njej je mladi pesnik Kosovel nekaj časa živel in umrl; pokopan je na vaškem pokopališču.

Za zidom cerkvenim je pokopan
nekdo. Na grobu šipek cvete.
Iz bele vasi bele poti
in vse te poti v moje srce.
(Srečko Kosovel: Vas za bori)

Prikaži na zemljevidu