Grad v kraju Gradac bomo morda obiskali na kolesarskem izletu, ki nas bo popeljal tudi k letalu DC 3 na Otoškem polju in na vzpetino Kučar. Nekaj rekreacije si bomo lahko privoščili tudi v športnem centru v Primostku ali na športnem letališču v Prilozju; kopali pa se bomo v Podzemlju, enem najbolj priljubljenih kopališč na Kolpi.

Gradac (150 m, 438 prebivalcev) leži na obeh bregovih okljuke reke Lahinje. Nekdanje obrtniško središče je slovelo po lončarjih in mizarjih, danes lomijo blizu železniške postaje školkoviti apnenec (marmor). Prevladuje nekmečko prebivalstvo, ki hodi na delo v bližnje večje kraje.

Naseljenost v halštatski in rimski dobi dokazujejo v okolici izkopani grobovi. Kraj in grad sta bila omenjena že leta 1220. Tako kot drugi kraji na tem območju je bil Gradac izpostavljen turškim napadom, ki so leta 1469 uničili frančiškanski samostan.

V Gradcu je ohranjen grad, ki je bil prvič omenjen že leta 1228. Tedaj je bil to matični grad plemenitih Grätzerjev. Za njimi so se v gradu in na okoliški posesti menjavale številne rodbine; med drugimi konec 17. stoletja plemeniti Burgstalli, ki so bili tudi lastniki gradov Krupa in Pobrežje. Sledila jim je rodbina Gusiæ, ki je grad temeljito prezidala. Leta 1846 je grad kupil Franc vitez Fridau, ki je v Gradcu leta 1858 zgradil železolivarno s plavžem in jo oskrboval z železovo rudo, nakopano v Beli krajini. Železolivarna je delovala do leta 1882, ko je zaradi pomanjkanja rude iz domačih rudnikov propadla. Nato se je na gradu zamenjalo še nekaj lastnikov, zadnji med njimi je bil pred 2. svetovno vojno zagrebški trgovec Šutej.

Med 2. svetovno vojno je bila v gradu partizanska bolnišnica, v letih 1944/45 pa tudi oficirska šola. V sokolskem domu so 18. junija 1944 ustanovili Rdeči križ Slovenije. Po vojni je bila v gradu kmetijsko-gospodinjska šola, leta 1956 pa so v njem uredili stanovanja.

Danes ima večnadstropna stanovanjska grajska stavba dokaj zapuščeno podobo. Do gradu pridemo prek lesenega mostu, ki je bil nekdaj dvižni most. Med grajskim kompleksom in rečnim obrežjem se razteza prostran, a le delno ohranjen park. V njem se nahaja grobnica s kamnitim sarkofagom Jurija Gusiæa, predzadnjega lastnika, ki je umrl leta 1831.

Na Otoškem polju, med velikim kolenom Kolpe in izlivom reke Lahinje, v vasici Otok (ob cesti Metlika–Črnomelj) se nahaja letalo DC 3 iz 2. svetovne vojne. Postavljeno je v spomin belokranjskim in ostalim slovenskim letališčem v času narodnoosvobodilnega boja. Zavezniki (Angleži, Američani in Rusi) so med vojno z letališča v Otoku na osvobojeno ozemlje odpeljali 2.000 otrok, žena in starcev, v zavezniške bolnice 1.473 ranjenih partizanov ter pripeljali na tisoče ton hrane, obleke, zdravil, medicinske opreme, streliva, orožja in druge vojaške opreme.

Danes je sodobno športno letališče le nekaj kilometrov stran, v Prilozju. V bližini je naselje Krasinec, kjer se pred cerkvico svetega Antona nahajajo štiri lipe, najdebelejša meri v obsegu 400 cm; pod njimi se zbirajo vaščani štirih vasi.

Na hribu Kučar (222 m) je najdišče iz obdobja halštata, najpomembnejše belokranjsko arheološko najdišče. Arheologi so izkopali ostanke prazgodovinske naselbine, obzidja in talilnih peči za železovo rudo, pa tudi temelje dveh zgodnjekrščanskih cerkva, krstilnice in dveh obrambnih stolpov iz 5. oz. 6. stoletja. Najdenih je bilo tudi nekaj nekropol. Izkopanine so v Belokranjskem muzeju v Metliki, medtem ko najdišče v naravi ni na ogled.

Z vrha hriba Kučar, kjer je lovska koča, je lep razgled na del doline reke Kolpe, in na vasi Grm, Zemelj in Podzemelj, kjer je eno najbolj priljubljenih kopališč na Kolpi.

Prikaži na zemljevidu