Med tremi dragulji starih sredozemskih mest na slovenski obali izstopa Piran, ki leži na slikovitem polotoku med Piranskim in Strunjanskim zalivom. Staro pristaniško mesto, ki je pravzaprav en sam velik muzej na prostem, saj ima ohranjeno srednjeveško zasnovo z zanimivo arhitekturo in bogato kulturno dediščino, je v celoti zavarovano kot kulturnozgodovinski spomenik.

Gosto strnjene hiše se od obalne ravnice stopničasto dvigajo ob tesnih ulicah proti vrhu slemena, kjer se ob ostankih visokega mestnega obzidja konča stari del mesta. Z morske strani spominja lega mesta na zožujočem se polotoku na ladijski kljun. Polotok se konča na Punti (Špica) z rtom Madona. Na koncu rta stoji obrambni stolp iz srednjega veka, obnovljen v začetku 17. stoletja, s svetilnikom, ki so ga postavili v 19. stoletju. Legenda pravi, da so na istem kraju prvotni prebivalci prižigali ognje, ki so ladjam kazale pot in po grški besedi »pyr« (ogenj) naj bi Piran dobil ime. Ob stolpu je cerkev sv. Klementa iz 13. stoletja, preurejena v 18. stoletju. Območje 200-metrskega pasu obrežnega morja in morskega dna pred rtom Madona je zavarovano kot naravni rezervat.

Prvotno jedro mesta je nastalo na Punti, pod beneško oblastjo pa se je začelo širiti proti jugozahodu, ob notranjem pristanišču, ki ga domačini imenujejo mandrač. Tu so bile tudi upravne stavbe. Leta 1894 so zaradi sanitarnih razlogov pristanišče zasuli in nastal je prostoren osrednji mestni trg, Tartinijev trg, s spomenikom skladatelju in violinistu Giuseppeju Tartiniju (1692–1770), ki se je rodil v Piranu. Tudi danes so ob trgu upravne stavbe, le da so beneška poslopja zamenjala nova, zgrajena konec 19. stoletja. V prvotni podobi se je ohranila le Benečanka, najstarejša in najlepša piranska zgradba, sezidana sredi 15. stoletja v beneškem gotskem slogu. Njen najrazkošnejši del je poleg kamnitih oken vogalni gotski balkon.

Krona trga je stolnica sv. Jurija, zaščitnika mesta, s samostojnim zvonikom in krstilnico. Prvotno cerkev iz 14. stoletja so pozneje večkrat modernizirali, sedanjo baročno podobo pa je dobila leta 1637. Slike italijanskih in holandskih slikarjev so datirane od 17. do 19. stoletja. Na severni strani ladje stoji razgiban kip sv. Jurija v boju z zmajem iz 17. stoletja. Zvonik, ki se samostojno dviga ob cerkvi, je nastal 1608. leta in je najboljši posnetek zvonika sv. Marka v Benetkah. Na vrhu piramide ga krasi vrtljiv bronast kip nadangela Mihaela. V krstilnici, osmerokotni zgradbi iz okoli 1650, je muzej cerkvene umetnosti, ki hrani med drugim tudi najstarejši piranski spomenik, rimski sarkofag iz 2. stoletja, pozneje predelan v krstni kamen. V obrisu izrazit in z vseh strani viden cerkveni kompleks, ki obvladuje piransko krajinsko podobo, stoji na terasi, ki se strmo spušča v morje, z nje pa je razgled na Tržaški zaliv in zaledje do Karnskih in Julijskih Alp ter Dolomitov.

Pomembni sta tudi cerkvi Marije Snežne iz leta 1404 in Marije Tolažnice iz 1439, obe predelani v 17. stoletju, ter minoritska cerkev sv. Frančiška s samostanom, zgrajena leta 1301, kasneje pa barokizirana. Med številnimi kiparskimi in slikarskimi umetninami v cerkvi izstopa v razširjenem levem delu ladje baldahin, kamnoseška renesančna umetnina iz 16. stoletja. Samostanski križni hodnik z renesančnim portalom in vodnjakom v sredini, sezidan v 17. stoletju, se uvršča med najkvalitetnejše piranske arhitekturne spomenike. Poleti na tem izredno akustičnem dvorišču prirejajo vrhunske glasbene prireditve. V Piranu pa je še pet cerkva.

Po pobočju griča Mogoron segajo v mesto ostanki mogočnega obzidja s sedmimi gotskimi stolpi, ki mestu daje značilen srednjeveški pečat. Ohranjenih 200 metrov obzidja, ki je bilo zgrajeno v prvi polovici 16. stoletja, je eden najpomembnejših tovrstnih spomenikov na severnem Jadranu. Z njega je lep razgled na mesto in Piranski zaliv.

Mesto je v zgodovini večkrat zamenjalo gospodarje. V zgodnjem srednjem veku je bilo svobodno, nato so si ga skušali podrediti oglejski patriarhi in za njimi istrski fevdalci. Med letoma 1283 in 1797 je bilo pod beneško oblastjo, nato je prišlo pod Habsburško monarhijo, vmes pa za nekaj časa še pod Francoze (1809–1813). Od leta 1818 do 1945 je bilo pod Italijo. Z londonskim sporazumom leta 1954 je bilo priključeno k nekdanji Jugoslaviji oziroma Sloveniji. V tem času se je večina meščanov izselila v Italijo, v mesto pa so se priselili prebivalci iz notranjosti Istre in Slovenije.

V preteklosti so se Pirančani ukvarjali z ribolovom, pomorsko plovbo, različnimi obrtmi, trgovino z oljem, vinom in zlasti s soljo, saj so bili lastniki solin pri Luciji, v Sečovljah in Strunjanu. Poleti med solno sezono so se solinarji preselili na solna polja žet sol. Sezonsko delo, s katerim so se v veliki meri ukvarjale tudi ženske, jim je omogočalo dodaten vir zaslužka. Trgovina s soljo je odigrala neprecenljivo vlogo pri razvoju mesta, iz solinarstva pa se je razvil tudi portoroški zdraviliški turizem, saj so zdravilen učinek solinskega blata in solnice poznali že v 13. stoletju. Današnji Piran je ohranil le del nekdanje pomorske vloge (Splošna plovba Piran), vedno bolj se razvija v turistično in kulturno središče. V mestu so Pomorski muzej Sergej Mašera z različnimi zbirkami, Tartinijeva spominska soba, gledališče, več galerij, akvarij z morskimi živalmi in Morska biološka postaja.

V Piranu so delovali številni slovenski umetniki, dalj časa pa sta v njem živela in ustvarjala književnik Pavle Zidar (1932–1992) ter slikar in grafik Lojze Spacal (1907–2000).

Prikaži na zemljevidu