Naselje, ki je sedež istoimenske občine, se razprostira na severnem, prisojnem robu Bele krajine, ob vznožju Kočevskega Roga in obronkov Gorjancev. Semič je znan po vinogradih in dobrem vinu ter po bogatem kulturnem izročilu; vsako leto tretjo soboto v juliju poteka tradicionalna turistična prireditev Semiška ohcet, na kateri se sklene resnična poroka po starih belokranjskih navadah, v sklopu prireditve pa potekajo prikazi kmečkih običajev, obrti in folklore.

Semič (240 m, 1.906 prebivalcev) oz. Šokarija, kot ga imenujemo Belokranjci, je dobil ime po gradu Semenič, ki je stal pod vrhom bližnje vzpetine Smuk. Prve omembe naselja segajo v 13. stoletje, ko je na območju Bele krajine gospodaril Henrik Adeški. Leta 1338 je bila v Semiču ustanovljena prafara. V času turških vpadov so okoli cerkve svetega Štefana zgradili tabor; kljub temu so Turki leta 1547 zavzeli in opustošili vas. Prav tako je bilo uničenih več gradov in cerkva v okolici.

Kasneje je bil Semič zaradi številnih sejmov pomembno tržno središče Bele krajine. Po 2. svetovni vojni so zgradili nekaj industrijskih obratov; tako je postal zaposlitveno in upravno središče poprej povsem agrarnega dela Bele krajine.

Staro jedro Semiča je okrog cerkve svetega Štefana, ki je bila omenjena že leta 1228. Sezidana je v slogu baročnega klasicizma. Njeno notranjost krasijo Metzingerjevi sliki Zadnja večerja in Sveti Štefan, Potočnikov križev pot ter dragocen benečanski lestenec. Glavni oltar je leta 1874 postavil metliški podobar Jernej Jereb. Ob obzidju pri cerkvi je obnovljena t. i. Taborska hiša, v kateri so občasno razstave slik.

Semiški muzej stoji nasproti cerkve; v njem je predstavljena zgodovina kraja, ima pa tudi vinogradniško zbirko, galerijski prostor in poročno sobo. V tej stavbi, zgrajeni leta 1936, je bila prva semiška šola. Na fasadi je doprsni kip Lojzeta Krakarja (1926–1995), ki se je rodil v Semiču; bil je pesnik, novinar-urednik, prevajalec, literarni zgodovinar in esejist.

Semič leži ob vznožju Semiške gore in se zrašča z naseljem Kot pri Semiču, ki se razprostira na pobočju, poraslem z vinogradi, kjer so številne zidanice. Na travniku na robu vasi Vrtača, pod železniško postajo, raste Jureča lipa z izjemno krošnjo; v prsni višini meri 520 cm.

Skozi pobočje Semiške gore poteka železniški predor, ki je bil zgrajen leta 1914, tik pred 1. svetovno vojno, ko je Bela krajina dobila železniško progo. Čez pobočje pa se vzpenja regionalna cesta proti Dolenjskim Toplicam in Novemu mestu, skozi Črmošnjice, od koder se povzpnemo na Gače (955 m), kjer je smučarski center Bela. Priljubljena izletniška točka je tudi hrib Smuk (547 m), malo višje od prvotnega gradu Semenič. K Beli krajini sodi tudi Mirna gora (1.047 m), eden najvišjih vrhov Bele krajine, hkrati pa ena najbolj jugovzhodnih vzpetin Kočevskega Roga. Mirna gora in niže ležeči kraj Planina sta izhodišči za naslednje pohodne poti: Gozdna učna pot Planina–Mirna gora (3,5 km, 2,5 ure); Po sledeh gozdne železnice Črnomelj–Leseni kamen (4 km, 1 ura); Pastirska pot (10 km, 4 ure); Mirna pot (slednja je vključena tudi v Trdinovo pot, ki povezuje Kočevski Rog in Gorjance z obrobjem Krškega hribovja).

Prikaži na zemljevidu