Izola, najmanjše izmed treh obalnih mest, ki leži na majhnem apnenčastem polotoku med Koprom in Piranom, je bila vedno tesno povezana z morjem. Kraj, na katerem leži staro mestno jedro, je bil nekdaj otok, ki pa so ga že v 18. stoletju povezali s kopnim.

Otok je bil naseljen že v rimski dobi, domnevno se je imenoval Haliaetum. Večja najdišča iz tega obdobja so v Simonovem zalivu in v Viližanu. Ohranjeni so temelji stavbe, mozaiki in cevovod, na morskem dnu v zalivu Viližan pa tudi temelji rimskega pristanišča, ki se ob močni oseki prikažejo iz vode.

Kraj se prvič pisno omenja leta 973 kot Insula. Leta 1054 je prišel pod oblast oglejskih patriarhov, v obdobju 1280–1797 je bil beneški, kar je pustilo sledove v videzu naselbine, nato pod Avstroogrsko do leta 1918 in še pod Italijo do leta 1945. Od 1945 do 1954 je bila Izola del cone B Svobodnega tržaškega ozemlja, nato pa je prešla pod Jugoslavijo oziroma Slovenijo. Po 2. svetovni vojni se je večina meščanov izselila v Italijo, v njihove domove pa so se naselili ljudje iz notranjosti Istre ter drugih delov Slovenije in nekdanje Jugoslavije.

Mesto ima bogato ribiško tradicijo, okolica pa poljedeljsko. V 15. in 16. stoletju si je Izola pridobila pravico do prodaje vina, olja, soli in rib. Industrijsko se je začela razvijati konec 19. stoletja, ko je bilo ustanovljenih več tovarn za predelavo rib.

Za današnjo Izolo sta značilna razvita industrija in turizem. Tradicijo ribištva in predelave rib nadaljuje tovarna Delamaris. Leta 1956 je začela obratovati tovarna igrač Mehanotehnika (danes Mehano). V vzhodnem delu mesta, v zalivu Viližan, je ladjedelnica z napravami za popravilo več vrst ladij. Del prebivalcev se ukvarja z vinogradništvom in sadjarstvom. Ugodno podnebje in sestava tal omogočata pridelavo znane vinske sorte refoška in pridobivanje olivnega olja. Čedalje pomembnejši pa je turizem. Ob Simonovem zalivu so urejena kopališča in prostori za rekreacijo, hoteli ter počitniški domovi. Izola ima tudi marino, ki privablja ljubitelje morja in jadranja z vseh kocev sveta.

Staro mesto na otoku je bilo obzidano z vseh strani; obzidje je imelo kopenska in morska vrata. Ob morskih je bilo pristanišče z glavnim trgom. V času turške nevarnosti so mestno obzidje na kopenski strani dodatno utrdili, vendar Turki niso nikoli prišli do Izole. Stari del Izole je tipično sredozemsko mesto z ozkimi kamnitimi ulicami ter značilno srednjeveško urbanistično zasnovo in silhueto.

V središču je župnijska cerkev sv. Mavra, ki so jo postavili leta 1547 na prostoru romanske predhodnice in so jo kasneje večkrat prezidali. Cerkev krasijo slike Girolama da Santacroceja iz 16. stoletja in Zorzija Venture iz 1603. Zanimiva je vrsta baročnih slik nad arkadami glavne ladje. V zakristiji hranijo monštranco iz leta 1444, tri antifonarije (glasbene zapise dvoglasnega zborovskega petja) in več slik Petra iz Kopra iz 15. stoletja. V starem jedru je še več podružničnih cerkva.

Imenitna je tudi palača Besenghi degli Ughi s konca 18. stoletja, ki je lep primer poznobaročne posvetne arhitekture. Zunanjost in notranjost krasijo štukature. Fasada je simetrična, portal je dvignjen z baročnim stopniščem. V dvonadstropni dvorani so bogati slikarski ornamenti. Na trgu po lepoti izstopata še Manziolijeva hiša, zgrajena leta 1470 v stilu beneške pozne gotike, in hiša Lovisato iz 16. stoletja z okni v lombarsko-renesančnem slogu. Obe zgradbi zaključujeta južno stran trga. Posebnost izolske arhitekture so v 19. stoletju prenovljene fasade starejših stavb v mestnem jedru in stare vile v smeri proti Simonovem zalivu.

V zadnjem času nastaja v centru Izole, ki je pomemben urbanistični spomenik, Ulični muzej Izola.

Prikaži na zemljevidu