Stari Rimljani so že vedeli, kaj dobro dene duhu in telesu! Kadar se niso vojskovali, so znali – seveda predvsem pripadniki patricijskega sloja – izbrano uživati in se sproščati. Še najraje pri vrelcih zdravilne, tudi pozimi tople vode, kakršnih na naših tleh ne manjka in so zanje vedeli tudi že staroselci pred prihodom rimskih legij. Okrog večine so se v novejšem času razvili gromozanski rekreacijsko-zabaviščni centri, le malo kje, tako kot v Dobrni nedaleč od Celja, pa je ostalo še bolj po starem.

Seveda ne čisto tako kot v rimskih časih ali leta 1414, ko se prvič omenjajo toplice; tudi drugače kot v 16. stoletju, ko se je začela organizirana zdraviliška dejavnost – prvo zdraviliško stavbo z bazenom so postavili leta 1624 –, a vendarle manj množično in hrupno kot skoraj povsod drugod; vsaj približno tako kot je bilo v večini slovenskih termalnih zdravilišč še pred dvajsetimi, tridesetimi leti.

Dobrna je kljub velikemu sodobnemu hotelu ohranila še največ te nekdanje umirjene domačnosti. Predvsem zaradi svoje lege: zdraviliški del je ujet v tesno dolino Topliškega potoka, ki ne omogoča večjih gradbenih del, saj se nekoliko razširi le v srednjem delu, kjer je lepo urejen, spomeniško zavarovan park. Celo odprti bazeni s terasami za sončenje, brez katerih dandanašnji ne gre več, so se morali umakniti prav v najvišje nadstropje oziroma na streho osrednjega hotela Dobrna. Na robovih kotline so nanizani športni objekti ter hotelčki in penzioni, ki po svojem videzu, zlasti vili Hygia in Švicarija, še živo spominjajo na »dobre stare čase«, ko si je zdravljenje ženskih ter revmatičnih, kostnih in živčnih bolezni lahko privoščila samo mestna gosposka.

Trg Dobrna, kamor pridemo z jugozahoda, če zavijemo s ceste, ki vodi iz Arje vasi proti Velenju, ali z vzhodne strani mimo Lemberga in osamljenih nasadov hmelja iz Vojnika, je znan že iz 12. stoletja; razvoj v novejšem času seveda dolguje predvsem zdraviliškemu turizmu. Do župne cerkve Marijinega vnebovzetja, naslednice gotske in baročne stavbe, ki jo je obdajalo taborsko obzidje, a so jo sredi 19. stoletja podrli in pozidali na novo, na vzpetini nad naseljem vodijo stopnice, po katerih domači možje in fantje vsako leto po stari cvetnonedeljski šegi zvlečejo k blagoslovu velikansko, deset in več metrov dolgo butaro – menda največjo pri nas.

Na zgornjem koncu zdraviliškega kompleksa, kjer je še pred nekaj leti deloval miniaturni kino in je danes majhen zeliščni vrt, je izhodišče za čudovite sprehode in izlete v različne smeri. Med drugim navkreber vzdolž korita potočka, ki je nekoč poganjal kar sedem mlinov, ali še naprej v osrčje Paškega Kozjaka.

Tudi dvorec Dobrna iz 18. stoletja, ki stoji na južnem koncu ob cesti tik pred vstopom v trg, obdaja lepo urejen park. Nad njim so še vidne razvaline utrjenega domovanja nekdanje fevdalne gosposke z zloveščim imenom Kačji grad. Neprijazno ime, Zlodejev ali Hudičev graben, nosi tudi zgornji del doline potoka Dobrnice, ki pa je kljub temu priljubljena izletniška točka. Zapuščena graščina iz 17. stoletja z enakim imenom pri Zavrhu nad Dobrno z nekoč imenitnim parkom še čaka na lepše čase.

Prikaži na zemljevidu