Ob cesti, ki vodi iz Medvod skozi Presko in proti Sori, boste zagledali grad Goričane, ki predstavlja – upoštevaje zgradbo in urejeni vrt – eno prvih k baroku usmerjenih arhitektur na Slovenskem. Čeprav je sedaj grad za turiste zaradi obnovitvenih del zaprt, bi vas radi opozorili na njegovo zgodovino. Sicer pa si lahko ogledate še nekatere druge zanimivosti v njegovi bližini.

Grad Goričane (Goriče) je dobil ime po starem gradu, ki je nekoč stal na griču nad sedanjo graščino in naj bi bil zgrajen že leta 928. Sprva je bil last oglejskih patriarhov, potem so jim ga odvzeli vojvode Španhajmski, a so jim ga morali po več kot sto letih vrniti. Patriarhi so ga dajali v najem, med drugim tudi Celjskim grofom, dokler ga ni cesar Friderik v 15. stoletju podaril ljubljanski škofiji. Leta 1511 je bil grad na hribu porušen v potresu, leta 1613 pa ga je požgala še strela. Pod njim so ljubljanski škofje iz njegovih ruševin v 17. stoletju zgradili nov dvorec. Ostalo je ime Goričane, čeprav sedanja graščina ni več na griču. Poslopje je stalo brez večjih sprememb celih 100 let, nato pa jo je škof Ernest Amadej, grof Atiems, popolnoma predelal in ji docela spremenil notranjost. Eno sobo je opremil s freskami, nekaj pa s štukaturami. Tedaj je nastala tudi kapelica v baročnem slogu, posvečena sv. Frančišku Saleškemu, ki ga je upodobil znameniti slikar Val Mentzinger leta 1753. Tudi druge slike v kapeli so njegovo delo. Naslednji lastnik gradu je bil knez, škof Anton Alojzij Wolf. Graščina, ki so jo večkrat prenavljali, nazadnje še leta 1830, je do danes ohranila svojo baročno obliko.

V bližnji preteklosti, leta 1934, je v gradu Goričane zasedala pokrajinska partijska konferenca, katere se je udeležil tudi tovariš Tito. Nekaj let je bil v njem stalni muzej NOB, od 1963 pa je bila na ogled etnografska zbirka neevropskih kultur. Sedaj je grad zaprt – spet zaradi obnovitvenih del.

V vasi Goričane je nekaj tehničnih spomenikov, in sicer: vsa stara arhitektura v papirnici Goričane, staro vodovodno zajetje pri Grilu (letnik 1929) in jez z zapornicami na reki Sori, ki je bil včasih lesen, nad njim pa je bilo znamenito poletno kopališče.

V bližini je nekaj naravnih znamenitosti: na poti iz Goričan v Studenčice je Janezova skala. Po stari legendi naj bi tu počival sv. Janez, ko se je zadrževal v teh krajih. Prebivalci Goričan jo v zahvalo za dobro bero še sedaj priložnostno okrasijo z rožicami oziroma z borovnicami ali kakšno manjšo gobo. Na vrhu Mihove planine je zanimiva osamela skala, ki se je očitno odlomila od približno 20 metrov oddaljene skalne gmote, verjetno ob potresu v srednjem veku (takrat, ko je bil porušen stari grad).

V sosednji vasi Vaše je naravna znamenitost goli Černičev grič, ki je zelo strm in izstopa iz z gozdom obdanega okolja. Sicer pa je v vasi več starejših hiš, Dornikova in Štefanova hiša, Klančev pod, in med njimi zaščitena Bregarjeva hiša, lep primer slovenskega ljudskega stavbarstva.

Če pa pot nadaljujemo proti Škofji Loki, po lokalni cesti na desnem bregu reke Sore, pridemo v vas Sora. Nekdaj je Sora z okolico pripadala loškemu gospostvu, ki so ga dobili v fevd škofje iz Freisinga na Bavarskem. V vasi je samostan sester karmeličank. Na pobočju nad vasjo pa je cerkev, v kateri je nekaj let služboval tudi Fran Saleški Finžgar (1871–1962), duhovnik in književnik, eden od sopotnikov moderne. Poleg romana Pod svobodnim soncem je napisal več del, za katere je motive črpal iz kmečkega življenja; snov za dramsko besedilo Veriga je dobil v vasi Svetje (pri Medvodah). Finžgarju je posvečena ena od sob v gostilni »Pri divjem petelinu«.

Nedaleč stran se pot odcepi na Topol/Katarino, Osolnik in še nekatere izletniške točke v Polhograjskih Dolomitih. Tu smo namreč na robu oz. vznožju krajinskega parka Polhograjski Dolomiti, oazo hribovske ekološke raznolikosti v prostoru med Škofjo Loko in Ljubljano.

Prikaži na zemljevidu