Staro upravno, cerkveno in trgovsko naselje je doživljalo svojski zgodovinski in politični razvoj, saj je bilo Prekmurje priključeno Sloveniji šele leta 1919. Po 2. svetovni vojni se je Murska Sobota razvila v pomembno središče Prekmurja; po osamosvojitvi Slovenije se je znašlo na stičišču štirih držav, narodov in kultur. Najsevernejše mesto Slovenije in največje pomursko mesto je značilno subpanonsko naselje.

Murska Sobota (190 m, 13.857 prebivalcev) se je razvila v ravnini Ravensko, ob rečici Ledava, na presečišču magistralnih cest iz Madžarske proti Italiji in prečnih poti z Goričkega proti Muri. Na zahodni strani mesta je 7,5 km dolg prekop Ledava–Mura, ki mesto varuje pred poplavami potokov z Goričkega. Mesto ima številne drevorede, stanovanjske bloke v zaledju in soseske z vrtovi. Med značilnimi mestnimi stavbami so secesijske hiše L. Takácsa ob Slovenski ulici in moderna arhitektura F. Novaka; oba oblikovalca sta bila domačina, ki sta mestu vtisnila poseben pečat. Ker je središče izrazitega kmetijskega območja, je v mestu razvita zlasti kmetijsko predelovalna industrija, največ delavcev pa zaposluje tovarna oblačil Mura.

Prva naselbina je verjetno obstajala že v 10. stoletju, ko so jo Madžari vključili v svojo državo. V 13. stoletju se omenja zemljišče Belmura (Notranja Mura).V letih 1094–1176 je območje spadalo pod škofijo v Zagrebu, nato pa pod škofijo v Györu, v letih 1777–1923 je bil kraj v okviru škofije v Szombathelyju in zatem vključen v mariborsko škofijo.

Murska Sobota je večkrat omenjena kot trg, kot mesto pa v letih 1366 in 1431. Fevdalci Széchyji so leta 1476 meščane oprostili tlačanskih bremen, te pravice so potem potrjevali vsi zemljiški gospodje. Ogrski kralj Matija Korvin je 1479 mestu podelil sejemske pravice. Še danes so vsak prvi ponedeljek v mesecu uradni kramarski sejmi; največja sta Terezijin (15. oktobra) in Miklavžev (6. decembra).

Ob koncu 16. stoletja se je razmahnil protestantizem; tu je bil eden od sedežev evangeličanskih senioratov Železne županije do leta 1670, ko je bilo delovanje protestantov za dlje časa pretrgano. V 17. stoletju so po mestu večkrat plenili Turki, čeprav je bilo obdano z obrambnim zidom, okopi in jarkom. Soboško posestvo je leta 1687 kupil Peter Szapáry in 1690 s krajevnim pristankom postal lastnik Murske Sobote za »večne čase«, ki so trajali do konca 1. svetovne vojne.

Veliko panonosko, predvsem kmečko naselje se je začelo urbanizirati v 2. polovici 19. stoletja. Iz notranjosti Madžarske so leta 1907 do Murske Sobote potegnili železnico in jo šele leta 1924 povezali s slovenskim železniškim omrežjem. Med 2. svetovno vojno je bilo mesto pod madžarskim okupatorjem, ki je množično deportitral zavedne Slovence in Žide v nemška taborišča. Aprila 1945 so ga skupaj z lokalnimi partizanskimi enotami osvobodile enote Rdeče armade.

Njim je posvečen 17 metrov visok Spomenik zmage s kipom slovenskega partizana in sovjetskega vojaka (B. in Z. Kalin) na Trgu zmage, osrednjem mestnem trgu. Na južni strani trga je hotel Zvezda (nekdanji hotel Dobraj) z neobaročnimi in secesijskimi prvinami iz 1909.

Grad, renesančni dvorec, stoji na mestu nekdanjega dvorca Belmura iz 13. stoletja. Sedanja grajska stavba izvira iz 18. stoletja, leta 1992 so jo prenovili. V gradu je Pokrajinski muzej z arheološko, etnografsko, numizmatično, kulturnozgodovinsko zbirko, zbirko novejše zgodovine in stalno likovno zbirko. Okrog gradu je park angleškega tipa, imenovan Park miru; v njem so dvestoletni hrasti, gabri, jeseni in lipe. V strogi osi z gradom stoji evangeličanska cerkev; gre pravzaprav za kompleks, zgrajen v letih1907–1910, v neogotskem stilu, po načrtih Ernesta Gereya. Ob drevoredu med cerkvijo in gradom stoji na desni strani spomenik prekmurskim piscem, postavljen ob 20. obletnici priključitve k matičnemu narodu, na levi pa spomenik padlim prosvetnim delavcem. Zanimiva je tudi vrsta kamnitih stebrov – litopunktur Marka Pogačnika iz leta 1993.

V gradu je bila tudi Pokrajinska in študijska knjižnica, ki pa se je preselila v novo stavbo. Sosednja zgradba je galerija, ki se je uveljavila s trienalno likovno razstavo Panonia in mednarodnim Bienalom male plastike.

Katoliška cerkev sv. Nikolaja je zgrajena v neogotskem slogu s poudarjenim visokim zvonikom. Prvič je omenjena leta 1279 in je bila zanesljivo že v 13. stoletju župnijska. Zasnova iz 13. stoletja ni ohranjena. Veliko prezidavo in povečavo z vključitvijo starega prezbiterija je v letih 1910–1912 opravil domačin L. Takács. V cerkvi so ohranjene značilne gotske freske iz 2. polovice 14. stoletja. Oltarna slika je delo Matije Schifferja iz 1790. Nad glavnim vhodom je grb rodbine Szapáry, ki ima v cerkvi grobnico. Na severni zunanji steni je rimski nagrobnik iz okrog 150 n. š. z levom in delfinom.

Na mestnem pokopališču je piramidast spomenik padlim soboškim partizanom in nagrobnik v letih 1941–1945 preminulim internirancem. Desno od vhoda leži enajst tonalitnih kock z imeni 516 sovjetskih vojakov, ki so padli v sklepnih bojih 2. svetovne vojne v Pomurju. Na koncu Panonske ulice je Spominski park, urejen na mestu nekdanjega judovskega pokopališča.

Severozahodno od mestnega parka med opuščeno strugo Malega Dobla in rečico Ledavo je Fazanerija. V okviru nekdanjega Szapáryjevega fevdalnega gospodarstva je bil tu živalski vrt; ob Ledavi raste mogočen dob z obsegom 675 cm. Parkovni gozd Fazanerija danes nudi raznovrstno rekreacijo: tu so trimska steza, teniška igrišča, javno kopališče in nogometno igrišče. Poleg tega je tudi Soboško jezero ob Bakovski cesti primerno za deskanje in ribarjenje. V bližnjem Rakičanu je športno letališče, v gradu Rakičan deluje center za rekreacijsko in tekmovalno jahanje. Sicer pa je za Mursko Soboto značilen predvsem prehodni in lovni turizem. Najpomembnejša turistična privlačnost v Prekmurju je lov na nizko divjad od oktobra do decembra (soboški hotel Diana se imenuje po grški boginji lova).

Prikaži na zemljevidu