Sodobno urejena Nova Gorica (92 m, 14.638 prebivalcev) je eno najmlajših slovenskih mest, ustanovljena leta 1947, ko je z določitvijo meje med Italijo in Jugoslavijo Gorica ostala na italijanskem ozemlju, spodnja Soška dolina, Goriška Brda in spodnja Vipavska dolina na jugoslovanski strani meje pa brez naravnega središča. Zaradi ugodne prometne lege se je Nova Gorica hitro razvila v regionalno gospodarsko, kulturno, izobraževalno, upravno in prometno središče. Ker je zasnovana kot park z velikimi nasadi vrtnic, redkih dreves in grmovnic med stanovanjskimi bloki, ji pravijo tudi »mesto cvetja«. Vrtnice so tudi v občinskem grbu.

Prvo urbanistično zasnovo mesta je sredi leta 1947 začrtal B. Gvardjančič, končno verzijo pa je leta 1948 izdelal E. Ravnikar. Mladinske delovne brigade so v letih 1947/48 opravile pripravljalna dela in junija 1948 so začeli z gradnjo prvih šestih stanovanjskih blokov. Ime Nova Gorica se prvič omenja leta 1949. Razteza se na robu Goriškega polja in danes vključuje tudi več nekdanjih samostojnih naselij. Ima prehodno submediteransko podnebje z veliko sonca, s povprečno milimi in vlažnimi zimami ter vročimi poletji.

Lega tik ob državni meji in bližina Gorice ji dajeta značaj obmejnega mesta. Skozi Novo Gorico teče promet v tujino. Železniška proga, tri ceste in sedem mejnih prehodov (prehoda v Vrtojbi in v Rožni dolini sta mednarodna) povezujejo njeno širšo mestno območje z Gorico v sosednji Italiji.

V Novi Gorici je sedež občinskih uradov, ustanov in mnogih podjetij. Pomembnejša industrija, ki je deloma nastala iz tradicionalnih krajevnih obrti (mizarstvo, apnarstvo, opekarstvo, zidarstvo), izdeluje pohištvo, gradbeni material, tekstilne in plastične izdelke, obutev ter vozila.

V mestu delujejo Primorsko dramsko gledališče, Goriški muzej z galerijo, Pokrajinski arhiv, Knjižnica Franceta Bevka ter Zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine. Po odprtju igralnice in več diskotek se je mesto uveljavilo tudi kot zabavišče, predvsem za tujce. Najpomembnejša kulturna prireditev je vsakoletni mednarodni gledališki festival Alpe-Jadran v Novi Gorici in Gorici.

Mlado mesto se ne more ponašati s posebno kulturno dediščino. Poseben pečat mu daje več kot 30 javnih spomenikov v raznih delih mesta, med njimi Francetu Bevku (B. Kalin, 1974) in letalcu Edvardu Rusjanu (J. Lenassi, 1960). Najstarejša stavba je železniška postaja (nekdanji severni goriški kolodvor), zgrajen v secesijskem slogu sočasno z bohinjsko železniško progo (1906); po 2. svetovni vojni ji je pomen odvzela državna meja, zato so ji bile prihranjene spremembe in je danes delujoči tehnični spomenik. Med naravno dediščino se uvrščata Rafutski park z bujno razraslim eksotičnim drevjem in grmovjem ter gozd Panovec z urejeno učno potjo, oba med Novo Gorico in Rožno dolino.

Solkan, do leta 1988 mestni predel Nove Gorice, odtlej pa samostojno naselje, stoji na prometno in strateško pomembnem prostoru, kjer Soča zapusti gorsko sotesko med strmimi pobočji Skalnice in Sabotina in steče po Goriški ravnini. Tu se s ceste po dolini Soče odcepijo poti v Goriška Brda, Čepovansko dolino in na Trnovski gozd. Znamenitost je železniški most s 85 metrov dolgim lokom, ki je danes tehnični spomenik; kamniti lok je bil v času nastanka leta 1906 največji v Evropi.

Nad Solkanom se vzpenja Sveta gora (Skalnica, 681 m), priljubljen romarski kraj in izredno razgledišče, dostopen tudi z avtom po lokalni cesti: na vrhu so že leta 1544 zgradili romarsko Marijino cerkev, kasneje so jo prevzeli frančiškani, izgnanci iz Bosne, ki so ji prizidali samostan in hospital za romarje in bolnike. Med 1. svetovno vojno sta bili cerkvena in samostanska stavba povsem porušeni. Cerkev so 1927 ponovno sezidali iz nabrežinskega kamna v historičnem slogu.

Kostanjevica se nahaja 2 km iz središča Nove Gorice, na griču je frančiškanski samostan. V njem je obnovljena knjižnica, v kripti je grobnica Burbonov, med njimi zadnjega francoskega kralja Karla X. V samostanu je skoraj 43 let živel in delal Stanislav Škrabec (1844–1918), frančiškan in največji jezikoslovec slovenist 19. stoletja (samostan organizira posvetovanja, t. i. Škrabčeve dneve).

Grad Kromberk stoji 2,5 km iz Nove Gorice. Prvotni grad so v začetku 17. stoletja kupili grofje Coronini in ga prezidali v severnoitalijanskem renesančnem slogu. Ima kvadratni tloris s štirimi vogalnimi stolpi, na severni strani je park z vodnjakom. V gradu je goriški muzej z arheološkim, etnološkim in kulturnozgodovinskim oddelkom ter stalne in občasne razstave primorskih likovnih umetnikov. Na gradu so tudi poročni obredi in v parku občasne gledališke predstave.

Prikaži na zemljevidu