O prazgodovinskem obstoju naselbin na kamniškem območju pričajo nekatere najdbe v bližini. Najbolj znano je okostje mamuta, ki so ga našli v Nevljah pri Kamniku, ko so gradili most. Prav tako številne izkopanine pričajo o naseljenosti območja današnjega kamniškega mesta v prazgodovini in rimski dobi (ostanki rimske ceste). Prvi urbani zametki v poznejšem predmestju Šutna, južno od Klanca, ki povezuje Žalski hrib s skalo Malega gradu, segajo v 10. stoletje, čas nemške kolonizacije.

Sicer pa se je Kamnik kot srednjeveško mestece razvil ob nekdanji pomembni trgovski srednjeveški poti med Podonavjem in Jadranskim morjem. Od leta 1076 je bil središče obsežne posesti kranjske veje bavarskih grofov Andeških. V 12. stoletju so tu že kovali denar. Znan je kovanec z napisom CIVITAS STAIN. Od 12. stoletja dalje se Kamnik omenja kot trg, sredi 13. stoletja pa kot mesto. Kamnik je ob koncu 14. stoletja kot pomembno trgovsko in obrtno središče imel tudi strelišče in kopališče, kar je bil znak izredno visokega blagostanja. Tu je bil sedež deželnega sodišča.

V 16. in 17. stoletju je Kamnik prizadelo več požarov in potres. V času Napoleonovih Ilirskih provinc (1809–13) sta ponovno oživeli obrt (kamnoseška, kovaška, krznarska, lončarska, usnjarska) in trgovina. V bližini so bile fužine, tako da se je tu že v zgodnjem 19. stoletju začela razvijati industrija (smodnišnica, Prašnikarjevi cementarna in opekarna). Po letu 1918, ko je Kamnik postal pomembno industrijsko središče, so se razvile še lesna, kovinska, usnjarska, živilska in tekstilna industrija. H gospodarskemu razvoju sta pripomogli tudi železniška proga Ljubljana–Kamnik in vodna moč Kamniške Bistrice. V letu 1939/40 je mesto dobilo meščankso šolo, čeprav naj bi Kamnik po nekaterih poročilih imel šolo že v času reform Marije Trezije. Hkrati je mesto že od nekdaj veljalo za pomemben letoviškoturističen kraj. V času 2. svetvne vojne je bil tu sedež nemškega deželenega okrožja.
Današnji Kamnik je kulturno in upravno središče občine, ki se razteza na okoli 266 km² in v kateri prebiva okoli 26.500 ljudi.

Začetna točka ogleda starega mestnega jedra Kamnika, Glavni trg, ponuja prav vse, od gotike do dunajske secesije in mojstrovin arhitekta Jožeta Plečnika na pročeljih kamniških hiš. V labirntu ozkih ulic se danes nahaja veliko trgovin in lokalov. Mimo spomenika generalu Rudolfu Maistru, zaslužnemu domoljubu in pesniku, pridemo do frančiškanskega samostana s cerkvijo sv. Jakoba. V njem najdemo bogato knjižnico, ki hrani okoli 10.000 knjig iz različnih področij znanosti. Najbolj znane zgodovinske hrambe so prav gotovo inkunabule (prvotiski izpred 1500 let) in Dalmatinova Biblija. Ogleda vredna v cerkvi je znamenita kapela Božjega groba, Plečnikovo delo. Po Samostanski ulici se odpravimo mimo hiše, v kateri je bila nekoč tiskarna, in prispemo do vzpetine sredi mesta, imenovane Mali grad. Našo pozornost pritegne nadstropna romanska kapela. Kapelo sv. Marjete s kripto so nadzidali s kapelo sv. Eligija. V notranjosti so ostanki poznogotskih in poznobaročnih fresk. Obnovljen obrambni stolp Malega gradu spomninja na nekdnje srednjeveško obzidje, ki se ni ohranilo. Na tem mestu se ponudi priložnost, da se spoznamo z eno od legend, ki se je spletla okoli gradu in Veronikinega zaklada. Po ženska pol kača po imenu Veronika naj bi v gradu še vedno skrivala svoj zaklad, do katerega se ni uspelo dokopati še nikomur. Z gradu se spustimo v mesto, kjer ogled starega Kamnika zaključimo s sprehodom po Šutni – srednjeveškemu cehovskemu središču in nekdanjemu predmestju Kamnika. Tu stoji župna cerkev z najstarejšimi orglami na Slovenskem in iluzionističnimi freskami F. Jelovška z osrednjim prizorom Marijinega kronanja.

Na vrhu Bergantove, včasih imenovane tudi Krnške gore (585 m) stojijo razvaline Starega gradu iz 12. stoletja. Zgradili so ga Andeški grofje, kasneje so v njem gospodovali še Gallenbergi, Celjski grofje in Turjačani. Grad je Kamnik varoval z nasprotnega brega Kamniške Bistrice. Ko so ga v 16. stoletju po hudem požaru in potresu opustili, je začel propadati. Danes zanimiva razgledna točka ponuja panoramski razgled na Kamnik, Kamniške planine, pogled proti Kranju in Ljubljani.

V Zgornjih Pavlovčah je obnovljena in v muzej preurejena stara kmečka hiša, imenovana Budnarjeva muzejska hiša. Z dobro ohranjeno črno kuhinjo, krušno pečjo, štampetom, metrgo ... nam pričara življenje 19. stoletja.

Grad Zaprice je renesančni grad iz 14. stoletja, ki ga je leta 1530 dal pozidati Jurij Lamberg. V dobi reformacije in protireformacije je grad Zaprice postal zatočišče kamniških luteranov. Ponovno je bil pozidan v 17. in 18. stoletju, ko je dobil današnjo barokizirano podobo. Od leta 1962 je v gradu Kamniški muzej z arheološko, zgodovinsko, umetnostnozgodovinsko in etnografsko zbirko. Pod arkadami vhodnega trakta grajskega kompleksa je urejen lapidarij z izbranimi kamnitimi kosi arheološke in umetnostne dediščine. Med njimi je tudi grb starega mesta Kamnika s sv. Marjeto.

V prvem nadstropju gradu je stalna razstavna zbirka krivljenega pohištva, ena redkih v Evropi. Prikazani so začetki krivljenja lesa od izdelave smuči do industrijske izdelave pohištva s posebnim poudarkom na Thonetovem izumu krivljenja in uporabi tega patenta v Sloveniji.

V okvir Kamniškega muzeja spada tudi muzej na prostem – plato z etnoparkom, ki obiskovalcem predstavlja skoraj že izginulo kmečko stavbno dediščino, kašče. Poleg štirih tuhinjskih kašč, objektov za shranjevanje kmečkih pridelkov in orodja, so v skansenu še sušilnica in drobilka za sadje ter vodnjak.

Podobo gradu dopolnjujejo baročno oblikovani belveder in stara zaščitena drevesa.

Prikaži na zemljevidu